CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0053017
ZN člen 47.
sklepčnost - pravni posel med zunajzakonskima partnerjema - obličnost pogodbe
Pravni posel, sklenjen med zunajzakonskima partnerjema, mora biti v skladu s 47. členom ZN sklenjen v obliki notarskega zapisa, sicer je ničen. Ker ni spoštovana oblika, posojilni pogodbi ne predstavljata pravne podlage za vrnitev posojila. Iz tega razloga tožbeni zahtevek ni sklepčen, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz navedb v tožbi.
Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripada upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno.
V obravnavanem primeru pa gre za bistveno enako namembnost nepremičnine, drugačno le v toliko, da tožnika do svoje stanovanjske hiše dostopata večkrat, kot bi v primeru, če bi nepremičnino uporabljala kot vikend.
Ker gre pri priposestvovanju za izviren način nastanka stvarne služnosti brez soglasja lastnika služeče nepremičnine, vpis v zemljiško knjigo za nastanek služnosti nima konstitutivnega pomena in ni pogojen s toženčevo voljo oziroma z njegovim posebnim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni tožbeni zahtevek tožnikov, po katerem naj bi jima toženec izstavil ustrezno listino, na podlagi katere bo izveden bodoč zemljiškoknjižni postopek za vpis služnostne pravice, zato ni potreben, saj sta tožnika to pravico pridobila že pred njenim vpisom v zemljiško knjigo.
V kolikor toženi stranki v primeru sosporništva zastopa isti pooblaščenec, ima tožena stranka, ki je uspela, pravico do povrnitve polovice pravdnih stroškov.
prekinitev zapuščinskega postopka - kasneje vložena tožba na neveljavnost oporoke
Dedič lahko vloži tožbo v zvezi z zahtevkom, glede katerega je bil napoten na pravdo, tudi po izteku roka, določenega za vložitev tožbe. Vendar to ni razlog za ponovno prekinitev zapuščinskega postopka.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL0057939
ZD člen 214. ZPP člen 337, 337/1. ZST tarifna številka 9/a.
vrednost zapuščine – odmera sodne takse
ZD v 214. členu izrecno ne predvideva, da bi moral sklep o dedovanju vsebovati tudi podatek o vrednosti zapuščine, zato je sodišče prve stopnje zgolj v obrazložitvi zapisalo, koliko naj bi znašala vrednost zapuščine. Ta ugotovitev ima pomen zgolj zaradi odmere sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine, ne pomeni pa, da je zapuščina dejansko vredna toliko.
Sodišče prve stopnje je ocenilo vrednost zapuščine na opisan način, s podatkom o vrednosti zapuščine so se dediči strinjali oziroma niso nasprotovali njeni oceni. Le če se kateri izmed dedičev (do konca zapuščinske obravnave) ne strinja s podatkom o vrednosti zapuščine ali odmerjeno takso, lahko sodišče odredi, da ocenijo vrednost zapuščine izvedenci in o tem izda sklep. Zato zakoniti dedinji s pritožbenimi izvajanji, da je vrednost zapuščine bistveno manjša in zakaj, ne moreta uspeti, saj ta dejstva predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.
ZDen člen 72, 72/2. ZDoh-2 člen 75, 75/3. ZPP člen 243, 245, 245/2.
nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja – poslovni prostori – vpliv davkov na višino nadomestila – dokazovanje – izvedenec – sodni izvedenec – postavljeni izvedenec
Pri presoji višine nadomestila ni pomembno, ali sporni prostori izpolnjujejo formalne pogoje za opravljanje poslovne dejavnosti, temveč kakšno dejansko korist bi lahko dosegel prizadeti upravičenec, če bi lahko razpolagal z njimi v spornem obdobju.
Vpliv davčnih obveznosti na utemeljenost višine tožbenega zahtevka ni pomemben. Pritožničino stališče, da bi morali biti ugotovljeni zneski davčnih obveznosti za posamezna obdobja in ti zneski odšteti od prisojenega zneska, pomeni zavzemanje za to, da bi se znesek nadomestila dejansko zmanjšal na račun davčnih obveznosti – najprej virtualno v pravdnem postopku in nato še v davčnem postopku po prejemu prisojenega zneska.
dedni sporazum – odpoved neuvedenemu dedovanju - obličnost sporazuma – oblika kot pogoj veljavnosti – notarski zapis - ničnost
Pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) so nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen OZ).
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se 1. odstavek 1. točke izreka pravilno glasi:
Dednopravni sporazum, ki sta dne 10.3.1997 sklenila tožnik T. Š. in pokojna A. Š., nazadnje stanujoča AA, pred Okrajnim sodiščem v Kranju, je ničen.
V stroškovnem delu se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dednopravni sporazum, ki sta ga dne 10.3.1997 sklenila tožnik in pokojna A. Š. pred Okrajnim sodiščem v Kranju ničen in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se navedeni dednopravni sporazum razveljavi in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Glede pravdnih stroškov je nato odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.375,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer le zoper odločitev v 1. točki izreka sodbe, to je v delu, ko je sodišče odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, in predlaga, da Višje sodišče sodbo razveljavi in v celoti ugodi primarnemu zahtevku, podredno zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Tožnik se z navedbami prvostopnega sodišča glede ničnosti sporazuma ne strinja in meni, da so navedbe napačne in v nasprotju s tedaj veljavno zakonodajo oziroma Zakonom o notariatu, ki je veljal v času sklenitve dedno odpovednega sporazuma. V 3. točki 47. člena Zakona o notariatu je določeno, da mora biti sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjen v obliki notarskega zapisa. Gre za specialni predpis, ki derogira ostale predpise, sodišče bi moralo to upoštevati in stranke napotiti k notarju, ker tega ni storilo, je dedno odpovedni sporazum v skladu z 48. členom Zakona o notariatu ničen. Omenjeni zakon ne dopušča nikakršnih izjem. Sodišče zmotno navaja, da so bili izpolnjeni vsi obličnostni pogoji, zato naj bi omenjeno dejstvo vplivalo na veljavnost sklenjenega sporazuma. Tožnik namreč sporazuma ne bi sklenil, če bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma. Sodnica, pred katero je bil sklenjen sporazum, tožnika ni jasno in nedvoumno seznanila z vsemi pravnimi posledicami sklenitve sporazuma.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in navaja, da je sodišče ob nespornih ugotovitvah, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, jasno obrazložilo, zakaj je sklicevanje tožeče stranke na ničnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju zaradi pomanjkanja obličnosti neutemeljeno. Sodišče je jasno zapisalo, da je sodišče ob sklenitvi sporazuma zagotovilo vse obličnostne pogoje, tožena stranka v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča. Tožeča stranka ne izpodbija nobenega od navedenih izvedenih obličnostnih pogojev, navaja le, da sporazuma ne bi sklenila, če bi se zavedala vseh posledic sporazuma. Na navedbe tožeče stranke je sodišče odgovorilo na strani 6. izpodbijane sodbe, tožeča stranka teh navedb ne zanika. V pritožbi ne pove, zakaj je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna in katera dejstva v spisu kažejo na napačen zaključek. Trditve tožeče stranke postavlja na laž tudi dejstvo, da je tožeča stranka, ko se je odpovedala dedovanju po materi prejela premoženjsko korist, vedela je, čemu se odpoveduje in trditi, da se je posledic zavedala šele ob uvedbi dedovanja po materi je popolna izmišljotina. Tožena stranka predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbene navedbe tožnika, da sporazuma ne bi sklenil, v kolikor bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma, saj ni bil seznanjen z obsegom zapuščine, kateri se ob podpisu sporazuma odpoveduje, merijo na tožnikovo zmoto, glede česar je sodišče prve stopnje v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom navedlo pravilne razloge. V tem delu pritožba sodbe sodišča prve stopnje tudi ne izpodbija, zato na tovrstne pritožbene navedbe ni potrebno podrobneje odgovarjati.
Glede primarnega tožbenega zahtevka pa je potrebno ugotoviti, da je tožeča stranka zatrjevala, da je dednoodpovedni sporazum z dne 10.3.1997 ničen, ker bi moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa in ker 48. člen Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94, ZN) določa, da so pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Iz tega razloga, zaradi pomanjkanja oblike, je torej tožeča stranka zatrjevala ničnost izpodbijanega sporazuma, ki predstavlja odpoved neuvedenemu dedovanju. Iz enakega razloga tudi v pritožbi vztraja, da je sporni sporazum z dne 10.3.1997 ničen.
Njene pritožbene navedbe so utemeljene. 47. člen ZN namreč določa, da morajo biti med drugim tudi sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjeni v obliki notarskega zapisa. V primeru, da sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, je ničen (48. člen ZN). Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, OZ). Predpisane oblike zato ni mogoče nadomestiti z neko drugo obliko, določila ZN so jasna, dednoodpovedni sporazum, ki ga je tožnik dne 10.3.1997 sklenil s pokojno A. Š. je zato, ker ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ničen.
Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so bili kljub pomanjkljivosti izpolnjeni vsi obličnostni pogoji po ZN, zato so neutemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka ugotovitev sodišča prve stopnje v ničemer ne izpodbija. Ne drži, da ne izpodbija nobenega od obličnostnih pogojev, saj utemeljeno navaja, da pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.
Kljub temu da je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ugotovljena istovetnost strank sporazuma (čeprav ne na način, kot to določa 2. odstavek 39. člena ZN), da sta stranki sporazum podpisali pred sodiščem, da sta bili stranki poučeni o vsebini in posledicah takega sporazuma, tožeča stranka tudi na nepreklicnost dedne izjave in da je bil sporazum strankama pred podpisom prebran, ostaja dejstvo, da sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, za katerega velja tudi, da mora zapis prebrati notar, nenazadnje pa morata pri sestavljanju notarskih zapisov sodelovati dve zapisni priči tudi v primeru sklepanja pravnih poslov iz 3. točke 47. člena ZN (sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju, 51. člen ZN).
Odpoved neuvedenemu dedovanju torej v konkretnem primeru ni bila sklenjena v predpisani obliki, to je v obliki notarskega zapisa, zato je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju v skladu z 48. členom ZN ničen. Glede na navedeno je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točki izreka) glede glavne stvari spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je sporni dednopravni sporazum ničen, ugodi (358. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP).
Glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno na novo odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom v celoti uspela, vendar stroškov postopka ni pravočasno priglasila (3. odstavek 163. člena ZPP), zato nosi sama svoje stroške postopka na prvi stopnji. Glede na spremenjen uspeh svoje stroške postopka nosi tudi tožena stranka (154. člen ZPP in 2. odstavek 165. člena ZPP).
Tožeča stranka je s pritožbo uspela, vendar pritožbenih stroškov ni priglasila, zato o teh ni bilo potrebno odločati. Glede na uspeh tožeče stranke, pa je tožena stranka sama dolžna nositi svoje stroške, ki so nastali z odgovorom na pritožbo.
vknjižba po uradni dolžnosti - pogoji za vpis v zemljiško knjigo
Zemljiškoknjižno sodišče pred vpisom, ki ga izvede po uradni dolžnosti, preveri obstoj pogojev po 148. členu ZZK-1. Ob tem se ne sme spuščati v pravilnost oziroma nepravilnost sklepa o izvršbi, prav tako pa tudi ne more upoštevati morebitno dejstvo že plačanega dolga.
pridobitev lastninske pravice – pridobitev služnostne pravice – priposestvovanje – dobra vera - soposest na nepremičnini
Zakon z izpolnitvijo določenih pogojev priznava pridobitev lastninske pravice na originaren način, s priposestvovanjem. Glede na to, da tožnici posest na sporni nepremičnini nihče ni prepovedoval, si jo je ta v dobri veri lastila vse od leta 1975, ko jo je kupila. Pred tem so posest na njej izvrševali njeni pravni predniki, saj jim je bila lastninska pravica na njej priznana s strani zemljiškoknjižne lastnice.
Tožnica je kot univerzalna pravna naslednica svojega moža vstopila v vse njegove pravice in obveznosti, torej tudi v pravico varstva posesti in lastnine. S posestjo nikoli ni izgubila stika. Izvrševala je t. i. posredno posest.
ZNP člen 37. ZPP člen 350, 350/2. ZZK-1 člen 120, 161, 161/3, 161/3-2, 200, 200/1, 201, 201/1, 201/2.
pomotni vpis - pisna izjava namesto zaslišanja - hipoteka
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi drugi odstavek 201. člena ZZK-1, ko je kot osebe, za katere bi pomota pri vpisu lahko imela pravne posledice, k podaji pisne izjave namesto zaslišanja pozvalo tako prejšnjo hipotekarno upnico kot novo hipotekarno upnico in dolžnika (zemljiškoknjižnega lastnika).
ZAVAROVALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0052574
URS člen 2, 155, 155/2. ZOR člen 26, 192, 192/1, 312, 313. OZ člen 15, 299, 299/2, 376. ZOZP člen 7, 7/3, 7/6. ZOZP-A člen 9, 9/2.
zavarovalna pogodba – obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti – višina regresa – omejeni regres zavarovalnice – časovna veljavnost predpisa – povratna veljava predpisov – retroaktivna veljavnost predpisov – načelo varstva zaupanja v pravo – vračunavanje izpolnitev – vrstni red vračunavanja – vračunavanje obresti in stroškov – odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – obojestranska krivda – deljena odgovornost
Za ugotavljanje višine povračilnih zahtevkov zavarovalnice je odločilen čas škodnega dogodka, ki je razlog za pogodbeno kršitev.
Vrstni red glavne in stranskih obveznosti ureja določba 313. čl. ZOR, ki daje upniku izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve iz omenjene zakonske določbe bo pokril z dolžnikovim plačilom, s katerim ne more v celoti pokriti stroškov, obresti in glavnice. Tega njegovega upravičenja ne more izključiti dolžnik z izjavo, da z delnim plačilom odplačuje glavni dolg (ne pa tudi stroškov in obresti).
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0052613
ZSR člen 82. OZ člen 131. SPZ člen 99. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
pravica uporabe stanovanja – služnost stanovanja – služnost uporabe garaže – absolutna bistvena kršitev določb postopka – trditveno in dokazno breme
Sodišče prve stopnje se ne more izogniti ugotavljanju pravne podlage tožencev za bivanje v spornem stanovanju na način, kot je to storilo v izpodbijani sodbi, s čimer je pravzaprav obe pravdni stranki pustilo v negotovem in nejasnem pravnem položaju. Dejstvo, da se sodišče ni jasno izreklo glede pravne podlage v konkretni zadevi, vpliva tudi na (ne)jasnost izreka izpodbijane sodbe.
pravdni stroški - stroški izvedenca pred pravdo - odvetniški stroški za postavitev predpravdnega zahtevka
Stroški izvedenca pred pravdo in odvetniški stroški za postavitev zahtevka iz zavarovalne pogodbe za izplačilo zavarovalnine niso pravno priznana škoda in zato jih ni mogoče uveljavljati kot samostojni tožbeni zahtevek. Gre za stroške postopka in ne za nastalo škodo.
Zbirka listin je samo omejeno javna. Vpogled in prepis (overjena kopija) listin, ki so vložene v zbirki listin, sme zahtevati samo oseba, ki ima za to upravičen interes.
OZ ureja dve obliki neveljavnih pogodb: nične pogodbe (členi 86. do 93. OZ) in izpodbojne pogodbe (členi 94. do 99. OZ). Gre za dve različni obliki neveljavnosti, za kateri je tudi predpisan različen način uveljavljanja. Ničnostni zahtevek se uveljavlja z ugotovitveno tožbo, medtem ko je tožba za uveljavljanje izpodbojnosti oblikovalne narave.
Dobrovernost posesti je izključena, če gre za očitno neskrbno ravnanje posestnika, zaradi katerega je prišlo do njegove napačne predstave o tem, komu dejansko pripada nepremičnina. Zmota mora biti opravičljiva. Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, to pa tudi potem, ko je s povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, ki se nanašajo na njegovo posest določene nepremičnine.
tekst :
Pritožbi prve in druge toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2. in 3. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, odločitev o pravdnih stroških (6. točka izreka) pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvi in drugi toženki pravdne stroške v znesku 2.795,39 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.
Pritožbi tretje toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških (5. točka izreka) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti tretji toženki pravdne stroške v znesku 975,93 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.
Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi in drugi toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 423,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik lastnik zemljišča v izmeri cca 61 m2 v obliki trikotnika, ki leži ob poti parc. št. 3526/2 na parc. št. 208/1, omejenega s točkami A, B, C in A1, kot je to razvidno iz terenskega skice Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi N 168/95 (1. točka izreka). Prvima dvema toženkama je sodišče naložilo, da sta dolžni izročiti navedeno zemljišče tožniku v last in posest ter dovoliti njegovo odmero in oddelitev kot novo parcelo ter njen vpis v zemljiškoknjižni vložek v lasti tožnika (2. točka izreka). Nadalje je prvima dvema toženkama sodišče naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na tem zemljišču na ime tožnika (3. točka izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek proti tretji toženki, da je tožnik lastnik dela zemljišča parc. št. 3526/2, ki je razviden iz terenske skice Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi N 168/95 (4. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tretji toženki pravdne stroške v višini 247,86 EUR (5. točka izreka), ter da sta prvi dve toženki dolžni nerazdelno povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.029,88 EUR (6. točka izreka).
Prvi dve toženki se pritožujeta zoper zanju neugodni del izpodbijane sodbe (1., 2., 3. in 6. točka izreka). Uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v izpodbijanem delu zavrne in mu naloži plačilo stroškov celotnega postopka, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče navedeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajata, da je tožeča stranka tekom postopka spremenila trditveno in pravno podlago tožbenega zahtevka, sodišče pa tega ni štelo za spremembo tožbe. Prvi dve toženki sta spremembi tožbe izrecno nasprotovali. Neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za spremembo tožbe. Uveljavljanje istega zahtevka na drugi dejanski in pravni podlagi je objektivna sprememba tožbe. Za spremembo tožbe bi bila potrebna privolitev prvih dveh toženk. Sodišče prve stopnje bi moralo sporočiti svojo odločitev o tem, ali se sprememba tožbe dovoli. Ker tako ni ravnalo, je toženi stranki onemogočilo obravnavanje, saj ni vedela, kaj je tema obravnave. Zato je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Razen tega je tožbeni zahtevek nesklepčen. Prvotni tožbeni zahtevek je bil obligacijske narave, zato je v tem primeru ugotovitveni zahtevek neutemeljen in bi prišel v poštev kvečjemu zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, s spremembo tožbe pa je tožeča stranka postavila stvarnopravni zahtevek, pri katerem pa posebni dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni pravilen. Do vknjižbe lastninske pravice bi v tem primeru lahko prišlo na podlagi sodbe. Neutemeljen je tudi zahtevek za dovolitev izmere, saj za takšno obveznost ni nobene podlage. Tožbeni zahtevek v 1. točki izreka je nedoločen in zato neizvršljiv. Sodba je zemljiškoknjižno izvedljiva le, če izrek vsebuje vse podatke, ki omogočajo vpis, predmet izpodbijanega izreka sodbe pa je nedoločen del parcele, ki nima nove parcelne številke, niti drugih elementov, ki jih vsebuje katastrski elaborat. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ugotavlja tožnikovo dobro vero, vendar pa je tožnikova izpovedba neskladna. Tožnik je izpovedal, da je v času sklepanja kupoprodajne pogodbe za parc. št. 247/2 razpolagal z mapno kopijo. Ker se katastrsko stanje v delu spornih parcel ni spreminjalo, je nemogoče, da tožniku, ki je razpolagal z mapno kopijo, ni bilo znano, do kod sega njegova nepremičnina. Njegovo dobro vero omaje tudi dejstvo, da ga je prvotni prvi toženec že leta 1985 opozoril, da je posekal tuja drevesa. Nedobroveren je tudi posestnik, ki se iz malomarnosti ne prepriča o pravem stanju stvari. Glede na razpolaganje z mapno kopijo za tožnika ni mogoče zaključiti, da je bil v dobroverni posesti sporne nepremičnine od leta 1980 do leta 1990, pred tem pa njegovi pravni predniki. Ni jasno stališče sodišča, kako tožnik ni mogel vedeti, da ni lastnik spornega zemljišča, glede na to, da sta sporno zemljišče uživali pritožnici oziroma njuni pravni predniki, in glede na to, da je pot na parc. št. 3526/2 javno dobro, saj je nelogično, da bi upravičeno menil, da je zemljišče čez pot, ki ni njegova, njegovo. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, ki se nanaša na izvrševanje dejanske oblasti tožnika na spornem delu zemljišča. V tem delu je dokazna ocena sodišča napačna, sodišče pa je kršilo 8. člen ZPP. Poleg tega sodišče navaja, da so priče večinoma izpovedale o prvih konfliktih med pravdnima strankama v času od leta 1990 do 1993, sodbe pa v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve ne izhaja, katere priče so izpovedale in o čem. Sodbe ni mogoče preizkusiti tudi glede ugotovitve, da so sporno zemljišče pred tožnikom imeli tožnikovi pravni predniki v dobroverni posesti, saj to iz razlogov sodbe ne izhaja. Velikost spornega zemljišča ni bila z ničemer izkazana, pri čemer sporno zemljišče ne predstavlja trikotnika.
Tretja toženka se pritožuje zoper odločitev o njenih pravdnih stroških (5. točka izreka). Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev o stroških in samo odloči o stvari. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na zavrnitev tožbenega zahtevka proti tretji toženi stranki le – tej v celoti priznati njene pravdne stroške. Pooblaščenec tretje toženke je priglasil stroške zastopanja že v stroškovniku z dne 24.10.2007. Glede na vloženi stroškovnik je zato tretja toženka na zadnjem naroku priglasila le še nadaljnje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je priznalo le te stroške, ne pa tudi preostalih, zato je njegova odločitev o stroških napačna.
Tožnik v odgovoru na pritožbo prvih dveh toženk predlaga njeno zavrnitev, na pritožbo tretje toženke pa tožnik ni odgovoril.
Pritožbi sta utemeljeni.
Glede pritožbe prvih dveh toženk:
Pritožnici neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačno je sicer stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožba ni bila spremenjena, ko je tožnik uveljavljal kot temelj pridobitve lastninske pravice na spornem zemljišču poleg kupoprodajne pogodbe z dne 20.10.1980 tudi priposestvovanje (sodišče pa je tudi odločilo o spremembi tožbe, kot je povedano v nadaljevanju). Sprememba pravne podlage tožbenega zahtevka res ne predstavlja spremembe tožbe (3. odstavek 184. člena ZPP), vendar pa je tožnik pri tem, ko je kot temelj tožbenega zahtevka uveljavljal tudi pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, spremenil oziroma razširil tudi dejansko podlago tožbe (tožnikove navedbe na naroku 23.1.2007 oziroma trditve v tožnikovi pripravljalni vlogi z dne 7.3.2007). Sodišče prve stopnje je s sklepom, sprejetim na naroku 18.9.2007, dovolilo spremembo tožbe (potem, ko sta pritožnici nasprotovali spremembi tožbe), zato je drugačna trditev pritožnic protispisna (da sodišče prve stopnje ni odločilo o spremembi tožbe). Glede na to pritožnicama ni bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem po spremenjenem tožbenem zahtevku.
Pritožnici izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje iz več razlogov, pri čemer jo grajata po vsebinski plati tudi glede ugotovitve o dobrovernosti posesti tožnika in njegovih pravnih prednikov kot pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik na spornem zemljišču sicer ni pridobil lastninske pravice na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 20.10.1980, da pa jo je pridobil na izviren način, na podlagi priposestvovanja, ker naj bi bila (med drugim) njegova posest dobroverna. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa je glede na podane trditve in dejanske ugotovitve po presoji pritožbenega sodišča napačna. Prva in druga toženka sta med drugim tudi zatrjevali (poleg tega, da sta oporekali samemu izvrševanju oziroma obstoju posesti tožnika in njegovih pravnih prednikov na spornem zemljišču), da sta (s svojimi pravnimi predniki) uživali parc. št. 208/1 vse do javne poti parc. št. 3526/2 (torej tudi sporno zemljišče, ki je del parc. št. 208/1), da parc. št. 208/1 in parc. št. 247/2 nista nikoli mejili druga na drugo, da je bila med tema dvema parcelama vedno omenjena javna pot, katero so uporabljali vsi prebivalci v tem delu R. in tudi drugi ljudje kot dostopno pot do stanovanjskih hiš, da je parc. št. 247/2, pred njo pa parc. št. 247, vedno segala le do te javne poti ter da stojita tik ob tej poti (na parc. št. 208/1) preko 80 let stari jablana in lipa, katerih plodove je prav tako uživala tožena stranka. Tožnik je v svojih dejanskih navedbah priznaval, da jablana in lipa res stojita na zemljišču, last prvih dveh toženk (po njegovih trditvah sicer ne stojita na spornem zemljišču), zaslišan kot stranka pa je tudi izpovedal, da je ob nakupu parc. št. 247/2 v letu 1980 razpolagal z mapno kopijo (kopijo katastrskega načrta) in da se trasa javne poti parc. št. 3526/2 (vsaj) od tedaj dalje ni spreminjala.
Domneva se, da je posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR, katerega je treba uporabiti v tej zadevi), vendar pa je sklep o obstoju dobrovernosti oziroma nedobrovernosti materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve. Uporaba domneve dobrovernosti ne sme biti preširoka, kar pomeni, da je ni treba preizkušati v primerih, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo, pri čemer pa je takšen preizkus nujen v primerih, ko se pojavijo posebne okoliščine, ki dobrovernosti nasprotujejo. Za obstoj dobroverne posesti (2. odstavek 72. člena ZTLR) mora biti poleg dejanske oblasti nad stvarjo podana tudi posestnikova zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik lahko v zmoti glede tega, komu dejansko pripada nepremičnina. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti njegova zmota tudi opravičljiva. Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, to pa tudi potem, ko je s povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, ki se nanašajo na njegovo posest določene nepremičnine. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Za priposestvovanje je tako med drugim potrebno, da posestnik iz verjetnih razlogov misli, da je stvar, ki jo poseduje, njegova, takšna njegova predstava pa mora biti utemeljena z opravičljivimi okoliščinami. Dobrovernost posesti je izključena, če gre za očitno neskrbno ravnanje posestnika, zaradi katerega je prišlo do njegove napačne predstave. V tem pogledu se toženki utemeljeno sklicujeta tudi na nadaljnje stališče v sodni praksi, da je lahko nedobroveren tudi tisti posestnik, ki se iz malomarnosti ne prepriča o pravem stanju, čeprav obstajajo resni razlogi za dvom o pravilnosti njegove predstave.
Tožnik je v okviru dejanske podlage tožbe zatrjeval, da je pridobil lastninsko pravico (tudi) s priposestvovanjem. Pri tem se je skliceval tudi na posest svojih pravnih prednikov, vendar pa pri tem ni tudi zatrjeval, da so že oni pridobili lastninsko pravico na spornem zemljišču s priposestvovanjem (drugačna tožnikova trditev v odgovoru na pritožbo je protispisna, saj je tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 7.3.2007 trdil le, „da je v dobri veri izvrševal posest na spornem zemljišču najmanj 10 let, pred njim pa so jo še veliko daljše obdobje izvrševali njegovi pravni predniki, zaradi česar je tožnik to sporno zemljišče priposestvoval“). Zaradi nezadostne trditvene podlage v zvezi s posestjo tožnikovih pravnih prednikov je bilo zato glede priposestvovanja odločilno vprašanje, ali so se pogoji za pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču s priposestvovanjem izpolnili v času zatrjevanega izvrševanja tožnikove posesti.
Dejanske ugotovitve v postopku na prvi stopnji ne dajejo ustrezne podlage za materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o tožnikovi dobroverni posesti spornega zemljišča. Tožnik je izpovedal, da je stanoval v soseščini še kot otrok in je vedel za obstoj omenjene poti (ceste) v naravi. Tožnik je tudi potrdil, da sta jablana in lipa (ki stojita na parc. št. 208/1 in tik ob poti parc. št. 3526/2, pa čeprav izven spornega zemljišča, po tožnikovih trditvah) last prvih dveh toženk oziroma njunih pravnih prednikov, ob nakupu parc. št. 247/2 v letu 1980 pa je posedoval mapno kopijo oziroma kopijo katastrskega načrta, iz katere je bilo razvidno, da omenjena pot ni sestavni del parc. št. 247/2 temveč gre za samostojno parcelo (tedaj parc. št. 3526) in da nepremičnina na drugi strani te poti (v sklopu katere se nahaja tudi sporno zemljišče) prav tako ni sestavni del parc. št. 247/2, ampak je samostojna parcela (parc. št. 208/1). Iz mapne kopije je bilo tako tudi razvidno, da sporno zemljišče ne meji na parc. št. 247/2. Povprečno skrbnemu človeku, ki kupuje nepremičnino, mora biti znano, da je zemljiški kataster (s katastrskim načrtom, katerega izsek predstavlja posamezna mapna kopija oziroma kopija določenega dela katastrskega načrta) uradna evidenca zemljišč, ki so opredeljena kot parcele s parcelnimi številkami. Ko je tožnik ob nakupu parc. št. 247/2 v letu 1980 videl, da ta parcela po katastrskem načrtu oziroma mapni kopiji sega le do omenjene poti (tedaj parc. št. 3562, sedaj parc. št. 3562/2) in da se sporno zemljišče glede na mapno kopijo nahaja preko te poti oziroma na drugi strani ceste (in v sklopu druge parcele, t. j. parc. št. 208/1), bi se od njega kot povprečno skrbnega kupca nepremičnine lahko pričakovalo najmanj to, da bo (ob tem, kakšne meje kupljene nepremičnine mu je v naravi pokazal prodajalec J.M., in sicer, da naj bi kupljena nepremičnina zajemala tudi del poti in sporno zemljišče preko te poti, saj je prodajalec pokazal mejo na spornem predelu do sredine struge potoka R, glede na mapno kopijo pa je bilo oboje izven obsega parc. št. 247/2) preveril, ali se obseg nepremičnine, ki jo kupuje, ujema s pokazanim stanjem te nepremičnine v naravi. To je tožniku nalagala njegova dolžnost ravnati vestno, z običajno (povprečno) skrbnostjo. Tožnik tega ni storil, takšnega njegovega neskrbnega ravnanja v pravnem prometu z nepremičninami pa ni mogoče spregledati oziroma šteti kot sprejemljivo ravnanje. Ker je tožnik ob nakupu nepremičnine ravnal premalo skrbno in se ni prepričal, kakšno je pravo stanje kupljene parc. št. 247/2 (predvsem to, katero zemljišče v naravi dejansko obsega), to tudi pomeni, da tedaj ni bil v opravičljivi zmoti. Zato o dobrovernosti njegove posesti na spornem zemljišču ni mogoče govoriti.
V tem pogledu je za vprašanje obstoja dobrovernosti tožnikove posesti nepomembna vsebina vknjižbenega dovoljenja z dne 25.6.1970, katerega je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča zmotno presodilo. Iz te listine (A9) namreč izhaja, da sta se J. M. in njegova sestra A. T. v zapuščinskem postopku O 10/68 po njuni materi A. M. z dednim dogovorom z dne 1.10.1968 dogovorila, da A. T. prevzame vso zapuščino, J. M. pa izroči del zemljišča parc. št. 247, in sicer tisti del, ki leži ob potoku „R.“ in ki se bo naknadno odmeril po geometru (I. točka). Ob sklenitvi dednega dogovora parc. št. 247 torej še ni bila razdeljena in je glede na pozneje izvedeno parcelacijo, pri kateri je nastala tudi parc. št. 247/2 (namenjena J. M.), očitno, da zapisa v I. točki „...ki leži ob potoku...“ ne gre jemati dobesedno, ampak le kot opredelitev, kateri del parc. št. 247 pripade po parcelaciji J. M., to pa tisti del, ki leži bližje potoku R.. Iz primerjave kopij katastrskega načrta B9 (stanje 30.6.1993) in B10 (stanje 27.3.1970) namreč izhaja, da sta s parcelacijo parc. št. 247 nastali parc. št. 247/1 in parc. št. 247/2, le slednja pa je v bližini tega potoka. Razen tega pa je iz II. točke tega dednega dogovora tudi razvidno, da je bila ta parcelacija pred izdajo tega vknjižbenega dovoljenja očitno že izvedena, saj je v II. točki zajeto zemljiškoknjižno dovolilo A. T., za vknjižbo lastninske pravice v korist J. M. na parc. št. 247/2. Kaj je obsegala novonastala parc. št. 247/2 pa je bilo tožniku v letu 1980 glede na razpolaganje z mapno kopijo oziroma kopijo katastrskega načrta ob nakupu nepremičnine in ob dolžnem ravnanju s potrebno skrbnostjo lahko znano, kot je bilo doslej že pojasnjeno.
Sodna praksa je v preteklosti sicer dokaj široko dopuščala pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem, vendar pa je v takšnih primerih kot je obravnavani (obstoj takšnega neskrbnega ravnanja, ki ga v pravnem prometu ni mogoče tolerirati) treba šteti, da takšna posest ne more biti dobroverna. Ker tožnik ni bil v opravičljivi zmoti glede tega, komu dejansko pripada sporno zemljišče oziroma ni bil dobroveren, ni mogel pridobiti lastninske pravice na tem zemljišču na podlagi priposestvovanja, saj je bila dobrovernost pogoj za obstoj kvalificirane posesti, potrebne za priposestvovanje (28. člen ZTLR). Glede na to pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih razlogov.
Sodišče prve stopnje je glede na povedano pri odločitvi o tem tožnikovem zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi prvih dveh toženk in sodbo v tem izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo kot neutemeljen (4. točka 358. člena ZPP). Zaradi tega je bilo potrebno odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Ker sta prvi dve toženki uspeli v sporu, jima je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške v postopku na prvi stopnji, prav tako pa tudi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP). Pravdni stroški so odmerjeni v skladu z OT in ZST, po višini pa so razvidni iz posamičnih postavk specificiranih stroškovnikov prvih dveh toženk v spisu. V primeru zamude je tožnik dolžan plačati zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov (2. odstavek 313. člena ZPP in 1. odstavek 299. člena OZ).
Glede pritožbe tretje toženke:
Tretja toženka utemeljeno graja odločitev o njenih pravdnih stroških (5. točka izreka). Sodišče prve stopnje je priznalo tretji toženki le stroške, ki jih je opredeljeno priglasila na zadnjem naroku, ne pa tudi stroškov, ki jih je zahtevala že v stroškovniku z dne 25.10.2007. Ker so tretji toženki v postopku nastali tudi ti stroški je upravičena tudi do njihovega plačila, glede na zavrnitev tožbenega zahtevka proti tretji toženki (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje tretji toženki ni priznalo vseh stroškov, nastalih v postopku, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Tretji toženki zato pripadajo vsi stroški postopka, upoštevajoč 1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 161. člena ZPP. Tožnik je umaknil tožbo zoper peto in šesto toženo stranko, ki sta imeli istega pooblaščenca kot tretja toženka, ker pa sosporniki krijejo stroške po enakih delih, je prav, da so po enakih delih do njih tudi upravičeni. Pritožbeno sodišče je zato temu ustrezno odmerilo pravdne stroške tretje toženke, upoštevajoč OT, po višini pa so priznani stroški razvidni iz posamičnih postavk specificiranih stroškovnikov tretje toženke z dne 25.10.2007 in 27.2.2008. Skupaj znašajo pravdni stroški tretje toženke, do povrnitve katerih je upravičena, 975,93 EUR, zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških tretje toženke tako, da ji je tožnik dolžan plačati pravdne stroške v navedenem znesku (4. točka 358. člena ZPP oziroma 3. točka 365. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek 313. člena in 1. odstavek 299. člena OZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tretja toženka ni priglasila.
ZPP člen 142, 142/1, 142/3, 142/4, 224, 224/1, 318.
zamudna sodba – sklepčnost tožbe – uporaba prava – vročanje – vročilnica kot javna listina – izpodbijanje domneve – dokazovanje
V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču dejanskega stanja ni potrebno ugotavljati, saj se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Drugače je z uporabo prava, kjer ravna sodišče enako kot takrat, ko je sodba rezultat kontradiktorne obravnave. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je tudi sklepčnost tožbe, kar pomeni, da lahko sodišče izda zamudno sodbo le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi.
Ker vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost njene vsebine, sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za dvom v pristnost listine in njene vsebine. Vendar pa dokazno pravilo o resničnosti vsebine javne listine ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka ne izpodbije. Čim nasprotna stranka javno listino dokazno izpodbija, pa dokazno pravilo ne velja več in je potrebno ocenjevati vsebino javne listine – vročilnice z nasprotnim dokazom.