V času uveljavitve pravice do invalidske pokojnine tožnik nedvomno ni bil več obvezno zavarovan. Pravico do invalidske pokojnine je pri toženi stranki uveljavil po izteku roka 6 mesecev od nastanka invalidnosti, zato je upravičen do izplačevanja invalidske pokojnine od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev za nazaj.
Vsaka poškodba, zadobljena v času službene poti, sama po sebi ne šteje za poškodbo pri delu, ampak mora biti, da bi poškodbo šteli za poškodbo pri delu, podana vzročna zveza med službeno potjo in poškodbo. Glede na navedeno se tožnikova poškodba, ki jo je zadobil, ko je ponoči na službeni poti v hotelu padel po stopnicah, ne šteje za poškodbo pri delu.
invalid III. kategorije - nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev - izbris iz evidence brezposelnih oseb - dolžnost vrnitve
Odločba, s katero je bilo odločeno, da se tožniku invalidu III. kategorije invalidnosti ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, je postala dokončna in pravnomočna in je kot taka predstavljala podlago za odločbo, s katero je bila določena le višina preplačila, ki ga je tožnik dolžan vrniti. V sporu, v katerem se presoja ta odločba, ni mogoče več presojati tožnikovih navedb, da je bil izbris iz evidence brezposelnih oseb nezakonit.
Za kršitev konkurenčne klavzule velja, da je delavec za to kršitev odškodninsko odgovoren, če so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava, ki izhajajo iz določbe 131. člena OZ. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene štiri predpostavke in sicer: obstajati mora protipravno ravnanje, nastati mora škoda, obstajati mora vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, obstajati mora krivda na strani povzročitelja škode. Dosedanje ugotovitve sodišča prve stopnje se nanašajo le na protipravna ravnanja toženca in na ugotavljanje škode. Sodišče prve stopnje se do vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivde toženca ni opredelilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Pravni interes na ugotovitev ničnosti pravnega posla ali sklepa organa se ne domneva. Sodna praksa in pravna teorija sta že večkrat zavzeli stališče, da pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni, kadar lahko tožnik isti cilj doseže z dajatveno tožbo.
zamudna sodba – predpostavke za izdajo zamudne sodbe – odgovor na tožbo – novo sojenje pred drugim sodnikom
Če je zamudna sodba razveljavljena zaradi napačne ugotovitve prvega sodišča o nevloženem odgovoru na tožbo, ni razlogov, da bi moral v novem sojenju o zadevi odločati drug sodnik.
mandatna pogodba - blagajniški zapisi in nakupni boni
Z nakupnimi boni je bilo mogoče trgovati na borzi le do zapadlosti blagajniških zapisov, nato pa ne več, saj jih je borza umaknila iz prodaje. Za vrednost nakupnih bonov tudi ni garantirala Banka Slovenije kot izdajatelj blagajniških zapisov z nakupnimi boni, saj je bila njena dolžnost, da ob zapadlosti izplača prinosniku le vrednost blagajniških zapisov z obrestmi.
Tožnica je vedela, da posel predstavlja tveganje in je tveganje sprejela. Toženki ni mogoče očitati neskrbnosti pri izvrševanju naročila. Toženka je ravnala tako kot s svojimi sredstvi, ki jih je prav tako izgubila.
dedni sporazum – odpoved neuvedenemu dedovanju - obličnost sporazuma – oblika kot pogoj veljavnosti – notarski zapis - ničnost
Pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) so nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen OZ).
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se 1. odstavek 1. točke izreka pravilno glasi:
Dednopravni sporazum, ki sta dne 10.3.1997 sklenila tožnik T. Š. in pokojna A. Š., nazadnje stanujoča AA, pred Okrajnim sodiščem v Kranju, je ničen.
V stroškovnem delu se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dednopravni sporazum, ki sta ga dne 10.3.1997 sklenila tožnik in pokojna A. Š. pred Okrajnim sodiščem v Kranju ničen in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se navedeni dednopravni sporazum razveljavi in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Glede pravdnih stroškov je nato odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.375,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer le zoper odločitev v 1. točki izreka sodbe, to je v delu, ko je sodišče odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, in predlaga, da Višje sodišče sodbo razveljavi in v celoti ugodi primarnemu zahtevku, podredno zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Tožnik se z navedbami prvostopnega sodišča glede ničnosti sporazuma ne strinja in meni, da so navedbe napačne in v nasprotju s tedaj veljavno zakonodajo oziroma Zakonom o notariatu, ki je veljal v času sklenitve dedno odpovednega sporazuma. V 3. točki 47. člena Zakona o notariatu je določeno, da mora biti sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjen v obliki notarskega zapisa. Gre za specialni predpis, ki derogira ostale predpise, sodišče bi moralo to upoštevati in stranke napotiti k notarju, ker tega ni storilo, je dedno odpovedni sporazum v skladu z 48. členom Zakona o notariatu ničen. Omenjeni zakon ne dopušča nikakršnih izjem. Sodišče zmotno navaja, da so bili izpolnjeni vsi obličnostni pogoji, zato naj bi omenjeno dejstvo vplivalo na veljavnost sklenjenega sporazuma. Tožnik namreč sporazuma ne bi sklenil, če bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma. Sodnica, pred katero je bil sklenjen sporazum, tožnika ni jasno in nedvoumno seznanila z vsemi pravnimi posledicami sklenitve sporazuma.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in navaja, da je sodišče ob nespornih ugotovitvah, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, jasno obrazložilo, zakaj je sklicevanje tožeče stranke na ničnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju zaradi pomanjkanja obličnosti neutemeljeno. Sodišče je jasno zapisalo, da je sodišče ob sklenitvi sporazuma zagotovilo vse obličnostne pogoje, tožena stranka v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča. Tožeča stranka ne izpodbija nobenega od navedenih izvedenih obličnostnih pogojev, navaja le, da sporazuma ne bi sklenila, če bi se zavedala vseh posledic sporazuma. Na navedbe tožeče stranke je sodišče odgovorilo na strani 6. izpodbijane sodbe, tožeča stranka teh navedb ne zanika. V pritožbi ne pove, zakaj je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna in katera dejstva v spisu kažejo na napačen zaključek. Trditve tožeče stranke postavlja na laž tudi dejstvo, da je tožeča stranka, ko se je odpovedala dedovanju po materi prejela premoženjsko korist, vedela je, čemu se odpoveduje in trditi, da se je posledic zavedala šele ob uvedbi dedovanja po materi je popolna izmišljotina. Tožena stranka predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbene navedbe tožnika, da sporazuma ne bi sklenil, v kolikor bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma, saj ni bil seznanjen z obsegom zapuščine, kateri se ob podpisu sporazuma odpoveduje, merijo na tožnikovo zmoto, glede česar je sodišče prve stopnje v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom navedlo pravilne razloge. V tem delu pritožba sodbe sodišča prve stopnje tudi ne izpodbija, zato na tovrstne pritožbene navedbe ni potrebno podrobneje odgovarjati.
Glede primarnega tožbenega zahtevka pa je potrebno ugotoviti, da je tožeča stranka zatrjevala, da je dednoodpovedni sporazum z dne 10.3.1997 ničen, ker bi moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa in ker 48. člen Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94, ZN) določa, da so pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Iz tega razloga, zaradi pomanjkanja oblike, je torej tožeča stranka zatrjevala ničnost izpodbijanega sporazuma, ki predstavlja odpoved neuvedenemu dedovanju. Iz enakega razloga tudi v pritožbi vztraja, da je sporni sporazum z dne 10.3.1997 ničen.
Njene pritožbene navedbe so utemeljene. 47. člen ZN namreč določa, da morajo biti med drugim tudi sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjeni v obliki notarskega zapisa. V primeru, da sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, je ničen (48. člen ZN). Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, OZ). Predpisane oblike zato ni mogoče nadomestiti z neko drugo obliko, določila ZN so jasna, dednoodpovedni sporazum, ki ga je tožnik dne 10.3.1997 sklenil s pokojno A. Š. je zato, ker ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ničen.
Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so bili kljub pomanjkljivosti izpolnjeni vsi obličnostni pogoji po ZN, zato so neutemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka ugotovitev sodišča prve stopnje v ničemer ne izpodbija. Ne drži, da ne izpodbija nobenega od obličnostnih pogojev, saj utemeljeno navaja, da pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.
Kljub temu da je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ugotovljena istovetnost strank sporazuma (čeprav ne na način, kot to določa 2. odstavek 39. člena ZN), da sta stranki sporazum podpisali pred sodiščem, da sta bili stranki poučeni o vsebini in posledicah takega sporazuma, tožeča stranka tudi na nepreklicnost dedne izjave in da je bil sporazum strankama pred podpisom prebran, ostaja dejstvo, da sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, za katerega velja tudi, da mora zapis prebrati notar, nenazadnje pa morata pri sestavljanju notarskih zapisov sodelovati dve zapisni priči tudi v primeru sklepanja pravnih poslov iz 3. točke 47. člena ZN (sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju, 51. člen ZN).
Odpoved neuvedenemu dedovanju torej v konkretnem primeru ni bila sklenjena v predpisani obliki, to je v obliki notarskega zapisa, zato je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju v skladu z 48. členom ZN ničen. Glede na navedeno je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točki izreka) glede glavne stvari spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je sporni dednopravni sporazum ničen, ugodi (358. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP).
Glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno na novo odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom v celoti uspela, vendar stroškov postopka ni pravočasno priglasila (3. odstavek 163. člena ZPP), zato nosi sama svoje stroške postopka na prvi stopnji. Glede na spremenjen uspeh svoje stroške postopka nosi tudi tožena stranka (154. člen ZPP in 2. odstavek 165. člena ZPP).
Tožeča stranka je s pritožbo uspela, vendar pritožbenih stroškov ni priglasila, zato o teh ni bilo potrebno odločati. Glede na uspeh tožeče stranke, pa je tožena stranka sama dolžna nositi svoje stroške, ki so nastali z odgovorom na pritožbo.
Ugotovitvenega zahtevka ni mogoče zavarovati z začasno odredbo oziroma ga je mogoče zavarovati le izjemoma.
Predlagana začasna odredba (prepoved tožencu postavljati na traso poti ovire, ki bi onemogočale ali motile miren dostop do tožnikove nepremičnine) ne more zavarovati tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine.
prekinitev zapuščinskega postopka - kasneje vložena tožba na neveljavnost oporoke
Dedič lahko vloži tožbo v zvezi z zahtevkom, glede katerega je bil napoten na pravdo, tudi po izteku roka, določenega za vložitev tožbe. Vendar to ni razlog za ponovno prekinitev zapuščinskega postopka.
Nična je ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik že prodal in tudi dejansko izročil prvemu kupcu, če je drugi nedobroveren. Pravno varstvo dobrovernemu posestniku nepremičnine nudi izbrisna tožba, v primeru večkratnih nedobrovernih prenosov lastninske pravice z namenom izigranja tožnika pa je še vedno mogoč zahtevek zoper nedobrovernega zemljiškoknjižnega lastnika na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki bo odpravilo ovire za vknjižbo njegove lastninske pravice.
Kadar tožeča stranka tožbo spremeni s postavitvijo dodatnega zahtevka, spremeni obstoječi zahtevek, za nekatere zahtevke pa izjavi, da pri njih ne vztraja več, gre v tem primeru poleg spremembe tudi za delni umik tožbe, za katerega je potrebna privolitev nasprotne stranke.
dodatek za pomoč in postrežbo - vrnitev preplačila
Ker je toženec s pravnomočno odločbo določil, da tožnica v spornem obdobju ni imela pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, temveč le za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, torej v nižjem znesku, v spornem obdobju pa je prejemala dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb, torej v višjem znesku, je tožnica preveč izplačan znesek dodatka za pomoč in postrežbo dolžna vrniti tožencu.
obvezno zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam – vezanost zavarovalne police na vozilo - soprispevek k nastanku škode
Pri obveznem zavarovanju lastnika vozila proti odgovornosti za škodo je zavarovalna polica vezana na vozilo, ne na lastnika vozila.
Javno podjetje je izpolnilo pogodbene obveznosti, zato ni odgovorno za škodni dogodek, saj je pred škodnim dogodkom opravilo redni nadzor nad stanjem in razmerami na avtocesti, pri čemer posebnosti ni zaznalo, tožnik pa ni dokazal, da bi javno podjetje neskrbno opravilo preglede stanja na navedenem delu avtoceste.
ZAVAROVALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0052574
URS člen 2, 155, 155/2. ZOR člen 26, 192, 192/1, 312, 313. OZ člen 15, 299, 299/2, 376. ZOZP člen 7, 7/3, 7/6. ZOZP-A člen 9, 9/2.
zavarovalna pogodba – obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti – višina regresa – omejeni regres zavarovalnice – časovna veljavnost predpisa – povratna veljava predpisov – retroaktivna veljavnost predpisov – načelo varstva zaupanja v pravo – vračunavanje izpolnitev – vrstni red vračunavanja – vračunavanje obresti in stroškov – odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – obojestranska krivda – deljena odgovornost
Za ugotavljanje višine povračilnih zahtevkov zavarovalnice je odločilen čas škodnega dogodka, ki je razlog za pogodbeno kršitev.
Vrstni red glavne in stranskih obveznosti ureja določba 313. čl. ZOR, ki daje upniku izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve iz omenjene zakonske določbe bo pokril z dolžnikovim plačilom, s katerim ne more v celoti pokriti stroškov, obresti in glavnice. Tega njegovega upravičenja ne more izključiti dolžnik z izjavo, da z delnim plačilom odplačuje glavni dolg (ne pa tudi stroškov in obresti).
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0052613
ZSR člen 82. OZ člen 131. SPZ člen 99. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
pravica uporabe stanovanja – služnost stanovanja – služnost uporabe garaže – absolutna bistvena kršitev določb postopka – trditveno in dokazno breme
Sodišče prve stopnje se ne more izogniti ugotavljanju pravne podlage tožencev za bivanje v spornem stanovanju na način, kot je to storilo v izpodbijani sodbi, s čimer je pravzaprav obe pravdni stranki pustilo v negotovem in nejasnem pravnem položaju. Dejstvo, da se sodišče ni jasno izreklo glede pravne podlage v konkretni zadevi, vpliva tudi na (ne)jasnost izreka izpodbijane sodbe.
ZZK-1 člen 124, 147. ZLNDR člen 2. ZNNZGZ člen 37.
vknjižba lastninske pravice – odločanje po stanju zemljiške knjige – načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka
Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih po stanju vpisov v zemljiški knjigi (124. čl. ZZK-1). Če pravica uporabe v zemljiški knjigi ni vpisana, vknjižba lastninske pravice po 2. čl. ZLNDL ni mogoča.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – organizacijski razlog – reintegracija – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Dejstvo, da tožena stranka po tem, ko je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni zasedla praznega delovnega mesta, ne pomeni, da po tem, ko se je tožnik na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe nezakonita) vrnil nazaj na delo, ne bi mogla podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V vmesnem času namreč delovnega mesta ni bila dolžna zasesti, ko pa ga je po reintegraciji tožnika ukinila, je s tem nastal utemeljen organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
V primeru, da je zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekoračil vrednost razpoložljivega dela zapuščine in s tem načel ali celo izčrpal nujni delež posameznega dediča, gre za prikrajšanje nujnega deleža. V tem primeru je primarno potrebno zmanjšati oporočno razpolaganje in šele, če to ne zadošča, se vrnejo tudi darila.