Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 47.
plača – dodatek za delo v deljenem delovnem času
Tožnik je delo opravljal od 7.00 do 16.00 z enourno prekinitvijo, ki se ni štela v delovni čas. Za opisano delo v deljenem delovnem času je upravičen do dodatka po kolektivni pogodbi dejavnosti najmanj v višini 15 % od osnovne plače oziroma od urne postavke.
Tožnikov položaj je bil ob zaposlitvi v družbi X po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja družbe Y popolnoma enak, kot položaj delavcev, ki jim zaradi prevzema na delo k drugem delodajalcu preneha delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu. V obeh primerih gre za ukinitev določene dejavnosti, za prenehanje potrebe po delu vseh delavcev, ki so v tej dejavnosti delali, za nadaljevanje dela na istih delih, istih delovnih sredstvih in v istih delovnih prostorih pri novem delodajalcu. V obeh primerih je razlog za prehod ekonomske narave in v obeh primerih s tem soglašata oba delodajalca. V konkretnem primeru je bil dogovor o prevzemu delavcev dosežen že pred uvedbo stečajnega postopka, tako da ni razumnega oziroma stvarnega razloga, da bi se položaj delavcev obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med delodajalcema, kljub temu da je bil sporazum o prezaposlitvi delavcev dosežen šele po uvedbi stečajnega postopka. Pri presoji dolžine odpovednega roka in višine odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku podana s strani družbe X, je treba upoštevati tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, družbi Y.
Tožba s tožbenim zahtevkom, s katerim je tožnik zahteval delno razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer v delu, ki se nanaša na ugotovitev dejstev v zvezi s trajanjem odpovednega roka, se zavrže. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje, v katero sodišče ne sme posegati ali je spreminjati, odloča le o njeni zakonitosti. Morebitne navedbe oziroma ugotovitve delodajalca v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti nimajo neposrednega učinka za delavca
ZP-1-UPB3 člen 67, 67/1, 151, 151/1. ZKP člen 89, 89/1. ZUP člen 87, 87/4.
vrnitev v prejšnje stanje - opravičen razlog
Upravičena odsotnost v času vročanja, zaradi katere se je storilec z izpodbijanim sklepom seznanil en dan kasneje, kot bi se sicer, ne more podaljšati dolžine pritožbenega roka. Pritožbeni rok pa se šteje od dneva vročitve izpodbijanega sklepa in ne od dneva seznanitve s sklepom.
Procesne zamudne obresti po 2. odst. 279. čl. ZOR je mogoče od dneva vložitve tožbe zahtevati samo v sporu za povračilo dospelih zamudnih obresti. Pravica do procesnih obresti se ne more uveljavljati kot samostojni zahtevek.
plača – prispevki – delovno razmerje – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – izostanek z dela
Tožnica je bila do prejema izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju pri toženi stranki, tako da je za ta čas upravičena do plačila plače in prispevkov iz plače ne glede na dejstvo, da je z dela neupravičeno izostala.
Vprašanje, zakaj je tožeča stranka toženki izplačala dodatek k plači, do katerega ni bila upravičena, je bistveno za odločitev o vrnitvenem zahtevku. Le, če je do izplačila prišlo zaradi napake pri tehnični izvedbi obračuna plač, bo toženka dolžna dodatek k plači vrniti, če pa je tožeča stranka odredila, da se dodatek k plači izplača, kljub temu da je vedela (bi morala vedeti), da toženka do njega ni upravičena, pa vrnitveni zahtevek ni utemeljen.
Dodatek za delovno dobo od uveljavitve ZDR dalje predstavlja obvezen sestavni del plače, tako da se delavec pravici do dodatka ne more odpovedati niti s podpisom pogodbe o zaposlitvi, ki bi vsebovala določilo o odpovedi pravici do dodatka, niti s posebno izjavo. Tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo je kljub takšnemu določilu oziroma izjavi utemeljen.
obročno plačilo globe – določitev uklonilnega zapora - ugovor
Sodišče prve stopnje v Ajdovščini je s sodbo opr. št. PR 1 z dne 25. februarja 2008 storilcu dovolilo plačilo globe v šestih zaporednih obrokih, z opozorilom, da v primeru zamude plačila posameznega obroka zapadejo v plačilo še preostali neplačani obroki. Storilec je plačal zgolj prvi obrok, preostalih pet pa ne. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo storilčevo prošnjo, ki jo je vložil po prejemu sklepa o določitvi uklonilnega zapora, in s katero ponovno prosi, da se mu omogoči obročno plačilo, pravilna.
dejansko stanje – razlogi o odločilnih dejstvih – odgovornost – ustavitev postopka
Sodišče prve stopnje ni navedlo, na podlagi katerih okoliščin je ugotovilo, da bi se obdolženi moral in mogel zavedati, da je še vedno pod vplivom mamil, čeprav jih je zaužil že pred štirimi dnevi. Ni mogoče mimo ugotovitve zdravnice, ki je ob zdravniškem pregledu, ki je sestavni del strokovnega pregleda, ugotovila, da pri obdolžencu ni objektivnih znakov vpliva mamil in drugih psihoaktivnih snovi. Na podlagi analize vzorca urina pa ni mogoče zanesljivo sklepati na prisotnost mamil v organizmu obdolženca in zato tudi ne zaključiti, da je obdolženi vozil pod vplivom mamil. Prisotnost mamila v urinu je lahko le dokaz, da je obdolženi v nekem obdobju zaužil mamilo oziroma mamila, česar pa ni mogoče vedno povezati tudi z zmanjšanjem psihofizičnih sposobnosti za vožnjo.
zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - nova dejstva in dokazi
Obdolženi se v pritožbi sklicuje na neprištevnost, ki naj bi jo povzročile zdravstvene težave. Takšne pritožbene navedbe pa so nove in se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1 ne upoštevajo pri odločanju o pritožbi. Po navedeni zakonski določbi mora namreč pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tega pa obdolženi ni storil. V zagovoru je sicer navajal, da je zaradi prehlada tistega dne vzel nekaj zdravil, ki se jih lahko jemlje brez recepta zdravnika, vendar je to navajal v zvezi s svojim nestrinjanjem z rezultatom preizkusa z alkotestom. Kot pa je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, je bil preizkus opravljen v skladu z navodili proizvajalca, obdolženi se je z rezultatom preizkusa strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal. Iz vsebine zapisnika ne izhaja, da bi se obdolženi skliceval na kakršnekoli zdravstvene težave.
Dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu za vložitev pritožbe pravdna stranka ni dolžna predložiti, saj je to pogoj le za vložitev izvedenega pravnega sredstva. Ker ob vložitvi pritožbe ni bilo zatrjevano in ne izkazano, da ima pooblaščenec PDI, ob dejstvu, da je pravni pouk v sodbi vseboval opozorilo na posledice po II. odst. 89. čl. ZPP, sodišče ni bilo dolžno pozvati tožnika k dopolnitvi pritožbe s predložitvijo dokazila o opravljenem PDI za pooblaščenca. Če pritožba ne vsebuje pritožbenega podpisa, je nepopolna in jo sodišče zavrže.
vročanje – smiselna uporaba določb Zakona o splošnem upravnem postopku
Iz podatkov v spisu je razvidno, da se je mati obdolženke ob vročanju vabila na zaslišanje, ki je bilo določeno na dan 31. marca 2009, izkazala s pooblastilom za sprejem pisemske pošiljke, naslovljene na obdolženko. Glede na navedeno je bila pošiljka pravilno vročena. V skladu z določbo drugega odstavka 67. čl. ZP-1 se namreč v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navedbe, da obdolženka ni bila seznanjena z vsebino pisanja, se zato ne upoštevajo.
Pravna podlaga za vtoževane denarne zahtevke (plača oziroma razlika v plači, regres za letni dopust, del plače iz naslova dobička, božičnica, povračilo stroškov za podiplomski študij) predstavlja pravnomočna sodna odločba, na podlagi katere je bila tožena stranka zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice dolžna tožnico pozvati nazaj na njeno delovno mesto in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja je tožnica upravičena, da z reparacijskim zahtevkom zahteva vse tiste prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejela, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.
Plačilni nalog je po določbi 1. odst. 34. čl. ZST-1 odločba o odmeri sodne takse, zoper katero ima taksni zavezanec pravno sredstvo – ugovor. V ZST-1 ni podlage za zavezančevo zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse. Vrednost predmeta postopka za razdružitev solastne nepremičnine predstavlja vrednost stvari, ki se deli, torej celotne nepremičnine.
zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – nova dejstva in dokazi
Obdolženi v pritožbi izpodbija dejansko stanje prekrška, kot ga je ugotovilo z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje. Njegove navedbe so nove in se ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo. Obdolžencu je bil namreč pred izdajo izpodbijane sodbe vročen zahtevek sodišča prve stopnje, da poda pisni zagovor ali v istem roku zahteva ustno zaslišanje, z opozorilom (v skladu s četrtim odstavkom 114. čl. ZP-1), da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. Obdolženi ni podal ne pisnega zagovora niti ni zahteval ustnega zaslišanja. V skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1 mora pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tega pa obdolženi ni izkazal.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poskusno delo – ocena
Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delodajalec delavca ne obdolži za posamezne napake pri delu, ampak ugotovi oziroma oceni, da je to delo neuspešno. Iz tega razloga se pri presoji zakonitosti odpovedi ne presoja vsakega posameznega ravnanja delavca (kar sodi k presoji odpovednega razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR), ampak se presoja utemeljenost ocene o neuspešno opravljenem poskusnem delu v celoti.
Tožniku je lahko delovno razmerje prenehalo le na eni podlagi, je lahko upravičen le do ene odpravnine, ne glede na to, da za primer upokojitve na podlagi 11. odst. 92. čl. ZObr zakon posebej določa pravico do pokojnine.
Obdolžencu je bilo vabilo na zaslišanje, ki je bilo določeno na dan 23. oktobra 2008, osebno vročeno, iz vsebine vabila pa je tudi razvidno, da je bil opozorjen v skladu z drugim odstavkom 115. čl. ZP-1, da bo sodišče sodbo izdalo brez obdolženčevega zaslišanja, če se vabilu ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, ker sodišče ocenjuje, da za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil obdolženi zaslišan. Sodišče je dne 30. septembra 2008 prejelo vrnjeno vabilo, ki je bilo vročeno obdolžencu, s pripisom, da obdolženi prosi za preložitev zaslišanja, ker da je njegov zagovornik bolan. Zagovornik, ki mu je bilo prav tako vročeno vabilo, sodišča o morebitnih razlogih za svoj izostanek ni obvestil. Glede na navedeno je bila odločitev sodišča prve stopnje, da zaradi neopravičene odsotnosti obdolženca sodbo izda brez njegovega zaslišanja na podlagi obdolžilnega predloga in dokazov, ki jih je predložil predlagatelj postopka, pravilna. Tudi, če nobena od navedenih listin ni bila podpisana s strani obdolženca, to ne pomeni, da so brez dokazne vrednosti.
dejansko stanje prekrška – dokazna ocena – sankcija za prekršek – najnižja predpisana mera – prepoved reformatio in peius
1. Obdolžencu predlagatelj postopka o prekršku prekršek dokazuje z neposredno ugotovitvijo policistov ter evidenčno knjižico laserskega merilnika. Iz slednje je razvidno, da je meritev opravil policist, ki ima opravljeno strokovno šolanje za delo s tem laserskim merilnikom, pred opravljeno meritvijo pa je bil opravljen tudi preizkus merilnika glede pravilnosti delovanja (test merilnika, nastavitev iskala in vzporednosti merilnega žarka in test meritve hitrosti mirujočega cilja). Glede na navedeno višje sodišče nima nikakršnih razlogov, da bi dvomilo v pravilnost izmerjene hitrosti obdolženčevega vozila.
2. Sodišče je kršilo materialne določbe zakona o sankcijah. Obdolžencu je, kljub temu, da od 30. aprila 2008 velja ZVCP-1, ki za prekršek po d. točki 7. odstavka 32. čl. predpisuje globo najmanj 1.000,00 EUR (do 5.000,00 EUR- 2. odst. 17. čl. ZP-1), devet kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila (za času od enega meseca do enega leta), izreklo globo in število kazenskih točk pod mejo predpisanih sankcij. Razlogov za omilitev sankcij ni navedlo. Ker pa se je zoper sodbo pritožil zgolj obdolženi, v takšnem primeru pa v skladu z določbo desetega odstavka 163. čl. ZP-1 sodbe ni mogoče spremeniti v njegovo škodo, višje sodišče v odločitev o sankcijah ni posegalo.