Kot direktor tožene stranke in odredbodajalec je imel tožnik v družbi poseben položaj, ki mi je omogočal, da si odredi nižje izplačilo plače. Takšno ravnanje, ki ga je s konkludentnimi ravnanji potrjeval več let, dokazuje namen oziroma je mogoče šteti kot izjavo, da izpolnitve obveznosti tožene stranke, da mu izplača višjo plačo, ne da go zahteval. Iz tega razloga njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači nad prejetimi zneski ni utemeljen.
V zvezi z vprašanjem popolnosti tožbe se v sodni praksi res pojavljajo navidez ali pa tudi v resnici različna stališča. To ne preseneča, saj enotnega pravila ni in ga tudi ne more biti. Odgovor na to vprašanje je mogoče dati le ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin konkretnega primera. Da je tožba popolna, namreč ni treba navesti vseh pravnorelevantnih dejstev, pač pa le toliko, da omogočijo individualizacijo zahtevka in njegovo nadaljnje obravnavanje. Zato je meja med popolnostjo in sklepčnostjo tožbe včasih zabrisana.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0057936
ZPP člen 253, 254.
izvajanje dokazov z izvedenci – dokazna ocena
Načelno je sicer treba pritrditi mnenju pritožbe, da imajo stranke pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa ta pravica ni neomejena in sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če ima za to utemeljene razloge.
Sodišče prve stopnje ni imelo upravičenega razloga za zavrnitev predloga tožnika, naj izvedenec izvedensko mnenje dopolni in pojasni nejasnost, na katero je tožnik opozoril med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je namreč opozoril, da ni nelogična ugotovitev izvedenca, da je bila vrednost novega vozila ob izdelavi izvedenskega mnenja bistveno manjša od vrednosti novega vozila na sam dan škodnega dogodka.
Tožnik je na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti upravičen do povrnitve škode, ki jo je imel z najemom nadomestnega vozila.
Upoštevajoč načelno pravno mnenje iz leta 2002, dolžnik ne more priti v zamudo z denarno obveznostjo šele, ko sodišče s sodbo odmeri denarno odškodnino.
odgovornost več oseb za isto škodo – solidarna odgovornost sostorilcev, napeljevalcev in pomagačev – prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico - subrogacija
Kadar je isto škodo (škodni dogodek) povzročilo več oseb, te v razmerju do oškodovanca solidarno odgovarjajo za celoten obseg škode, če obstaja eden od položajev (predpostavk), določenih v 186. členu OZ. V teh primerih oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega (potencialnega) povzročitelja za nastalo škodo. Dokazati pa mora, da obstaja položaj, ki je podlaga (predpostavka) za uporabo pravil o solidarni odgovornosti preostali predpostavki – protipravnost in škodo.
pravica do sojenja v razumnem roku – kriteriji za določitev višine odškodnine
Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja, upoštevaje tudi določbo 179. člena Oz, pravično odškodnino za tožnikove duševne bolečine znesek 2.500,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pretiran. Pritožnik se sicer sklicuje na sodbe ESČP, ko so bile za približno enako dolge postopke prisojene precej višje odškodnine, vendar pa spregleda, da je šlo v teh zadevah za poseg v pomembnejšo človekovo pravico oziroma v tistih postopkih za zahtevano sodno varstvo v zvezi s pomembnejšo človekovo dobrino oziroma je imela za oškodovanca zadeva vendarle resnejši pomen, kot v konkretnem primeru. V sporni zadevi je tožnik terjal varstvo svoje pravice do združevanja (članstva v društvu - lovski družini), ki mu je omogočalo način preživljanja prostega časa (lov), pri čemer pa je poudarjal duševne bolečine razen v zvezi z dolgotrajnostjo postopka in same prizadetosti zaradi nezakonite izključitve iz društva predvsem v zvezi z okoliščino, da ni mogel opravljati več svojega „hobija“, t. j. lova. V primerjalnih zadevah, na katere se sklicuje v pritožbi, pa je šlo za zahtevke za pravično zadoščenje oziroma zahtevke za plačilo odškodnine zaradi posega v eno od človekovih osnovnih dobrin – zdravje oz. pravico do telesne integritete kot najpomembnejšo osebnostno pravico ter za poseg v človekovo pravico do časti in dobrega imena oz. pravico do osebne identitete zaradi neupravičeno sproženega kazenskega postopka zoper tamkajšnjega pritožnika.
motenje posesti - ekonomski interes - neznaten poseg
Zoženje prehoda med obstoječo ograjo (z njeno prenovitvijo) in med zidom objekta za širino fuge (do 2 cm) in zvišanjem temelja (za približno 40 cm) je neznaten poseg, ki ne utemeljuje ekonomskega interesa za varstvo posesti, ker tudi ne onemogoča dotedanje uporabe tožnikove nepremičnine na enak način kot pred posegom.
odškodninska odgovornost države - rubež nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo
Očitek tožnika o nepravilno vodenem izvršilnem postopku je utemeljen. Vendar pa med takšnim ravnanjem sodišča ter tožnikovo škodo ni podana vzročna zveza. Tožnik namreč ne zatrjuje, da se je pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe v Uradnem listu prepričal, da stanovanje ni (bilo) predmet izvršbe in se je zato odločil za nakup. Le v takšnem primeru bi bila tožnikova škoda posledica napačnega ravnanja izvršilnega sodišča.
ZPP člen 14. OZ člen 171, 181, 179. KZ člen 183/1.
vezanost sodišča na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo – kvalifikatorni znak kaznivega dejanja - pravica do zadoščenja zaradi kršitve dostojanstva – višina nepremoženjske škode
Toženec je bil pravnomočno kazensko obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 1. odstavku 183. člena KZ. Starost žrtve (oseba mlajša od 15 let) in naklep kot oblika krivde sta kvalifikatorna znaka tega kaznivega dejanja. Pri identičnem dejanskem stanju je civilno sodišče vezano tudi na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Zato prvo sodišče v pravdi ni moglo več upoštevati toženčevih ugovorov, da ob storitvi kaznivega dejanja ni vedel za tožnikovo pravo starost.
Sprememba tožbe se je nanašala le na zvišanje zahtevka za bodoče obdobje in ni šlo za spremembo istovetnosti zahtevka, zato ni mogoče šteti, da se toženec še ni spustil v obravnavanje glavne stvari, kar bi imelo za posledico možnost ustavitve postopka zaradi umika brez soglasja tožene stranke.
izjava o odstopu dednega deleža – vsebina sklepa o dedovanju – vrednost zapuščine – taksa obveznost – obseg zapuščine – premično premoženje – dopolnilni sklep
Izjava o odstopu dednega deleža je nepreklicna, kar pomeni, da si dedič, ki je svoj dedni delež odstopil bratu, po njegovi smrti glede tega ni mogel več premisliti in dednega deleža odstopiti pritožnici.
Vrednost zapuščine ni med obveznimi sestavinami sklepa. Ocena te vrednosti je namenjena ugotavljanju višine taksne obveznosti dedičev.
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega zapuščine prezrlo premično premoženje zapustnice. Na to premoženje se je dedinja sklicevala že na zadnjem naroku zapuščinske obravnave. Zato bo moralo sodišče prve stopnje izdati o tem premoženju ustrezen dopolnilni sklep.
tekst :
Pritožbi, izročeni 24.2.2009 sodišču prve stopnje, se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožba, izročena 24.2.2009 sodišču druge stopnje, se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino sodijo nepremičnine – gozd s parc. št. 924 vl. št. A k.o. H., stanovanjska hiša S. 9 s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem na delu parc. št. 953/1 vl. št. A, k.o. H., kot je navedeno v sodbi Okrajnega sodišča v Litiji P 37/95 z dne 3.7.1997, ter parc. št. 1069/1 (pravilno: 1096/1) in 1097, obe vl. št. B k.o. H., do 1/2, poleg tega pa še 22 delnic KDHR in 1233 delnic KDIN. Ugotovilo je tudi, koliko znašajo odbitki zapuščine (stroški za pogreb in za spomenik) ter čista vrednost zapuščine. V nadaljevanju je ugotovilo, da so bili k dedovanju poklicani zapustničini otroci C. D., M. D., T. D. in hči U. D., vsak do ¼ zapuščine, da je zapustničin sin C. D. svoj dedni delež odstopil sestri U. D., zapustničin sin T. D. pa svoj dedni delež bratu M. D., ki je med zapuščinskim postopkom umrl, po njem pa so bili k dedovanju poklicani njegova vdova H. O. D. ter sinova G. D. in S. D., vsak do 1/3 zapuščine. Nazadnje je za dediče na podlagi zakonitega dedovanja razglasilo zapustničino hčer U. D. do ½ zapuščine, zapustničino snaho H. O. D. ter zapustničina vnuka G. D. in S. D. pa vsakega do 1/6 zapuščine. Sklenilo je še, da bo vknjižba lastninske pravice na stanovanjski hiši s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem opravljena po predhodni geodetski odmeri, ki jo morajo naročiti dediči, na ostalih nepremičninah pa uradoma.
Zoper navedeni sklep se je pritožila dedinja U. D.. Vložila je tri pritožbe, eno po svoji pooblaščenki, dve pa sama z enako vsebino, pri čemer je eno pritožbo izročila sodišču prve stopnje, drugo pa istega dne poslala sodišču druge stopnje.
V pritožbi, ki jo je dedinja vložila po pooblaščenki, uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da v zapuščino vključi nepremičnine parc. št. 953/1 vl. št. A k.o. H. do celote in parc. št. 948/1 iste k.o. do ½ ter premičnine po sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani III P 181/81 z dne 30.8.1989. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Poudarja, da je nepremičnina parc. št. 953/1 k.o. H. v zemljiški knjigi vpisana kot last zapustnice do celote. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Litiji P 37/95 z dne 3.7.1998, po kateri v zapuščino spada le stanovanjska hiša S. H. 9 s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem na delu navedene parcele, je dedinja predlagala obnovo postopka, ker je bila sodba izdana brez njene udeležbe, za svoj izostanek pa je imela opravičljiv razlog. Izpodbijani sklep tega ne omenja, sicer pa je izrek navedene sodbe nerazumljiv in neizvršljiv pa tudi materialnopravno sporen ob dejstvu, da je sodišče v pravdi III P 248/90, v kateri je zapustnica zahtevala med drugim ½ nepremičnine parc. št. 948/1 k.o. H., zaradi smrti obeh pravdnih strank tožbo zavrglo. Tudi to premoženje pa spada v zapuščino. Po mnenju dedinje je odločilno stanje v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je nadalje spregledalo, da je dedinja uveljavljala, da v zapuščino spadajo tudi vse premičnine po sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, III P 181/81 z dne 30.8.1989. Odstopljeni dedni delež T. D. je napačno in neobrazloženo pripisalo M. D., čeprav sta tako C. D. kot T. D. svoj dedni delež odstopila pritožnici. Sicer pa je T. D. dedni delež odstopil bratu M. in ne njegovim dedičem, za tak primer pa ne veljajo pravila o odpovedi dedovanju, temveč o odstopu dednega deleža pred delitvijo. Sploh pa je dedna izjava z dne 21.4.1994 neveljavna, ker je zakoniti dedič T. D. in ne T. D., kot je navedeno v izjavi.
V pritožbah, ki jih je vložila sama dedinja, očita sodišču prve stopnje, da ugotovljeni obseg zapuščine ni realen in tudi vrednost zapuščine ni pravilno ocenjena. Premičnin, ki so predmet zapuščine, ni v izpodbijanem sklepu. To so kmetijski stroji in živali, ki jih je odtujila žena pokojnega brata M. D.. Mati je bila solastnica vseh parcel v vl. št. B, k.o. H. in tudi celotne parcele št. 953/1 vl. št. A, k.o. Hotič, kar dokazuje zemljiškoknjižni izpisek. Sodnik ni zapisal vseh njenih izjav, do pritožnice pa je bil ves čas pristranski. Dedinja zaradi vseh naštetih nepravilnosti zahteva obnovo postopka.
Ostali dediči na pritožbe niso odgovorili.
Pritožbi, ki sta jih vložili pooblaščenka dedinje in sama dedinja pri sodišču prve stopnje, nista utemeljeni.
Pritožbeni razlog bistvene kršitve določbe postopka ni podan. Sama dedinja ga v svoji pritožbi niti ni konkretizirala. Posplošeni očitki o domnevnih nepravilnostih v postopku ne zadoščajo. Odveč je tudi njeno sklicevanje na predlagano izločitev sodnika, saj je bil ta predlog dedinje zavrnjen. Pomanjkljivosti v zapisniku o zapuščinski obravnavi, ki jih našteva pritožba, niso takšne narave, da bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o dedovanju. Njegov izrek je povsem jasen in razumljiv. Zatrjevano nasprotje med izrekom in listinami v spisu ne pomeni kršitve postopka, ampak bi lahko šlo kvečjemu za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbijani sklep je v zadostni meri obrazložen, tako da ga je mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je dedinji že v prejšnjem sklepu I Cp 4824/2005 z dne 18.10.2006 pojasnilo, da je izjava o odstopu dednega deleža nepreklicna, kar pomeni, da si dedič T. D., ki je svoj dedni delež odstopil bratu M. D., po njegovi smrti glede tega ni mogel več premisliti in dednega deleža odstopiti pritožnici. Ponovno razlaganje tega dejstva v izpodbijanem sklepu ni bilo potrebno.
Vsebina sklepa o dedovanju je predpisana v 214. členu Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 17/91 do 73/04). Vrednosti zapuščine ni med obveznimi sestavinami sklepa. Ocena te vrednosti je namenjena ugotavljanju višine taksne obveznosti dedičev, zato je s pritožbo zoper sklep o dedovanju ni mogoče izpodbijati.
Odločitev sodišča prve stopnje, da v zapuščino ne sodi celotna nepremičnina s parc. št. 953/1 vl. št. A, k.o. H., ampak le tisti del te nepremičnine, ki jo predstavlja stanovanjska hiša S. H. 9 s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, kot izhaja iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Litiji P 37/95 z dne 3.7.1997, je v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Dejstvo, da je zapustnica pri parc. št. 953/1 še vedno vknjižena kot lastnica do celote, ni odločilno. Zapuščinsko sodišče je namreč vezano na navedeno pravnomočno sodbo, ki so jo po napotitvi na pravdo izposlovali dediči M. D.. Na domnevno nerazumljivost in neizvršljivost izreka navedene sodbe se dedinja v zapuščinskem postopku ne more več uspešno sklicevati, sicer pa je bil tudi njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje že pravnomočno zavrnjen, kot je razvidno iz priloženega spisa Okrajnega sodišča v L. (P 14/99), medtem ko obnove postopka v nasprotju s svojo pritožbeno trditvijo dedinja ni predlagala.
Na dejstvo, da v zapuščino sodi tudi ½ nepremičnine s parc. št. 948/1 vl. št. C, k.o. H., se je dedinja začela sklicevati šele v pritožbi, ne da bi pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti že v dosedanjem postopku. Gre torej za nedovoljeno novoto, ki je pri odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati. Sicer pa navedena nepremičnina v zemljiški knjigi ni vpisana kot solastnina zapustnice. Pritožnica bo torej v posebni pravdi morala dokazati, da jo je zapustnica pridobila izvirno v zakonski zvezi z zdaj pokojnim C. D., nakar bo lahko v skladu z 221. členom ZD predlagala zapuščinskemu sodišču izdajo dodatnega sklepa o dedovanju.
Pač pa dedinja utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je pri ugotavljanju obsega zapuščine prezrlo premično premoženje zapustnice, kot je razvidno iz pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, III P 181/81 z dne 30.8.1989. Na to premoženje se je dedinja sklicevala že na zadnjem naroku zapuščinske obravnave. Sodišče prve stopnje bo zato o tem premoženju moralo izdati ustrezen dopolnilni sklep, upoštevaje 325. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08) v zvezi s 332. členom istega zakona in 163. členom ZD.
Neutemeljeni pa so pritožbeni pomisleki o veljavnosti izjave dediča T. D. o odstopu njegovega dednega deleža bratu M. D.. Pritožnica doslej pristnosti njegove pisne izjave o odstopu dednega deleža ni oporekala. Navedba imena T. namesto T. v navedeni izjavi ni bistvena, saj ni dvoma, da je izjavo podpisal dedič T. D.. Končno niti pritožnica ne trdi drugače, sicer pa bi veljavnost svoje dedne izjave lahko izpodbijal le sam dedič, ki je izjavo podal. Ker je M. D. med zapuščinskim postopkom umrl, so v njegov premoženjskopravni položaj vstopili njegovi dediči. Pritožnica potemtakem ne more uspešno nasprotovati prehodu odstopljenega dednega deleža T. D. na dediče M. D.. Njena nadaljnja trditev, da naj bi šlo v resnici za odstop dednega deleža pred delitvijo dediščine po 146. členu ZD, pa je glede na jasno vsebino izjave z dne 21.4.1994 brez dejanske in pravne podlage, kot je bilo pritožnici obširno pojasnjeno že v prejšnjem sklepu pritožbenega sodišča.
Sodišče prve stopnje je torej obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrdilo izpodbijani sklep o dedovanju. V postopku na prvi stopnji namreč ni bilo takšnih uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev.
Pritožba dedinje, ki jo je ta naslovila in poslala neposredno na pritožbeno sodišče, pa je prepozna. Dedinja jo je namreč oddala na pošto, resda priporočeno, istega dne kot svojo pritožbo z enako vsebino, ki jo je poslala sodišču prve stopnje. To je storila zadnji dan pritožbenega roka. Čeprav je sodišče druge stopnje njeno pritožbo nemudoma odstopilo pristojnemu sodišču prve stopnje, je tja prispela šele naslednji dan, ko je pritožbeni rok že potekel. Ker ne gre za očitno pomoto pritožnice, poleg tega pa ima pritožnica tudi pooblaščenko, ki je odvetnica, po 8. odstavku 112. člena ZPP za to pritožbo ni mogoče šteti, da je bila pravočasno vložena. Sodišče druge stopnje jo je zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.
Toženca sta z odstranitvijo strehe tožniku preprečila nadaljnje izvrševanje osebne služnosti, s čimer sta tožnika vznemirjala v njegovi služnostni pravici.
Zgolj morebitno enoletno neizvrševanje služnosti, ki izhaja le iz toženkine izpovedbe, pa tudi sicer še ne zadošča za zaključek o tožnikovi opustitvi izvrševanja služnosti oziroma o prenehanju služnosti, ki je bila ustanovljena za čas, ko se bo tožnik ljubiteljsko ukvarjal z mizarjenjem.
parcelacija nepremičnine – določitev identifikacijskega znaka nepremičnine v sodnem postopku – načrt parcelacije – odločba o parcelaciji
Upoštevajoč, da je skica oz. elaborat, ki ga je v postopku izdelal izvedenec geodetske stroke, ustrezna podlaga za evidentiranje v pravdnem postopku določene mejne črte (načrt parcelacije), so izposlovanje upravne odločbe o parcelaciji ter vsa s tem v zvezi potrebna opravila stvar lastnika, na zahtevo katerega se vodi upravni postopek parcelacije.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL0057958
ZGJS člen 76. ZTel člen 4, 64. ZVVJTO člen 1, 2, 3, 4, 7, 8, 9, 10, 11. URS člen 125, 156. ZPP člen 1, 13, 18, 131, 206, 286, 291. OZ člen 131. ZOR člen 154.
vlaganje v javno telekomunikacijsko omrežje – stvarni vložek – delež v družbi - delnice - plačana sredstva – telefonski priključek – vir financiranja vračila vlaganj – odškodninski zahtevek
Tožeča stranka ni izkazala oziroma dokazala, da bi kot delničar prispevala svoj vložek v obliki stvarnega vložka ali stvarnega prevzema. Stvarni vložek mora torej biti nedenaren, vnaprej predviden, gotov in zanesljiv, neobremenjen z razveznim rokom ali pogojem. Plačilo, ki ga je tožeča stranka opravila na podlagi Pogodbe s PTT, ne zadosti nobenemu od navedenih zahtev.
sklenjen pravni posel – učinek obveznosti – odstop od pogodbe – neupravičena obogatitev – distribucija TV signala
Toženec bi bil svoje obveznosti prost zgolj v primeru, ko bi uspel dokazati, da je od pogodbe odstopil.
V vsakem primeru pa bi imela stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve oziroma nadomestitve tistega, kar je dala, po pravilih o neupravičeni pridobitvi.
delitev solastnine – način delitve solastnine – pravica zahtevati delitev solastnine - pravnorelevantne okoliščine za odločitev o delitvi solastnine
Razlogi kot so bolezen, pritožnikova domneva, da si za denar, ki ga bo prejel kot izplačilo, ne bo mogel kupiti drugega stanovanja, razlogi, zakaj je bila razdružitev sploh predlagana, za odločitev o delitvi solastnine niso relevantni. Pravica zahtevati delitev stvari je namreč pravica vsakega od solastnikov po samem zakonu in se ji solastnik za daljši čas tudi ne more odreči.