neupravičena obogatitev - predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjeten izkaz nevarnosti - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - neznatna škoda za dolžnika - razpolagalno upravičenje - razpolaganje z nepremičnino - prehod zapuščine na dediča - dedno upravičenje - ničnost pravnega posla - pravnomočnost sklepa o dedovanju
Dediči postanejo lastniki stvari v zapuščini s trenutkom prehoda zapuščine nanje in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, kot to zmotno meni pritožba. S trenutkom smrti pridobijo dediči vsa lastninska upravičenja, med njimi tudi razpolagalno.
Vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo. Samo po sebi zato ni mogoče šteti, da pomeni splošna prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice.
CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSK00078309
ZPrCP člen 13. ZP-1-UPB3 člen 154, 154/1, 154/1-6.
policijska pooblastila - cestni promet - preverjanje psihofizičnega stanja - dopustnost dokaza
Policisti imajo na podlagi 13. člena ZPrCP pooblastilo kadarkoli ustaviti voznika in preveriti izpolnjevanje pogojev za varno udeležbo v cestnem prometu, med drugim tudi psihofizično sposobnost vseh udeležencev v cestnem prometu, saj je slednje ključno za varnost cestnega prometa.
pogoji za prekinitev postopka - predhodno vprašanje
Toženčev zahtevek v zadevi P 162/2023 je obligacijsko pravne narave in ne ustvarja stvarnopravnih posledic, zato ne more predstavljati predhodnega vprašanja o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari oziroma odločitev v pravdi, kjer tožnica vtožuje izpraznitev in izročitev nepremičnine, katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078531
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/14.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - delovni čas - plačilo razlike v plači
Sodišče prve stopnje je naloge v okviru A. (A. skupine) in B. (B.) ter vojaško urjenje, vaje in usposabljanje zmotno vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19. Ta izjema se nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve navedene sodbe, so nekatere kategorije vojaških dejavnosti v celoti izključene s področja uporabe Direktive 2003/88, kadar so te dejavnosti tako specifične, da neizogibno in trajno nasprotujejo vsakršnemu načrtovanju delovnega časa oziroma spoštovanju zahtev, naloženih s to direktivo. To velja za dejavnosti, ki jih opravljajo pripadniki oboroženih sil, ki jih zaradi njihove visoke usposobljenosti ali izjemne občutljivosti nalog, ki so jim dodeljene, lahko le z veliko težavo nadomestijo drugi pripadniki oboroženih sil s sistemom rotacije, ki bi omogočal, da se hkrati zagotovita spoštovanje maksimalnega delovnega časa in časa počitka, določenih z Direktivo 2003/88, ter dobro izpolnjevanje bistvenih nalog, ki so jim zaupane (75. in 76. točka obrazložitve; 20. točka obrazložitve VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024).
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah XX Pd 209/2019 v zvezi s Pdp 193/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A. d.o.o. (t. i. IPS - izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika) na delo. Drugih dejavnosti družba A. d.o.o. ni opravljala. Sicer pa tudi za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, torej te dejavnosti ni smela opravljati, toženka pa takega dela ne sprejemati. Dejanski delodajalec tožnika je bila ves čas toženka. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb (toženke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d.o.o. preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d.o.o., glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje tožnika tudi za čas formalne zaposlitve v družbi A. d.o.o., za katerega je odgovorna toženka. Odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbo A. d.o.o. je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko.
osebni stečaj fizične osebe - prenehanje terjatve v stečajnem postopku - stroški pravdnega postopka
Pravnomočen sklep o končanju postopka osebnega stečaja je res izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev (četrti odst. 396. člena ZFPPIPP), vendar je za potrditev odločitve sodišča prve stopnje bistveno, da po koncu stečajnega postopka fizična oseba (za razliko od pravne osebe) ne preneha (377. člen ZFPPIPP). Zato tudi ne prenehajo tiste terjatve upnikov, ki v stečajnem postopku niso bile plačane (382. člen ZFPPIPP), mednje pa sodijo tudi stroški pravdnega postopka, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo, da jih je dolžan plačati toženec.
ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/4, 28, 28/1, 28/1-2, 129.
delna pokojnina - služenje vojaškega roka - znižanje starostne meje
Ker čas služenja obveznega vojaškega roka ne šteje v pokojninsko dobo, je v zakonu določena možnost, da se navedeno obdobje (v obsegu dveh tretjin dejanskega trajanja) upošteva pri znižanju starostne meje za pridobitev pravice do pokojnine. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, da v primeru prekrivanja obveznega zavarovanja samozaposlenih oseb in služenje vojaškega roka, ima prednost obvezno zavarovanje. Tožnik je na podlagi obveznega zavarovanja pridobil tudi pokojninsko dobo. Za isto obdobje pa ne more biti upravičen še do ugodnosti, ki izhaja iz 28. člena ZPIZ-2, torej da se mu obenem zniža starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Navedena ureditev je določena le za tiste zavarovance, ki v času služenja obveznega vojaškega roka niso bili vključeni v obvezno zavarovanje.
pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - premoženjsko stanje družine - fizična oseba
Za odločitev o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks je poleg materialnega položaja same stranke relevanten tudi materialni položaj njenih družinskih članov, med katere v konkretnem primeru štejejo tožnikova žena in oba sinova, ki ju je tožnik dolžan preživljati. Tožnik v pritožbi zgolj opozarja na slabo finančno situacijo, v kateri se je znašel on sam, ne izpodbija pa dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o materialnem položaju njegovih družinskih članov, zato s pritožbo ni uspel izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o dobrem premoženjskem stanju tožnika in njegovih družinskih članov.
izvajanje starševske skrbi - vključitev otroka v vrtec - nadomestitev soglasja starša - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - varstvo otroka - vloga starih staršev - stiki otroka s starimi starši - korist mladoletnega otroka - čas veljavnosti začasne odredbe - stiki otroka s staršem - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - ukrep prepovedi približevanja - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Poročilo CSD, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja: izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena dejstev s stališča stroke oziroma pravil znanosti (primerjaj z 246. členom ZPP). Iz tega razloga je neutemeljen očitek, da sta sodišče, ki je svojo odločitev oprlo na mnenje CSD, ter CSD nekritično sklenila, da vrtec lahko predstavlja varovalni dejavnik pri optimalnem razvoju otroka, ker glede tega ni bilo pridobljeno mnenje strokovnjaka, npr. kliničnega psihologa.
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na četrti odstavek 11. člena ZST-1, po katerem ne more ne glede na premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje oprostiti dolžnika plačila sodne takse, ker ta ne dosega zakonskega minimuma, ki ga je dolžan v vsakem primeru plačati.
plačilo regresa za letni dopust - sorazmerni del regresa - zaslišanje strank - stroški postopka - pavšalne trditve
Tožnik je od toženke zahteval, da mu plača pripadajoči regres za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa obdobij zavarovanj iz ZZZS pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženki od 19. 2. 2019 do 30. 9. 2020 in od 28. 5. 2021 do 4. 11. 2022, zato je bil za leto 2020 upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 9/12, za leto 2021 v višini 7/12 in za leto 2022 v višini 10/12 vsakokratne minimalne plače (prvi odstavek 131. člena v povezavi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1). Tožnik je sicer podal različne navedbe o obdobju zaposlitve pri toženki, kot tudi toženka, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpiska iz ZZZS pravilno ugotovilo, kdaj je bil tožnik dejansko zaposlen pri toženki, zato je neutemeljen očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.
Toženka ni zanikala, da tožniku ni nakazala celotnega pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022 na njegov TRR, ampak je trdila, da mu je nekaj regresa plačala v gotovini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so tovrstne navedbe pavšalne. Toženka ni navedla, kdaj naj bi tožniku izplačala del regresa za letni dopust v gotovini in v kakšnem znesku, zato sodišče prve stopnje glede na pomanjkljivo trditveno podlago ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem prič A. A. in B. B., saj zaslišanje prič ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.
Pritožba neutemeljeno uveljavljala, da mora sodišče zaslišati vsaj eno stranko. Dokaz z zaslišanjem strank je enakovreden ostalim dokazom, sodišče pa skladno z 213. členom ZPP presodi, katere dokaze bo izvedlo. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov mora ustrezno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje storilo. Prvi odstavek 258. člena ZPP ureja le situacijo, ko se na vabilo na zaslišanje odzove le ena stranka, ne vzpostavlja pa dolžnosti sodišča, da zasliši vsaj eno stranko. Ker se obe stranki brez opravičenega razloga nista odzvali vabilu na zaslišanje, zoper stranko niso dovoljeni prisilni ukrepi, prav tako se je ne more prisiliti k izpovedi (prvi odstavek 262. člena ZPP), je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza in ni podana kršitev pravil postopka, ker stranki nista bili zaslišani. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje razloge za opustitev zaslišanja strank navedlo že na zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 17. 10. 2023, toženka pa ni uveljavljala kršitve pravil postopka zaradi opustitve izvedbe tega dokaznega predloga niti ne navaja, zakaj tega ni storila takoj, zato je uveljavljanje tovrstnih kršitev v pritožbi prepozno (286.b člen ZPP).
Toženka nasprotuje tudi odmerjenim stroškom postopka, vendar je pritožba v tem delu neobrazložena. Navaja le, da so odmerjeni v nasprotju z določbo ZPP, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka upoštevalo uspeh obeh strank in stroške odmerilo skladno z določbo drugega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP sodišče odloči o stroških postopka v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, zato je neutemeljen tudi ugovor o preuranjeni odločitvi o stroških postopka.
S sklepom o začasni odredbi sodišče določi denarno kazen in v primeru, če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Sklep o izrečeni denarni kazni je izvršljiv takoj po izteku v njem določenega roka za opravo nenadomestnega dejanja in teče od vročitve sklepa, v katerem je denarna kazen dolžniku izrečena za primer neizpolnitve obveznosti ne glede na to, ali je sklep tedaj že pravnomočen ali ne. Sodišče prve stopnje mora tako ugotoviti, ali je dolžnik obveznost iz sklepa o začasni odredbi v naloženem roku izpolnil ali ne, pri tem pa dolžnikov ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi ne zadrži izvršitve dolžnikove obveznosti iz sklepa o začasni odredbi. Bistveno torej je, da sodišče ugotovi, ali je dolžnik obveznost iz sklepa o začasni odredbi izpolnil pravočasno in v celoti. Namen izrečene denarne kazni v sklepu o začasni odredbi ni le v prisiljevanju dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti kadarkoli, temveč k izpolnitvi v roku, ki ga je določilo sodišče. V nasprotnem primeru bi izrečena denarna kazen izgubila svoj pomen. Z drugimi besedami to pomeni, da bi lahko dolžnik sam po lastni presoji in mimo naloženega roka kasneje izpolnil obveznost, pa bi se izognil izterjavi že izrečene denarne kazni.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078538
Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZDOdv člen 41, 41/3, 41/4.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - delovni čas - plačilo razlike v plači - potrebni stroški postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila glede stalne pripravljenosti, ki je bila tožniku odrejena v zvezi z operativnim urjenjem, podana izjema iz prve alineje prve točke izreka sodbe C‑742/19, ki to dejavnost izključuje iz področja uporabe direktive. Pri tem ni odločilo v nasprotju s sodno prakso, na katero se sklicuje pritožba. Presoja sodišča prve stopnje je skladna z merili iz sodbe VIII Ips 196/2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU glede uporabe direktive za vojaške osebe in glede ureditve, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovni čas. V sodbi C‑742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe direktive.
Uporabe prava EU ni mogoče izključiti v zvezi z vsemi dejavnostmi oboroženih sil, temveč samo tistih, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago v zvezi s svojim delom na straži in na državni meji, ki ga je tudi zadostno časovno opredelil. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku utemeljeno ugotavljalo sporna dejstva glede vpetosti tožnika v te dejavnosti.
Pritožba utemeljeno navaja, da tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. V skladu s tretjim odstavkom 41. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/2017 in nadaljnji) se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. Organizacijo ter stvarno in krajevno pristojnost sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva določi minister s podzakonskim predpisom po predhodnem mnenju generalnega državnega odvetnika (četrti odstavek citiranega člena). V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017), ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, medtem ko pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Stroški, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila spor v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, kot bi bil zanj krajevno pristojen po določbah Pravilnika, niso potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP in jih je toženka dolžna kriti sama. Glede na navedeno toženki ne pripada povračilo stroškov, ki jih ji je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na narok (skupno 80 točk za dva naroka) ter kilometrina za prihod na naroka v skupnem znesku 53,32 EUR.
postopek preventivnega prestrukturiranja - pritožbeni postopek - sodna taksa za pritožbo - plačilo sodne takse za pritožbo v ponovljenem postopku - sodna taksa za novo pritožbo - nastanek taksne obveznosti
Pritožnik s sklicevanjem na sodno takso, plačano za predhodno pritožbo, četudi je bila utemeljena, ne more uspeti. Na nastanek taksne obveznosti za novo pritožbo izid predhodnega pritožbenega postopka ne vpliva. Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZST-1 nastane taksna obveznost za pravno sredstvo ob njegovi vložitvi. Če stranka vloži novo pritožbo, mora zanjo plačati sodno takso.
stečajni postopek nad pravno osebo - solidarno poroštvo - zastaranje - zastaranje poroštvene obveznosti - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Pri solidarnem poroštvu in v primeru, ko je za zastaranje obveznosti glavnega dolžnika določen daljši zastaralni rok, poroštvo zastara takrat kot obveznost glavnega dolžnika. Stališče akcesornosti se namreč razteza (tudi) na vprašanje zastaranja, (da imata glavni dolžnik in porok različne zastaralne roke) velja za subsidiarne, ne pa tudi za solidarne poroke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00078313
OZ-UPB1 člen 360, 366, 367. ZKP člen 129. URS člen 23.
pretrganje zastaranja - zastaranje - vpliv kazenskega postopka na tek zastaranja - vpliv kazenskega postopka na tek zastaralnega roka - napotitev upnika na pravdo - napotitev na pravdo - pretrganje zastaralnega roka - pretrganje zastaranja terjatve - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - pravnomočnost kazenske sodbe - procesni rok
Zakona res ni mogoče razlagati zgolj formalistično, zato je v vsakem konkretnem primeru treba upoštevati vse okoliščine zadeve in opraviti tehtanje med pomenom in namenom določb o zastaranju in o pretrganju zastaranja na eni strani in posegom v pravico do sodnega varstva na drugi strani. Po mnenju pritožbenega sodišča pa okoliščine predmetne zadeve niso take narave, da bi utemeljevale odstop od jasnega pravila 367. člena OZ in 129. člena ZKP. Tožeča stranka je bila aktivna v kazenskem postopku (vložila je celo pritožbo), na pravdo je bila napotena že v sodbi sodišča prve stopnje z dne 28.2.2022 (in ne šele z odločbo o pritožbi). V kazenskem postopku je postavila premoženjskopravni zahtevek, ki je moral biti po vsebini bolj ali manj enak odškodninski tožbi (oškodovanec mora obrazloženo navesti vse predpostavke odškodninske odgovornosti in postaviti zahtevek po višini), zaradi česar priprava tožbe ne zahteva kakšnih posebnih naporov. Do dejanske seznanitve z oprostilno sodbo je prišlo že po desetih dneh, kar ni bistveno vplivalo na možnost pravočasne vložitve tožbe in torej ni šlo za položaj, ko bi bil razkorak med datumom pravnomočnosti in datumom dejanske seznanitve s sodbo tako velik, da bi praktično onemogočal pravočasno vložitev tožbe in da ne bi bil že pojmovno vključen v določbo 367. člena OZ. Pravila so bila za vse stranke pravnega razmerja znana vnaprej. Tožeča stranka je relativno velika družba, ki razpolaga z ustreznim aparatom, poleg tega pa ima še strokovno pomoč odvetniške družbe. Kakšnih drugih konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale drugačno odločitev, pa tožeča stranka ni navedla.
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 83, 83/2, 148, 148/4, 148a, 148a/3.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - hišna preiskava - osredotočenost suma - razlogi za sum - privilegij zoper samoobtožbo - pravni pouk - izločitev dokazov
Glede na predhodni obstoj utemeljenih razlogov in sum, da se na danem naslovu izvršuje kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, se je sum zoper obtoženca osredotočil v trenutku, ko je policistoma povedal, da prebiva v stanovanjski hiši. Takrat bi ga policista morala poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP.
dopolnjen seznam preizkušenih terjatev - ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev - odprava napak - nedovoljen ugovor - ugovorni razlog - postopek preizkusa terjatev - meje preizkusa - prerekanje - postopek s tožbo - napotitev na pravdo
Proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev lahko vloži ugovor (1) upnik, ki je pravočasno vložil ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev, če upravitelj njegovega ugovora ni upošteval v popravku osnovnega seznama preizkušenih terjatev po tretjem odstavku 62. člena ZFPPIPP in (2) upnik, ki je pravočasno vložil ugovor o prerekanju terjatve, če seznam ne vsebuje njegovega ugovora ali če so podatki o tem ugovoru nepravilni (66. člen ZFPPIPP).
Namen ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev je saniranje morebitnih napak glede upoštevanja ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali ugovora o prerekanju terjatev, ni pa mogoče z ugovorom izpodbijati razlogov, zaradi katerih je upravitelj prerekal terjatev in ločitveno pravico. Ravno to pa poskuša pritožnik.
Postopek preizkusa terjatev in ločitvenih ter izločitvenih pravic ni namenjen preizkusu sodišča o utemeljenosti ali neutemeljenosti upraviteljeve izjave o prijavljenih terjatvah, ločitvenih in izločitvenih pravicah, torej o utemeljenosti priznanja ali prerekanja le-teh. V primeru njihovega prerekanja je treba vprašanja, ki jih s pritožbo načenja pritožnik, rešiti v posebnem postopku s tožbo, v stečajnem postopku pa je stvar odločitve sodišča le presoja, koga bo napotilo na pravdo.
kaznivo dejanje zatajitve - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - protipravna prilastitev tuje premične stvari - prilastitveni namen
Bistvo kazenskopravnega očitka ni zgolj zatrjevanje okoliščine, da obdolženka vozila Opel Astra, last oškodovane družbe, kljub več pozivom C. C. ni vrnila, temveč tudi okoliščine, da si je vozilo protipravno prilastila ob koncu pogodbenega razmerja, tj. od dne 30. 3. 2018 dalje, in ga imela v posesti vse do prisilnega odvzema s strani policistov dne 13. 6. 2018, kar po presoji sodišča druge stopnje na ravni opisa zadošča za konkretizacijo navzven spoznavnega, objektivnega vidika prilastitve.
OZ člen 329. ZFPPIPP člen 298a, 302, 334, 443. ZPP člen 188, 188/3, 325, 329, 347, 347/6. ZMZPP člen 17.
ugotovitev neobstoja terjatve - ugotovitev neobstoja ločitvene pravice - prenehanje terjatve - prenehanje ločitvene pravice - prenehanje pravne osebe - tuja pravna oseba - dopolnilna sodba - fikcija umika tožbe - ustavitev postopka - obravnava pred sodiščem druge stopnje - stečajni postopek nad premoženjem izbrisane družbe
Ko sodišče odloča o tožbenem zahtevku, o njem presoja na podlagi okoliščin oziroma po stanju na dan izdaje sodbe, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Ker je na dan izdaje sodbe tožena stranka obstajala, saj je po izničenju izbrisa po pravu države J. nastopila pravna fikcija, kot da do izbrisa sploh ni prišlo, terjatev in ločitvena pravica iz razloga neobstoja tožene stranke zato nista prenehali.
Ne glede na dejstvo, da ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko in v času izdelave končnega seznama preizkušenih terjatev tožena stranka ni obstajala, to ne pomeni, da je obveznost stečajnega dolžnika prenehala ali da je ni bilo mogoče izpolniti.