ZVD člen 44, 44/6, 46, 46/2. ZOR člen 18, 154, 154/2, 173, 174, 177, 177/2, 177/3, 200, 200/2. ZDSS člen 14, 14/1.
povrnitev negmotne škode - odgovornost za škodo od nevarne stvari - nevarna dejavnost - vrtalni stroj - objektivna odgovornost delodajalca - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine - strah
Vrtalni stroj je nevarna stvar in vrtanje z njim nevarna dejavnost še zlasti, ker stroj ni bil opremljen z ustreznimi pripomočki za vpenjanje obdelovancev majhne velikosti, kar pomeni, da gre za odgovornost za nastalo škodo ne glede na krivdo (2. odst. 154. člena ZOR).
ZDR člen 36, 36b, 36b/2. ZOR člen 125, 154, 154/1.
prenehanje delovnega razmerja - zavarovalna doba - dokup zavarovalne dobe - soglasje delavca - starejši delavci - upokojitev pod manj ugodnimi pogoji - povrnitev gmotne škode - odgovornost delodajalca
Tožniku je lahko kot starejšemu delavcu delovno razmerje prenehalo v skladu z 2. odst. 36. d člena ZDR zgolj z njegovih soglasjem, pri čemer se je tožena stranka zavezala, da mu bo dokupila zavarovalno dobo. Datum dokupa delovne dobe očitno ni bil bistveni sestavni del sporazuma (1. odstavek 125. člena ZOR), zato ne obstaja zaveza tožene stranke, da za tožnika zavarovalno dobo dokupi do določenega roka. Če bi taka zaveza ostajala, bi predstavljala temelj za odškodninski zahtevek tožnika zaradi škode, ki mu je nastala, ker se je zaradi nepravočasnega dokupa zavarovalne dobe s strani tožene stranke upokojil pod manj ugodnimi pogoji.
Tožena stranka bi bila dolžna tožniku povrniti škodo zaradi upokojitve pod manj ugodnimi pogoji, če bi njena obveznost, da prispevek za vštetje obdobja v zavarovalno dobo plača pred uveljavitvijo novega ZPIZ, izhajala bodisi iz predpisa ali njene enostranske ali dvostranske zaveze. Ker takšne obveze ni, tožena stranka ni kriva za nastanek škode.
ZOR člen 154, 154. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - razporeditev na drugo delovno mesto
Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je razporeditev tožnika - rudarja na drugo, nižje vrednoteno delovno mesto izven jame, izključno posledica njegove poškodbe pri delu, ne pa drugega obolenja tožnika - tumorja, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti celotno škodo oz. prikrajšanje zaradi dela na drugem delovnem mestu (jamski dodatek, dodatek za nočno delo).
V primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi 51. čl. ZPPSL po 3.7.1999 ima delavec pravico do odpravnine, tako kot delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje iz nujnih operativnih razlogov.
ZDR člen 19, 19/4, 20. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 11, 11/2. ZPP člen 325, 325/1, 327, 327/3.
delovno razmerje za določen čas - prenehanje delovnega razmerja - pripravništvo - podaljšanje pripravništva -izraba letnega dopusta - regres za letni dopust - dopolnilna sodba
Čeprav sta stranki sklenili delovno razmerje za določen čas, je iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi pripravnika razvidno, da se delovno razmerje sklepa za opravljanje pripravništva. Četrti odstavek 19. čl. ZDR določa, da se v skladu s kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom trajanje pripravništva podaljša za čas daljše opravičene odsotnosti z dela, razen za čas letnega dopusta. V spornem obdobju veljavna SKPGd je v 2. odst. 11. čl. določala, da se pripravništvo podaljša za čas opravičene odsotnosti delavca, če je odsotnost pri delavcu nad VI. stopnjo strokovne izobrazbe trajala najmanj 28 dni, pri čemer soglasje delodajalca za podaljšanje pripravništva ni potrebno.
Čeprav je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za izplačilo regresa ugodilo le delno, izpodbijana sodba nima zavrnilnega dela. Zato je pritožbo v delu, s katerim tožnik zahteva celotni regres za letni dopust, potrebno šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.
Pravica do regresa za letni dopust je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. Ker je tožnik pri toženi stranki pridobil pravico do izrabe letnega dopusta, mu gre celotni regres in ne le njegov sorazmerni del, čeprav mu je delovno razmerje prenehalo že v mesecu februarju.
ZDR člen 33, 34, 35, 36. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1990) člen 12, 12-3. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 13, 13/1.
SKPG/90, ki je v 12. členu urejala pravice delavcev, katerih delo postane v podjetju oz. pri delodajalcu trajno nepotrebno, ni vsebovala določbe, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, zato je imel delodajalec pravico sam določiti krog primerjalnih delavcev. Tako določbo je vseboval 1. odstavek 13. člena SPKG/93, ki je začela veljati 1. julija 1993, in zato za presojo v obravnavanem individualnem delovnem sporu ne velja.
Ker je bila tožnica že na podlagi osnovnega izločitvenega kriterija po 12. čl. SKPG/90, tj. na podlagi delovne uspešnosti, opredeljena kot trajno presežna delavka, uporaba korekcijskih kriterijev niti ni bila potrebna.
1. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker je preloženi narok opravilo pred spremenjenim senatom in je v skladu s tretjim odstavkom 302. čl. ZPP obravnavo pričelo znova in ponovilo že izvedene dokaze.
2. V skladu s 103. členom ZDR se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za delovne spore (ZPP). Ravnatelj tožene stranke je v tem postopku imel vlogo stranke in je ob smiselni uporabi določb ZPP o odgovoru na pritožbo lahko predlagal, kakšna naj bo odločitev pritožbenega organa, ravno tako, kot je tožnica to storila v pritožbi zoper izpodbijani sklep ravnatelja tožene stranke.
3. Z zahtevo, da tožnica (prijavljena na oglas za delovno mesto učitelja na dvojezični šoli) znanje jezika narodnosti dokazuje s preizkusom znanja, ki ga mora opraviti pred komisijo, ki jo imenuje minister za šolstvo in šport, ni bila kršena nobena tožničina človekova pravica ali temeljna svoboščina, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na določilo petega odstavka 15. člena URS.
Tožena stranka je zakonito, to je skladno z 17. čl. ZDR sklenila delovno razmerje za določen čas, saj je delovno razmerje sklenila zaradi igranja starega naštudiranega umetniškega programa do konca sezone, kar je v skladu s 4. alineo 1. odst. 17. čl. ZDR.
Če bi stavka potekala tako, kot je bila napovedana in bi stavkajoči zasedli delovna mesta, ne da bi delali, ne bi bila z ničemer ogrožena varnost ljudi ali premoženje, in bi proizvodnja po končani stavki lahko stekla. S preprečitvijo dovoza in izvoza materiala iz družb v B. in v P. je bila kršena določba 2. odst. 5. čl. Zakona o stavki, saj je bil na ta način onemogočen delovni proces v tistem delu, ki v stavki ni bil obsežen, saj se je stavke v P. udeležilo le 27 delavcev od 146 zaposlenih, v B. pa 140 od 199 zaposlenih. To pomeni, da je bila stavka v času, ko je bil uvoz in izvoz preprečevan, delno nezakonita zaradi preprečitve uvoza in izvoza materiala v obe podjetji.
Zakon pozna le prenehanje stavke, z obojestranskim sporazumom ali z enostranskim sklepom tistega, ki je sklepal o začetku stavke. Pojma zamrznitve ali prekinitve stavke zakon o stavki ne pozna, a je ta možna in ni nujno, da do nje pride izključno le v soglasju obeh strani. Prekinitev je bila dana zato, da bi se pogajanja nadaljevala, kar je v skladu z določili oz. pravili stavke, pa čeprav o tej zamrznitvi ni sklepal organ, ki je sprejel sklep o začetku stavke. Zato je bila zamrznitev oz. prekinitev stavke zakonita v času od 13.2.2001 do 19.2.2001.
Ker je prvi nasprotni udeleženec sindikat J. d.o.o. P. organiziral stavkovne straže, ki so preprečile uvoz in izvoz materiala, potrebnega za proizvodnjo, je s tem povzročil škodo predlagateljem, zato je bila stavka v času obstoja stavkovnih straž v tem delu nezakonita v skladu s 5. čl. Zakona o stavki.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 100, 101, 102.
jubilejna nagrada - dejavnost
Bistvo spora je v tem, ali se po Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Ur.l. RS št. 52/94, 49/95 - branžna kolektivna pogodba) jubilejna nagrada izplačuje v odvisnosti od bruto ali neto zneska povprečne mesečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije. 100. člen branžne kolektivne pogodbe določa kot osnovo povprečno mesečno plačo v gospodarstvu Republike Slovenije, doseženo za pretekle 3 mesece pred izplačilom. Pojem plače v načelu predstavlja bruto znesek, razen če pravna norma izrecno ne določa drugače. To pomeni, da je osnova za izračun jubilejne nagrade povprečna mesečna bruto plača v gospodarstvu. Takšno razlago 100. člena branžne kolektivne pogodbe potrjujeta tudi 101. oz. 102. člen te kolektivne pogodbe, ki kot osnovo za izračun višine odpravnine (ob upokojitvi) oz. solidarnostne pomoči izrecno določata povprečno mesečno čisto plačo v gospodarstvu.
1. V 61. členu ZTPDR je določeno, da se postopek začne na zahtevo, v kateri morajo biti očitane kršitve delovnih obveznosti časovno in krajevno opredeljene. Le tako sestavljena zahteva za uvedbo disciplinskega postopka zagotavlja delavcu pravico do obrambe oz. zagovora v postopku. V zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka kršitve niso opredeljene, saj se je delavcu očitalo le hujšo kršitev delovne obveznosti po 6. tč. 35. člena Kolektivne pogodbe, ker naj bi v času bolniškega staleža zlorabljal pravico do bolniškega dopusta s tem, da je opravljal razna dela pri hiši ter je bil precej odsoten od doma, v obrazložitvi zahteve pa se je tožena stranka sklicevala na poročilo o izvajanju detektivskih storitev, ki je bilo kasneje izločeno iz postopka.
2. Iz izreka sklepa disciplinske komisije ni razvidno, kdaj in kako je tožnik kršil delovne obveznosti in s čim je zlorabil pravico do bolniškega staleža. Po določbi 6. tč. 35. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke delavec hujše krši delovno obveznost v primeru, da zlorabi pravico do bolniškega dopusta s tem, da s svojim ravnanjem podaljšuje zdravljenje oz. odsotnost z dela; se ukvarja s pridobitno dejavnostjo; se ne ravna po pisnih ali ustnih navodilih pristojnega zdravnika. Ker niti iz obrazložitve sklepa ni razvidno, s katerimi od naštetih dejanj naj bi tožnik storil očitane kršitve delovne obveznosti, gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere se sklepov tožene stranke ne da preizkusiti.
trajno presežni delavec - odpravnina - jubilejna nagrada
Vsi delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi prenehanja obratovalnice, so se zaposlili v podjetju A d.o.o., pri čemer niso imeli prekinitve delovnega razmerja, prav tako pa jim niso bili izdani posebni sklepi o prenehanju delovnega razmerja. Zato je podana delovnopravna kontinuiteta delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in pri tožničinem prejšnjem delodajalcu, ki temelji na dejanskem prevzemu vseh delavcev obratovalnice k toženi stranki. Čeprav prevzem ni zadostil vsem formalnim pogojem, ki jih predpisuje 15. člen SKPGd, se šteje, kot da tožnica ni spremenila zaposlitve, kar pomeni, da ima pravico uveljavljati kontinuiteto delovne dobe med prejšnjim delodajalcem in toženo stranko in je kot trajno presežna delavka upravičena do odpravnine glede na skupno delovno dobo.
Organizacijske spremembe, ki izhajajo iz sprememb akta o sistemizaciji, so lahko zakoniti razlog za prenehanje potrebe po delu delavca v smislu 29. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Program razreševanja trajno presežnih delavcev je sprejel pristojen organ - skupščina tožene stranke, ki je imela za to pooblastilo v 35. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93 - 45/01) v 443. čl. določa, da skupščina lahko veljavno sprejema sklepe tudi, če ni pravilno sklicana, pa so navzoči vsi družbeniki. Ker ima tožena stranka le enega družbenika, je ta na skupščini dne 12.2.1999 zakonito sprejel program razreševanja trajno presežnih delavcev, ki sta ga pripravila direktorja.
ZTPDR člen 80, 83, 80, 83. ZPP člen 324, 324/3, 339, 339/2, 339/2-14, 324, 324/3, 339, 339/2, 339/2-14.
razlika v plačah - razporeditev
1. Tožnik je prvič postavil tožbeni zahtevek v l. 1993 in ga preciziral z vlogo v letu 1999. Po katerem tožbenem zahtevku je sodišče odločilo, iz sodbe sodišča prve stopnje (glede na zavrnilni del, ki se glasi "v presežku se tožbeni zahtevek zavrne") ni razvidno. Izrek sodbe mora obsegati odločbo, s katero je sodišče ugodilo oz. zavrnilo posamezne zahtevke, ki se nanašajo na glavno stvar in na stranske terjatve. Ker postane pravnomočen le izrek sodbe, mora biti iz njega razvidno, o čem je sodišče odločilo, sicer se sodbe ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP.
2. Tožnik zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati zakonitost odločb o razporeditvi kot predhodno vprašanje. Tožnik niti v tem niti v drugem sporu ni zahteval presoje odločbe o razporeditvi. Presoje zakonitosti dokočne odločbe o razporeditvi zato ne more zahtevati kot presojo predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP v sporu zaradi plačila plače in se s tem izogniti zakonskim določbam o postopku, določenem za presojo odločitev delodajalca v ZTPDR in ZDSS.
disciplinski postopek - disciplinska odgovornost - eventualni naklep - pritožbena novota - preoblikovanje družbe
1. Lastninsko preoblikovanje pravne osebe na veljavnost njenih aktov, ki določajo disciplinsko odgovornost, praviloma nima vpliva. Zato zgolj iz razloga lastninskega preoblikovanja pravilnik o disciplinski odgovornosti (sprejet pred izvedbo lastninskega preoblikovanja) ni neveljaven. Po določbi 88. člena ZDR je delavec disciplinsko odgovoren za kršitve delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oz. splošni akt. Gre za načelo legalitete, ki pomeni, da delavec odgovarja za kršitve samo tistih delovnih obveznosti, ki so bile kot takšne v času storitve določene ali z zakonom, splošnim aktom ali s kolektivno pogodbo.
2. Pritožbene navedbe v zvezi z nezakonito sestavo pritožbene komisije so pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati glede na določbo 1. odst. 337. člena ZPP.
1. V času do sprejema novele Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 57/89), ki je veljala od 7.10.1989 dalje, so se zamudne obresti obračunavale različno za fizične osebe in različno za obveznosti med gospodarskimi subjekti. Tako je zamudne obresti, ki so izvirale iz gospodarskih pogodb predpisoval zvezni izvršni svet z Odlokom o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. SFRJ, št. 19/82). Pravna podlaga za obračun zamudnih obresti, ki jih vtožuje tožnik, je podana v 1. odst. 277. člena ZOR, ki je v spornem obdobju določal, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge, vezane brez določenega namena več kot leto dni. Tožnikovo zavzemanje, da bi mu moralo sodišče priznati t.i. gospodarske zamudne obresti za čas do 7.10.1989, je neutemeljeno.
2. 155. člen ZPP določa, da sodišče prizna potrebne stroške postopka. Kot potrebni stroški za pravdo se ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oz. sodišča. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po OT, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP, ki bi jih morala stranki povrniti nasprotna stranka, ki v sporu propade.
Tožena stranka se je, glede utemeljenosti zniževanja plač delavcem v spornem obdobju, sklicevala na nedoseganje plana in na prepoved izplačila višjih plač zaradi določbe 15. člena Zakona o finanačnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS št. 54/99), ni pa predložila sodišču nobenih dokazov, ki se nanašajo na planirani in realizirani bruto promet in sklepe za znižanje plač ter ukrepe v zvezi z likvidnostjo in ali prezadolženostjo. Zgolj pavšalno sklicevanje na določbe 15. člena navedenega zakona ni dovolj za zavrnitev tožbenega zahtevka. V zvezi s 15. členom ZFPPod pritožbeno sodišče poudarja, da tudi v primeru, ko je izkazana utemeljenost njegove uporabe, to ne odvezuje podjetja da plača delavcem pripadajoče razlike plač po kolektivni pogodbi, temveč le odlaga njihovo plačilo na kasnejše obdobje, ko bo podjetje ponovno likvidno.
Res je, da je po določilu Zakona o družbenem pravobranilcu tožeča stranka varuh družbene lastnine, ki vlaga tožbo v vseh primerih, kadar je to potrebno zaradi varstva družbene lastnine, kot v pritožbi opozarja tožeča stranka, vendar pri tem spregleda, da po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register v kapitalu družbe ni več družbenega premoženja. Zato se posledice ugotovitve, da je pred vpisom v sodni register prišlo do oškodovanja družbenega premoženja, ne izrazijo na družbenem kapitalu (ki ga ni več), temveč na delniškem. Očitno imajo iz teh razlogov po določilu 25.h člena ZPPOLS aktivno legitimacijo za vložitev tožbe zaradi oškodovanja družbenega premoženja po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register le družbeniki. To velja tudi za obravnavano zadevo, saj je bil vpis v sodni register izvršen dne 9. 12. 1996, tožba pa vložena dne 19. 3. 1999, kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče. Napačno povzemanje vsebine določila 25.m člena ZPPOLS in citiranje odločb Višjega sodišča v Ljubljani (I Cpg 626/01) z drugačnim dejanskim stanjem kot v tej pravdi oziroma s pravnimi stališči (I Cpg 293/2000), ki so se izkazala za pravno zmotna (III Ips 98/2001), pa ni mogoče doseči drugačne odločitve. Isto velja za pritožbeno trditev, da Agencija poročila po opravljenem revizijskem pregledu ne posreduje družbenikom ali delničarjem, temveč le upravi. Iz ZPPOLS ne izhaja, da so po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register delničarji dolžni vložiti tožbo zaradi ugotovitve oškodovanja družbenega premoženja, ampak le, da so za tako tožbo oni aktivno legitimirani (25.h člen). Zakaj naj bi bila uprava take družbe nezainteresirana za pridobitev premoženja iz naslova oškodovanja nekdanjega družbenega premoženja, pa v pritožbi ni pojasnjeno.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo člen 33. ZOR člen 387, 388.
sklepčnost tožbe - plačilo razlike v plači - znižanje plač - kolektivna pogodba - priznanje dolga
Tožba za plačilo razlike v plači ni sklepčna, ker se sklicuje zgolj na dopis z dne 17.9.1996 in izjavo v postopku lastninskega preoblikovanja, kar samo po sebi ne zadostuje za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka. Ta ni utemeljen že na podlagi tega, ker je tožena stranka tožniku poslala izjavo o razliki plače, s katero lahko sodeluje pri lastninskem preoblikovanju, temveč bi bil utemeljen samo v primeru, če bi bil tožnik do razlike plače sicer upravičen. Upravičen pa bi bil do takšne razlike, če bi bilo znižanje plač pri toženi stranki nezakonito. V spornem obdobju so panožne kolektivne pogodbe, pa tudi Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 31/90) določale dopustno znižanje plač za največ 20% (33. čl. SKPG). V primeru znižanja, ki je bilo opravljeno v dovoljenih mejah in po predvidenem postopku, ni nobene podlage za to, da bi delavci lahko razliko plač iztožili. To je tudi enotno stališče sodne prakse. Ker pa tožnik v tožbi sploh ne omenja, da bi bil tožbeni zahtevek utemeljen zaradi nezakonitega ali nepravilnega znižanja plač pri toženi stranki, ni mogoče govoriti o sklepčni tožbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je njegov zahtevek zavrnilo.