ZTLR člen 28, 28/4, 33, 36, 70, 70/2, 72, 72/3. SPZ člen 24, 41,44, 44/2, 49. ODZ paragraf 1468. ZPP člen 196.
priposestvovanje - posest - dobra vera - solastnina - sosporništvo - nujno sosporništvo - solastnika kot sospornika - prekinitev postopka - razlog za prekinitev postopka
Solastnici nepremičnine, glede katere zahteva tožnica ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, nista nujni in enotni sospornici.
Ker je toženka pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini z dedovanjem, se ne more sklicevati na določilo 2. odstavka 44. člena SPZ.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnica lastnica parc. št. AA, pripisane pri vl. št. 999 k.o. K. v., do ½ ter da ji je toženka dolžna izstaviti za vknjižbo te lastninske pravice primerno listino. Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.868,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno pa zavrne, oziroma da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je sledilo stališču, ki ga je sodišče že zavzelo v identični pravdni zadevi, ki je tekla zoper drugo solastnico sporne nepremičnine N. M.. Slednja je zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2829/2007 z dne 21.5.2008, vložila revizijo, zato je predlagala prekinitev predmetnega pravdnega postopka do odločitve revizijskega sodišča, čemur pa sodišče prve stopnje neupravičeno ni sledilo. Meni, da bi morala tožnica, ker uveljavlja priposestvovanje celotne nepremičnine, zahtevati ugotovitev lastninske pravice proti obema solastnicama z eno tožbo, saj sta z N. M. nujni in enotni sospornici. Nadalje navaja, da je kupoprodajna pogodba z dne 21.6.1977, ki naj bi bila podlaga dobri veri tožnice, ponarejena. Te pogodbe ni nikoli sklenil oziroma podpisal njen pravni prednik M. K., zato priposestvovanje ni moglo teči na podlagi dobre vere. Njen pravni prednik je dovolil zgolj črpanje gramoza. Ko je bil ta izčrpan, pa je tožnica oziroma njena pravna prednica posest opustila, zato se je ta začela zaraščati, kar je dokazala z izpovedbama prič Š. in A. ter z orto foto posnetki, do česar pa se sodišče prve stopnje ni zadosti opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da se je oprlo na izpovedbo priče K., ki ni vedela povedati ničesar odločujočega, niti ni vedela povedati natančne lokacije sporne parcele, poleg tega pa je ta priča pristranska, saj je bila do upokojitve zaposlena pri tožnici. Podobno navaja tudi glede izpovedb prič K., S. in A.. Meni, da tožnica ni dokazala ne dobrovernosti, saj je bila kupoprodajna pogodba ponarejena, poleg tega pa ni predložila dokazila o plačilu kupnine, niti priposestvovalne dobe, saj je imela parcelo v posesti do največ leta 1992, ko je bila gramoznica v celoti izčrpana. Opozarja tudi na določilo 2. odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika, v skladu s katerim je pridobila lastninsko pravico na sporni parceli v dobri veri in v zaupanju v javne knjige, še preden se je tožnica na podlagi priposestvovanja vpisala v javno knjigo. Meni tudi, da tožnica ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, saj ni ravnala v skladu z načelom ekonomičnosti in je vložila dve samostojni tožbi, zoper vsako solastnico sporne parcele posebej, s čimer ji je namerno povzročila stroške. Poleg tega pa je stroškovna posledica v tej pravdi večja, kot v pravdni zadevi zoper toženko N. M..
Tožnica je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišče predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti toženkinemu predlogu za prekinitev postopka do odločitve o reviziji zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3829/2007 z dne 21.5.2008, s katero je bilo ugodeno tožničinemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ½ nepremičnine, ki je predmet tudi tega pravdnega postopka, zoper solastnico te nepremičnine, toženkino sestro N. M.. Tak predlog namreč ne predstavlja nobenega od razlogov za prekinitev postopka, ki so določeni v 205. in 206. členu ZPP, poleg tega pa je z omenjeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani o pravdni zadevi tožnice zoper N. M. že pravnomočno odločeno.
Nadalje pritožba zmotno meni, da sta toženka in njena sestra N. M., ker sta (bili) solastnici sporne nepremičnine in ker tožnica uveljavlja priposestvovanje celotne nepremičnine, v tej pravdni zadevi nujni in enotni sospornici ter da bi zato morali biti obe skupaj toženi. Kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo v že omenjeni sodbi, opr. št. I Cp 3829/2007 z dne 21.5.2008, je vsak solastnik samostojen pravni subjekt, ki mu pripada določen del lastninske pravice na stvari, s katerim lahko samostojno razpolaga (ga proda, obremeni,...). Pri solastnini je namreč razdeljena lastninska pravica, ne stvar. Toženka in njena sestra, ki sta bili pred vložitvijo predmetne tožbe v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini kot solastnici vknjiženi vsaka do 1/2, tako nista nujni in enotni sospornici, zaradi česar bi morali biti s predmetno tožbo obe toženi.
Pritožbene navedbe o tem, da naj bi bila kupoprodajna pogodba z dne 21.6.1977 (priloga A/4), ki je bila glede sporne nepremičnine sklenjena med pravnima prednikoma pravdnih strank, ponarejena oziroma da naj je ne bi podpisal toženkin prednik M. K., pa za odločitev v tej pravdni zadevi niso relevantne. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, uveljavlja tožnica pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, in ne na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe. Zato ni relevanten tudi pritožbeni očitek, da tožnica ni predložila dokazila o plačilu kupnine za sporno nepremičnino. Ker iz pred sodiščem prve stopnje izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica oziroma njena pravna prednica od sklenitve omenjene kupoprodajne pogodbe dalje, ko je pridobila sporno nepremičnino v posest, ves čas dobroverna posestnica te nepremičnine, je zaradi poteka priposestvovalne dobe to nepremičnino priposestvovala in tako na izviren način pridobila lastninsko pravico. Posesti sporne nepremičnine ni tožnici oziroma njeni pravni prednici nihče oporekal, tudi toženka oziroma njeni pravni predniki ne. Slednja tega niti ni zatrjevala. Pritožba tudi ne izpodbija, da je pravna prednica tožnice pridobila sporno nepremičnino v posest že leta 1977. Takrat je priposestvovanje urejal Občni državljanski zakonik (ODZ, z dne 1.6.1811), v skladu s katerim je znašala najdaljša priposestvovalna doba 30 let (par. 1468). Sodišče prve stopnje navedenega predpisa sicer ne omenja, saj se sklicuje zgolj na določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR), vendar pa to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 je bila namreč priposestvovalna doba za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah skrajšana na 20 let. Tudi v skladu z 4. odstavkom 28. člena ZTLR, na katerem temelji izpodbijana sodba, dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let. Domneva se, da je posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR). Toženka, kot to izhaja iz gornje obrazložitve in iz obrazložitve izpodbijane sodbe, te domneve ni izpodbila. Upoštevaje navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja že v letu 1998.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je pravni prednik toženke dovolil tožnici zgolj črpanje gramoza iz sporne nepremičnine. Navedeno iz kupoprodajne pogodbe z dne 21.6.1977, kot tudi iz drugih izvedenih dokazov, ne izhaja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se je sporna parcela kasneje začela zaraščati, kar naj bi toženka dokazala z izpovedbami prič in orto posnetki, o čemer pa naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na 6. strani obrazložitve oziroma v prvem odstavku na 7. strani obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da to ni relevantno, saj je tožnica pridobila lastninsko pravico že v letu 1998. Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja, saj tudi če je parcela zadnja leta res delno zaraščena oziroma zapuščena, kot sta to izpovedali priči Š. in A. in kar naj bi izhajalo iz orto posnetkov, to na odločitev v tej zadevi ne more vplivati, ker je bila tožnica takrat že lastnica te parcele. Ne glede na to, pa iz izvedenih dokazov (izpovedb prič, med drugim tudi priče A., katere zaslišanje je predlagala toženka) izhaja, da je po izčrpanju gramoza del sporne parcele tožnica oddala in jo še vedno oddaja v najem, kar pa ne pomeni izgube posesti, pač pa zgolj posredno posest (2. odstavek 70. člena ZTLR; enako določa tudi 2. odstavek 24. člena Stvarnopravnega zakonika – Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ), del parcele pa je tožnica uporabljala in jo še vedno uporablja za potrebe asfaltne baze in kot deponijo. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni relevantno, da priče, ki jih je predlagala tožnica, niso vedele povedati povsem natančne lokacije sporne nepremičnine. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da se sporna parcela nahaja v območju gramoznice in je njen sestavni del. Nenazadnje je bila za ta namen, kot to izhaja iz že omenjene kupoprodajne pogodbe, tudi kupljena. Zato so tudi priče o njej izpovedovale kot o delu celotne gramoznice, saj jo je tožnica oziroma njena pravna prednica v tem sklopu tudi ves čas uporabljala.
Pritožba se zmotno sklicuje tudi na določilo 2. odstavka 44. člena SPZ, ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Navedeno določilo v tej pravdni zadevi ne pride v poštev, saj toženka ni pridobila lastninske pravice na sporni nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR, sedaj 49. člen SPZ), pač pa z dedovanjem, že v trenutku zapustničine smrti dne 5.1.2000 (36. člen ZTLR v zvezi s 132. členom Zakona o dedovanju – Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami; sedaj 41. člen SPZ). Ob konkurenci pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in na podlagi dedovanja, pa je pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja močnejša pravica, saj bi tožnica enak tožbeni zahtevek lahko uspešno uveljavljala tudi proti zapustnici toženke.
V zvezi s pritožbenimi očitki, da tožnica s tem, ko je uveljavljala priposestvovanje sporne nepremičnine z dvema tožbama, zoper vsako solastnico posebej, ni ravnala v skladu z načelom ekonomičnosti in je tako povzročila nepotrebne pravdne stroške, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev tožnice, glede na to, da sta bili obe solastnici v zemljiški knjigi vknjiženi na podlagi istega pravnega naslova, res nenavadna. Vendar pa to na drugačno odločitev o pravdnih stroških, kot je v izpodbijani sodbi, ne more vplivati. Toženka bi morala vztrajati pri predlogu za združitev pravd (1. odstavek 300. člena ZPP), ki ga je podala v odgovoru na tožbo. Ne glede na navedeno, pa po oceni pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče očitati nepoštenosti, saj je dne 27.2.2007 predlagala umik tožbe, s katerim pa se toženka ni strinjala. Ker toženka v pravdi ni uspela, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora povrniti tožnici njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o sami višini stroškov v tej pravdi pa ne more biti odvisna od stroškov, ki jih je sodišče odmerilo v pravdi zoper N. M., kot to zmotno meni pritožba, saj gre za dve ločeni pravdi.
Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).
Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).
solastnina – soposest – solastninska pravica na nepremičnini – pravica do uporabe solastne stvari - pravica solastnika do posesti
Drži sicer, da bi tožnica kot solastnica lahko utemeljeno zahtevala izročitev tistega dela hiše, ki presega solastninski delež tožencev, vendar hiša ni razdeljena, zato ni jasno, koliko in kateri del hiše njun solastninski delež presega. Tako tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, čeprav v zadevi sicer ni sporno, da toženca v naravi uporabljata večji del, kot jima glede na njun skupni solastninski delež pripada. Opisan položaj je rešljiv le v nepravdnem postopku s predlogom za delitev solastnine ali za ureditev razmerij med solastniki.
stroški postopka - stroški izvedenca - tek zamudnih obresti
Stroški za izvedenca delijo enako usodo kot ostali pravdni stroški, zato je sodišče prve stopnje pravilno priznalo zakonite zamudne obresti od plačila predujma za izvedenca samo od poteka paricijskega roka dalje, saj bo tožena stranka šele od tedaj v zamudi s svojo izpolnitvijo.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - zasebni podjetnik – enoosebna gospodarska družba – edini družbenik – škoda na tujem premoženju – razpolaganje s skupnim premoženjem
Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da storilec in oškodovanec ne moreta biti ista oseba, zato ne more priti do oškodovanja druge osebe kot temelja za obstoj kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic v primeru, ko je v isti osebi storilec in oškodovanec zasebni podjetnik ali v primeru enoosebne gospodarske družbe. Zato o škodi na tujem premoženju tudi ni mogoče govoriti, če je edini družbenik hkrati direktor oz. poslovodja družbe. Povedano drugače obtoženec je razpolagal s premoženjem, ki je predstavljalo skupno premoženje obeh zakoncev in zato kot takšno ni moglo biti tuje premoženje, kot se zahteva za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja.
odškodnina – poškodba pri delu – krivdna odgovornost – organizacija dela – nepremoženjska škoda – denarna odškodnina – načelo individualizacije
Tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu, krivdno odgovorna, saj bi se morala zavedati, da lahko pride do okoliščin, v katerih bo delo mogoče opraviti le z neobičajno fizično močjo, in da takšnega dela tožnik glede na omejitve pri delu ni smel opravljati. Z ustrezno organizacijo delovnega procesa bi nastanek opisanih okoliščin morala preprečiti.
Načelo individualizacije odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteva upoštevanje intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu in ki jih je mogoče ugotoviti le z zaslišanjem oškodovanca-tožnika, ne pa le z vpogledom zapisanih izjav pri osebnem pregledu v izvedenskem mnenju.
ZPP člen 214, 214/2, 214/5, 215, 216, 216/1. ZOR člen 219. OZ člen 198.
dokazovanje – odločanje po prostem preudarku – splošno znana dejstva – uporaba tuje stvari v svojo korist – obogatitev – prikrajšanje
Pogoj za uporabo prostega preudarka so težave z ugotavljanjem višine zneska, do katerega je tožnik upravičen bodisi, da tega dejstva tudi z vsemi razpoložljivimi dokazi ni mogoče ugotoviti, bodisi, da bi bili stroški ugotavljanja višine terjatve nesorazmerni z njenim pomenom in zato nesmotrni.
Sodišče mora tudi glede splošno znanih dejstev strankam v postopku omogočiti, da se o njih izjavijo. Gre za odraz ustavne pravice do enakega varstva pravic. Splošno znana so le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Cene nepremičnin oziroma najemnin za nepremičnine, upoštevaje vse njihove individualne značilnosti, pretežni večini ljudi niso znane.
Obogatitev ali prikrajšanje se lahko kažeta na različne načine, vedno pa morata biti konkretna in realna. Zgolj dejstvo, da lastnik ali solastnik stvari ne uporablja, ne zadošča za sklepčnost zahtevka.
OZ člen 179. ZPP člen 7, 7/1, 286. ZVPSBNO člen 15, 25. EKČP člen 6, 6/1, 41. URS člen 23, 26.
odškodnina za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku - posebna vrsta objektivne odgovornosti države - splošna pravila civilnopravne odškodninske odgovornosti - pravno priznana škoda
Za obstoj odškodninske odgovornosti je poleg protipravnosti po našem pravu med drugim potrebno izkazati tudi obstoj pravno priznane škode, ki bi jo v obravnavani zadevi lahko predstavljale duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (pravice do sojenja v razumnem roku), če bi dosegle trajanje in stopnjo, ki v skladu s 179. členom OZ prisojo odškodnine iz tega naslova opravičujejo. Trditveno in dokazno breme v zvezi z obstojem pravno priznane škode je v celoti na tožnicah. S podano trditveno podlago tožnici konkretno ne uveljavljata nobene od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, saj poseg v osebnostne pravice sam po sebi po OZ v nobenem primeru ni pravno priznana škoda.
Kljub temu, da je tožena stranka v pritožbi zoper zamudno sodbo uveljavljala enake razloge, kot jih navaja v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v kolikor je bil pravočasno vložen, treba presoditi po vsebini. Zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi stališča sodišča prve stopnje, da gre za že razsojeno stvar, ni pravilno.
imisije – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – možnost obravnavanja pred sodiščem – prisotnost strank pri ogledu z izvedencem
Toženka je imela kljub izvedenkini napaki pri vabljenju možnost obravnavanja tega dokaza, ki jo je tudi izkoristila, načeli kontradiktornosti in neposrednosti nista bili kršeni. Toženka je namreč po prejemu izvedenskega mnenja predlagala zaslišanje izvedenke, zaradi česar je sodišče izvedenko vabilo na obravnavo. Na njej je izvedenka odgovorila na pripombe in vprašanja strank. Po zaključeni podaji ustne dopolnitve izvedenskega mnenja je toženka predlagala postavitev drugega izvedenca. Tudi temu dokaznemu predlogu je sodišče prve stopnje ugodilo, vendar pa je izvedbo tega dokaza opustilo, ker toženka ni založila potrebnega predujma. Toženka je glede na opisani potek postopka v zvezi z izvedenskim mnenjem imela možnost učinkovitega sodelovanja v postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – utemeljen razlog – možnosti za nadaljnjo zaposlitev – del plače za delovno uspešnost – del plače za poslovno uspešnost
Racionalizacija stroškov poslovanja in reorganizacija dela je v pristojnosti vodstva podjetja, zato je tožena stranka lahko naloge, ki jih je po pogodbi o zaposlitvi opravljal tožnik, razdelila med ostale delavce ter tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Zahtevek za plačilo mesečne delovne uspešnosti je vezan in odvisen od odločitve o zahtevku za spremembo sklepov, s katerimi je bilo plačilo iz tega naslova ukinjeno. Ker tožnik varstva zoper te sklepe ni uveljavljal pravočasno, so postali sklepi pravnomočni, tako da ni pravne podlage, da bi tožniku priznali pravico do plačila.
ZOR člen 277. OZ člen 376, 1060. ZPP člen 155, 155/1. ZUstS člen 1, 1/3, 44.
zamudne obresti – prepoved ultra alterum tantum – učinek odločbe ustavnega sodišča – pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami – potrebnost stroškov – odločba ustavnega sodišča kot splošni pravni akt
Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS US U-I 300/2004 z dne 2.3.2006, upoštevaje določbo 3. odstavka 1. člena ZUstS, v skladu s katero so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Tudi konkretna odločba torej predstavlja splošni pravni akt, ki ga morajo upoštevati sodišča pri odločanju.
Nepotrebne so tiste pripravljalne vloge, ki so vsebinsko prazne in v katerih stranka le ponavlja tisto, kar je bilo že povedano. Le v teh primerih ni mogoče priznati stroškov v zvezi z njihovo sestavo. Okoliščina, da je tožnik vlogi predložil isti dan oziroma dva dni pred narokom za glavno obravnavo, v spornem primeru ni predstavljala razloga za nepriznanje stroškov za njuno sestavo.
sodba na podlagi stanja spisa - dokazi - izvajanje dokazov - razpravno načelo
S tem ko ni angažiralo izvedenca finančne stroke, sodišče ni zagrešilo kršitve. Na dan, ko izvedenec še ni bil angažiran, so bili izpolnjeni vsi pogoji po 5. odstavku 282. člena ZPP za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa.
komisijska pogodba - posredno zastopanje - pasivna legitimacija - pravne napake stvari - uveljavljanje pravnih napak proti komisionarja
Komisijska pogodba je posebna vrsta mandatne pogodbe, pri kateri nastaneta dve ločeni pravni razmerji. V primeru komisijske pogodbe gre za posredno zastopanje, pri katerem komisionar deluje v interesu komitenta (za njegov račun), vendar v svojem imenu. Komisionarjeva ravnanja v nobenem primeru ne morejo imeti za posledico nastanka neposrednega pravnega razmerja med komitentom in kupcem, kot je značilno za neposredno zastopanje. Vsa pravna dejanja, ki jih komisionar opravi za račun komitenta, pa učinkujejo neposredno le nanj. Komisionar sam (in izključno sam!) je stranka pogodbe, ki jo je sklenil za račun komitenta.
Uveljavljanje pravnih napak na stvari po svoji vsebini predstavlja uveljavljanje nepravilne izpolnitve pogodbe.
Tožena stranka je dopis opredelila kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju tudi navedla razlog za odpoved – neupravičene izostanke tožnika z dela. Takega dopisa tožnik ni mogel razumeti drugače kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še zlasti ga ni mogel razumeti kot obvestilo o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s pozivom, naj v osmih dneh poda zagovor. Ker mu tako zagovor ni bil omogočen, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZOR člen 154, 154/2, 173, 174, 174/1, 177, 177/1, 200.
objektivna odgovornost – delavec – nevarna stvar – krožna žaga – deljena odgovornost – odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine – strah – zmanjšanje življenjskih aktivnosti – skaženost – amputiran srednji in zadnji členek kazalca
Okoliščina, da tožnik odrejenega dela ni odklonil, kljub temu da je bil list žage skrhan, pa ne predstavlja tožnikovega nedopustnega ravnanja in se zato s to navedbo toženec svoje odgovornosti, niti delno, ne more razbremeniti.
plačilo predujma za izvedbo dokaza - prepozen predlog za podaljšanje roka za plačilo predujma - zavrženje predloga - zavrnitev izvedbe dokaza
Drugi predlog za podaljšanje roka je tožnica podala potem, ko je podaljšani rok že potekel, torej prepozno. Zato je prvo sodišče njen predlog za ponovno podaljšanje roka za založitev predujma utemeljeno zavrglo, izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca pa zavrnilo.