ZDR-1 člen 6, 108. URS člen 14. ZPP člen 2, 2/1, 8, 238, 238/2, 286a, 339, 339/2, 339/2-15.
plačilo razlike v odpravnini - načelo enakega obravnavanja - prepoved diskriminacije - odpovedni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike odpravnine, ki ga je utemeljeval s trditvami, da mu je toženka zaradi njegove invalidnosti podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto iz poslovnega razloga, s čimer ga je v primerjavi z drugimi delavci neenako obravnavala in ga prikrajšala pri izplačilu višje odpravnine, ki bi jo sicer prejel, če bi mu bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Predmet tega spora ni nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (le-te tožnik v zakonskem roku ni izpodbijal), zato obširne pritožbene navedbe glede fiktivnosti razloga nesposobnosti, dejanskega obstoja poslovnega razloga ter dogovarjanja o načinu prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pred podajo odpovedi, niso upoštevne oziroma bistvene za odločitev in se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodni izvedenec ni odgovoril na zastavljena vprašanja s strani sodišča, temveč je zgolj navedel, da je pred dokončnim odgovorom potrebno pridobiti mnenje izvedenca psihološke stroke, ob tem pa predlagal, da upoštevajoč ugotovljeni kognitivni upad pri tožnici, na s strani sodišča zastavljena vprašanja o delazmožnosti tožnice odgovori izvedenec psihološke stroke. Ker prvi odstavek 249. člena Zakona o pravdnem postopku določa, da pridobi izvedenec pravico do povračila stroškov in nagrado za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, ko je odgovoril na vprašanja, ki mu jih je naložilo sodišče, je ključno vprašanje, ali je izvedenec izpolnil nalogo, ki mu jo je naložilo sodišče. Pritožbeno sodišče soglaša s tožencem, da sodni izvedenec v tej zadevi ni izpolnil svoje naloge. Sodni izvedenec ni odgovoril na vprašanja, ki mu jih je sodišče naložilo, prav tako k sodelovanju ni pritegnil dodatnega specialista klinične stroke, da bi lahko upoštevajoč ugotovitve dodatno imenovanega sodnega izvedenca klinične stroke podal izvedensko mnenje. Sodni izvedenec je sodišče le seznanil, da je potrebno pred dokončnim dogovorom pridobiti mnenje izvedenca psihološke stroke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni sodni izvedenec upravičen do priznanja nagrade za pisno izdelavo izvida in mnenja skladno s 40. členom Pravilnika. Kot pravilno opozarja toženec, bi sodni izvedenec lahko v primeru nejasnosti zaprosil sodišče za nadaljnja pojasnila, saj je sodni izvedenec strokovni pomočnik sodišča. Nenazadnje pa bi glede na dokazni sklep sodišča na naroku za glavno obravnavo dne 12. 5. 2023, k izvedovanju lahko sam pritegnil ustreznega specialista. Zaradi obrazloženega sodnemu izvedencu ni mogoče priznati nagrade po 40. členu Pravilnika.
Iz storilčevih vlog tekom postopka ter njegovega ravnanja, ki je razvidno iz poročil Probacijske enote Celje, je razvidno, da se storilec z nekonkretiziranim sklicevanjem na vedno nove poslovne priložnosti, obljubljene zaposlitve in pomanjkanjem časa za opravljanje družbeno koristnega dela, kljub načelnemu zatrjevanju, da bi globe želel poplačati, dejansko izmika plačilu glob.
Pritožba ne izpodbija presoje o tem, da je ocena delovne uspešnosti nezakonita. Uveljavlja le, da bi sodišče moralo zavreči tožbo v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista (delovne uspešnosti) za leto 2019. Takšno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Pri oceni delovne uspešnosti gre za odločanje o pravici iz delovnega razmerja. Tako akt, s katerim se določi delovna ocena (ocenjevalni list), kot tudi akt, s katerim se odloči o zahtevi za preizkus ocene (sklep Komisije), predstavljata delovnopravni akt. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep, s katerim je Komisija v postopku preizkusa potrdila oceno, ter ocena v ocenjevalnem listu, ki je bila predmet tega preizkusa, kot celota tvorita odločitev delodajalca o pravici javnega uslužbenca iz delovnega razmerja. To nenazadnje potrjuje tudi sklep Komisije v obravnavanem sporu, v katerem se ta glede podrobnejše opredelitve elementov delovne uspešnosti oziroma glede ocene po posameznih kriterijih sklicuje na ocenjevalni list. Predmet sodnega spora je bila vsebinska (ne)primernost ocene, pri čemer je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno, da je predmet sodnega postopka zajemal presojo odločitve delodajalca kot celote (torej tako ocene iz ocenjevalnega lista kot sklepa Komisije). Ker se tožnica s tako odločitvijo delodajalca ni strinjala, je s tožbo utemeljeno zahtevala razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista in sklepa Komisije, pri čemer se pravni interes pri takšni, oblikovalni tožbi domneva. Glede na obrazloženo se pritožba zmotno zavzema za zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista.
ZPIZ-2 člen 41. URS člen 22. ZPP člen 254, 254/3, 287, 287/2.
invalidnina za telesno okvaro - invalidska pokojnina - sodni izvedenec
Ali je pri tožnici podana telesna okvara ter v kakšnem odstotku, je sodišče prav tako razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodne izvedenke. Le-ta ugotavlja, da pri tožnici ni prišlo do nastanka telesne okvare po nobeni točki Seznama telesnih okvar. Sodišče je tudi v tem primeru upoštevalo podano izvedensko mnenje ter tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša. Odločitev je bila sprejeta ob ustrezno razčiščenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava. V zvezi z ugotavljanjem telesne okvare pritožba morebitnih kršitev, ki bi vplivale na samo odločitev, niti ne navaja.
KPJS člen 46. ZObr člen 37a, 37a/4, 97e. ZPP člen 358, 358-2.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - vojak - sodba SEU - uporaba direktive
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da večletno sodelovanje SV pri varovanju državne meje kaže na to, da ni šlo za izredno nalogo. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19 gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšne izredne okoliščine niso bile podane. Večletno sodelovanje vojske s policijo zaradi migracij, ki se je izvajalo v mirnodobnem času v obliki skupnih patrulj in opazovanj, se ne more šteti za izvajanje nalog v okviru izrednih dogodkov ne glede na mnenje prič. Prav tako okoliščina, da je policija prosila za pomoč SV pri varovanju državne meje, ne dokazuje, da gre za izredne razmere oziroma da ne gre za običajno delo pripadnikov SV, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah XX Pd 209/2019 v zvezi s Pdp 193/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A. d.o.o. (t. i. IPS - izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika) na delo. Drugih dejavnosti družba A. d.o.o. ni opravljala. Sicer pa tudi za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, torej te dejavnosti ni smela opravljati, toženka pa takega dela ne sprejemati. Dejanski delodajalec tožnika je bila ves čas toženka. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb (toženke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d.o.o. preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d.o.o., glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje tožnika tudi za čas formalne zaposlitve v družbi A. d.o.o., za katerega je odgovorna toženka. Odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbo A. d.o.o. je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko.
ZDR-1 člen 126. URS člen 14, 14/2, 22, 50. ZPP člen 3, 3/3, 355.
plačilo razlike v plači - dejansko opravljanje dela - novinar - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - dejansko delo na drugem delovnem mestu - ugotavljanje dejanskega stanja
Izhajajoč iz odločitve Ustavnega sodišča RS št. Up-200/22 z dne 18. 3. 2024 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 med obračunano in izplačano plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda. Tožnik je zahtevek vložil, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo novinarja opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. To je zahtevek, ki se mu delavec ne more odpovedati, saj je pravica do izplačila plače (tudi razlike) v ZDR-1 kogentno določena (126. člen). Sodišče zahtevka po vsebini sploh ni presojalo, saj ga je zavrnilo zgolj zato, ker gre za zapadli zahtevek, ki naj bi se mu tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 odpovedal (četrta točka 13. člena pogodbe o zaposlitvi). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, zavrnilni del sodbe in posledično stroškovni izrek razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
Tako bo sodišče prve stopnje moralo v novem sojenju presoditi, ali je tožnik v obdobju od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 dejansko opravljal delo novinarja specialista, izvesti vse potrebne dokaze, ki jih zaradi materialnopravno zmotnega stališča ni izvedlo, in odločiti o utemeljenosti zahtevka. Ugotavljanje dejanskega stanja je v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje.
ZMZPP člen 4, 48, 48/1, 48/2, 86, 86/2. ZPP člen 18, 18/3, 365, 365-3.
ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - kriterij stalnega prebivališča - tuj državljan - začasno bivanje v Sloveniji
Začasno prebivališče je podlaga za pristojnost sodišča Republike Slovenije le, če toženec nima stalnega prebivališča v nobeni državi (drugi odstavek 48. člena ZMZPP). Ni pa možno pojma stalnega prebivališča razlagati tako široko, da bi zaključili, da je bilo toženčevo prijavljeno začasno prebivališče dejansko njegovo stalno prebivališče. Posebne okoliščine za takšno širšo razlago v obravnavanem primeru, kjer tožeča zavarovalnica proti tožencu kot odgovorni osebi uveljavlja regresni zahtevek, niso podane.
pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - premoženjsko stanje družine - fizična oseba
Za odločitev o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks je poleg materialnega položaja same stranke relevanten tudi materialni položaj njenih družinskih članov, med katere v konkretnem primeru štejejo tožnikova žena in oba sinova, ki ju je tožnik dolžan preživljati. Tožnik v pritožbi zgolj opozarja na slabo finančno situacijo, v kateri se je znašel on sam, ne izpodbija pa dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o materialnem položaju njegovih družinskih članov, zato s pritožbo ni uspel izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o dobrem premoženjskem stanju tožnika in njegovih družinskih članov.
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na četrti odstavek 11. člena ZST-1, po katerem ne more ne glede na premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje oprostiti dolžnika plačila sodne takse, ker ta ne dosega zakonskega minimuma, ki ga je dolžan v vsakem primeru plačati.
posojilna pogodba - komu se izpolnjuje - upravičenec - vračilo posojila - dokazi in izvajanje dokazov - metodološki napotek
V predmetni zadevi razen pisne posojilne pogodbe (in opomina na vračilo posojila) ni drugih dokazov, kot izpovedbe strank in prič. Kadar gre za tako dokazno situacijo ne gre drugače, kot da sodišče presoja prav vse podrobnosti izpovedb in na ta način ugotovi, katera je prepričljivejša.
Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen, vse dokler postopek zoper njega ni zaključen, lahko pa se ga zasliši kot obtoženca.
Predlagana priča bi tako morala biti zaslišana v svojstvu storilke, kar pomeni, da bi ji sodišče prve stopnje pred podajo izjave moralo dati pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in jo seznaniti, da se ni dolžna zagovarjati (pričati) in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se bo zagovarjala (pričala) pa ni dolžna izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - zmanjšanje števila delavcev
Za odločitev je pomembno le, da je bila reorganizacija v posledici odločitve o skrajšanju poslovanja poslovalnice PE C. dejansko izvedena, niso pa pomembni razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem take odločitve (ali je bila ta sprejeta zaradi pritiskov delavcev v posledici kadrovskih težav - pomanjkanja prodajalcev, kot izpostavlja tožnik, ali pa zaradi upada obiska, kot je navajala toženka). Ob tem je le pripomniti, da je iz povzete izpovedbe zakonitega zastopnika toženke razbrati, da je odločitev o skrajšanju delovnega časa in posledično tudi zmanjšanju števila zaposlenih v skladišču, sprejel na podlagi spleta obeh sklopov okoliščin.
URS člen 35. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 174, 174/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - izguba medsebojnega zaupanja
Varstvo telesne in duševne celovitosti je na splošno varovano že z Ustavo Republike Slovenije. Ravnanje tožnika je povsem v nasprotju s tem, kar se pričakuje od osebe, kateri je bila 38 let stara uporabnica zaupana v varstvo in oskrbo, in pomeni poseg v to ustavno varovano pravico posameznika. Ker je bilo storjeno na delovnem mestu s strani delavca, upravičuje najstrožje sankcioniranje s strani delodajalca. Tožnik namesto da bi uporabnico varoval in zaščitil je svoj poseben nadrejeni položaj zavestno izkoristil za storitev očitanega dejanja. Te okoliščine ne more pretehtati niti zatrjevano dejstvo, da so zaposleni z njim v preteklosti dobro sodelovali in da z njim ni bilo težav. Ugotovitve sodišča prve stopnje o porušenem razmerju med strankama pritožbeno sodišče tako sprejema kot pravilne, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno. Glede na naravo, težo in posledice kršitve, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.
Glede na to, da tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da naj bi bil obdolženec v težki osebno družinski situaciji in da ima nujno potrebo po boljši službi, s katero bi lahko preživljal svojo ožjo in širšo družino, je vsekakor na mestu zaključek, da finančna korist, ki jo prinaša izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj, nedvomno predstavlja močan motiv zato, da bi obdolženec očitano mu kaznivo dejanje ponovil.
nadomestni zapor - postopek za odreditev nadomestnega zapora - izjava stranke
Čeprav drži, da se storilec na vabilo za zaslišanje za dne 12. 4. 2024 ni odzval, bi se moralo sodišče ob upoštevanju devetega odstavka 192.a člena ZP-1 do storilčevih trditev v izjavi z dne 6. 3. 2024 tudi izrecno opredeliti.
neobrazložen odgovor na tožbo - pogoji za izdajo zamudne sodbe - zamudna sodba - laična pritožba - omejeni pritožbeni razlogi v pritožbi zoper zamudno sodbo
Drži, kar je zapisalo sodišče prve stopnje, da so navedbe odgovora na tožbo take, kot zadoščajo za ugovor nevednosti zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Vendar je pomembno, da pri postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine tudi upnik v predlogu za izvršbo ne navaja konkretiziranih trditev o vtoževani obveznosti. Zato se tudi dolžniku ne nalaga, da bi moral v ugovoru podati konkretne trditve - glede na procesno gradivo, ki ga ponudi s predlogom za izvršbo upnik, namreč tega tudi ne more. Povsem drugače pa je v pravdi, ko mora tožeča stranka v tožbi (poleg drugega) navesti določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prim. prvi odstavek 180. člena ZPP). Vse to omogoča toženi stranki, da tudi ona poda določne trditve, s katerimi nasprotuje tožbenim trditvam. Če takih določnih (obrazloženih) trditev ne poda, že navedeni 278. člen ZPP določa, da se šteje, da odgovor na tožbo ni bil vložen, kar pa je seveda eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP).
nadomestni zapor - postopek za odreditev nadomestnega zapora - sorazmernost - delo v splošno korist
Pritožbene navedbe in priloženi dokazi ne kažejo na to, da storilec kljub zdravstvenim težavam ne bi bil sposoben za delo oz. ustvarjanje prihodkov, kot tudi ne, da nima premoženja in da neizterjanih glob doslej še ni poravnal zaradi objektivne nezmožnosti, torej zaradi razlogov, na katere ni imel možnosti vplivati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00078058
ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 372, 372/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - opustitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - slaba vera banke - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Zaradi nepopolno in pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti je sporni pogodbeni pogoj o valutni klavzuli v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Podan je dejanski stan, ki se prilega prvi in četrti alineji 24. člena ZVPot. Pritrditi gre pritožbi, da je podan tudi dejanski stan po drugi in tretji alineji navedenega določila, to je, da je bila izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo tožnikov ter da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta tožnika utemeljeno pričakovala. Ker brez spornega glavnega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična.