ZFPPod člen 4, 5, 6, 7, 27/4 ZGD člen 372, 439, 446, 456.
izbris družbe po uradni dolžnosti – pasivni in aktivni družbeniki – kriteriji za presojo pasivnosti družbenika
Prvotoženka ni imela vpliva na poslovanje družbe, ker ga ni želela imeti, zaradi česar je materialnopravni zaključek sodišča, da jo je šteti za pasivno družbenico, napačen.
ZPP člen 142, 142/1, 142/3, 142/4, 224, 224/1, 318.
zamudna sodba – sklepčnost tožbe – uporaba prava – vročanje – vročilnica kot javna listina – izpodbijanje domneve – dokazovanje
V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču dejanskega stanja ni potrebno ugotavljati, saj se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Drugače je z uporabo prava, kjer ravna sodišče enako kot takrat, ko je sodba rezultat kontradiktorne obravnave. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je tudi sklepčnost tožbe, kar pomeni, da lahko sodišče izda zamudno sodbo le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi.
Ker vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost njene vsebine, sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za dvom v pristnost listine in njene vsebine. Vendar pa dokazno pravilo o resničnosti vsebine javne listine ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka ne izpodbije. Čim nasprotna stranka javno listino dokazno izpodbija, pa dokazno pravilo ne velja več in je potrebno ocenjevati vsebino javne listine – vročilnice z nasprotnim dokazom.
prenehanje vznemirjanja – negatorna tožba – vrnitev v prejšnje stanje – vožnja po tujem
Brezpredmeten je pritožbeni očitek, da je rešitev neživljenjska in v naravi nemogoča, ker poti, ki jo je izvedenec označil z zeleno barvo, sploh ni oziroma je neprevozna, zaradi česar naj bi imela tožena stranka zaprt dostop do svojih parcel; do svojih parcel bo morala začeti voziti tako, da bo celotno traso poti, ki (deloma) poteka tudi po parceli tožeče stranke, prestavila nazaj na rob parcel št. 1825/5 in 1825/6.
uporaba motornega vozila – objektivna odgovornost – soprispevek oškodovanca – odškodninska odgovornost otroka
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo, da je oškodovanka otrok, ki ne more biti civilnopravno odgovoren za škodo, ki jo povzroči, vendar je ocenilo, da zadostuje njeno nezakrivljeno ravnanje in ji je iz tega naslova pripisalo soprispevek.
mirovanje postopka – nadaljevanje postopka – predlog za nadaljevanje postopka
Rok, v katerem morata stranki predlagati nadaljevanje postopka, ne teče od pravnomočnosti sklepa, s katerim je sodišče ugotovilo mirovanje, ampak od trenutka, ko mirovanje nastane.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0052409
ZZZDR člen 56, 56/2. ZPP člen 191, 191/1, 191/1-1, 196.
sosporniki – enotno sosporništvo – navadno sosporništvo – solidarna obveznost zakoncev – tekoče potrebe družine
Podlaga tožbenega zahtevka zoper M.N. je njegova neizpolnjena obveznost iz posojilne pogodbe, ki jo je sklenil s tožnikom, podlaga zahtevka zoper toženko, ženo M.N., pa je zakonsko določena nerazdelna odgovornost zakoncev za obveznosti, ki jih za tekoče potrebe družine prevzame eden od njiju. Sodba je za vsakega toženca lahko drugačna in zato nista enotna, ampak le navadna materialna sospornika.
Člen 141 ZPP ne pomeni, da tožnik ne more dokazovati, da je v spornem času imel dejansko prebivališče drugje. Gre za vročitev tožbe in sodbe, kar je po določbah 139. člena ZPP vročiti osebno oziroma v stanovanju stranke. Razlaga tožeče stranke, da je odločilno le, kje je naslovnik uradno prijavljen, je prestrogo. Treba je tudi ugotoviti, da je Ustavno sodišče RS s sklepom o začasnem zadržanju izvrševanja 4. in 5. odstavka 143. člena ZPP (U-I-279/08 z dne 17.12.2008) do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvrševanje 4. in 5. odstavka 143. člena ZPP.
V primeru, da je zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekoračil vrednost razpoložljivega dela zapuščine in s tem načel ali celo izčrpal nujni delež posameznega dediča, gre za prikrajšanje nujnega deleža. V tem primeru je primarno potrebno zmanjšati oporočno razpolaganje in šele, če to ne zadošča, se vrnejo tudi darila.
posojilna pogodba – zavarovanje posojila – pogodbena škoda
Zavarovanje posojila je sklenjeno v korist posojilodajalca in ne v korist posojilojemalca, zato sklenitev zavarovanja posojilojemalca ne odvezuje obveznosti po sklenjeni posojilni pogodbi.
Vlaganja so bila opravljena v celotno nepremičnino in ne v solastninski delež, ki je odpadel na pravdni stranki. Zato bi morala tožeča stranka za uspešno uveljavljanje svojega večjega solastninskega deleža zaradi vlaganj s tožbo zajeti vse zemljiškoknjižne solastnike.
Nična je ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik že prodal in tudi dejansko izročil prvemu kupcu, če je drugi nedobroveren. Pravno varstvo dobrovernemu posestniku nepremičnine nudi izbrisna tožba, v primeru večkratnih nedobrovernih prenosov lastninske pravice z namenom izigranja tožnika pa je še vedno mogoč zahtevek zoper nedobrovernega zemljiškoknjižnega lastnika na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki bo odpravilo ovire za vknjižbo njegove lastninske pravice.
Kadar tožeča stranka tožbo spremeni s postavitvijo dodatnega zahtevka, spremeni obstoječi zahtevek, za nekatere zahtevke pa izjavi, da pri njih ne vztraja več, gre v tem primeru poleg spremembe tudi za delni umik tožbe, za katerega je potrebna privolitev nasprotne stranke.
tožba na nedopustnost izvršbe – rok za vložitev tožbe – zavrženje tožbe - pravni pouk
Po 3. odstavku 65. člena ZIZ mora vložnik ugovora v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega začeti pravdo na ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna, sicer je tožbo potrebno zavreči.
Rok za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe iz 3. odstavka 65. člena ZIZ je rok materialnega prava, zato sodišču prve stopnje ni treba, da ga zapiše v izreku.
UZITUL člen 13. ZDRS člen 40. ZTuj člen 81. ZPIZVZ člen 15, 24, 28. ZPIZ-1 člen 5. Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin člen 1.
bivši vojaški zavarovanci - akontacija vojaške pokojnine - izbris iz registra stalnega prebivalstva
Začasni t.i. izbris iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, ki je bil kasneje odpravljen, ni razlog za prenehanje pravice do akontacije vojaške starostne pokojnine. Tožniku je treba priznati pravico do te pokojnine za ves čas, ko je pogoje izpolnjeval oz. ko je bila prekinitev glede izpolnjevanja pogojev posledica neustavnih ukrepov državnih organov.
dedni sporazum – odpoved neuvedenemu dedovanju - obličnost sporazuma – oblika kot pogoj veljavnosti – notarski zapis - ničnost
Pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) so nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen OZ).
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se 1. odstavek 1. točke izreka pravilno glasi:
Dednopravni sporazum, ki sta dne 10.3.1997 sklenila tožnik T. Š. in pokojna A. Š., nazadnje stanujoča AA, pred Okrajnim sodiščem v Kranju, je ničen.
V stroškovnem delu se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dednopravni sporazum, ki sta ga dne 10.3.1997 sklenila tožnik in pokojna A. Š. pred Okrajnim sodiščem v Kranju ničen in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se navedeni dednopravni sporazum razveljavi in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Glede pravdnih stroškov je nato odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.375,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer le zoper odločitev v 1. točki izreka sodbe, to je v delu, ko je sodišče odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, in predlaga, da Višje sodišče sodbo razveljavi in v celoti ugodi primarnemu zahtevku, podredno zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Tožnik se z navedbami prvostopnega sodišča glede ničnosti sporazuma ne strinja in meni, da so navedbe napačne in v nasprotju s tedaj veljavno zakonodajo oziroma Zakonom o notariatu, ki je veljal v času sklenitve dedno odpovednega sporazuma. V 3. točki 47. člena Zakona o notariatu je določeno, da mora biti sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjen v obliki notarskega zapisa. Gre za specialni predpis, ki derogira ostale predpise, sodišče bi moralo to upoštevati in stranke napotiti k notarju, ker tega ni storilo, je dedno odpovedni sporazum v skladu z 48. členom Zakona o notariatu ničen. Omenjeni zakon ne dopušča nikakršnih izjem. Sodišče zmotno navaja, da so bili izpolnjeni vsi obličnostni pogoji, zato naj bi omenjeno dejstvo vplivalo na veljavnost sklenjenega sporazuma. Tožnik namreč sporazuma ne bi sklenil, če bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma. Sodnica, pred katero je bil sklenjen sporazum, tožnika ni jasno in nedvoumno seznanila z vsemi pravnimi posledicami sklenitve sporazuma.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in navaja, da je sodišče ob nespornih ugotovitvah, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, jasno obrazložilo, zakaj je sklicevanje tožeče stranke na ničnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju zaradi pomanjkanja obličnosti neutemeljeno. Sodišče je jasno zapisalo, da je sodišče ob sklenitvi sporazuma zagotovilo vse obličnostne pogoje, tožena stranka v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča. Tožeča stranka ne izpodbija nobenega od navedenih izvedenih obličnostnih pogojev, navaja le, da sporazuma ne bi sklenila, če bi se zavedala vseh posledic sporazuma. Na navedbe tožeče stranke je sodišče odgovorilo na strani 6. izpodbijane sodbe, tožeča stranka teh navedb ne zanika. V pritožbi ne pove, zakaj je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna in katera dejstva v spisu kažejo na napačen zaključek. Trditve tožeče stranke postavlja na laž tudi dejstvo, da je tožeča stranka, ko se je odpovedala dedovanju po materi prejela premoženjsko korist, vedela je, čemu se odpoveduje in trditi, da se je posledic zavedala šele ob uvedbi dedovanja po materi je popolna izmišljotina. Tožena stranka predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbene navedbe tožnika, da sporazuma ne bi sklenil, v kolikor bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma, saj ni bil seznanjen z obsegom zapuščine, kateri se ob podpisu sporazuma odpoveduje, merijo na tožnikovo zmoto, glede česar je sodišče prve stopnje v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom navedlo pravilne razloge. V tem delu pritožba sodbe sodišča prve stopnje tudi ne izpodbija, zato na tovrstne pritožbene navedbe ni potrebno podrobneje odgovarjati.
Glede primarnega tožbenega zahtevka pa je potrebno ugotoviti, da je tožeča stranka zatrjevala, da je dednoodpovedni sporazum z dne 10.3.1997 ničen, ker bi moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa in ker 48. člen Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94, ZN) določa, da so pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Iz tega razloga, zaradi pomanjkanja oblike, je torej tožeča stranka zatrjevala ničnost izpodbijanega sporazuma, ki predstavlja odpoved neuvedenemu dedovanju. Iz enakega razloga tudi v pritožbi vztraja, da je sporni sporazum z dne 10.3.1997 ničen.
Njene pritožbene navedbe so utemeljene. 47. člen ZN namreč določa, da morajo biti med drugim tudi sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjeni v obliki notarskega zapisa. V primeru, da sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, je ničen (48. člen ZN). Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, OZ). Predpisane oblike zato ni mogoče nadomestiti z neko drugo obliko, določila ZN so jasna, dednoodpovedni sporazum, ki ga je tožnik dne 10.3.1997 sklenil s pokojno A. Š. je zato, ker ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ničen.
Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so bili kljub pomanjkljivosti izpolnjeni vsi obličnostni pogoji po ZN, zato so neutemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka ugotovitev sodišča prve stopnje v ničemer ne izpodbija. Ne drži, da ne izpodbija nobenega od obličnostnih pogojev, saj utemeljeno navaja, da pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.
Kljub temu da je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ugotovljena istovetnost strank sporazuma (čeprav ne na način, kot to določa 2. odstavek 39. člena ZN), da sta stranki sporazum podpisali pred sodiščem, da sta bili stranki poučeni o vsebini in posledicah takega sporazuma, tožeča stranka tudi na nepreklicnost dedne izjave in da je bil sporazum strankama pred podpisom prebran, ostaja dejstvo, da sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, za katerega velja tudi, da mora zapis prebrati notar, nenazadnje pa morata pri sestavljanju notarskih zapisov sodelovati dve zapisni priči tudi v primeru sklepanja pravnih poslov iz 3. točke 47. člena ZN (sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju, 51. člen ZN).
Odpoved neuvedenemu dedovanju torej v konkretnem primeru ni bila sklenjena v predpisani obliki, to je v obliki notarskega zapisa, zato je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju v skladu z 48. členom ZN ničen. Glede na navedeno je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točki izreka) glede glavne stvari spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je sporni dednopravni sporazum ničen, ugodi (358. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP).
Glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno na novo odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom v celoti uspela, vendar stroškov postopka ni pravočasno priglasila (3. odstavek 163. člena ZPP), zato nosi sama svoje stroške postopka na prvi stopnji. Glede na spremenjen uspeh svoje stroške postopka nosi tudi tožena stranka (154. člen ZPP in 2. odstavek 165. člena ZPP).
Tožeča stranka je s pritožbo uspela, vendar pritožbenih stroškov ni priglasila, zato o teh ni bilo potrebno odločati. Glede na uspeh tožeče stranke, pa je tožena stranka sama dolžna nositi svoje stroške, ki so nastali z odgovorom na pritožbo.
ZAVAROVALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0052574
URS člen 2, 155, 155/2. ZOR člen 26, 192, 192/1, 312, 313. OZ člen 15, 299, 299/2, 376. ZOZP člen 7, 7/3, 7/6. ZOZP-A člen 9, 9/2.
zavarovalna pogodba – obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti – višina regresa – omejeni regres zavarovalnice – časovna veljavnost predpisa – povratna veljava predpisov – retroaktivna veljavnost predpisov – načelo varstva zaupanja v pravo – vračunavanje izpolnitev – vrstni red vračunavanja – vračunavanje obresti in stroškov – odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – obojestranska krivda – deljena odgovornost
Za ugotavljanje višine povračilnih zahtevkov zavarovalnice je odločilen čas škodnega dogodka, ki je razlog za pogodbeno kršitev.
Vrstni red glavne in stranskih obveznosti ureja določba 313. čl. ZOR, ki daje upniku izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve iz omenjene zakonske določbe bo pokril z dolžnikovim plačilom, s katerim ne more v celoti pokriti stroškov, obresti in glavnice. Tega njegovega upravičenja ne more izključiti dolžnik z izjavo, da z delnim plačilom odplačuje glavni dolg (ne pa tudi stroškov in obresti).
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0052613
ZSR člen 82. OZ člen 131. SPZ člen 99. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
pravica uporabe stanovanja – služnost stanovanja – služnost uporabe garaže – absolutna bistvena kršitev določb postopka – trditveno in dokazno breme
Sodišče prve stopnje se ne more izogniti ugotavljanju pravne podlage tožencev za bivanje v spornem stanovanju na način, kot je to storilo v izpodbijani sodbi, s čimer je pravzaprav obe pravdni stranki pustilo v negotovem in nejasnem pravnem položaju. Dejstvo, da se sodišče ni jasno izreklo glede pravne podlage v konkretni zadevi, vpliva tudi na (ne)jasnost izreka izpodbijane sodbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – organizacijski razlog – reintegracija – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Dejstvo, da tožena stranka po tem, ko je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni zasedla praznega delovnega mesta, ne pomeni, da po tem, ko se je tožnik na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe nezakonita) vrnil nazaj na delo, ne bi mogla podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V vmesnem času namreč delovnega mesta ni bila dolžna zasesti, ko pa ga je po reintegraciji tožnika ukinila, je s tem nastal utemeljen organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
dedovanje denacionaliziranega premoženja – učinek oporočnih razpolaganj glede denacionaliziranega premoženja
Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripada upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripada oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči.