ZPP člen 319, 319/2, 339, 339/2, 339/2-12. ZOR člen 380, 380/6.
pravnomočnost – ugovor pravnomočno razsojene stvari – stranski intervenient – subjektivne meje pravnomočnosti – zastaranje – ugovor zastaranja – utemeljenost ugovora zastaranja
Pravnomočna sodba veže stranke (res iudicata facit ius inter partes), stranski intervenient pa ni pravdna stranka, ima samo interes, da določena stranka v sporu zmaga, zato ugovor pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen.
Ugovor zastaranja ni upoštevan, če ne temelji na ustreznih dejstvih, zatrjevanih med postopkom pred sodiščem prve stopnje, na podlagi katerih ga je mogoče preizkusiti.
ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3. ZZDR člen 59. ZOR člen 219.
pobotni ugovor – oblikovanje pobotnega ugovora – skupno premoženje zakoncev – delitev skupnega premoženja – uporabnina – skupni dolgovi
Sodišče mora v primeru pobotnega ugovora oblikovati izrek o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota. Ne zadošča, da pobotni ugovor zgolj zavrne kot neutemeljen.
Toženec je ves čas po odselitvi razpolagal s ključi, se v hišo občasno vračal in določeno obdobje tudi oddajal mansardno etažo hiše. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je njegov zahtevek za plačilo uporabnine na hiši neutemeljen.
Datum razpada ekonomske skupnosti je pomemben, ker gre za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in tudi dolgov v zvezi s tem premoženjem.
ZOR člen 277. OZ člen 376, 1060. ZPP člen 155, 155/1. ZUstS člen 1, 1/3, 44.
zamudne obresti – prepoved ultra alterum tantum – učinek odločbe ustavnega sodišča – pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami – potrebnost stroškov – odločba ustavnega sodišča kot splošni pravni akt
Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS US U-I 300/2004 z dne 2.3.2006, upoštevaje določbo 3. odstavka 1. člena ZUstS, v skladu s katero so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Tudi konkretna odločba torej predstavlja splošni pravni akt, ki ga morajo upoštevati sodišča pri odločanju.
Nepotrebne so tiste pripravljalne vloge, ki so vsebinsko prazne in v katerih stranka le ponavlja tisto, kar je bilo že povedano. Le v teh primerih ni mogoče priznati stroškov v zvezi z njihovo sestavo. Okoliščina, da je tožnik vlogi predložil isti dan oziroma dva dni pred narokom za glavno obravnavo, v spornem primeru ni predstavljala razloga za nepriznanje stroškov za njuno sestavo.
kaznivo dejanje spolnega napada na mladoletno osebo – odločilni dejavnik – izvor škode – nepremoženjska škoda – izvedensko mnenje - primerna odškodnina – individualizacija odškodnine
Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke, saj so ti dejavniki (razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem (spolnimi igrami) povzročil izvor tožnikove škode.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2006 do plačila, v 15 dneh. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.890,37 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, izpodbija jo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino. Navaja, da je dejstvo, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen. Zaradi neustreznega čustvenega odnosa, ki ga je imel doma, je tudi sam iskal nek čustven odnos do toženca in zato je potrebno ravnanje toženca in oškodovanca ocenjevati skozi optiko viktimološkega razmerja. Neustrezen družinski tretman je oškodovanca zanesljivo huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem. Tožnik zaradi nespodobnih ravnanj toženca z njim ne bo imel trajnih posledic, na zaslišanju je izjavil, da ima punco in da to ni njegovo prvo dekle, kar je za adolescenta povsem normalna spolnost, prav tako je izjavil, da nima istospolnih odnosov. Če je tako, torej ravnanje toženca le ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic. Izvedenka je v 5. točki glede tožnikovega pojmovanja spolnosti izpostavila le dvom, da bo spolni napad nanj kasneje posegel v njegove navezave in mu oteževal oblikovanje zdravih odnosov, torej toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika. Ne gre prezreti tudi same hiperaktivnosti tožnika, ki ga najbrž žene v razmerja, ki niso zdrava. Odškodnina je previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, sodišče samo ugotavlja, da tožnik ni trpel fizičnih bolečin, pač pa le močna čustvena neugodja, zbeganost in ambivalenco, mnogo tega pa je že pred tem občutil.
Kot izhaja iz pritožbenih navedb, se tožena stranka pritožuje le glede same višine odškodnine, ne pa tudi glede temelja odškodninske odgovornosti. Tudi glede višine odškodnine pa je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sodišče druge stopnje se na ugotovljeno dejansko stanje in razloge v zvezi s tem v celoti sklicuje, v izogib ponavljanju, v nadaljevanju pa odgovarja na konkretne pritožbene navedbe v zvezi s tem.
Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke dr. T., saj so ti dejavniki (točka 6. mnenja, razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem povzročil izvor tožnikove škode. Tudi glede pritožbene navedbe, da je neustrezen družinski tretman tožnika huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem, je zato ugotoviti, da torej ta tretman ni imel vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, kot je navedlo sodišče prve stopnje pa je škoda nastala ravno na tem področju.
Glede navedbe, da ima tožnik za adolescenta normalno spolnost in da ravnanje toženca ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik sam zatrjuje odnose z dekleti, vendar se nanje ni sposoben močneje in dalj časa navezati, sodišče je zato pravilno zaključilo, da dogodki s tožencem vplivajo na zmanjšanje tožnikovih spontanih komunikacij z osebami nasprotnega spola in mu otežujejo vzpostavitev normalnih odnosov z ženskami. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, po oceni dr. T. te posledice pri tožniku močno zavirajo spontanost in zmožnost tožnikovega celostnega osebnega oblikovanja in razvoja, zato v letih, ki so sledila dejanjem toženca, tožnik močno duševno trpi. Neutemeljena je zato navedba, da ravnanje toženca na tožnikovem osebnostnem razvoju ni pustilo travmatičnih posledic. Res je izvedenka v 5. točki izvedenskega mnenja navedla, da so dejanja s tožencem posegla v tožnikovo pojmovanje spolnosti kot sredstva za manipulacijo v medsebojnih odnosih, nato pa, da je mogoče, da bo to še kasneje posegalo v tožnikove navezave in mu otežkočalo oblikovanje partnerskih odnosov, vendar pa je potrebno upoštevati, da je navedla tudi, da se tožnik še vedno boji, da je kaj narobe z njegovo spolno usmerjenostjo in da je razvil celo vrsto obrambnih mehanizmov, s katerimi želi zavestno in nezavedno prepričati sebe in druge, da ni spolno odklonski, to povečuje njegovo negotovost vase in ga vodi v neustrezne načine samopotrjevanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato neutemeljena pritožbena navedba, da toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika.
Glede hiperaktivnosti tožnika, za katero zdaj tožena stranka prvič v pritožbi navaja, da naj bi tožnika gnala v razmerja, ki niso zdrava, torej gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pa je tudi sicer ugotoviti, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da naj bi ta hiperaktivnost vplivala na razvoj tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, torej na področje, na katerem je tožniku škoda nastala.
Glede na vse navedeno je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena navedba tožene stranke, da je prisojena odškodnina previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami. Tožena stranka navedeno navaja le pavšalno in ne konkretizira navedbe, da odškodnine ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, zato sodišče druge stopnje navaja le, da je sodišče prve stopnje pravilno opravilo tako širšo, kot ožjo individualizacijo in je pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine. Prisojena odškodnina predstavlja 23 povprečnih neto plač in je tudi po tem kriteriju sorazmerna in primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, sklicujoč se na zadevo II Ips 238/2006. V zadevi II Ips 278/95 pa je bilo npr. prisojeno 19 plač, šlo je za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, s katero je toženec enkrat spolno občeval, v konkretni zadevi pa je škoda nastajala v obdobju od 24.6. do 11.8.2004, pri čemer je toženec, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na prefinjen način, brez sile, ob poznavanju tožnikovih slabših intelektualnih sposobnosti, dotedanjih neugodnih življenjskih razmer in neizpolnjenih čustvenih potreb, ustvarjal pogoje za tožnikovo čustveno odvisnost in navezanost nanj in v takem razmerju posegel v spolno integriteto tožnika.
Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Glede na navedeno in, ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe glede razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).
preživninska obveznost - preživnina – preživljanje polnoletnih otrok
Preživninska obveznost staršev do polnoletnih otrok se presoja po milejših kriterijih kot za mladoletne otroke. Starši niso več dolžni vlagati izrednih naporov za izboljšanje poklicne izobrazbe polnoletnih otrok.
ZTLR člen 28, 28/2, 28/4. ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3, 272, 272/1. SPZ člen 266, 266/1.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - verjetnost terjatve - nevarnost uveljavitve terjatve - dogovor o skupni gradnji - priposestvovanje
Pri izkazu pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve mora upnik oziroma tožnik zatrjevati in verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika oziroma toženca z njegovim premoženjem, zaradi katerega bi bil upnik lahko izigran.
Toženčevo dovoljenje tožniku, da si uredi stanovanje v zgornjem delu toženčeve hiše, ne predstavlja dogovora o skupni gradnji, ki bi bil lahko podlaga za pridobitev solastninske pravice tožnika na tej nepremičnini.
Lastninska pravica, ki jo je posestnik pridobil s priposestvovanjem na podlagi določil ZTLR, ostane veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31.12.2002.
ZIKS člen 145. ZDen člen 3, 3/1, 3/1-8. ZNZGP člen 1, 4.
zaplemba premoženja - vrnitev zaplenjenega premoženja - nacionalizacija po znzgp - smiselna uporaba zden - enotna sodna praksa - enakost pred zakonom
ZNZGP je bil neposredna podlaga podržavljenja podjetij in izdaja posebne odločitve ali izvedba posebnega postopka nista bila potrebna. Premoženja, ki je bilo zaplenjeno v kasnejši sodbi kazenskega sodišča, vendar pa v času, ko je sporno premoženje ex lege že prišlo v državno last, ni mogoče vračati po določbah ZIKS, ampak po ZDen.
nepremoženjska škoda - strah - pravno priznana škoda - izvedenec - dokazovanje z izvedencem - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem
Izvedensko mnenje ne more biti neuporabno le iz razloga, da se je izvedenec medicinske stroke oprl na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, s katerimi se tožnik v pritožbi ne strinja. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca, če so bile nepravilnosti v mnenju odpravljene v skladu z določili ZPP.
Navaden, običajen strah, le zaskrbljenost ali negotovost za prihodnost, ki preneha kmalu po tem, ko se pojavi, ni pravno priznana škoda.
Umik tožbe proti prvotni prvotoženi stranki zadeva le to prvotoženo stranko in le-ta bi lahko podala izjavo, da se z umikom ne strinja, in le-ta, poleg tožeče stranke, je upravičena do vložitve pritožbe proti izpodbijanemu sklepu.
Neutemeljeni so očitki pritožnika, da le izstavljena računa štev. 57446 in štev. 64439 predstavljata izvršilni naslov, saj ZIZ v 1. odstavku 23. člena določa, da se izvršba za izterjavo denarne terjatve dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, pri čemer 2. odstavek 23. člena ZIZ našteva, kaj je verodostojna listina. Glede na to, da sta v skladu z določilom 2. odstavka 23. člena ZIZ izpisek iz poslovnih knjig, ki je bil overjen s strani odgovorne osebe, in obračun obresti verodostojni listini, pritožnik neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z navedbami, da le računa št. 57446 in 64439 predstavljata izvršilni naslov.
začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve - dokazni standard - dokazni standard verjetnosti - fotokopije listine - dokazna vrednost fotokopije
Ker se odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Zato praviloma ne izvaja dokazov, pač pa oceni na podlagi gradiva v spisu, ali so navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti.
OZ člen 179. ZPP člen 7, 7/1, 286. ZVPSBNO člen 15, 25. EKČP člen 6, 6/1, 41. URS člen 23, 26.
odškodnina za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku - posebna vrsta objektivne odgovornosti države - splošna pravila civilnopravne odškodninske odgovornosti - pravno priznana škoda
Za obstoj odškodninske odgovornosti je poleg protipravnosti po našem pravu med drugim potrebno izkazati tudi obstoj pravno priznane škode, ki bi jo v obravnavani zadevi lahko predstavljale duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (pravice do sojenja v razumnem roku), če bi dosegle trajanje in stopnjo, ki v skladu s 179. členom OZ prisojo odškodnine iz tega naslova opravičujejo. Trditveno in dokazno breme v zvezi z obstojem pravno priznane škode je v celoti na tožnicah. S podano trditveno podlago tožnici konkretno ne uveljavljata nobene od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, saj poseg v osebnostne pravice sam po sebi po OZ v nobenem primeru ni pravno priznana škoda.
ZOR člen 154, 154/2, 173, 174, 174/1, 177, 177/1, 200.
objektivna odgovornost – delavec – nevarna stvar – krožna žaga – deljena odgovornost – odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine – strah – zmanjšanje življenjskih aktivnosti – skaženost – amputiran srednji in zadnji členek kazalca
Okoliščina, da tožnik odrejenega dela ni odklonil, kljub temu da je bil list žage skrhan, pa ne predstavlja tožnikovega nedopustnega ravnanja in se zato s to navedbo toženec svoje odgovornosti, niti delno, ne more razbremeniti.
Pritožnica med postopkom nikdar ni trdila, da znesek, ki ga je nesporno dvignila s transakcijskega računa zapustnice, ni del zapuščine, zato pogoji za prekinitev zapuščinskega postopka niso podani.
stanovanje – posamezni del stanovanja – funkcionalni prostor stanovanja – neločljiva povezanost s stanovanjem – prodaja sestavnih delov stanovanja – parkirni prostor
Parkirni prostor ni sestavina, ki je neločljivo povezana s stanovanjem. Neločljivi sestavni deli stanovanja je v primeru, če okoliščine kažejo, da predstavlja bistveno sestavino funkcionalnih prostorov stanovanja.