ZOR člen 277. OZ člen 376, 1060. ZPP člen 155, 155/1. ZUstS člen 1, 1/3, 44.
zamudne obresti – prepoved ultra alterum tantum – učinek odločbe ustavnega sodišča – pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami – potrebnost stroškov – odločba ustavnega sodišča kot splošni pravni akt
Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS US U-I 300/2004 z dne 2.3.2006, upoštevaje določbo 3. odstavka 1. člena ZUstS, v skladu s katero so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Tudi konkretna odločba torej predstavlja splošni pravni akt, ki ga morajo upoštevati sodišča pri odločanju.
Nepotrebne so tiste pripravljalne vloge, ki so vsebinsko prazne in v katerih stranka le ponavlja tisto, kar je bilo že povedano. Le v teh primerih ni mogoče priznati stroškov v zvezi z njihovo sestavo. Okoliščina, da je tožnik vlogi predložil isti dan oziroma dva dni pred narokom za glavno obravnavo, v spornem primeru ni predstavljala razloga za nepriznanje stroškov za njuno sestavo.
stroški postopka - stroški izvedenca - tek zamudnih obresti
Stroški za izvedenca delijo enako usodo kot ostali pravdni stroški, zato je sodišče prve stopnje pravilno priznalo zakonite zamudne obresti od plačila predujma za izvedenca samo od poteka paricijskega roka dalje, saj bo tožena stranka šele od tedaj v zamudi s svojo izpolnitvijo.
odškodninska odgovornost - zavarovalna pogodba - splošni pogoji zavarovalne pogodbe - izključitev obveznosti zavarovalnice - alkoholiziranost - vzročna zveza - izpodbijanje domneve o vzročni zvezi - nične določbe splošnih pogojev
Določilo splošnih pogojev, ki ne dopušča izpodbijanja vzročne zveze med vinjenostjo in nezgodo, je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi oz. moralnimi načeli, torej je nično.
Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o ničnosti obeh odložnih pogojev sklepalo brez dokaznega postopka in po prosti presoji, saj je o ničnosti pogojev pravilno sklepalo na podlagi določila 1. odstavka 60. člena OZ, ki določa ničnost pogodbe, v kateri je postavljen odložen ali razvezen pogoj, ki je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, pri tem pa je podrobno obrazložilo, zakaj sta navedena odložna pogoja v nasprotju s prisilnimi predpisi (ker predstavljata kršitev določila 2. odst. 6. člena OZ in 2. odstavka 11. člena ZOdv) ter moralnimi načeli.
ZDen člen 25, 25/3, 25/6, 72, 72/2. ZSKZ člen 20. ZDoh člen 15, 27, 28, 30.
odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe - koristi - stroški - davki - dohodnina - investicijska vlaganja - obveznost plačevanja zakupnin slovenskemu odškodninskemu skladu
Povrnitev vlaganj v nepremičnine, ki so bile podržavljene in se vračajo v denacionalizacijskem postopku, opredeljuje 25. člen ZDen. Upoštevajo se le tista vlaganja, kjer se je povečala vrednost nepremičnine za več kot 30 %, investicijska vlaganja pa se upoštevajo le na zahtevo zavezanca ali najemojemalca, odločitev o povračilu investicijskih vlaganj pa se sprejme skupaj z odločitvijo o vrnitvi denacionaliziranega premoženja ali pa z naknadno dopolnilno odločbo. Brez vloženega zahtevka sodišče investicijskih vlaganj ne more upoštevati.
Med dohodke spadajo tudi dohodki iz naslova zakupnin, zato bo tožnik zavezan plačati dohodnino od priznanega denarnega zneska po sodbi v davčnem letu dejanskega prejema plačila, saj navedena "odškodnina" ni oproščena plačilu dohodnine.
ZOR člen 154, 154/2, 173, 174, 174/1, 177, 177/1, 200.
objektivna odgovornost – delavec – nevarna stvar – krožna žaga – deljena odgovornost – odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine – strah – zmanjšanje življenjskih aktivnosti – skaženost – amputiran srednji in zadnji členek kazalca
Okoliščina, da tožnik odrejenega dela ni odklonil, kljub temu da je bil list žage skrhan, pa ne predstavlja tožnikovega nedopustnega ravnanja in se zato s to navedbo toženec svoje odgovornosti, niti delno, ne more razbremeniti.
Podrednega tožbenega zahtevka stvarno nepristojno sodišče ne more odstopiti v odločanje stvarno pristojnemu sodišču, dokler ne odloči o primarnem tožbenem zahtevku, saj se o podrednem tožbenem zahtevku odloča le, če je primarni tožbeni zahtevek zavrnjen.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – škoda pri opravljanju dela - soprispevek delavca – ukaz nadrejenega – degenerativne spremembe – osebne lastnosti oškodovanca – vpliv osebnostnih lastnosti oškodovanca na nastanek škodljive posledice
Škoda ni posledica hoje po stopnicah, temveč vleke pretirano težkega reduktorja, kar pa je bilo tožniku naročeno s strani nadrejenega. Tožniku ni mogoče očitati, da bi glede na svoje splošne sposobnosti in poznavanje delovnega procesa lahko ocenil, da vleka težkega reduktorja lahko povzroči škodljive posledice, kot so nastale, in da zato lahko takšno delo odkloni. Tožniku zato ni mogoče očitati soodgovornosti.
Za nastanek škodljive posledice ni mogoče upoštevati tožnikovih starostnih degenerativnih sprememb v povezavi z utesnitvenim sindromom, ki ni posledica poškodbe. Tožnikove osebne lastnosti niso imele pomembnejšega vpliva na nastanek škodljive posledice, saj iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke povsem jasno izhaja, da je bil vpliv osebnih lastnosti tožnika na nastanek posledice neznaten.
obnova postopka – obnovitveni razlogi – nova dejstva in novi dokazi – vložitev tožbe kot novo dejstvo
Obnovitveni razlog je okoliščina, da stranka najde ali pridobi možnost uporabiti nov dokaz ali da izve za novo dejstvo, na podlagi katerega bi bila lahko zanj izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva in dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Vložitev tožbe pa ne more predstavljati novega dejstva, ki bi v konkretni pravdi lahko privedla do ugodnejše odločitve, saj ne gre za novo dejstvo v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP.
preživninska obveznost - preživnina – preživljanje polnoletnih otrok
Preživninska obveznost staršev do polnoletnih otrok se presoja po milejših kriterijih kot za mladoletne otroke. Starši niso več dolžni vlagati izrednih naporov za izboljšanje poklicne izobrazbe polnoletnih otrok.
kaznivo dejanje spolnega napada na mladoletno osebo – odločilni dejavnik – izvor škode – nepremoženjska škoda – izvedensko mnenje - primerna odškodnina – individualizacija odškodnine
Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke, saj so ti dejavniki (razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem (spolnimi igrami) povzročil izvor tožnikove škode.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2006 do plačila, v 15 dneh. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.890,37 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, izpodbija jo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino. Navaja, da je dejstvo, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen. Zaradi neustreznega čustvenega odnosa, ki ga je imel doma, je tudi sam iskal nek čustven odnos do toženca in zato je potrebno ravnanje toženca in oškodovanca ocenjevati skozi optiko viktimološkega razmerja. Neustrezen družinski tretman je oškodovanca zanesljivo huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem. Tožnik zaradi nespodobnih ravnanj toženca z njim ne bo imel trajnih posledic, na zaslišanju je izjavil, da ima punco in da to ni njegovo prvo dekle, kar je za adolescenta povsem normalna spolnost, prav tako je izjavil, da nima istospolnih odnosov. Če je tako, torej ravnanje toženca le ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic. Izvedenka je v 5. točki glede tožnikovega pojmovanja spolnosti izpostavila le dvom, da bo spolni napad nanj kasneje posegel v njegove navezave in mu oteževal oblikovanje zdravih odnosov, torej toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika. Ne gre prezreti tudi same hiperaktivnosti tožnika, ki ga najbrž žene v razmerja, ki niso zdrava. Odškodnina je previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, sodišče samo ugotavlja, da tožnik ni trpel fizičnih bolečin, pač pa le močna čustvena neugodja, zbeganost in ambivalenco, mnogo tega pa je že pred tem občutil.
Kot izhaja iz pritožbenih navedb, se tožena stranka pritožuje le glede same višine odškodnine, ne pa tudi glede temelja odškodninske odgovornosti. Tudi glede višine odškodnine pa je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sodišče druge stopnje se na ugotovljeno dejansko stanje in razloge v zvezi s tem v celoti sklicuje, v izogib ponavljanju, v nadaljevanju pa odgovarja na konkretne pritožbene navedbe v zvezi s tem.
Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke dr. T., saj so ti dejavniki (točka 6. mnenja, razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem povzročil izvor tožnikove škode. Tudi glede pritožbene navedbe, da je neustrezen družinski tretman tožnika huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem, je zato ugotoviti, da torej ta tretman ni imel vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, kot je navedlo sodišče prve stopnje pa je škoda nastala ravno na tem področju.
Glede navedbe, da ima tožnik za adolescenta normalno spolnost in da ravnanje toženca ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik sam zatrjuje odnose z dekleti, vendar se nanje ni sposoben močneje in dalj časa navezati, sodišče je zato pravilno zaključilo, da dogodki s tožencem vplivajo na zmanjšanje tožnikovih spontanih komunikacij z osebami nasprotnega spola in mu otežujejo vzpostavitev normalnih odnosov z ženskami. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, po oceni dr. T. te posledice pri tožniku močno zavirajo spontanost in zmožnost tožnikovega celostnega osebnega oblikovanja in razvoja, zato v letih, ki so sledila dejanjem toženca, tožnik močno duševno trpi. Neutemeljena je zato navedba, da ravnanje toženca na tožnikovem osebnostnem razvoju ni pustilo travmatičnih posledic. Res je izvedenka v 5. točki izvedenskega mnenja navedla, da so dejanja s tožencem posegla v tožnikovo pojmovanje spolnosti kot sredstva za manipulacijo v medsebojnih odnosih, nato pa, da je mogoče, da bo to še kasneje posegalo v tožnikove navezave in mu otežkočalo oblikovanje partnerskih odnosov, vendar pa je potrebno upoštevati, da je navedla tudi, da se tožnik še vedno boji, da je kaj narobe z njegovo spolno usmerjenostjo in da je razvil celo vrsto obrambnih mehanizmov, s katerimi želi zavestno in nezavedno prepričati sebe in druge, da ni spolno odklonski, to povečuje njegovo negotovost vase in ga vodi v neustrezne načine samopotrjevanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato neutemeljena pritožbena navedba, da toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika.
Glede hiperaktivnosti tožnika, za katero zdaj tožena stranka prvič v pritožbi navaja, da naj bi tožnika gnala v razmerja, ki niso zdrava, torej gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pa je tudi sicer ugotoviti, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da naj bi ta hiperaktivnost vplivala na razvoj tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, torej na področje, na katerem je tožniku škoda nastala.
Glede na vse navedeno je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena navedba tožene stranke, da je prisojena odškodnina previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami. Tožena stranka navedeno navaja le pavšalno in ne konkretizira navedbe, da odškodnine ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, zato sodišče druge stopnje navaja le, da je sodišče prve stopnje pravilno opravilo tako širšo, kot ožjo individualizacijo in je pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine. Prisojena odškodnina predstavlja 23 povprečnih neto plač in je tudi po tem kriteriju sorazmerna in primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, sklicujoč se na zadevo II Ips 238/2006. V zadevi II Ips 278/95 pa je bilo npr. prisojeno 19 plač, šlo je za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, s katero je toženec enkrat spolno občeval, v konkretni zadevi pa je škoda nastajala v obdobju od 24.6. do 11.8.2004, pri čemer je toženec, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na prefinjen način, brez sile, ob poznavanju tožnikovih slabših intelektualnih sposobnosti, dotedanjih neugodnih življenjskih razmer in neizpolnjenih čustvenih potreb, ustvarjal pogoje za tožnikovo čustveno odvisnost in navezanost nanj in v takem razmerju posegel v spolno integriteto tožnika.
Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Glede na navedeno in, ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe glede razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).
ZTLR člen 28, 28/2, 28/4. ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3, 272, 272/1. SPZ člen 266, 266/1.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - verjetnost terjatve - nevarnost uveljavitve terjatve - dogovor o skupni gradnji - priposestvovanje
Pri izkazu pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve mora upnik oziroma tožnik zatrjevati in verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika oziroma toženca z njegovim premoženjem, zaradi katerega bi bil upnik lahko izigran.
Toženčevo dovoljenje tožniku, da si uredi stanovanje v zgornjem delu toženčeve hiše, ne predstavlja dogovora o skupni gradnji, ki bi bil lahko podlaga za pridobitev solastninske pravice tožnika na tej nepremičnini.
Lastninska pravica, ki jo je posestnik pridobil s priposestvovanjem na podlagi določil ZTLR, ostane veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31.12.2002.
Že v predlogu za taksno oprostitev mora stranka navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva. Le če sodišče dvomi v resničnost njenih navedb, jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov. Ni pa dolžno raziskovati, ali zatrjevano strankino premoženje oziroma sredstva še obstajajo oziroma ali so že porabljena.
Umik tožbe proti prvotni prvotoženi stranki zadeva le to prvotoženo stranko in le-ta bi lahko podala izjavo, da se z umikom ne strinja, in le-ta, poleg tožeče stranke, je upravičena do vložitve pritožbe proti izpodbijanemu sklepu.
Neutemeljeni so očitki pritožnika, da le izstavljena računa štev. 57446 in štev. 64439 predstavljata izvršilni naslov, saj ZIZ v 1. odstavku 23. člena določa, da se izvršba za izterjavo denarne terjatve dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, pri čemer 2. odstavek 23. člena ZIZ našteva, kaj je verodostojna listina. Glede na to, da sta v skladu z določilom 2. odstavka 23. člena ZIZ izpisek iz poslovnih knjig, ki je bil overjen s strani odgovorne osebe, in obračun obresti verodostojni listini, pritožnik neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z navedbami, da le računa št. 57446 in 64439 predstavljata izvršilni naslov.