ZKGZ člen 8, 8/1, 9, 9/1-1, 9/2, 22, 22/2, 23, 25b. ZKZ člen 7. ZUKD člen 2, 2-1. Uredba o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar (2002) člen 3. ZUT člen 5, 5/1, 5/1-3, 23, 23/1, 23/1-5, 25, 25/1, 25/2.
Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije - članstvo v zbornici - obvezno članstvo - zbornični prispevek - plačilo zborničnega prispevka - dejansko opravljanje dejavnosti - sodna praksa kot pravni vir - upravna taksa za pritožbo
ZKGZ določa domnevo, da so obvezni člani zbornice in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A osebe, ki opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost. Za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Tožnik zato ne more biti uspešen z navedbami, da ZKGZ določa tri kumulativne pogoje za obvezno članstvo v KGZ (lastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč, njihovo dejansko obdelovanje in dejansko pridobivanje prihodkov iz naslova obdelovanja ter katastrski dohodek), kot tudi ne z navedbami, da ZKGZ obvezno članstvo pogojuje z opravljanjem dejavnosti, to je z aktivnim delovanjem na kmetijskih in gozdnih površinah ter s pridobivanjem koristi od njih. Ureditev obveznega članstva v KGZS in posledično plačevanje zborničnega prispevka je že presojalo tudi Ustavno sodišče, ki je v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 presodilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo.
ZEKom-1 člen 53, 53/1, 54. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 49, 49/1, 49/2, 49/3. Direktiva 2002/20/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) člen 5, 5/3.
dodelitev radijske frekvence - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije - podaljšanje veljavnosti odločbe - retroaktivna uporaba predpisa
Pravice iz postopka v glavni stvari bi spadale le na področje uporabe člena 49(2) Direktive EECC, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče. Pravilo člena 49(2) EECC v skladu s sodno prakso tega sodišča, bi za pravne položaje, ki so nastali in so bili v celoti oblikovani pred začetkom njegove veljavnosti, uporabljalo le, če bi iz njegovega besedila, namena ali sistematike jasno izhajalo, da mu je treba pripisati tak učinek.
Iz besedila člena 49(2) EECC je po presoji SEU razvidno, da se ne uporablja retroaktivno. To je utemeljilo s tem, da je v tretjem pododstavku te določbe določeno, da morajo biti splošna merila za podaljšanje trajanja individualnih pravic uporabe zainteresiranim stranem na voljo "pred podelitvijo takih pravic". V četrtem pododstavku te določbe je določeno, da "pristojni organ najpozneje dve leti pred potekom prvotne veljavnosti individualne pravice uporabe opravi objektivno in v prihodnost usmerjeno oceno" teh meril, in dodatno, da je podaljšanje trajanja individualne pravice uporabe pogojeno s spoštovanjem navedenih meril. Ob neobstoju izrecnih navedb je namen trajanja pravic uporabe, ki je določen v členu 49(2), prvi pododstavek, Direktive EECC, tj. zagotoviti vsaj 20-letno regulativno predvidljivost od podelitve individualnih pravic uporabe ob upoštevanju potrebnih naložb v infrastrukturo, prav tako ne more podpreti retroaktivne razlage, zlasti ker je člen 5(2) Direktive o spremembi Direktive o odobritvi vseboval sklicevanje le na to, da je "potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb".
Glede na to je razsodilo, da se člen 49(1) in (2) Direktive EECC ne uporabljata za podaljšanje trajanja individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra iz tega odstavka 2, ki so bile podeljene pred datumom začetka veljavnosti te direktive, vendar prenehajo po tem datumu. Določbi člena 5(3) Direktive o odobritvi oziroma člena 5(2), četrtega pododstavka Direktive o spremembi Direktive o odobritvi sta bili ti določbi pravilno preneseni v slovensko pravo. Direktiva o odobritvi, ki je veljala na dan podelitve pravic, to je 21. septembra 2006, je namreč v členu člen 5(2) določala, da "kadar države članice podelijo pravice uporabe za omejeno časovno obdobje, mora biti čas trajanja primeren za zadevno storitev". Ko je bil člen 5(2) spremenjen z Direktivo o spremembah Direktive o odobritvi, je bila ta formulacija ohranjena, dodano pa ji je bilo, da je trajanje za zadevno storitev primerno "glede na želeni cilj, ob upoštevanju, da je potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb". Ti pravili po razlagi SEU nista določali natančnega trajanja individualnih pravic uporabe niti pogojev za podaljšanje tega trajanja. Slovensko pravo pa podaljšanja ni omogočalo. Toženka je pravilno uporabila ZEKom-1 in štela, da podaljšanje veljavnosti navedene ODRF za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom ni mogoče.
tožba v upravnem sporu - tožba zoper dokončen upravni akt - procesne predpostavke za vložitev tožbe - preuranjena tožba - prezgodaj vložena tožba - odločitev o pritožbi - stanje v času odločanja
Tožnik je tožbo vložil še pred dokončnostjo izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je tožnik tožbo vložil prezgodaj. Ker je tožnik v danem 30-dnevnem roku od vročitve drugostopenjskega akta vložil tožbo v upravnem sporu zoper isti akt, bo sodišče o tožbi odločilo v okviru drugega postopka.
visokošolski učitelj - izvolitev v naziv - izredni profesor - pravica do izjave - pomanjkljiva obrazložitev
Toženka zaradi napačnega izhodišča glede datuma vložitve prošnje, in s tem izpolnjevanja pogojev ob vložitvi, ni presojala tožnikovih pritožbenih navedb glede izpolnjevanja pedagoške usposobljenosti, ki je ključna za odločitev o njegovem napredovanju v naziv. Tako je izostala presoja tožnikovih pritožbenih navedb glede mnenja Študentskega sveta in glede disciplinskega postopka.
ZUP člen 214. Uredba (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. december 2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 637/2008 in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 člen 21.
neposredna plačila v kmetijstvu - ukrepi kmetijske politike - obrazložitev odločbe
Med strankama ni sporno, da GERK-i tožnice ležijo na območju Natura 2000, iz obrazložitve prvostopenjske in tudi odločbe, izdane v pritožbenem postopku, pa ni razvidno, ali tožničini GERK-i izpolnjujejo tudi druge pogoje, ki so predpisani, da se njihove površine lahko opredelijo kot okoljsko občutljivo trajno travinje.
Upravni organ v odločbi ni pojasnil, katere vrste habitatnih tipov rastlin ali živali z oceno slabega stanja ohranjenosti se varuje z določitvijo okoljsko občutljivega trajnega travinja na tožničinih GERK-ih, pojasnjeno pa tudi ni, ali ležijo tožničini GERK-i na območjih (in če ležijo, katera so ta območja), kjer je kot varstveni cilj določeno povečanje travniških površin v smislu druge alineje prvega odstavka 21. člena Uredbe o shemah pomoči.
inšpekcijski ukrep - občinska cesta - preglednost ceste
Ker vegetacija iz tožnikove parcele, ki se razrašča v cestno površino, ogroža, ovira ali zmanjša varnost prometa na občinski cesti, je občinski inšpektor inšpekcijskemu zavezancu naložil inšpekcijski ukrep, da mora v roku treh dni od vročitve izpodbijane odločbe porezati veje, ki visijo nad to občinsko cesto.
ZPOP-1 člen 20, 20/1, 22, 22/1, 22/1-4, 23, 23/4. URS člen 14, 14/2. ZUP člen 147, 150. ZUS-1 člen 47, 47/1.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoji za prijavitelja - neporavnane zapadle obveznosti prijavitelja - javnopravna stvar - enakost pred zakonom - predhodno vprašanje
Pri dodeljevanju javnih sredstev je treba zaradi varstva javne koristi zasledovati cilje, s katerimi se preprečuje oziroma omejuje nastajanje škode državnemu proračunu in zagotovi možnost za pridobitev sredstev tistim prijaviteljem, ki ravnajo pošteno, v skladu z razpisom, njegovim namenom in cilji, in ki so na pošten način ravnali tudi v preteklosti na že zaključenih razpisih. Eden od ukrepov, ki zasleduje te legitimne cilje, pa je lahko ukrep, s katerim se iz dodeljevanja sredstev izloči tiste prijavitelje, ki so se po prejšnjih razpisih izkazali za nezanesljive porabnike teh sredstev. Ob upoštevanju, da naj bi razpisni pogoj zagotovil, da se nepovratnih denarnih sredstev ne dodeljuje subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, pa je po presoji sodišča zakonit in veljaven tudi razpisni pogoj, ki od udeležbe na javnem razpisu izključuje prijavitelje, katerih zapadle in neporavnave obveznosti obstajajo, a še niso ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Agencija ni dolžna čakati na pravnomočno sodno odločitev, s katero bi bilo ugotovljeno, da tožnica ni poravnala svojih obveznosti.
Predhodno vprašanje lahko organ sam obravnava in reši, čeprav je postopek za njegovo rešitev pri pristojnem organu že v teku, če glede na okoliščine primera spozna, da ga bo sam hitreje rešil. Tako rešeno predhodno vprašanje ima pravni učinek samo v zadevi izdaje izpodbijanega akta. Ker tožnica s tožbo izpodbija pravilnost odločitve Agencije o predhodnem vprašanju obstoja njene zapadle obveznosti do Agencije, rešitev tega vprašanja pomeni tudi predhodno vprašanje v tem upravnem sporu.
Po stališču upravnosodne prakse pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar. Materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev predstavlja javni razpis, v upravnem sporu pa se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in z Ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - sklenitev pravnega posla - odložni pogoj
Šteje se, da je pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote od trenutka, ko upravna enota prejme izjavo sprejemnika ponudbe z najboljšim vrstnim redom.
Ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, je v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena Obligacijskega zakonika (OZ).
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - prosilec iz Maroka
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Prav tako ne more biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi. Gre za stanje ekonomskih in socialnih razmer, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Maroka.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 813, 813-d, 814.
mednarodna zaščita - poseg v osebno svobodo - pridržanje - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - sum zavajanja ali zlorabe postopka - begosumnost - načelo sorazmernosti - začasna odredba
Za obstoj razloga za pridržanje morata biti izpolnjena dva kumulativna pogoja. Na eni strani je nujno, da je prosilec za mednarodno zaščito že pridržan zaradi odstranitve na podlagi poglavja IV Direktive 2008/115 in, na drugi strani, da je mogoče na podlagi objektivnih meril utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali otežil izvršitev odločbe o vrnitvi.
Tožena stranka je pravilno kot edino merilo za utemeljenost domneve, da je tožnik prošnjo podal samo za to, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, upoštevala merilo, ki je vsebovano že v določbi člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma v tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej da je imel možnost časovno prej podati namero, kot je to dejansko storil. Tožena stranka se je tudi pravilno spustila v obravnavo in oceno tožnikovih individualnih ravnanj v zvezi s tem: upoštevala je stopnjo nevarnosti, da bi tožnik odstranitev preko nove prošnje neupravičeno zadržal oziroma oviral (tudi zaradi begosumnosti) in ga ni pridržala izključno za to, ker je podal prošnjo za mednarodno zaščito.
V korist potrditvi (zakonitosti) odločitve tožene stranke je pretehtalo (prvič), da tožnik v tožbi ni konkretno ugovarjal dokazni oceni tožene stranke, da je šele po petih dneh po nastanitvi v Center za tujce podal namero in (drugič) element v dokazni oceni tožene stranke, da je malo verjetno, da je tožnik za grožnje strica izvedel šele v telefonskem pogovoru z družinskimi člani po njegovi nastanitvi v Center za tujce.
V okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33, in ki bi dopuščale prosilcu svobodo bivanja in gibanja na območju Azilnega doma ali njegove izpostave, ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Konkreten ukrep namestitve in odvzema prostosti tožniku v v Centru za tujce v režimu in okoliščinah, ki jih je opisal tožnik na glavni obravnavi, je zato sorazmeren glede na tveganje, da bi tožnik ponovno samovoljno zapustil Slovenijo med postopkom mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - združitev postopka - poseg v družinsko življenje
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito.
O dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožnici dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Pri tem po presoji sodišča ne samo namenska, pač pa tudi jezikovna razlaga 45. člena ZVojI pripelje do zaključka, da je samohranilec tisti prejemnik invalidskega dodatka, ki se sam preživlja. Pogoj iz prvega odstavka 45. člena ZVojI je treba razumeti v pomenu, da ga izpolnjuje vojni invalid, ki se je primoran preživljati sam, ker ga nihče drug ne preživlja.
ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1. ZKme-1 člen 45, 45/1, 45/1-2, 45/3.
neposredna plačila v kmetijstvu - vezanost - ugotavljanje dejanskega stanja - obnova postopka - tožbena novota - odločba o prekršku
Pravnomočne odločbe pristojnega organa, izdane v drugih postopkih, predstavljajo dokazno vrednost, ni pa upravni organ z njimi odvezan zakonske dolžnosti, da popolno ugotovi dejansko stanje. Tudi v obnovljenem postopku pa upravni organ zavezujejo vsa temeljna načela, ki veljajo v ZUP.
ZJZP člen 12, 13, 26, 26-1, 48, 48/4, 58, 59, 59/1, 59/2, 68. ZZDej člen 44b, 44b/1.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - ustavitev postopka po objavi javnega razpisa - pravica javnega partnerja do neizbire - presoja utemeljenosti razlogov za ustavitev postopka - dopustnost upravnega spora - razpisna merila - dokaz z zaslišanjem
Nenatančnost meril oziroma kriterijev, ki omogočajo različno interpretacijo, pomeni kršitev načel postopka, kot je enakost in transparentnost. Napake v postopku javnega razpisa pa so dopustna podlaga za ustavitev postopka in zavrnitev vseh vlog.
izvršitev odločbe - izvršitev inšpekcijskega ukrepa - sklep o izvršbi
Vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o zakonitosti odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, ne preprečuje izvršbe. Predlog za dopustitev revizije ni izredno pravno sredstvo, to je šele vložena revizija, ki je vložena po sklepu vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije.
Zgoraj obrazloženo po presoji sodišča pomeni, da bi toženka zahtevo tožnice za izdajo soglasja zaradi statusnega preoblikovanja morala obravnavati ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 42. člena ZZDej v povezavi z določbo 74. člena ZJZP in ne samo na podlagi določbe tretjega odstavka 42. člena ZZDej.
ZBPP člen 30, 30/9, 34, 34/2. ZUP člen 7, 67, 129, 129/1, 129/1-4.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - ponovna prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v isti zadevi - zavrženje prošnje - razrešitev odvetnika - postavitev novega odvetnika - razrešitev na predlog upravičenca
Tožnik bi moral, če bi želel, da ga v postopku namesto sedaj dodeljene odvetnice C. C. zastopa drug odvetnik, podati predlog za njeno razrešitev, kot to predvideva deveti odstavek 30. člena ZBPP. Po tej določbi sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti ter namesto razrešenega odvetnika postaviti drugega. Po presoji sodišča pa toženka zgolj zato, ker je tožnik vložil ponovno prošnjo za dodelitev BPP za isto kazensko zadevo ter za isto stopnjo kazenskega postopka, ne da bi ob tem navajal, da imenovana odvetnica svojih dolžnosti ne opravlja v redu, ni mogla sklepati, da želi njeno razrešitev in imenovanje odvetnika, ki ga je predlagal v prošnji in zato ni bilo razloga, da bi tožnika, ki je 6. 2. 2025 vložil popolno in razumljivo prošnjo za dodelitev BPP, pozivala k izjasnitvi oziroma dopolnitvi te prošnje.
Ne glede na to ali je tožeča stranka samo zamenjala stavbno pohištvo, je v obravnavanem primeru bistveno, da je objekt uporabljala v nasprotju z namembnostjo, ki izhaja iz veljavnega uporabnega in gradbenega dovoljenja, torej poslovno namembnost stavbe, s tem ko je objekt oddala v stanovanjski najem.
ZBPP člen 30, 30/6, 30/7. ZOdv člen 17, 17/2, 17/5.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - tožbeni ugovori
Iz navedenih zakonskih določb sledi, da je odvetnik, ki je bil z odločbo o dodelitvi BPP postavljen za izvajanje storitev upravičencu do BPP in je storitve opravil v obsegu dodeljene BPP, upravičen do nagrade in povračila stroškov iz proračunskih sredstev BPP, o čemer odloči toženka s sklepom. Ko upravičenec do BPP izpodbija takšen sklep, lahko ugovarja, da storitve niso bile opravljene (v obsegu dodeljene BPP) ali da toženka plačila zanje ni odmerila skladno z določbami relevantnih predpisov. Ne more pa se upravičenec do BPP v upravnem sporu zoper sklep, kot je izpodbijani, z uspehom sklicevati, da je odvetniku že sam plačal za storitve, za katere mu je bila dodeljena BPP. Kakršnikoli tovrstni dogovori med upravičencem do BPP in odvetnikom so namreč po zakonu nični.