ZFPPod člen 4, 5, 6, 7, 27/4 ZGD člen 372, 439, 446, 456.
izbris družbe po uradni dolžnosti – pasivni in aktivni družbeniki – kriteriji za presojo pasivnosti družbenika
Prvotoženka ni imela vpliva na poslovanje družbe, ker ga ni želela imeti, zaradi česar je materialnopravni zaključek sodišča, da jo je šteti za pasivno družbenico, napačen.
prenehanje vznemirjanja – negatorna tožba – vrnitev v prejšnje stanje – vožnja po tujem
Brezpredmeten je pritožbeni očitek, da je rešitev neživljenjska in v naravi nemogoča, ker poti, ki jo je izvedenec označil z zeleno barvo, sploh ni oziroma je neprevozna, zaradi česar naj bi imela tožena stranka zaprt dostop do svojih parcel; do svojih parcel bo morala začeti voziti tako, da bo celotno traso poti, ki (deloma) poteka tudi po parceli tožeče stranke, prestavila nazaj na rob parcel št. 1825/5 in 1825/6.
dedni sporazum – odpoved neuvedenemu dedovanju - obličnost sporazuma – oblika kot pogoj veljavnosti – notarski zapis - ničnost
Pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) so nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen OZ).
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se 1. odstavek 1. točke izreka pravilno glasi:
Dednopravni sporazum, ki sta dne 10.3.1997 sklenila tožnik T. Š. in pokojna A. Š., nazadnje stanujoča AA, pred Okrajnim sodiščem v Kranju, je ničen.
V stroškovnem delu se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dednopravni sporazum, ki sta ga dne 10.3.1997 sklenila tožnik in pokojna A. Š. pred Okrajnim sodiščem v Kranju ničen in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se navedeni dednopravni sporazum razveljavi in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Glede pravdnih stroškov je nato odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.375,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer le zoper odločitev v 1. točki izreka sodbe, to je v delu, ko je sodišče odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, in predlaga, da Višje sodišče sodbo razveljavi in v celoti ugodi primarnemu zahtevku, podredno zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Tožnik se z navedbami prvostopnega sodišča glede ničnosti sporazuma ne strinja in meni, da so navedbe napačne in v nasprotju s tedaj veljavno zakonodajo oziroma Zakonom o notariatu, ki je veljal v času sklenitve dedno odpovednega sporazuma. V 3. točki 47. člena Zakona o notariatu je določeno, da mora biti sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjen v obliki notarskega zapisa. Gre za specialni predpis, ki derogira ostale predpise, sodišče bi moralo to upoštevati in stranke napotiti k notarju, ker tega ni storilo, je dedno odpovedni sporazum v skladu z 48. členom Zakona o notariatu ničen. Omenjeni zakon ne dopušča nikakršnih izjem. Sodišče zmotno navaja, da so bili izpolnjeni vsi obličnostni pogoji, zato naj bi omenjeno dejstvo vplivalo na veljavnost sklenjenega sporazuma. Tožnik namreč sporazuma ne bi sklenil, če bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma. Sodnica, pred katero je bil sklenjen sporazum, tožnika ni jasno in nedvoumno seznanila z vsemi pravnimi posledicami sklenitve sporazuma.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in navaja, da je sodišče ob nespornih ugotovitvah, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, jasno obrazložilo, zakaj je sklicevanje tožeče stranke na ničnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju zaradi pomanjkanja obličnosti neutemeljeno. Sodišče je jasno zapisalo, da je sodišče ob sklenitvi sporazuma zagotovilo vse obličnostne pogoje, tožena stranka v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča. Tožeča stranka ne izpodbija nobenega od navedenih izvedenih obličnostnih pogojev, navaja le, da sporazuma ne bi sklenila, če bi se zavedala vseh posledic sporazuma. Na navedbe tožeče stranke je sodišče odgovorilo na strani 6. izpodbijane sodbe, tožeča stranka teh navedb ne zanika. V pritožbi ne pove, zakaj je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna in katera dejstva v spisu kažejo na napačen zaključek. Trditve tožeče stranke postavlja na laž tudi dejstvo, da je tožeča stranka, ko se je odpovedala dedovanju po materi prejela premoženjsko korist, vedela je, čemu se odpoveduje in trditi, da se je posledic zavedala šele ob uvedbi dedovanja po materi je popolna izmišljotina. Tožena stranka predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbene navedbe tožnika, da sporazuma ne bi sklenil, v kolikor bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma, saj ni bil seznanjen z obsegom zapuščine, kateri se ob podpisu sporazuma odpoveduje, merijo na tožnikovo zmoto, glede česar je sodišče prve stopnje v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom navedlo pravilne razloge. V tem delu pritožba sodbe sodišča prve stopnje tudi ne izpodbija, zato na tovrstne pritožbene navedbe ni potrebno podrobneje odgovarjati.
Glede primarnega tožbenega zahtevka pa je potrebno ugotoviti, da je tožeča stranka zatrjevala, da je dednoodpovedni sporazum z dne 10.3.1997 ničen, ker bi moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa in ker 48. člen Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94, ZN) določa, da so pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Iz tega razloga, zaradi pomanjkanja oblike, je torej tožeča stranka zatrjevala ničnost izpodbijanega sporazuma, ki predstavlja odpoved neuvedenemu dedovanju. Iz enakega razloga tudi v pritožbi vztraja, da je sporni sporazum z dne 10.3.1997 ničen.
Njene pritožbene navedbe so utemeljene. 47. člen ZN namreč določa, da morajo biti med drugim tudi sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjeni v obliki notarskega zapisa. V primeru, da sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, je ničen (48. člen ZN). Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, OZ). Predpisane oblike zato ni mogoče nadomestiti z neko drugo obliko, določila ZN so jasna, dednoodpovedni sporazum, ki ga je tožnik dne 10.3.1997 sklenil s pokojno A. Š. je zato, ker ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ničen.
Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so bili kljub pomanjkljivosti izpolnjeni vsi obličnostni pogoji po ZN, zato so neutemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka ugotovitev sodišča prve stopnje v ničemer ne izpodbija. Ne drži, da ne izpodbija nobenega od obličnostnih pogojev, saj utemeljeno navaja, da pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.
Kljub temu da je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ugotovljena istovetnost strank sporazuma (čeprav ne na način, kot to določa 2. odstavek 39. člena ZN), da sta stranki sporazum podpisali pred sodiščem, da sta bili stranki poučeni o vsebini in posledicah takega sporazuma, tožeča stranka tudi na nepreklicnost dedne izjave in da je bil sporazum strankama pred podpisom prebran, ostaja dejstvo, da sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, za katerega velja tudi, da mora zapis prebrati notar, nenazadnje pa morata pri sestavljanju notarskih zapisov sodelovati dve zapisni priči tudi v primeru sklepanja pravnih poslov iz 3. točke 47. člena ZN (sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju, 51. člen ZN).
Odpoved neuvedenemu dedovanju torej v konkretnem primeru ni bila sklenjena v predpisani obliki, to je v obliki notarskega zapisa, zato je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju v skladu z 48. členom ZN ničen. Glede na navedeno je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točki izreka) glede glavne stvari spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je sporni dednopravni sporazum ničen, ugodi (358. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP).
Glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno na novo odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom v celoti uspela, vendar stroškov postopka ni pravočasno priglasila (3. odstavek 163. člena ZPP), zato nosi sama svoje stroške postopka na prvi stopnji. Glede na spremenjen uspeh svoje stroške postopka nosi tudi tožena stranka (154. člen ZPP in 2. odstavek 165. člena ZPP).
Tožeča stranka je s pritožbo uspela, vendar pritožbenih stroškov ni priglasila, zato o teh ni bilo potrebno odločati. Glede na uspeh tožeče stranke, pa je tožena stranka sama dolžna nositi svoje stroške, ki so nastali z odgovorom na pritožbo.
zamudna sodba zaradi izostanka tožene stranke z naroka – izostanek tožene stranke z naroka
Če tožena stranka ni bila pravilno in pravočasno povabljena na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ob njenem izostanku z naroka niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe po 2. odstavku 282. člena ZPP.
O napotitvi na pravdo zapuščinsko sodišče odloči šele, ko zanesljivo ugotovi, da so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna njihova pravica.
Spor o tem, ali je določen dedič dedno odpravljen, je dedno pravne narave. O tem, ali je kdo dedič, kolikšen je njegov zakoniti oz. nujni delež ter ali in v kakšni vrednosti je prejel brezplačna naklonila od zapustnika, se presoja po dedno pravnih predpisih. Kadar pa med dediči obstoji spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, pa zapuščinsko sodišče spornih dejstev ne more ugotavljati oz. razčiščevati samo, temveč mora v skladu z določbo člena 210 ZD postopek prekiniti in stranko napotiti na pravdo.
pridobitev lastninske pravice – pridobitev služnostne pravice – priposestvovanje – dobra vera - soposest na nepremičnini
Zakon z izpolnitvijo določenih pogojev priznava pridobitev lastninske pravice na originaren način, s priposestvovanjem. Glede na to, da tožnici posest na sporni nepremičnini nihče ni prepovedoval, si jo je ta v dobri veri lastila vse od leta 1975, ko jo je kupila. Pred tem so posest na njej izvrševali njeni pravni predniki, saj jim je bila lastninska pravica na njej priznana s strani zemljiškoknjižne lastnice.
Tožnica je kot univerzalna pravna naslednica svojega moža vstopila v vse njegove pravice in obveznosti, torej tudi v pravico varstva posesti in lastnine. S posestjo nikoli ni izgubila stika. Izvrševala je t. i. posredno posest.
ZNP člen 37. ZPP člen 350, 350/2. ZZK-1 člen 120, 161, 161/3, 161/3-2, 200, 200/1, 201, 201/1, 201/2.
pomotni vpis - pisna izjava namesto zaslišanja - hipoteka
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi drugi odstavek 201. člena ZZK-1, ko je kot osebe, za katere bi pomota pri vpisu lahko imela pravne posledice, k podaji pisne izjave namesto zaslišanja pozvalo tako prejšnjo hipotekarno upnico kot novo hipotekarno upnico in dolžnika (zemljiškoknjižnega lastnika).
vrnitev v prejšnje stanje – upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje – bolezen odvetnika
Ni res, da v zdravniškem potrdilu, ki je javna listina, in se tako domneva, da je v njem zapisano tudi resnično, ni dovolj specificirano obolenje pooblaščenca tožeče stranke na dan prvega naroka za glavno obravnavo. Na podlagi teh informacij bi lahko sodišče prve stopnje ocenilo, da je izkazan upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, še zlasti upoštevaje, da je pooblaščenec zbolel na dan naroka za glavno obravnavo in zato razumljivo ni mogel zagotoviti niti prisotnosti substituta.
Ni res, da bi moral pooblaščenec, če že ni prvič po telefonu uspel priklicati pisarno sodišča, poskušati večkrat ali pa uporabiti druga komunikacijska sredstva. Sodna praksa in procesna teorija sta do takšne oblike izkazovanja oziroma sporočanja upravičenih razlogov, ko gre za nenadno bolezen, zavzeli odklonilno stališče. Preložitev naroka je izjema, ki jo je treba presojati strogo, in prelaganje narokov brez izkazanih upravičenih razlogov ne bi smelo priti v poštev. Okoliščina, da stranka (ali pooblaščenec) ni telefonirala na sodišče, ne gre vključevati v presojo „neodvrnljivosti“ zamude.
Pravni interes na ugotovitev ničnosti pravnega posla ali sklepa organa se ne domneva. Sodna praksa in pravna teorija sta že večkrat zavzeli stališče, da pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni, kadar lahko tožnik isti cilj doseže z dajatveno tožbo.
Četudi je toženec tožnike že od samega nakupa nepremičnine dalje opozarjal, naj se ne vozijo preko dovoza in občasno tam parkiral svoj avtomobil, tožniki pa so kljub temu še naprej vozili čez dovoz na dvorišče pred svojo hišo, s takim ravnanjem soposesti tožnikom ni odvzel.
Vlaganja so bila opravljena v celotno nepremičnino in ne v solastninski delež, ki je odpadel na pravdni stranki. Zato bi morala tožeča stranka za uspešno uveljavljanje svojega večjega solastninskega deleža zaradi vlaganj s tožbo zajeti vse zemljiškoknjižne solastnike.
Zunajknjižno priposestvovanje je mogoče le izjemoma, kadar obstajajo neke posebne okoliščine, ki posestnika utrjujejo v njegovem (zmotnem) prepričanju, da je lastnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0052409
ZZZDR člen 56, 56/2. ZPP člen 191, 191/1, 191/1-1, 196.
sosporniki – enotno sosporništvo – navadno sosporništvo – solidarna obveznost zakoncev – tekoče potrebe družine
Podlaga tožbenega zahtevka zoper M.N. je njegova neizpolnjena obveznost iz posojilne pogodbe, ki jo je sklenil s tožnikom, podlaga zahtevka zoper toženko, ženo M.N., pa je zakonsko določena nerazdelna odgovornost zakoncev za obveznosti, ki jih za tekoče potrebe družine prevzame eden od njiju. Sodba je za vsakega toženca lahko drugačna in zato nista enotna, ampak le navadna materialna sospornika.