ZDR-1 člen 6, 108. URS člen 14. ZPP člen 2, 2/1, 8, 238, 238/2, 286a, 339, 339/2, 339/2-15.
plačilo razlike v odpravnini - načelo enakega obravnavanja - prepoved diskriminacije - odpovedni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike odpravnine, ki ga je utemeljeval s trditvami, da mu je toženka zaradi njegove invalidnosti podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto iz poslovnega razloga, s čimer ga je v primerjavi z drugimi delavci neenako obravnavala in ga prikrajšala pri izplačilu višje odpravnine, ki bi jo sicer prejel, če bi mu bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Predmet tega spora ni nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (le-te tožnik v zakonskem roku ni izpodbijal), zato obširne pritožbene navedbe glede fiktivnosti razloga nesposobnosti, dejanskega obstoja poslovnega razloga ter dogovarjanja o načinu prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pred podajo odpovedi, niso upoštevne oziroma bistvene za odločitev in se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).
S sklepom o začasni odredbi sodišče določi denarno kazen in v primeru, če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Sklep o izrečeni denarni kazni je izvršljiv takoj po izteku v njem določenega roka za opravo nenadomestnega dejanja in teče od vročitve sklepa, v katerem je denarna kazen dolžniku izrečena za primer neizpolnitve obveznosti ne glede na to, ali je sklep tedaj že pravnomočen ali ne. Sodišče prve stopnje mora tako ugotoviti, ali je dolžnik obveznost iz sklepa o začasni odredbi v naloženem roku izpolnil ali ne, pri tem pa dolžnikov ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi ne zadrži izvršitve dolžnikove obveznosti iz sklepa o začasni odredbi. Bistveno torej je, da sodišče ugotovi, ali je dolžnik obveznost iz sklepa o začasni odredbi izpolnil pravočasno in v celoti. Namen izrečene denarne kazni v sklepu o začasni odredbi ni le v prisiljevanju dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti kadarkoli, temveč k izpolnitvi v roku, ki ga je določilo sodišče. V nasprotnem primeru bi izrečena denarna kazen izgubila svoj pomen. Z drugimi besedami to pomeni, da bi lahko dolžnik sam po lastni presoji in mimo naloženega roka kasneje izpolnil obveznost, pa bi se izognil izterjavi že izrečene denarne kazni.
Pritožba ne izpodbija presoje o tem, da je ocena delovne uspešnosti nezakonita. Uveljavlja le, da bi sodišče moralo zavreči tožbo v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista (delovne uspešnosti) za leto 2019. Takšno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Pri oceni delovne uspešnosti gre za odločanje o pravici iz delovnega razmerja. Tako akt, s katerim se določi delovna ocena (ocenjevalni list), kot tudi akt, s katerim se odloči o zahtevi za preizkus ocene (sklep Komisije), predstavljata delovnopravni akt. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep, s katerim je Komisija v postopku preizkusa potrdila oceno, ter ocena v ocenjevalnem listu, ki je bila predmet tega preizkusa, kot celota tvorita odločitev delodajalca o pravici javnega uslužbenca iz delovnega razmerja. To nenazadnje potrjuje tudi sklep Komisije v obravnavanem sporu, v katerem se ta glede podrobnejše opredelitve elementov delovne uspešnosti oziroma glede ocene po posameznih kriterijih sklicuje na ocenjevalni list. Predmet sodnega spora je bila vsebinska (ne)primernost ocene, pri čemer je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno, da je predmet sodnega postopka zajemal presojo odločitve delodajalca kot celote (torej tako ocene iz ocenjevalnega lista kot sklepa Komisije). Ker se tožnica s tako odločitvijo delodajalca ni strinjala, je s tožbo utemeljeno zahtevala razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista in sklepa Komisije, pri čemer se pravni interes pri takšni, oblikovalni tožbi domneva. Glede na obrazloženo se pritožba zmotno zavzema za zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista.
Glede na določilo 83. člena ZIZ ni važno, ali je dolžnik lastnik zarubljenega vozila ali ne, ampak je odločilno to, ali ima predmet rubeža v posesti. Slednje pa ni sporno, saj dolžnik pritožbeno sam navaja, da je vozilo uporabljal.
nadomestni zapor - postopek za odreditev nadomestnega zapora - sorazmernost - delo v splošno korist
Pritožbene navedbe in priloženi dokazi ne kažejo na to, da storilec kljub zdravstvenim težavam ne bi bil sposoben za delo oz. ustvarjanje prihodkov, kot tudi ne, da nima premoženja in da neizterjanih glob doslej še ni poravnal zaradi objektivne nezmožnosti, torej zaradi razlogov, na katere ni imel možnosti vplivati.
vabilo na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo - vročitev s fikcijo - z nezakonitim postopkom odvzeta možnost stranki obravnavanja pred sodiščem
Tožencu je bila pravilno (s fikcijo vročitve) vročena tako pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 24.5.2021 s prilogami kot tudi vabilo stranki na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za dne 25.5.2023 z vabilom na zaslišanje stranki. Tožencu tako ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na četrti odstavek 11. člena ZST-1, po katerem ne more ne glede na premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje oprostiti dolžnika plačila sodne takse, ker ta ne dosega zakonskega minimuma, ki ga je dolžan v vsakem primeru plačati.
CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSK00078309
ZPrCP člen 13. ZP-1-UPB3 člen 154, 154/1, 154/1-6.
policijska pooblastila - cestni promet - preverjanje psihofizičnega stanja - dopustnost dokaza
Policisti imajo na podlagi 13. člena ZPrCP pooblastilo kadarkoli ustaviti voznika in preveriti izpolnjevanje pogojev za varno udeležbo v cestnem prometu, med drugim tudi psihofizično sposobnost vseh udeležencev v cestnem prometu, saj je slednje ključno za varnost cestnega prometa.
pogoji za prekinitev postopka - predhodno vprašanje
Toženčev zahtevek v zadevi P 162/2023 je obligacijsko pravne narave in ne ustvarja stvarnopravnih posledic, zato ne more predstavljati predhodnega vprašanja o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari oziroma odločitev v pravdi, kjer tožnica vtožuje izpraznitev in izročitev nepremičnine, katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078531
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/14.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - delovni čas - plačilo razlike v plači
Sodišče prve stopnje je naloge v okviru A. (A. skupine) in B. (B.) ter vojaško urjenje, vaje in usposabljanje zmotno vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19. Ta izjema se nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve navedene sodbe, so nekatere kategorije vojaških dejavnosti v celoti izključene s področja uporabe Direktive 2003/88, kadar so te dejavnosti tako specifične, da neizogibno in trajno nasprotujejo vsakršnemu načrtovanju delovnega časa oziroma spoštovanju zahtev, naloženih s to direktivo. To velja za dejavnosti, ki jih opravljajo pripadniki oboroženih sil, ki jih zaradi njihove visoke usposobljenosti ali izjemne občutljivosti nalog, ki so jim dodeljene, lahko le z veliko težavo nadomestijo drugi pripadniki oboroženih sil s sistemom rotacije, ki bi omogočal, da se hkrati zagotovita spoštovanje maksimalnega delovnega časa in časa počitka, določenih z Direktivo 2003/88, ter dobro izpolnjevanje bistvenih nalog, ki so jim zaupane (75. in 76. točka obrazložitve; 20. točka obrazložitve VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024).
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00078058
ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 372, 372/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - opustitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - slaba vera banke - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Zaradi nepopolno in pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti je sporni pogodbeni pogoj o valutni klavzuli v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Podan je dejanski stan, ki se prilega prvi in četrti alineji 24. člena ZVPot. Pritrditi gre pritožbi, da je podan tudi dejanski stan po drugi in tretji alineji navedenega določila, to je, da je bila izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo tožnikov ter da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta tožnika utemeljeno pričakovala. Ker brez spornega glavnega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična.
Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pritožba pravno sredstvo zoper odločitev sodišča prve stopnje, zato mora vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe, torej natančno in preverljivo pojasniti, kateri zaključki sodišča prve stopnje so napačni in zakaj, ne pa zgolj ponavljati trditev, ki jih je stranka že podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, brez jasno in razumljivo izražene povezave z razlogi izpodbijane odločbe.
ZDR-1 člen 126. URS člen 14, 14/2, 22, 50. ZPP člen 3, 3/3, 355.
plačilo razlike v plači - dejansko opravljanje dela - novinar - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - dejansko delo na drugem delovnem mestu - ugotavljanje dejanskega stanja
Izhajajoč iz odločitve Ustavnega sodišča RS št. Up-200/22 z dne 18. 3. 2024 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 med obračunano in izplačano plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda. Tožnik je zahtevek vložil, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo novinarja opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. To je zahtevek, ki se mu delavec ne more odpovedati, saj je pravica do izplačila plače (tudi razlike) v ZDR-1 kogentno določena (126. člen). Sodišče zahtevka po vsebini sploh ni presojalo, saj ga je zavrnilo zgolj zato, ker gre za zapadli zahtevek, ki naj bi se mu tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 odpovedal (četrta točka 13. člena pogodbe o zaposlitvi). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, zavrnilni del sodbe in posledično stroškovni izrek razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
Tako bo sodišče prve stopnje moralo v novem sojenju presoditi, ali je tožnik v obdobju od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 dejansko opravljal delo novinarja specialista, izvesti vse potrebne dokaze, ki jih zaradi materialnopravno zmotnega stališča ni izvedlo, in odločiti o utemeljenosti zahtevka. Ugotavljanje dejanskega stanja je v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00079035
ZDR člen 200. ZPP člen 151, 155.
stroški predsodnega postopka - čista denarna terjatev - procesna predpostavka za vložitev tožbe - direktno sodno varstvo - nepotrebni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikov zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen. Tožnik je že pred delodajalcem (toženko) uveljavljal čisto denarno terjatev, ki jo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljajo tudi javni uslužbenci neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, in predhodni postopek pri delodajalcu ne predstavlja procesne predpostavke za dopustnost vložitve tožbe s takim zahtevkom. Zato se v sodnem postopku v zvezi s temi terjatvami stroški predhodnega postopka ne priznavajo kot potrebni stroški sodnega postopka ne glede na to, ali se uveljavljajo kot del sodnih stroškov ali kot posebni zahtevek.
neupravičena obogatitev - predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjeten izkaz nevarnosti - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - neznatna škoda za dolžnika - razpolagalno upravičenje - razpolaganje z nepremičnino - prehod zapuščine na dediča - dedno upravičenje - ničnost pravnega posla - pravnomočnost sklepa o dedovanju
Dediči postanejo lastniki stvari v zapuščini s trenutkom prehoda zapuščine nanje in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, kot to zmotno meni pritožba. S trenutkom smrti pridobijo dediči vsa lastninska upravičenja, med njimi tudi razpolagalno.
Vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo. Samo po sebi zato ni mogoče šteti, da pomeni splošna prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice.
plačilo regresa za letni dopust - sorazmerni del regresa - zaslišanje strank - stroški postopka - pavšalne trditve
Tožnik je od toženke zahteval, da mu plača pripadajoči regres za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa obdobij zavarovanj iz ZZZS pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženki od 19. 2. 2019 do 30. 9. 2020 in od 28. 5. 2021 do 4. 11. 2022, zato je bil za leto 2020 upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 9/12, za leto 2021 v višini 7/12 in za leto 2022 v višini 10/12 vsakokratne minimalne plače (prvi odstavek 131. člena v povezavi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1). Tožnik je sicer podal različne navedbe o obdobju zaposlitve pri toženki, kot tudi toženka, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpiska iz ZZZS pravilno ugotovilo, kdaj je bil tožnik dejansko zaposlen pri toženki, zato je neutemeljen očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.
Toženka ni zanikala, da tožniku ni nakazala celotnega pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022 na njegov TRR, ampak je trdila, da mu je nekaj regresa plačala v gotovini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so tovrstne navedbe pavšalne. Toženka ni navedla, kdaj naj bi tožniku izplačala del regresa za letni dopust v gotovini in v kakšnem znesku, zato sodišče prve stopnje glede na pomanjkljivo trditveno podlago ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem prič A. A. in B. B., saj zaslišanje prič ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.
Pritožba neutemeljeno uveljavljala, da mora sodišče zaslišati vsaj eno stranko. Dokaz z zaslišanjem strank je enakovreden ostalim dokazom, sodišče pa skladno z 213. členom ZPP presodi, katere dokaze bo izvedlo. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov mora ustrezno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje storilo. Prvi odstavek 258. člena ZPP ureja le situacijo, ko se na vabilo na zaslišanje odzove le ena stranka, ne vzpostavlja pa dolžnosti sodišča, da zasliši vsaj eno stranko. Ker se obe stranki brez opravičenega razloga nista odzvali vabilu na zaslišanje, zoper stranko niso dovoljeni prisilni ukrepi, prav tako se je ne more prisiliti k izpovedi (prvi odstavek 262. člena ZPP), je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza in ni podana kršitev pravil postopka, ker stranki nista bili zaslišani. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje razloge za opustitev zaslišanja strank navedlo že na zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 17. 10. 2023, toženka pa ni uveljavljala kršitve pravil postopka zaradi opustitve izvedbe tega dokaznega predloga niti ne navaja, zakaj tega ni storila takoj, zato je uveljavljanje tovrstnih kršitev v pritožbi prepozno (286.b člen ZPP).
Toženka nasprotuje tudi odmerjenim stroškom postopka, vendar je pritožba v tem delu neobrazložena. Navaja le, da so odmerjeni v nasprotju z določbo ZPP, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka upoštevalo uspeh obeh strank in stroške odmerilo skladno z določbo drugega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP sodišče odloči o stroških postopka v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, zato je neutemeljen tudi ugovor o preuranjeni odločitvi o stroških postopka.
zahteva za izločitev dokazov - dovoljeni dokazi - obrazloženost sodne odločbe - standard obrazloženosti - presoja zakonitosti odločbe - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - zakonitost preiskave - pravica do zasebnosti - privilegij zoper samoobtožbo - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje je očitke zagovornikov o pomanjkljivi obrazložitvi sodnih odredb preiskovalne sodnice, kot je že navedeno, utemeljeno zavrnilo, s prepričljivimi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Okoliščina, da je v obrazložitvi odredbe preiskovalne sodnice poleg obrazložitve sorazmernosti in subsidiarnosti odrejenih ukrepov deloma povzeta tudi obrazložitev predloga državne tožilke, pa tudi ne pomeni, da je zato odredba neobrazložena in protipravna, kot to izpostavljajo pritožniki.
Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa, da odredbam preiskovalne sodnice ni mogoče očitati zatrjevanih pomanjkljivosti. Okoliščina, da je tudi prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo dele odgovora državne tožilke, ker je očitno menilo, da so pravilni, pa ne predstavlja v pritožbah zatrjevanih kršitev. Bistveno je, da so razlogi za sprejem odločitve prepoznavni, čigavi so izvorno, pa ni odločilno.
Povzeti je torej, da je v obravnavani zadevi preiskovalna sodnica razpolagala z ustreznim gradivom, ki je utemeljevalo odreditev ukrepov in ob izdaji odredb, ki jih problematizirajo pritožniki, so bili brez dvoma podani tudi razlogi za sum izvrševanja obravnavanega kazniva dejanja, kar je pritožbeno sodišče sicer že pojasnilo tudi v svojem sklepu z dne 20. 10. 2023.
Pravilnik o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na zahtevo delodajalca (2020) člen 16. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 140, 140/1, 141, 141/1, 141/1-4, 229. ZZVZZ člen 13, 13/2, 13/2-2, 31, 29, 31/1, 81, 81/1, 81/1-1, 84, 84/1, 85, 137, 137/1, 137/2. ZPP člen 17, 17/2, 18. ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/8. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2a.
nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - sodna nepristojnost
O pravici do nadomestila (o višini nadomestila) za obdobje odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni, odloča zavod po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v upravnem postopku). Zavod skladno s Pravilnikom o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja povrne delodajalcu nadomestilo plače v višini, ki jo obračuna na podlagi predpisov in splošnih aktov, ki urejajo uresničevanje pravice do nadomestila plače (16. člen Pravilnika). Če se delavec (ali funkcionar kot tožnica), z višino nadomestila, ki gre v breme zavoda, ne strinja, mora varstvo uveljavljati v upravnem postopku pri zavodu in šele po tem pred sodiščem, pri čemer je pristojno sodišče v socialnem sporu (točka 2.a prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Tožnici je torej pravica do pravnega varstva v zvezi s pravilno odmero nadomestila za čas bolniškega staleža nad 30 delovnih dni zagotovljena v ustreznem postopku, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker je odločanje o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti zavoda, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (18. člen ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078573
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - neuporaba direktive EU - sodba SEU - dokazno breme - straža - varovanje državne meje
Za ta spor je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme. Tožniku ni bilo treba dokazovati "izjeme od izjeme". Za odločitev ni bistveno, ali je bilo varovanje državne meje oziroma vojaških objektov (straža) njegova redna naloga kot poveljnika oddelka.
izvajanje starševske skrbi - vključitev otroka v vrtec - nadomestitev soglasja starša - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - varstvo otroka - vloga starih staršev - stiki otroka s starimi starši - korist mladoletnega otroka - čas veljavnosti začasne odredbe - stiki otroka s staršem - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - ukrep prepovedi približevanja - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Poročilo CSD, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja: izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena dejstev s stališča stroke oziroma pravil znanosti (primerjaj z 246. členom ZPP). Iz tega razloga je neutemeljen očitek, da sta sodišče, ki je svojo odločitev oprlo na mnenje CSD, ter CSD nekritično sklenila, da vrtec lahko predstavlja varovalni dejavnik pri optimalnem razvoju otroka, ker glede tega ni bilo pridobljeno mnenje strokovnjaka, npr. kliničnega psihologa.