ZMZ-1 člen 15. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 7, 47. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1, 27, 27/3, 27/3c, 29, 29/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - rok za predajo prosilca - suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - pravo EU - uporaba prava EU - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - varstvo zasebnosti - duševna integriteta - dokazno breme - dokazni standard - Republika Hrvaška - zaslišanje tožnika - pravica do pritožbe
Če prosilec vloži tožbo z zahtevo ali brez zahteve za izdajo začasne odredbe, ima tožba suspenzivni učinek. Če bi izvršitev odločbe, na katero se nanaša pravno sredstvo, "lahko" zadevno osebo izpostavilo tveganju z vidika 4. člena Listine, mora imeti pravno sredstvo avtomatični suspenzivni učinek; to pomeni, da organ ni dolžan ocenjevati, ali izvršitev odločbe dejansko povzroči to tveganje, ampak je dovolj, da se organ omeji na presojo, ali pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo o vrnitvi, vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju z vidika 4. člena Listine, in ki "očitno niso neutemeljene."
Iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v 4. členu Listine, izhaja, da se predaja prosilca ne izvede "v vseh okoliščinah", v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne zgolj če gre za sistemske pomanjkljivosti.
Slovenija je z vidika EKČP v polni meri odgovorna za učinkovito spoštovanje pravice tožnika iz 3. in 8. člena EKČP, in v to obveznost se praksa Sodišča EU ne vpleta. Ob tem mora biti presoja z vidika pravice iz 3. člena "stroga", to pomeni, da mora biti natančna in celovita v skladu s standardi ESČP.
Pride lahko do konflikta med pravom EU in EKČP, če pristojni organ ali sodišče v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe pri interpretaciji diskrecijske klavzule upošteva(ta) samo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ne da bi ob tem skrbno upoštevala tudi metodo razlage prava EU, ki jo je vzpostavilo Sodišče EU in po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije" in da je treba, sekundarni akt EU, "če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvoma o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine.
Standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP (oziroma 4. člena Listine) ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP (oziroma 4. člena Listine), ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP (oziroma s 4. členom Listine) niso očitno neutemeljeni.
Če okoliščine, ki morebiti grozijo tožnikom v primeru predaje ne dosegajo praga, ki ga zahteva varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, lahko pride v poštev potreba po zaščiti pravic tožnikov do zasebnosti v smislu varstva telesne in duševne integritete iz 8. člena EKČP.
Tožnik je že pred izdajo izpodbijanega akta izkazoval dovolj okoliščin, da je šlo in da gre za posebej ranljivo osebo. Dejstvo, da še vedno po več letih ni nobenih poročil oziroma sodišču niso poznana poročila o tem, da se je situacija na Hrvaškem glede prisilnih zavračanj tujcev iz hrvaškega ozemlja, za katere se lahko utemeljeno smatra, da so prosilci za mednarodno zaščito in tujcev, ki so že izrazili namero za azil, pomembno izboljšalo oziroma nobenega takšnega poročila tožena stranka ni pridobila. Še vedno se dogaja, da prosilci tekom dublinskega postopka Sloveniji usklajeno navajajo, da niso vložili prošnje na Hrvaškem oziroma da ne vedo, v kakšnem postopku so se znašli na Hrvaškem, četudi iz dublinskega postopka izhaja, da so na Hrvaškem evidentirani kot prosilci, a njihove prošnje še niso bile sprejete. To v ničemer ne prispeva k utrjevanju medsebojnega zaupanja, ampak prej nasprotno - to prispeva k še večjemu dvomu, kaj se pravzaprav dogaja s prosilci, ki so v dublinskem postopku vrnjeni na Hrvaško iz Slovenije ali iz drugih držav članic EU.
Tožnik je v upravnem postopku izkazal, da ima zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, zlasti zaradi njegovega specifičnega psiho-socialnega stanja, ki ni očitno neutemeljen.
Ločnica med okoliščinami in informacijami o stanju na področju dostopa tujcev do azilnega postopka po tem, ko tujci vstopijo iz BiH na Hrvaško in pridejo v prvi stik s policijo, ter okoliščinami in postopkom, ko pride do predaje prosilca iz Slovenije hrvaškim organom na podlagi Dublinske uredbe, je "sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna" za oceno, ali se organ lahko avtomatično opre na načelo medsebojnega zaupanja, ali pa mora v okviru tega pridobiti tudi posebno zagotovilo hrvaških organov, da ne bo prišlo do kršitve človekovih pravic.
Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljen zahtevek in za oceno tveganja, ali bi lahko s predajo prišlo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahteva strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. To je odvisno od narave elementov, ki izkazujejo tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Razumljivo je, da prosilci nosijo dokazno breme glede tistih elementov, ki se nanašajo na njihove osebne okoliščine, in ki jih sami najbolje poznajo in z njimi razpolagajo. Zato je treba od prosilcev zahtevati v mejah realno možnega, da sami predložijo elemente, ki so relevantni v smislu njihovih osebnih okoliščin. Z razliko od dokaznega bremena glede individualnih okoliščin pa je po sodni praksi ESČP morda bolj izrecno, jasno in večkrat poudarjeno, kot s strani Sodišča EU, da je glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij.
Zgolj obstoj pravnih predpisov v drugi državi članici EU, ki zagotavljajo določeno obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito, ni dovolj.
Od točke, ko prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena z vidika dokaznega bremena in dokaznih standardov, ni več nobenih morebitnih nejasnosti med sodno prakso ESČP in Sodišča EU v dublinskih zadevah. Povsem ustaljena sodna praksa obeh sodišč je, da se dokazno breme takrat prevali na toženo stranko, da "odpravi vsakršen resen pomislek” oziroma da "izključi vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja”, kar lahko pomeni, da mora preveriti z informacijami, ki jih pridobi proprio motu in morebiti tudi s "preventivnimi ukrepi”, na kakšen način bi bilo potrebno zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bi prišlo.
Tožnik je s pomočjo PIC v upravnem postopku predložil tista poročila, do katerih ima dostop o stanju na Hrvaškem, pri čemer tožena stranka ni predložila poročil o tem, da se je problem zavračanja potencialnih prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem mimo Procesne direktive 2013/32/EU in Direktive o sprejemu 2013/33/EU sistematično ali kakor koli drugače zmanjšal; ostale so neznanke glede dostopa do azilnega postopka za tiste, ki so sicer evidentirani v EURODAC (morda kot prosilci), a jim je naloženo, da morajo zapustiti Hrvaško v določenem roku, in se zato odpravljajo naprej proti Sloveniji; kot neznanka pa ostaja tudi okoliščina, kaj se pravzaprav dogaja s prosilci, ki so morda iz Slovenije po Dublinski uredbi vrnjeni na Hrvaško in po katerem postopku jih obravnavajo organi na Hrvaškem, kakšna je statistika v zvezi s tem. Teh informacij ali poročil tožnik ni mogel dobiti. Lahko pa bi jih pridobila oziroma bi jih morala pridobiti tožena stranka od pristojnega organa Hrvaške v okviru medsebojnega komuniciranja in sodelovanja na podlagi načela medsebojnega zaupanja, da bi s tem morebiti odpravila prevelike dvome o tveganju z vidika 4. člena Listine v tem primeru in tudi v ostalih podobnih primerih, ki jih ni malo in v nepotrebnih elementih obremenjujejo azilne postopke v Sloveniji.
Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijanega akta najprej pridobiti verodostojne podatke od hrvaškega organa o zgoraj izpostavljenih neznankah, in sicer o tem, kaj se dogaja z vrnjenimi prosilci iz Slovenije na Hrvaško po Dublinski uredbi, tako da v zvezi s tem ne bi bilo takšnih pretiranih nejasnosti glede spoštovanja dostopa do azilnega postopka.
Ker je tožnik pred izdajo odločbe predložil objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, bi tako zaradi predaje kot tudi zaradi nastanitve in bivanjskih pogojev in dejanskega dostopa do zdravstvene in psiho-socialne pomoči tožena stranka morala "odpraviti vsakršen pomislek" v zvezi z učinkom predaje, nastanitve in dostopom do psiho-socialne pomoči oziroma zdravstvene oskrbe in preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi oziroma bi morala od hrvaških organov pridobiti specifično, dovolj konkretizirano in verodostojno jamstvo za izključitev nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine (oziroma za varstvo telesne in moralne integritete tožnika iz 7. člena Listine) v primeru predaje. V nasprotju s tem je tožena stranka v izpodbijanem aktu utemeljila oziroma je v postopku od tožnika zahtevala, da tožnik ni dokazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, kar je (v danih razmerah) nemogoče in nezakonito dokazno breme v okviru sicer stroge presoje tveganja in deljenega dokaznega bremena v zvezi s 4. členom Listine.
Zgolj če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.
Uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in dokazi - pravica do izjave
Ker se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva, je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Tožnik je imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji, pri čemer s tem povezani presoji tožene stranke v tožbi ne ugovarja določno.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. ZVis člen 66, 66/1, 71.
disciplinska komisija - disciplinski postopek - disciplinski ukrep - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Področje sankcioniranja študentov v disciplinskih postopkih spada v okvir ustavnega načela avtonomije državne univerze, razen v primerih, ko ravnanje univerze trči ob katero drugo pravico študenta, varovano z ustavno določbo na isti ravni ustavnopravnega varstva. Po presoji sodišča ugotovitev disciplinske odgovornosti študenta in izrek disciplinske sankcije ukora sama po sebi ne vplivata na pravico študenta do enakega dostopa do izobraževanja na visokošolskem zavodu in ne predstavljata odločitve toženke o pridobitvi ali prenehanju tožnikovega študentskega statusa.Tožniku izrečen ukrep po presoji sodišča ne seže izven področja toženkine avtonomije in njenega internega delovanja, zato izpodbijani odločbi nista bili izdani v okviru upravne funkcije univerze.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - priporočena oddaja na pošto - sporno dejstvo - datum oddaje pošiljke na pošto - zavrnitev tožbe
Med strankama je sporen le datum, od katerega dalje je BPP odobrena. Ni sporno, da se šteje kot dan vložitve prošnje za BPP tisti dan, ko je bila prošnja oddana na pošto kot priporočena pošiljka. Sporno pa je, kdaj je tožnica pošiljko oddala priporočeno na pošto. Ob soglasju obeh strank, da sodišče v sporu odloči na podlagi listin in brez izvedbe glavne obravnave, se sodišče strinja z ugotovitvijo toženke, da je bila prošnja za BPP oddana priporočeno na pošto na dan, kot ga je ugotovila toženka, saj je to razvidno iz ovojnice, ki je pripeta prošnji za dodelitev BPP, na kateri je potrdilo pošte, in dohodnega zaznamka sodišča na prvi strani pošte.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - resna škoda - posebna družbena skupina - istospolna usmerjenost
Izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka do teh bistvenih navedb ni opredelila. Ni raziskala trditev o zatrjevanem nevarnosti za pripadnike LGBTQ+ skupnosti v Nigeriji in, ali bi iz tega razloga tožniku v primeru vrnitve pretila nevarnost resne škode iz 28. člena ZMZ-1.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države
Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno socialno - ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite po zakonodaji, ki trenutno velja v Republiki Sloveniji.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova - zaslišanje
V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 (veljaven izvršilni naslov) ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2. V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu.
Izvršilni naslov, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za priznana.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - vzpostavitev prejšnjega stanja - odstranitev objekta - objekt za obveščanje in oglaševanje
Del zemljišča se uporablja za oglaševanje saj je na njem postavljena sporna konstrukcija. Postavitev konstrukcije nedvomno predstavlja nenamensko rabo kmetijskega zemljišča.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nepopolno ugotovljene dejanske okoliščine - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Tožena stranka bi se morala glede na tožnikove izjave podane v predhodnem postopku, ki dosegajo ustrezno minimalno stopnjo resnosti, zaradi česar obstaja možnost, da tožnik kot pripadnik določene skupine oseb v Republiki Hrvaški ne bo ustrezno obravnavan, bolj skrbno odzvati. Gre namreč za izjave s takšno vsebino, da bi lahko v primeru njihove resničnosti, prišlo do izpodbitja domneve o varnosti države, v katero naj bi bil tožnik predan. Če bo torej tožena stranka v ponovljenem postopku izjave tožnika o njegovi izkušnji na Hrvaškem, štela za dovolj prepričljive oz. ustrezno verjetne (pri čemer mora tožena stranka svojo dokazno oceno utemeljiti v skladu s 3. točko prvega odstavka 214. člena ZUP, tako da bo mogoče odločitev tudi v tem delu preizkusiti), bo morala (kljub temu, da se nanašajo "le" na ravnanje hrvaške obmejne policije), ali podrobneje preveriti posodobljene podatke glede obravnave prosilcev za azil z državljanstvom Ruske federacije (in v zvezi s tem tožniku v postopku tudi omogočiti izjavo) ali pa glede tožnika pridobiti posebno zagotovilo, da v primeru predaje ne bo izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine. V konkretnem primeru namreč ni povsem izključeno, da glede na tožnikovo individualno izkušnjo, tožnik, kot državljan Ruske federacije, po predaji Republiki Hrvaški ne bo ustrezno obravnavan. Drži sicer, da postopkov za priznanje mednarodne zaščite ne vodijo policisti, ampak za to pristojne osebe ministrstva za notranje zadeve, vendar pa je takšno gledanje v konkretnem primeru preozko. Tožnikova osebna izkušnja z državnimi organi Republike Hrvaške je namreč dovolj resna (tožniku je bil zaradi ruskega državljanstva de facto kar dvakrat zavrnjen položaj vlagatelja namere za vložitev prošnje za azil), da brez dodatnega ugotavljanja pravno relevantnih dejstev ni mogoče povsem izključiti, da se ne bo v enakem položaju znašel tudi kot dublinski povratnik.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - predlog za dopustitev revizije - verjeten izgled za uspeh
V tožbi tožnik le posplošeno izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo toženke in konkretno ne navaja kakršnihkoli dejanskih ali pravnih razlogov, zaradi katerih ne bi bila pravilna. Tožnik v tožbi ne navaja niti dejstev niti okoliščin, s katerimi bi izpodbijal dejansko stanje, kot ga je v izpodbijani odločbi ugotovila toženka in na katerem je utemeljila svojo odločitev.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - gozd - prednostna pravica pri nakupu kmetijskih zemljišč in gozdov
Tožnica bi lahko na trditveni ravni zatrjevala svojo prednostno pravico z razlogi, ki izhajajo iz 47. člena ZG, že v vlogi za odobritev pravnega posla ali vsaj v vlogi, s katero je izostanek z ustne obravnave opravičila. Tožnica v vlogi za odobritev pravnega posla ni navedla oddaljenosti svojih gozdnih zemljišč od zemljišča, ki se prodaja (C. C. ga je, organ pa je to oddaljenost preveril), in ne drži, da tožnica tega ni imela možnost učinkovito opraviti oziroma izpodbijati ugotovitev organa v ali pritožbenem postopku ali po vročitvi zapisnika o ustni obravnavi, kolikor je že prepustila organu, da sam išče razloge za uveljavljanje njene predkupne pravice, na podlagi sklepov sodišča, ki so kazali na lastništvo njenih parcel.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - strokovna komisija - formalna popolnost vloge - pravica do izjave - obrazložitev akta
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da toženka prek spleta ni pridobivala celovitih informacij v zvezi z vsemi delovnimi izkušnjami, ki izhajajo iz predloženega življenjepisa predlagane koordinatorke projekta, pač pa se je zadovoljila z informacijami iz zgolj specifičnih virov (spletnih socialnih omrežij LinkedIn in Facebook), neizkazane zanesljivosti, ki so vse usmerjene izključno v potrditev toženkinega stališča o tem, da zahtevane dvo- ali večletne neprekinjene delovne izkušnje predlagane koordinatorke niso izkazane. Kljub temu, da je toženka dejstva in okoliščine s tem v zvezi ugotavljala izven vsebine predložene prijave, tožnici obenem ni zagotovila možnosti, da bi se glede teh lahko pred izdajo izpodbijanega sklepa kakorkoli izjavila. Toženka je po presoji sodišča s tem kršila temeljno načelo materialne resnice ter načelo zaslišanja stranke (8. in 9. člen ZUP). V postopku je tako prišlo do bistvene kršitve pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, dejansko stanje pa je bilo nepopolno ugotovljeno.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Uredba o hišnem redu azilnega doma (2021) člen 10, 11.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožena osebna varnost - resna grožnja za javni red ali javno varnost
V konkretni zadevi je bistvenega pomena to, ali ugotovljeno dejansko stanje ustreza zakonskemu stanu, kot je naveden v 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej ali so podani razlogi javnega reda, zaradi katerih je bodisi ogrožena osebna varnost ali pa premoženjska varnost.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - površina poslovnih prostorov
Po ustaljeni sodni praksi naslovnega sodišča je določba 60. člena ZSZ/84 veljavna pravna podlaga, po kateri smejo občine določiti, da se NUSZ za zazidano stavbno zemljišče plačuje tudi od površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti. Sodišče v obravnavani zadevi sledi tej sodni praksi in sodi, da je Občina Kranj smela določiti, da se za površino poslovnega prostora po Odloku o NUSZ šteje tudi tlorisna površina zemljišča, namenjenega poslovni dejavnosti. Določila je še, da se med take površine štejejo: nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno uporabljene manipulativne površine in druge. Poslovne površine po tem odloku so tudi odprte športno-rekreativne površine, namenjene pridobitni dejavnosti, in se točkujejo po vrsti rabe oziroma namembnosti, kot to določa šesti člen tega odloka (četrta alineja drugega odstavka 9. člena Odloka o NUSZ).
dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - namen brezplačne pravne pomoči - predkazenski postopek - oškodovanec - sodni postopek
Tožnica ni upravičena do dodelitve brezplačne pravne pomoči za predkazenski postopek, ki poteka pred tožilstvom. Ker v fazi zbiranja obvestil, t. j. v predkazenskem postopku, še ni jasno, ali bo prišlo do kazenskega postopka, po presoji sodišča prošnji za brezplačno pravno pomoč tudi v tem delu (zaenkrat) ni moč ugoditi. V tem delu je torej zadeva nerazumna, ker je preuranjena in zato tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 24. člena ZBPP. V kolikor bo prišlo do kazenskega postopka, pa bo imela tožnica možnost ponovno vložiti prošnjo za brezplačno pravno pomoč.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - površina poslovnih prostorov
Po ustaljeni sodni praksi naslovnega sodišča je določba 60. člena ZSZ/84 veljavna pravna podlaga, po kateri smejo občine določiti, da se NUSZ za zazidano stavbno zemljišče plačuje tudi od površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti. Sodišče v obravnavani zadevi sledi tej sodni praksi in sodi, da je Občina Kranj smela določiti, da se za površino poslovnega prostora po Odloku o NUSZ šteje tudi tlorisna površina zemljišča, namenjenega poslovni dejavnosti. Določila je še, da se med take površine štejejo: nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno uporabljene manipulativne površine in druge. Poslovne površine po tem odloku so tudi odprte športno-rekreativne površine, namenjene pridobitni dejavnosti, in se točkujejo po vrsti rabe oziroma namembnosti, kot to določa šesti člen tega odloka (četrta alineja drugega odstavka 9. člena Odloka o NUSZ).
status kmeta - pogoji za priznanje statusa kmeta - kršitev pravil postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Iz vloge mora biti jasno, kaj vložnik želi, navesti mora relevantna dejstva ter zanje predložiti dokaze. Ker je pravna presoja zahtevka na organu, vložniku ni treba navajati pravne podlage.
Tožnika sta vložila vsak svojo vlogo, v katerih sta laično, vendar dovolj razumljivo uveljavljala, naj organ, skladno s šestim odstavkom 24. člena ZKZ ugotovi, da imata status kmeta. Toženka bi morala ugotavljati, ali izpolnjujeta pogoje za status kmeta iz prvega do petega odstavka 24. člena ZKZ.
Odstranitev neskladno zgrajenih delov objekta ima namreč za cilj vzpostavitev zakonitega stanja, določenega v gradbenem dovoljenju, kar pomeni, da mora biti taka uskladitev dejansko mogoča. Če je objekt zgrajen na način, ki ne dopušča uskladitve s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, ne gre več za neskladno gradnjo, pač pa za nelegalno zgrajen objekt in lahko zato inšpektor izreče ukrepe po 152. členu ZGO-1.
brezplačna pravna pomoč - nagrada in stroški odvetnika - stroški odvetnika - odmera stroškov zastopanja - nagrada za študij spisa - urnina - odsotnost iz pisarne - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko
Povečanje iz določbe 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Skladno z določbo 7. člena OT se namreč povišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavka porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje.
ZUreP-2 člen 192, 192/2, 193, 194, 194/1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
razlastitev - javna korist - namen razlastitve - test sorazmernosti - neobrazložena odločba
Iz izpodbijane odločbe, niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, v čem naj bi bila izkazana realna, konkretna in določna javna korist za gradnjo nogometnega igrišča na območju, ki zajema tudi tožnikovo nepremičnino. Upravni organ namreč povsem posplošeno navaja naraščajoče potrebe po gradnji nogometne športne infrastrukture, češ da število igralcev nogometa narašča in da primanjkuje kapacitet za zagotovitev izvajanja letnega programa športa za nogometne klube v ... Navedenih ugotovitev v ničemer ne konkretizira, saj ne navede nobenih podatkov, ki bi te ugotovitve podpirali in utemeljevali, temveč se zgolj na povzet posplošen način sklicuje na navedbe stranke z interesom. Na podlagi tako splošnih navedb pa obstoja konkretne javne koristi, ki bi utemeljevala poseg v tožnikovo lastninsko pravico, ni mogoče preizkusiti.