sodba na podlagi odpovedi - zahteva za izločitev sodnika
Glede na vloženo zahtevo za izločitev sodnice po 6. točki 70. čl. ZPP je glede na določilo čl. 74/1 ZPP sodnica ravnala v skladu z zakonskimi pooblastili, ko je otvorila razpisani prvi narok za glavno obravnavo in po ugotovitvi pogojev za izdajo sodbe na podlagi odpovedi po 1. odst. 282. čl. ZPP (Ur.l. RS št. 73/07, 45/08), tega zaključila, sodbo pa izdala za tem, ko je bil sklep o zavrnitvi tožnikove zahteve, za izločitev sodnice vročen tožnikovi pooblaščenki.
286.b člen ZPP-D je uvedel breme takojšnjega grajanja procesnih kršitev, poznejše grajanje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upošteva le, če stranka izkaže, da teh kršitev brez svoje krivde prej ni mogla navesti.
Za kršitev konkurenčne klavzule velja, da je delavec za to kršitev odškodninsko odgovoren, če so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava, ki izhajajo iz določbe 131. člena OZ. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene štiri predpostavke in sicer: obstajati mora protipravno ravnanje, nastati mora škoda, obstajati mora vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, obstajati mora krivda na strani povzročitelja škode. Dosedanje ugotovitve sodišča prve stopnje se nanašajo le na protipravna ravnanja toženca in na ugotavljanje škode. Sodišče prve stopnje se do vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivde toženca ni opredelilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
invalid III. kategorije - nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev - izbris iz evidence brezposelnih oseb - dolžnost vrnitve
Odločba, s katero je bilo odločeno, da se tožniku invalidu III. kategorije invalidnosti ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, je postala dokončna in pravnomočna in je kot taka predstavljala podlago za odločbo, s katero je bila določena le višina preplačila, ki ga je tožnik dolžan vrniti. V sporu, v katerem se presoja ta odločba, ni mogoče več presojati tožnikovih navedb, da je bil izbris iz evidence brezposelnih oseb nezakonit.
Pravni interes na ugotovitev ničnosti pravnega posla ali sklepa organa se ne domneva. Sodna praksa in pravna teorija sta že večkrat zavzeli stališče, da pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni, kadar lahko tožnik isti cilj doseže z dajatveno tožbo.
nevarna dejavnost – delo carinika – večje tveganje - objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – opustitev ukrepov – vzročna zveza
Nevarna dejavnost je tista, iz katere izvira večja nevarnost za nastanek škode kot sicer, ki torej po splošnem družbenem pojmovanju odstopa od drugih dejavnosti zaradi večje nevarnosti nastanka škode. Ne more biti dvoma, da delo carinika, ki ga izvršuje vsakodnevno, v običajnih okoliščinah ni nevarno, saj pri tem praviloma ne prihaja do nikakršnih poškodb. Gre za opravilo (v konkretnem primeru: carinik stoji ob kabini ali je v njej, tovorno vozilo pa pelje mimo), ki ne vključuje večjega tveganja, kot smo mu izpostavljeni v siceršnjem življenju. V določenih okoliščinah lahko sicer dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, zaradi načina njenega opravljanja postane nevarna. Nevarno bi delo lahko postalo zaradi okoliščin, ki so neposredno povezane z opravljanjem carinskega nadzora, te pa v konkretnem primeru niso podane.
Tožnik očita toženki, da niso bili izvedeni ustrezni ukrepi za varstvo pri delu, vendar pa za dokazovanje teh dejstev, katerim je toženka nasprotovala, ni predlagal nobenih dokazov, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zatrjevano protipravno ravnanje toženke, ki bi se kazalo v opustitvi ustreznih ukrepov iz varstva pri delu, ostalo nedokazano.
Četudi je toženec tožnike že od samega nakupa nepremičnine dalje opozarjal, naj se ne vozijo preko dovoza in občasno tam parkiral svoj avtomobil, tožniki pa so kljub temu še naprej vozili čez dovoz na dvorišče pred svojo hišo, s takim ravnanjem soposesti tožnikom ni odvzel.
dedni sporazum – odpoved neuvedenemu dedovanju - obličnost sporazuma – oblika kot pogoj veljavnosti – notarski zapis - ničnost
Pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) so nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen OZ).
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se 1. odstavek 1. točke izreka pravilno glasi:
Dednopravni sporazum, ki sta dne 10.3.1997 sklenila tožnik T. Š. in pokojna A. Š., nazadnje stanujoča AA, pred Okrajnim sodiščem v Kranju, je ničen.
V stroškovnem delu se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dednopravni sporazum, ki sta ga dne 10.3.1997 sklenila tožnik in pokojna A. Š. pred Okrajnim sodiščem v Kranju ničen in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se navedeni dednopravni sporazum razveljavi in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Glede pravdnih stroškov je nato odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.375,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer le zoper odločitev v 1. točki izreka sodbe, to je v delu, ko je sodišče odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, in predlaga, da Višje sodišče sodbo razveljavi in v celoti ugodi primarnemu zahtevku, podredno zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Tožnik se z navedbami prvostopnega sodišča glede ničnosti sporazuma ne strinja in meni, da so navedbe napačne in v nasprotju s tedaj veljavno zakonodajo oziroma Zakonom o notariatu, ki je veljal v času sklenitve dedno odpovednega sporazuma. V 3. točki 47. člena Zakona o notariatu je določeno, da mora biti sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjen v obliki notarskega zapisa. Gre za specialni predpis, ki derogira ostale predpise, sodišče bi moralo to upoštevati in stranke napotiti k notarju, ker tega ni storilo, je dedno odpovedni sporazum v skladu z 48. členom Zakona o notariatu ničen. Omenjeni zakon ne dopušča nikakršnih izjem. Sodišče zmotno navaja, da so bili izpolnjeni vsi obličnostni pogoji, zato naj bi omenjeno dejstvo vplivalo na veljavnost sklenjenega sporazuma. Tožnik namreč sporazuma ne bi sklenil, če bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma. Sodnica, pred katero je bil sklenjen sporazum, tožnika ni jasno in nedvoumno seznanila z vsemi pravnimi posledicami sklenitve sporazuma.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in navaja, da je sodišče ob nespornih ugotovitvah, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, jasno obrazložilo, zakaj je sklicevanje tožeče stranke na ničnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju zaradi pomanjkanja obličnosti neutemeljeno. Sodišče je jasno zapisalo, da je sodišče ob sklenitvi sporazuma zagotovilo vse obličnostne pogoje, tožena stranka v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča. Tožeča stranka ne izpodbija nobenega od navedenih izvedenih obličnostnih pogojev, navaja le, da sporazuma ne bi sklenila, če bi se zavedala vseh posledic sporazuma. Na navedbe tožeče stranke je sodišče odgovorilo na strani 6. izpodbijane sodbe, tožeča stranka teh navedb ne zanika. V pritožbi ne pove, zakaj je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna in katera dejstva v spisu kažejo na napačen zaključek. Trditve tožeče stranke postavlja na laž tudi dejstvo, da je tožeča stranka, ko se je odpovedala dedovanju po materi prejela premoženjsko korist, vedela je, čemu se odpoveduje in trditi, da se je posledic zavedala šele ob uvedbi dedovanja po materi je popolna izmišljotina. Tožena stranka predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbene navedbe tožnika, da sporazuma ne bi sklenil, v kolikor bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma, saj ni bil seznanjen z obsegom zapuščine, kateri se ob podpisu sporazuma odpoveduje, merijo na tožnikovo zmoto, glede česar je sodišče prve stopnje v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom navedlo pravilne razloge. V tem delu pritožba sodbe sodišča prve stopnje tudi ne izpodbija, zato na tovrstne pritožbene navedbe ni potrebno podrobneje odgovarjati.
Glede primarnega tožbenega zahtevka pa je potrebno ugotoviti, da je tožeča stranka zatrjevala, da je dednoodpovedni sporazum z dne 10.3.1997 ničen, ker bi moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa in ker 48. člen Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94, ZN) določa, da so pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Iz tega razloga, zaradi pomanjkanja oblike, je torej tožeča stranka zatrjevala ničnost izpodbijanega sporazuma, ki predstavlja odpoved neuvedenemu dedovanju. Iz enakega razloga tudi v pritožbi vztraja, da je sporni sporazum z dne 10.3.1997 ničen.
Njene pritožbene navedbe so utemeljene. 47. člen ZN namreč določa, da morajo biti med drugim tudi sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjeni v obliki notarskega zapisa. V primeru, da sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, je ničen (48. člen ZN). Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, OZ). Predpisane oblike zato ni mogoče nadomestiti z neko drugo obliko, določila ZN so jasna, dednoodpovedni sporazum, ki ga je tožnik dne 10.3.1997 sklenil s pokojno A. Š. je zato, ker ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ničen.
Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so bili kljub pomanjkljivosti izpolnjeni vsi obličnostni pogoji po ZN, zato so neutemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka ugotovitev sodišča prve stopnje v ničemer ne izpodbija. Ne drži, da ne izpodbija nobenega od obličnostnih pogojev, saj utemeljeno navaja, da pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.
Kljub temu da je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ugotovljena istovetnost strank sporazuma (čeprav ne na način, kot to določa 2. odstavek 39. člena ZN), da sta stranki sporazum podpisali pred sodiščem, da sta bili stranki poučeni o vsebini in posledicah takega sporazuma, tožeča stranka tudi na nepreklicnost dedne izjave in da je bil sporazum strankama pred podpisom prebran, ostaja dejstvo, da sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, za katerega velja tudi, da mora zapis prebrati notar, nenazadnje pa morata pri sestavljanju notarskih zapisov sodelovati dve zapisni priči tudi v primeru sklepanja pravnih poslov iz 3. točke 47. člena ZN (sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju, 51. člen ZN).
Odpoved neuvedenemu dedovanju torej v konkretnem primeru ni bila sklenjena v predpisani obliki, to je v obliki notarskega zapisa, zato je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju v skladu z 48. členom ZN ničen. Glede na navedeno je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točki izreka) glede glavne stvari spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je sporni dednopravni sporazum ničen, ugodi (358. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP).
Glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno na novo odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom v celoti uspela, vendar stroškov postopka ni pravočasno priglasila (3. odstavek 163. člena ZPP), zato nosi sama svoje stroške postopka na prvi stopnji. Glede na spremenjen uspeh svoje stroške postopka nosi tudi tožena stranka (154. člen ZPP in 2. odstavek 165. člena ZPP).
Tožeča stranka je s pritožbo uspela, vendar pritožbenih stroškov ni priglasila, zato o teh ni bilo potrebno odločati. Glede na uspeh tožeče stranke, pa je tožena stranka sama dolžna nositi svoje stroške, ki so nastali z odgovorom na pritožbo.
Vlaganja so bila opravljena v celotno nepremičnino in ne v solastninski delež, ki je odpadel na pravdni stranki. Zato bi morala tožeča stranka za uspešno uveljavljanje svojega večjega solastninskega deleža zaradi vlaganj s tožbo zajeti vse zemljiškoknjižne solastnike.
Zunajknjižno priposestvovanje je mogoče le izjemoma, kadar obstajajo neke posebne okoliščine, ki posestnika utrjujejo v njegovem (zmotnem) prepričanju, da je lastnik.
tožba na nedopustnost izvršbe – rok za vložitev tožbe – zavrženje tožbe - pravni pouk
Po 3. odstavku 65. člena ZIZ mora vložnik ugovora v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega začeti pravdo na ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna, sicer je tožbo potrebno zavreči.
Rok za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe iz 3. odstavka 65. člena ZIZ je rok materialnega prava, zato sodišču prve stopnje ni treba, da ga zapiše v izreku.
mirovanje postopka – nadaljevanje postopka – predlog za nadaljevanje postopka
Rok, v katerem morata stranki predlagati nadaljevanje postopka, ne teče od pravnomočnosti sklepa, s katerim je sodišče ugotovilo mirovanje, ampak od trenutka, ko mirovanje nastane.
zamudna sodba – predpostavke za izdajo zamudne sodbe – odgovor na tožbo – novo sojenje pred drugim sodnikom
Če je zamudna sodba razveljavljena zaradi napačne ugotovitve prvega sodišča o nevloženem odgovoru na tožbo, ni razlogov, da bi moral v novem sojenju o zadevi odločati drug sodnik.
ZPP člen 257, 262, 262/1, 262/2, 450, 450/1, 450/2, 454.
spor majhne vrednosti – dokazovanje – dokazna sredstva v postopku v sporih majhne vrednosti – dokazna sredstva – zaslišanje stranke
Postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Sodišče lahko čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da je zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka. Tako izvede narok za glavno obravnavo, če o spornem dejanskem stanju ni mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov oziroma če katera od strank izvedbo naroka zahteva.
Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. To pomeni, da lahko obveznost plačila storitve dokazuje s katerimkoli od njih, to je tudi z zaslišanjem strank (in ne obvezno tudi z zaslišanjem prič).
dodatek za pomoč in postrežbo - vrnitev preplačila
Ker je toženec s pravnomočno odločbo določil, da tožnica v spornem obdobju ni imela pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, temveč le za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, torej v nižjem znesku, v spornem obdobju pa je prejemala dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb, torej v višjem znesku, je tožnica preveč izplačan znesek dodatka za pomoč in postrežbo dolžna vrniti tožencu.
obvezno zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam – vezanost zavarovalne police na vozilo - soprispevek k nastanku škode
Pri obveznem zavarovanju lastnika vozila proti odgovornosti za škodo je zavarovalna polica vezana na vozilo, ne na lastnika vozila.
ZPP člen 142, 142/1, 142/3, 142/4, 224, 224/1, 318.
zamudna sodba – sklepčnost tožbe – uporaba prava – vročanje – vročilnica kot javna listina – izpodbijanje domneve – dokazovanje
V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču dejanskega stanja ni potrebno ugotavljati, saj se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Drugače je z uporabo prava, kjer ravna sodišče enako kot takrat, ko je sodba rezultat kontradiktorne obravnave. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je tudi sklepčnost tožbe, kar pomeni, da lahko sodišče izda zamudno sodbo le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi.
Ker vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost njene vsebine, sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za dvom v pristnost listine in njene vsebine. Vendar pa dokazno pravilo o resničnosti vsebine javne listine ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka ne izpodbije. Čim nasprotna stranka javno listino dokazno izpodbija, pa dokazno pravilo ne velja več in je potrebno ocenjevati vsebino javne listine – vročilnice z nasprotnim dokazom.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0052405
OZ člen 131, 190, 199. SZ člen 30. SPZ člen 67, 68. ZPP člen 285.
poslovodstvo brez naročila – stanovanje – plačilo stroškov stanovanja –redno upravljanje – izredno upravljanje – nujen ukrep – materialno procesno vodstvo
SZ-1 stroškov elektrike, vode, telefona, komunalnih storitev, RTV naročnine ne šteje med stroške, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe in bremenijo etažne lastnike oz. solastnike. Ne gre za na nepremičnino nanašajoča se bremena, ki jih solastniki krijejo v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Ker tožnika plačujeta svoje stroške, nastale z njuno uporabo storitev oz. porabo energije, plačila teh stroškov ni mogoče opredeliti kot opravljanja tujega posla. Ne gre za gestijo in uporaba določil o poslovodstvu brez naročila ne pride v poštev.
Nujen je ukrep, ki ne trpi odlašanja; nujen mora biti ne le v interesu posameznega solastnika, temveč v interesu skupnosti.
Sodnikova vloga je korektivna, ne more pa se sodnik poistovetiti z eno stranko in jo opozarjati na oddaljene, zanjo eventualno možne rešitve, jo pozivati, da spremeni navedbe, spodbujati, da spremeni tožbeni temelj in podobno. Zaradi nasprotij v zatrjevanem dejanskem stanju, dejanski stan ustreza dvema pravnima podlagama, ki privedeta do različnih posledic. Poseganje sodišča bi, gledano z očmi nepravnika, spremenilo vsebino in cilj pravde, kar z vidika materialnega procesnega vodstva ni dopustno.
Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripada upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno.