vračunanje daril v dedni delež zakonitega dediča – kolacija – oblikovanje tožbenega zahtevka pri vračunanju daril v dedni delež
Vračunanje daril v dedni delež predstavlja modaliteto pri delitvi dediščine. Takšno vračunanje lahko dedič zahteva tudi še po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, vendar najkasneje ob delitvi dediščine. Pri tem pa se tožbeni zahtevek ne more glasiti zgolj na izročitev protivrednosti darila glede na tožnikov dedni delež, temveč tožnik lahko zgolj zahteva vračunanje darila tožencu v njegov dedni delež in posledično izročitev ustreznega večjega deleža še nerazdeljene zapuščine.
Pritožnica med postopkom nikdar ni trdila, da znesek, ki ga je nesporno dvignila s transakcijskega računa zapustnice, ni del zapuščine, zato pogoji za prekinitev zapuščinskega postopka niso podani.
ZPP člen 189, 277, 318, 339/2-12, 354/2. ZLNDL člen 3, 4. ZPN 4, 5. ZZD člen 204, 206. ZOR člen 22, 84.
obstoj pravde - zamudna sodba - sklepčnost tožbe - pridobitev lastninske pravice - družbena lastnina - pravica uporabe - pravnomočnost
O isti zadevi je bilo pred prvim sodiščem odločeno dvakrat. Kadar sodišče odloči o zahtevku, o katerem že teče pravda, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da se je pravda v obravnavani zadevi začela pred drugo identično pravdo. Prvo sodišče torej z odločanjem in z izdajo sodbe ni zagrešilo očitane procesne kršitve. Sodbi v obeh zadevah na prvi stopnji sta bili izdani istega dne. Ni odločilno, kdaj sta ju stranki prejeli. Obstoj oziroma visečnost pravde bi prenehala le z morebitno pravnomočnostjo sodbe v kasneje začeti identični pravdi. Ker sta bili v obeh zadevah vloženi pritožbi in je v drugi pravdi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti že razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrglo tožbo v kasneje pričeti pravdi, ni podana kršitev iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki bi narekovala še razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe v tem postopku.
dedovanje - stranka zapuščinskega postopka - pravica do pritožbe - dedna nevrednost - pravica do pritožbe dedno nevrednega
Dedič, glede katerega je odločitev o dedni nevrednosti pravnomočna, ni več stranka zapuščinskega postopka, zato nima pravice do pritožbe proti sklepu o dedovanju.
stanovanje – posamezni del stanovanja – funkcionalni prostor stanovanja – neločljiva povezanost s stanovanjem – prodaja sestavnih delov stanovanja – parkirni prostor
Parkirni prostor ni sestavina, ki je neločljivo povezana s stanovanjem. Neločljivi sestavni deli stanovanja je v primeru, če okoliščine kažejo, da predstavlja bistveno sestavino funkcionalnih prostorov stanovanja.
ZOR člen 220, 221, 221/1, 223, 228. ZPP člen 214, 214/5.
poslovodstvo brez naročila – gestija – koristna gestija – zastaranje – dokazovanje – splošno znana dejstva
Vzdrževanje in dopolnjevanje računalniškega programa „Klasifikacija bilančne aktive in izvenbilančnih obveznosti“ je za toženo stranko, ki je banka in je ta program uporabljala, koristna gestija.
preživninska obveznost - preživnina – preživljanje polnoletnih otrok
Preživninska obveznost staršev do polnoletnih otrok se presoja po milejših kriterijih kot za mladoletne otroke. Starši niso več dolžni vlagati izrednih naporov za izboljšanje poklicne izobrazbe polnoletnih otrok.
kaznivo dejanje spolnega napada na mladoletno osebo – odločilni dejavnik – izvor škode – nepremoženjska škoda – izvedensko mnenje - primerna odškodnina – individualizacija odškodnine
Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke, saj so ti dejavniki (razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem (spolnimi igrami) povzročil izvor tožnikove škode.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2006 do plačila, v 15 dneh. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.890,37 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, izpodbija jo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino. Navaja, da je dejstvo, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen. Zaradi neustreznega čustvenega odnosa, ki ga je imel doma, je tudi sam iskal nek čustven odnos do toženca in zato je potrebno ravnanje toženca in oškodovanca ocenjevati skozi optiko viktimološkega razmerja. Neustrezen družinski tretman je oškodovanca zanesljivo huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem. Tožnik zaradi nespodobnih ravnanj toženca z njim ne bo imel trajnih posledic, na zaslišanju je izjavil, da ima punco in da to ni njegovo prvo dekle, kar je za adolescenta povsem normalna spolnost, prav tako je izjavil, da nima istospolnih odnosov. Če je tako, torej ravnanje toženca le ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic. Izvedenka je v 5. točki glede tožnikovega pojmovanja spolnosti izpostavila le dvom, da bo spolni napad nanj kasneje posegel v njegove navezave in mu oteževal oblikovanje zdravih odnosov, torej toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika. Ne gre prezreti tudi same hiperaktivnosti tožnika, ki ga najbrž žene v razmerja, ki niso zdrava. Odškodnina je previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, sodišče samo ugotavlja, da tožnik ni trpel fizičnih bolečin, pač pa le močna čustvena neugodja, zbeganost in ambivalenco, mnogo tega pa je že pred tem občutil.
Kot izhaja iz pritožbenih navedb, se tožena stranka pritožuje le glede same višine odškodnine, ne pa tudi glede temelja odškodninske odgovornosti. Tudi glede višine odškodnine pa je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sodišče druge stopnje se na ugotovljeno dejansko stanje in razloge v zvezi s tem v celoti sklicuje, v izogib ponavljanju, v nadaljevanju pa odgovarja na konkretne pritožbene navedbe v zvezi s tem.
Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke dr. T., saj so ti dejavniki (točka 6. mnenja, razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem povzročil izvor tožnikove škode. Tudi glede pritožbene navedbe, da je neustrezen družinski tretman tožnika huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem, je zato ugotoviti, da torej ta tretman ni imel vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, kot je navedlo sodišče prve stopnje pa je škoda nastala ravno na tem področju.
Glede navedbe, da ima tožnik za adolescenta normalno spolnost in da ravnanje toženca ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik sam zatrjuje odnose z dekleti, vendar se nanje ni sposoben močneje in dalj časa navezati, sodišče je zato pravilno zaključilo, da dogodki s tožencem vplivajo na zmanjšanje tožnikovih spontanih komunikacij z osebami nasprotnega spola in mu otežujejo vzpostavitev normalnih odnosov z ženskami. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, po oceni dr. T. te posledice pri tožniku močno zavirajo spontanost in zmožnost tožnikovega celostnega osebnega oblikovanja in razvoja, zato v letih, ki so sledila dejanjem toženca, tožnik močno duševno trpi. Neutemeljena je zato navedba, da ravnanje toženca na tožnikovem osebnostnem razvoju ni pustilo travmatičnih posledic. Res je izvedenka v 5. točki izvedenskega mnenja navedla, da so dejanja s tožencem posegla v tožnikovo pojmovanje spolnosti kot sredstva za manipulacijo v medsebojnih odnosih, nato pa, da je mogoče, da bo to še kasneje posegalo v tožnikove navezave in mu otežkočalo oblikovanje partnerskih odnosov, vendar pa je potrebno upoštevati, da je navedla tudi, da se tožnik še vedno boji, da je kaj narobe z njegovo spolno usmerjenostjo in da je razvil celo vrsto obrambnih mehanizmov, s katerimi želi zavestno in nezavedno prepričati sebe in druge, da ni spolno odklonski, to povečuje njegovo negotovost vase in ga vodi v neustrezne načine samopotrjevanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato neutemeljena pritožbena navedba, da toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika.
Glede hiperaktivnosti tožnika, za katero zdaj tožena stranka prvič v pritožbi navaja, da naj bi tožnika gnala v razmerja, ki niso zdrava, torej gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pa je tudi sicer ugotoviti, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da naj bi ta hiperaktivnost vplivala na razvoj tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, torej na področje, na katerem je tožniku škoda nastala.
Glede na vse navedeno je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena navedba tožene stranke, da je prisojena odškodnina previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami. Tožena stranka navedeno navaja le pavšalno in ne konkretizira navedbe, da odškodnine ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, zato sodišče druge stopnje navaja le, da je sodišče prve stopnje pravilno opravilo tako širšo, kot ožjo individualizacijo in je pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine. Prisojena odškodnina predstavlja 23 povprečnih neto plač in je tudi po tem kriteriju sorazmerna in primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, sklicujoč se na zadevo II Ips 238/2006. V zadevi II Ips 278/95 pa je bilo npr. prisojeno 19 plač, šlo je za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, s katero je toženec enkrat spolno občeval, v konkretni zadevi pa je škoda nastajala v obdobju od 24.6. do 11.8.2004, pri čemer je toženec, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na prefinjen način, brez sile, ob poznavanju tožnikovih slabših intelektualnih sposobnosti, dotedanjih neugodnih življenjskih razmer in neizpolnjenih čustvenih potreb, ustvarjal pogoje za tožnikovo čustveno odvisnost in navezanost nanj in v takem razmerju posegel v spolno integriteto tožnika.
Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Glede na navedeno in, ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe glede razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).
začasna odredba – verjeten obstoj neznatne škode - neznatna škoda – poseg v lastninsko pravico – zavarovanje denarne terjatve
Sodišče prve stopnje je navedbe o neznatni škodi zaradi časa pridobitve premoženja in mladoletnosti drugo toženca zavrnilo z obrazložitvijo, da vsak poseg v lastninsko pravico že predstavlja škodo za lastnika, kot škoda pa je mišljeno vsako zmanjšanje premoženja ali preprečitev njegovega povečanja. Glede na to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnikov o tem, da bosta toženi stranki kljub izdani začasni odredbi nepremičnine lahko oddajali, v njih živeli in s tem imeli ustrezno ekonomsko korist, pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o verjetnem neobstoju neznatne škode za toženo stranko.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – škoda pri opravljanju dela - soprispevek delavca – ukaz nadrejenega – degenerativne spremembe – osebne lastnosti oškodovanca – vpliv osebnostnih lastnosti oškodovanca na nastanek škodljive posledice
Škoda ni posledica hoje po stopnicah, temveč vleke pretirano težkega reduktorja, kar pa je bilo tožniku naročeno s strani nadrejenega. Tožniku ni mogoče očitati, da bi glede na svoje splošne sposobnosti in poznavanje delovnega procesa lahko ocenil, da vleka težkega reduktorja lahko povzroči škodljive posledice, kot so nastale, in da zato lahko takšno delo odkloni. Tožniku zato ni mogoče očitati soodgovornosti.
Za nastanek škodljive posledice ni mogoče upoštevati tožnikovih starostnih degenerativnih sprememb v povezavi z utesnitvenim sindromom, ki ni posledica poškodbe. Tožnikove osebne lastnosti niso imele pomembnejšega vpliva na nastanek škodljive posledice, saj iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke povsem jasno izhaja, da je bil vpliv osebnih lastnosti tožnika na nastanek posledice neznaten.
indirektni finančni leasing – predmet leasinga – odstop od pogodbe – neplačevanje obrokov – nepopolne ali neveljavne listine
Za indirektni finančni leasing je značilno, da dajalec leasinga ne sodeluje niti pri izbiri predmeta leasinga niti pri izbiri njegovega proizvajalca oziroma prodajalca. Leasingodajalec torej ni obenem dobavitelj predmeta leasinga. Pri nakupu predmeta leasinga nastopa kot finančni posrednik, dobavitelja in predmet leasinga pa izbere leasingojemalec sam. Prav tak dogovor med pravdnima strankama pa izhaja tako iz določb leasing pogodbe kot iz splošnih pogojev.
predlog za vpis v zemljiško knjigo - listina - identifikacijski znak nepremičnine
V listini, ki je predlog za vpis v zemljiški knjigi, mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi.
Iz mnenja izvedenca sicer izhaja, da je tožnica utrpela le lažjo poškodbo in da so tudi težave, ki jih je poškodba zapustila pri tožnici, lažje narave. Vendar pa je treba v večji meri upoštevati konkretne okoliščine tega škodnega primera, namreč dejstvo, da je tožnica utrpela poškodbo v času svoje visoke nosečnosti.
OZ člen 376. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 64.
gradbena pogodba - začasna situacija - plačilo na podlagi začasnih situacij - nastanek obveznosti - uzance - tek obresti
Ob upoštevanju 64. člena PGU je začasna situacija, dokler ni izdana končna situacija, samostojna podlaga za plačilno obveznost. V pogodbi 23/95 pa sta se stranki tudi izrecno dogovorili za plačilo začasnih situacij.
Dolžnost plačati začasno situacijo ne izključuje možnosti, da se pri končnem obračunu preizkusi pravilnost tudi te začasne situacije.
ZIZ člen 192, 192/1. ZPP člen 274, 274/1, 319, 319/2. ZZK-1 člen 5, 80, 80/1, 80/2, 80/3, 81, 81/1, 81/2, 81/3, 89, 89/4.
pravnomočno razsojena stvar - vknjižba lastninske pravice - vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora - zaznamba spora - zaznamba izvršbe - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu
Vknjižba lastninske pravice in vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora sta različna vpisa, saj imata različne učinke, zato pravnomočna odločitev o vknjižbi lastninske pravice ne predstavlja "pravnomočno razsojene stvari", ki bi preprečevala odločanje o vknjižbi lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora.
ZTLR člen 28, 28/4, 33, 36, 70, 70/2, 72, 72/3. SPZ člen 24, 41,44, 44/2, 49. ODZ paragraf 1468. ZPP člen 196.
priposestvovanje - posest - dobra vera - solastnina - sosporništvo - nujno sosporništvo - solastnika kot sospornika - prekinitev postopka - razlog za prekinitev postopka
Solastnici nepremičnine, glede katere zahteva tožnica ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, nista nujni in enotni sospornici.
Ker je toženka pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini z dedovanjem, se ne more sklicevati na določilo 2. odstavka 44. člena SPZ.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnica lastnica parc. št. AA, pripisane pri vl. št. 999 k.o. K. v., do ½ ter da ji je toženka dolžna izstaviti za vknjižbo te lastninske pravice primerno listino. Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.868,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno pa zavrne, oziroma da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je sledilo stališču, ki ga je sodišče že zavzelo v identični pravdni zadevi, ki je tekla zoper drugo solastnico sporne nepremičnine N. M.. Slednja je zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2829/2007 z dne 21.5.2008, vložila revizijo, zato je predlagala prekinitev predmetnega pravdnega postopka do odločitve revizijskega sodišča, čemur pa sodišče prve stopnje neupravičeno ni sledilo. Meni, da bi morala tožnica, ker uveljavlja priposestvovanje celotne nepremičnine, zahtevati ugotovitev lastninske pravice proti obema solastnicama z eno tožbo, saj sta z N. M. nujni in enotni sospornici. Nadalje navaja, da je kupoprodajna pogodba z dne 21.6.1977, ki naj bi bila podlaga dobri veri tožnice, ponarejena. Te pogodbe ni nikoli sklenil oziroma podpisal njen pravni prednik M. K., zato priposestvovanje ni moglo teči na podlagi dobre vere. Njen pravni prednik je dovolil zgolj črpanje gramoza. Ko je bil ta izčrpan, pa je tožnica oziroma njena pravna prednica posest opustila, zato se je ta začela zaraščati, kar je dokazala z izpovedbama prič Š. in A. ter z orto foto posnetki, do česar pa se sodišče prve stopnje ni zadosti opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da se je oprlo na izpovedbo priče K., ki ni vedela povedati ničesar odločujočega, niti ni vedela povedati natančne lokacije sporne parcele, poleg tega pa je ta priča pristranska, saj je bila do upokojitve zaposlena pri tožnici. Podobno navaja tudi glede izpovedb prič K., S. in A.. Meni, da tožnica ni dokazala ne dobrovernosti, saj je bila kupoprodajna pogodba ponarejena, poleg tega pa ni predložila dokazila o plačilu kupnine, niti priposestvovalne dobe, saj je imela parcelo v posesti do največ leta 1992, ko je bila gramoznica v celoti izčrpana. Opozarja tudi na določilo 2. odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika, v skladu s katerim je pridobila lastninsko pravico na sporni parceli v dobri veri in v zaupanju v javne knjige, še preden se je tožnica na podlagi priposestvovanja vpisala v javno knjigo. Meni tudi, da tožnica ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, saj ni ravnala v skladu z načelom ekonomičnosti in je vložila dve samostojni tožbi, zoper vsako solastnico sporne parcele posebej, s čimer ji je namerno povzročila stroške. Poleg tega pa je stroškovna posledica v tej pravdi večja, kot v pravdni zadevi zoper toženko N. M..
Tožnica je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišče predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti toženkinemu predlogu za prekinitev postopka do odločitve o reviziji zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3829/2007 z dne 21.5.2008, s katero je bilo ugodeno tožničinemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ½ nepremičnine, ki je predmet tudi tega pravdnega postopka, zoper solastnico te nepremičnine, toženkino sestro N. M.. Tak predlog namreč ne predstavlja nobenega od razlogov za prekinitev postopka, ki so določeni v 205. in 206. členu ZPP, poleg tega pa je z omenjeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani o pravdni zadevi tožnice zoper N. M. že pravnomočno odločeno.
Nadalje pritožba zmotno meni, da sta toženka in njena sestra N. M., ker sta (bili) solastnici sporne nepremičnine in ker tožnica uveljavlja priposestvovanje celotne nepremičnine, v tej pravdni zadevi nujni in enotni sospornici ter da bi zato morali biti obe skupaj toženi. Kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo v že omenjeni sodbi, opr. št. I Cp 3829/2007 z dne 21.5.2008, je vsak solastnik samostojen pravni subjekt, ki mu pripada določen del lastninske pravice na stvari, s katerim lahko samostojno razpolaga (ga proda, obremeni,...). Pri solastnini je namreč razdeljena lastninska pravica, ne stvar. Toženka in njena sestra, ki sta bili pred vložitvijo predmetne tožbe v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini kot solastnici vknjiženi vsaka do 1/2, tako nista nujni in enotni sospornici, zaradi česar bi morali biti s predmetno tožbo obe toženi.
Pritožbene navedbe o tem, da naj bi bila kupoprodajna pogodba z dne 21.6.1977 (priloga A/4), ki je bila glede sporne nepremičnine sklenjena med pravnima prednikoma pravdnih strank, ponarejena oziroma da naj je ne bi podpisal toženkin prednik M. K., pa za odločitev v tej pravdni zadevi niso relevantne. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, uveljavlja tožnica pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, in ne na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe. Zato ni relevanten tudi pritožbeni očitek, da tožnica ni predložila dokazila o plačilu kupnine za sporno nepremičnino. Ker iz pred sodiščem prve stopnje izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica oziroma njena pravna prednica od sklenitve omenjene kupoprodajne pogodbe dalje, ko je pridobila sporno nepremičnino v posest, ves čas dobroverna posestnica te nepremičnine, je zaradi poteka priposestvovalne dobe to nepremičnino priposestvovala in tako na izviren način pridobila lastninsko pravico. Posesti sporne nepremičnine ni tožnici oziroma njeni pravni prednici nihče oporekal, tudi toženka oziroma njeni pravni predniki ne. Slednja tega niti ni zatrjevala. Pritožba tudi ne izpodbija, da je pravna prednica tožnice pridobila sporno nepremičnino v posest že leta 1977. Takrat je priposestvovanje urejal Občni državljanski zakonik (ODZ, z dne 1.6.1811), v skladu s katerim je znašala najdaljša priposestvovalna doba 30 let (par. 1468). Sodišče prve stopnje navedenega predpisa sicer ne omenja, saj se sklicuje zgolj na določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR), vendar pa to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 je bila namreč priposestvovalna doba za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah skrajšana na 20 let. Tudi v skladu z 4. odstavkom 28. člena ZTLR, na katerem temelji izpodbijana sodba, dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let. Domneva se, da je posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR). Toženka, kot to izhaja iz gornje obrazložitve in iz obrazložitve izpodbijane sodbe, te domneve ni izpodbila. Upoštevaje navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja že v letu 1998.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je pravni prednik toženke dovolil tožnici zgolj črpanje gramoza iz sporne nepremičnine. Navedeno iz kupoprodajne pogodbe z dne 21.6.1977, kot tudi iz drugih izvedenih dokazov, ne izhaja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se je sporna parcela kasneje začela zaraščati, kar naj bi toženka dokazala z izpovedbami prič in orto posnetki, o čemer pa naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na 6. strani obrazložitve oziroma v prvem odstavku na 7. strani obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da to ni relevantno, saj je tožnica pridobila lastninsko pravico že v letu 1998. Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja, saj tudi če je parcela zadnja leta res delno zaraščena oziroma zapuščena, kot sta to izpovedali priči Š. in A. in kar naj bi izhajalo iz orto posnetkov, to na odločitev v tej zadevi ne more vplivati, ker je bila tožnica takrat že lastnica te parcele. Ne glede na to, pa iz izvedenih dokazov (izpovedb prič, med drugim tudi priče A., katere zaslišanje je predlagala toženka) izhaja, da je po izčrpanju gramoza del sporne parcele tožnica oddala in jo še vedno oddaja v najem, kar pa ne pomeni izgube posesti, pač pa zgolj posredno posest (2. odstavek 70. člena ZTLR; enako določa tudi 2. odstavek 24. člena Stvarnopravnega zakonika – Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ), del parcele pa je tožnica uporabljala in jo še vedno uporablja za potrebe asfaltne baze in kot deponijo. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni relevantno, da priče, ki jih je predlagala tožnica, niso vedele povedati povsem natančne lokacije sporne nepremičnine. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da se sporna parcela nahaja v območju gramoznice in je njen sestavni del. Nenazadnje je bila za ta namen, kot to izhaja iz že omenjene kupoprodajne pogodbe, tudi kupljena. Zato so tudi priče o njej izpovedovale kot o delu celotne gramoznice, saj jo je tožnica oziroma njena pravna prednica v tem sklopu tudi ves čas uporabljala.
Pritožba se zmotno sklicuje tudi na določilo 2. odstavka 44. člena SPZ, ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Navedeno določilo v tej pravdni zadevi ne pride v poštev, saj toženka ni pridobila lastninske pravice na sporni nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR, sedaj 49. člen SPZ), pač pa z dedovanjem, že v trenutku zapustničine smrti dne 5.1.2000 (36. člen ZTLR v zvezi s 132. členom Zakona o dedovanju – Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami; sedaj 41. člen SPZ). Ob konkurenci pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in na podlagi dedovanja, pa je pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja močnejša pravica, saj bi tožnica enak tožbeni zahtevek lahko uspešno uveljavljala tudi proti zapustnici toženke.
V zvezi s pritožbenimi očitki, da tožnica s tem, ko je uveljavljala priposestvovanje sporne nepremičnine z dvema tožbama, zoper vsako solastnico posebej, ni ravnala v skladu z načelom ekonomičnosti in je tako povzročila nepotrebne pravdne stroške, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev tožnice, glede na to, da sta bili obe solastnici v zemljiški knjigi vknjiženi na podlagi istega pravnega naslova, res nenavadna. Vendar pa to na drugačno odločitev o pravdnih stroških, kot je v izpodbijani sodbi, ne more vplivati. Toženka bi morala vztrajati pri predlogu za združitev pravd (1. odstavek 300. člena ZPP), ki ga je podala v odgovoru na tožbo. Ne glede na navedeno, pa po oceni pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče očitati nepoštenosti, saj je dne 27.2.2007 predlagala umik tožbe, s katerim pa se toženka ni strinjala. Ker toženka v pravdi ni uspela, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora povrniti tožnici njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o sami višini stroškov v tej pravdi pa ne more biti odvisna od stroškov, ki jih je sodišče odmerilo v pravdi zoper N. M., kot to zmotno meni pritožba, saj gre za dve ločeni pravdi.
Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).
Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).