ZMZPP člen 4, 48, 48/1, 48/2, 86, 86/2. ZPP člen 18, 18/3, 365, 365-3.
ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - kriterij stalnega prebivališča - tuj državljan - začasno bivanje v Sloveniji
Začasno prebivališče je podlaga za pristojnost sodišča Republike Slovenije le, če toženec nima stalnega prebivališča v nobeni državi (drugi odstavek 48. člena ZMZPP). Ni pa možno pojma stalnega prebivališča razlagati tako široko, da bi zaključili, da je bilo toženčevo prijavljeno začasno prebivališče dejansko njegovo stalno prebivališče. Posebne okoliščine za takšno širšo razlago v obravnavanem primeru, kjer tožeča zavarovalnica proti tožencu kot odgovorni osebi uveljavlja regresni zahtevek, niso podane.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078762
ZKP člen 372, 496, 496/1. KZ-1 člen 70a, 70a/1, 70a/3.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - podaljšanje varnostnega ukrepa - trajanje varnostnega ukrepa
Kazen zapora na eni in varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na drugi strani, sta po vsebini in načinu izvrševanja povsem različni in medsebojno neprimerljivi kazenski sankciji (čeprav gre pri obeh za poseg v osebno svobodo), merila oziroma pogoje za njun izrek pa jasno določa zakon.
URS člen 22, 25. ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 214/2, 319, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15,. ZDR-1 člen 144, 146, 148. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZZDej člen 52a.
referenčno obdobje - neenakomerno razporejen delovni čas - nadurno delo - dodatek za nadurno delo - koriščenje ur - delovni čas
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni kršilo 319. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo utemeljeno materialnopravno odločitev, da je tožnica za ure, ki jih je izrabila kot proste po koncu posameznega fiksnega referenčnega obdobja, upravičena do plačila vtoževanega 30-odstotnega dodatka.
neobrazložen odgovor na tožbo - pogoji za izdajo zamudne sodbe - zamudna sodba - laična pritožba - omejeni pritožbeni razlogi v pritožbi zoper zamudno sodbo
Drži, kar je zapisalo sodišče prve stopnje, da so navedbe odgovora na tožbo take, kot zadoščajo za ugovor nevednosti zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Vendar je pomembno, da pri postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine tudi upnik v predlogu za izvršbo ne navaja konkretiziranih trditev o vtoževani obveznosti. Zato se tudi dolžniku ne nalaga, da bi moral v ugovoru podati konkretne trditve - glede na procesno gradivo, ki ga ponudi s predlogom za izvršbo upnik, namreč tega tudi ne more. Povsem drugače pa je v pravdi, ko mora tožeča stranka v tožbi (poleg drugega) navesti določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prim. prvi odstavek 180. člena ZPP). Vse to omogoča toženi stranki, da tudi ona poda določne trditve, s katerimi nasprotuje tožbenim trditvam. Če takih določnih (obrazloženih) trditev ne poda, že navedeni 278. člen ZPP določa, da se šteje, da odgovor na tožbo ni bil vložen, kar pa je seveda eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078538
Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZDOdv člen 41, 41/3, 41/4.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - delovni čas - plačilo razlike v plači - potrebni stroški postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila glede stalne pripravljenosti, ki je bila tožniku odrejena v zvezi z operativnim urjenjem, podana izjema iz prve alineje prve točke izreka sodbe C‑742/19, ki to dejavnost izključuje iz področja uporabe direktive. Pri tem ni odločilo v nasprotju s sodno prakso, na katero se sklicuje pritožba. Presoja sodišča prve stopnje je skladna z merili iz sodbe VIII Ips 196/2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU glede uporabe direktive za vojaške osebe in glede ureditve, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovni čas. V sodbi C‑742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe direktive.
Uporabe prava EU ni mogoče izključiti v zvezi z vsemi dejavnostmi oboroženih sil, temveč samo tistih, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago v zvezi s svojim delom na straži in na državni meji, ki ga je tudi zadostno časovno opredelil. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku utemeljeno ugotavljalo sporna dejstva glede vpetosti tožnika v te dejavnosti.
Pritožba utemeljeno navaja, da tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. V skladu s tretjim odstavkom 41. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/2017 in nadaljnji) se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. Organizacijo ter stvarno in krajevno pristojnost sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva določi minister s podzakonskim predpisom po predhodnem mnenju generalnega državnega odvetnika (četrti odstavek citiranega člena). V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017), ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, medtem ko pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Stroški, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila spor v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, kot bi bil zanj krajevno pristojen po določbah Pravilnika, niso potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP in jih je toženka dolžna kriti sama. Glede na navedeno toženki ne pripada povračilo stroškov, ki jih ji je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na narok (skupno 80 točk za dva naroka) ter kilometrina za prihod na naroka v skupnem znesku 53,32 EUR.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078519
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo, ko je kot vojaški uslužbenec - nazadnje "podčastnik-specialist" na podlagi ukazov opravljal naloge straže, varovanja državne meje ter naloge v zvezi z usposabljanjem na terenu. Toženka mu časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je glede nalog varovanja državne meje in straže tožbenemu zahtevku ugodilo, tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na vaje in usposabljanja, pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.
KPJS člen 46. ZObr člen 37a, 37a/4, 97e. ZPP člen 358, 358-2.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - vojak - sodba SEU - uporaba direktive
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da večletno sodelovanje SV pri varovanju državne meje kaže na to, da ni šlo za izredno nalogo. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19 gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšne izredne okoliščine niso bile podane. Večletno sodelovanje vojske s policijo zaradi migracij, ki se je izvajalo v mirnodobnem času v obliki skupnih patrulj in opazovanj, se ne more šteti za izvajanje nalog v okviru izrednih dogodkov ne glede na mnenje prič. Prav tako okoliščina, da je policija prosila za pomoč SV pri varovanju državne meje, ne dokazuje, da gre za izredne razmere oziroma da ne gre za običajno delo pripadnikov SV, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.
pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - premoženjsko stanje družine - fizična oseba
Za odločitev o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks je poleg materialnega položaja same stranke relevanten tudi materialni položaj njenih družinskih članov, med katere v konkretnem primeru štejejo tožnikova žena in oba sinova, ki ju je tožnik dolžan preživljati. Tožnik v pritožbi zgolj opozarja na slabo finančno situacijo, v kateri se je znašel on sam, ne izpodbija pa dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o materialnem položaju njegovih družinskih članov, zato s pritožbo ni uspel izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o dobrem premoženjskem stanju tožnika in njegovih družinskih članov.
osebni stečaj fizične osebe - prenehanje terjatve v stečajnem postopku - stroški pravdnega postopka
Pravnomočen sklep o končanju postopka osebnega stečaja je res izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev (četrti odst. 396. člena ZFPPIPP), vendar je za potrditev odločitve sodišča prve stopnje bistveno, da po koncu stečajnega postopka fizična oseba (za razliko od pravne osebe) ne preneha (377. člen ZFPPIPP). Zato tudi ne prenehajo tiste terjatve upnikov, ki v stečajnem postopku niso bile plačane (382. člen ZFPPIPP), mednje pa sodijo tudi stroški pravdnega postopka, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo, da jih je dolžan plačati toženec.
posojilna pogodba - komu se izpolnjuje - upravičenec - vračilo posojila - dokazi in izvajanje dokazov - metodološki napotek
V predmetni zadevi razen pisne posojilne pogodbe (in opomina na vračilo posojila) ni drugih dokazov, kot izpovedbe strank in prič. Kadar gre za tako dokazno situacijo ne gre drugače, kot da sodišče presoja prav vse podrobnosti izpovedb in na ta način ugotovi, katera je prepričljivejša.
ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/4, 28, 28/1, 28/1-2, 129.
delna pokojnina - služenje vojaškega roka - znižanje starostne meje
Ker čas služenja obveznega vojaškega roka ne šteje v pokojninsko dobo, je v zakonu določena možnost, da se navedeno obdobje (v obsegu dveh tretjin dejanskega trajanja) upošteva pri znižanju starostne meje za pridobitev pravice do pokojnine. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, da v primeru prekrivanja obveznega zavarovanja samozaposlenih oseb in služenje vojaškega roka, ima prednost obvezno zavarovanje. Tožnik je na podlagi obveznega zavarovanja pridobil tudi pokojninsko dobo. Za isto obdobje pa ne more biti upravičen še do ugodnosti, ki izhaja iz 28. člena ZPIZ-2, torej da se mu obenem zniža starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Navedena ureditev je določena le za tiste zavarovance, ki v času služenja obveznega vojaškega roka niso bili vključeni v obvezno zavarovanje.
prepozen odgovor na tožbo - posledice neodgovora na tožbo - zamudna sodba - oderuška pogodba
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker toženec ni (pravočasno) odgovoril na tožbo, je sodišče pravilno upoštevalo, da so tožnikove navedbe, na katerih sloni tožbeni zahtevek, resnične. Posledica toženčeve procesne pasivnosti, torej dejstva, da na pravilno vročeno tožbo ni pravočasno odgovoril, je namreč domneva o priznanju resničnosti v tožbi zatrjevanih dejstev.
ZDR člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 179. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 5/3, 8. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - spolzka tla - zdrs na spolzkih tleh - padec na spolzkih tleh - poškodba delavca pri delu
Četudi nobena od predlaganih prič ni potrdila trditve tožnice, da so bila na dan škodnega dogodka tla mokra oziroma spolzka, po oceni pritožbenega sodišča navedeno ne vpliva na pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o spolzkih tleh. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja (pritožbeno neprerekana) ugotovitev, da tožnici tistega dne pri delu v zamrzovalni celici ni pomagal nihče od drugih zaposlenih v izmeni, temveč je zlaganje blaga in dopeko opravljala sama, zato je razumljivo, da priče niso vedele izpovedati o stanju tal v zamrzovalni celici konkretnega dne. Ne glede na to pa je za odločitev bistveno, da so priče skladno izpovedale o tem, da so bila tla v celici pogosto vlažna in spolzka zaradi nastajanja kondenza.
Po določbi 5. člena ZVZD-1 je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen izvajati potrebne ukrepe, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek). Prav tako je dolžan upoštevati spreminjajoče se okoliščine ter izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale izboljševanje stanja in višjo raven varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh (tretji odstavek). To obveznost oziroma dolžno skrbnost je druga toženka opustila, saj ni poskrbela za izvedbo ukrepov, ki bi preprečevali in obvladovali nevarnosti pri delu, v konkretnem primeru pojav vlažne in spolzke talne površine v zamrzovalni celici zaradi povečanega kondenza. Dejstvo, da je bila v zamrzovalni celici zadostna prosta površina, ker tožnica ob padcu ni udarila v drugo blago ali voziček, ne spremeni zaključka, ki temelji na izvedenskem mnenju, da je siceršnja napolnjenost zamrzovalne celice poleg številnih vstopov in izstopov iz nje vplivala na povečan kondenz v njej. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da založenost zamrzovalne celice ni vplivala na nezgodo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078335
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
straža - varovanje državne meje - stalna pripravljenost - sodbe SEU - neuporaba direktive EU - vojak
S presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, sodišče prve stopnje ni poseglo v državno suverenost. Glede navedb toženke o pravici države članice, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, je ustrezno pojasnilo, da nacionalni ukrep, ki je sprejet zaradi varovanja nacionalne varnosti, države članice ne razbremeni dolžnosti spoštovanja prava EU. Vojaška operacija v pravem pomenu besede predstavlja pravni pojem, ki ga je sodišče prve stopnje razlagalo skladno s stališči Sodišča EU, pri čemer ni bilo dolžno slediti definicijam strank ali prič. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj strokovna vojaška tolmačenja A. A. za razlago tega pojma niso neposredno uporabna (prim. VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024).
ZZZDR člen 51, 58, 59, 60. DZ člen 67, 71, 73, 74. ZPP člen 156.
premoženjska razmerja med zakoncema - ugotavljanje deleža zakoncev na skupnem premoženju - skupno premoženje - prispevek zakoncev - darilo zakoncema - stroški postopka - odločanje o stroških po načelu uspeha
Sodišče prve stopnje je delež na skupnem premoženju določilo na podlagi celovite presoje vseh prispevkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev k nastanku, ohranitvi ali povečanju premoženja, in to v celotnem obdobju njune skupnosti.
Pravilno in utemeljeno je zaključilo, da je tožnikov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevanega polovičnega deleža. Pri tem je, kot bistveno, štelo, da je bil tožnikov finančni prispevek pri nakupu stanovanja v A. leta 1991 (ki je bilo kasneje prodano, kupnina pa namenjena gradnji hiše v B.) precej višji od toženkinega in da je imel tožnik v času trajanja zunajzakonske in zakonske skupnosti višje dohodke od toženke. Po drugi strani pa je imelo pred očmi, da je bil prispevek toženke pri opravilih, ki jih zahteva dom in družina, večji.
Prav tako je pravilno upoštevalo, da je bil finančni prispevek, ki ga je toženkina mati namenila za obnovo objekta v C., podarjen obema zakoncem. Ta objekt sta obnavljala tožnik in toženka skupaj, za njuno družino. Toženkina mati je s slabo polovico tega zneska neposredno plačala izvajalce, preostali del (več kot polovico) pa izročila tožniku. Pritožbene trditve, da naj bi mati toženke tedaj, sedem let pred razpadom njune skupnosti, vedela za tožnikove nekorektne poteze, da mu ni zaupala in da v trajnost njune zakonske zveze ni verjela, so subjektivne in interesno naravnane. Vsa ta gradnja se je namreč dogajala, kot tudi pritožba omenja, v drugih časih in drugačnih razmerjih. Na zadevo je treba gledati ex ante oziroma ex tunc, ne pa ex post.
Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen, vse dokler postopek zoper njega ni zaključen, lahko pa se ga zasliši kot obtoženca.
Predlagana priča bi tako morala biti zaslišana v svojstvu storilke, kar pomeni, da bi ji sodišče prve stopnje pred podajo izjave moralo dati pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in jo seznaniti, da se ni dolžna zagovarjati (pričati) in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se bo zagovarjala (pričala) pa ni dolžna izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - zmanjšanje števila delavcev
Za odločitev je pomembno le, da je bila reorganizacija v posledici odločitve o skrajšanju poslovanja poslovalnice PE C. dejansko izvedena, niso pa pomembni razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem take odločitve (ali je bila ta sprejeta zaradi pritiskov delavcev v posledici kadrovskih težav - pomanjkanja prodajalcev, kot izpostavlja tožnik, ali pa zaradi upada obiska, kot je navajala toženka). Ob tem je le pripomniti, da je iz povzete izpovedbe zakonitega zastopnika toženke razbrati, da je odločitev o skrajšanju delovnega časa in posledično tudi zmanjšanju števila zaposlenih v skladišču, sprejel na podlagi spleta obeh sklopov okoliščin.
Tožnica v predmetni zadevi ne more utemeljiti svoje (materialne) aktivne legitimacije, da je upravičena do povračila škode, ki jo uveljavlja kot stroške gasilskih intervencij zaradi ravnanj toženke. Slednje je namreč v nasprotju z ZGas. Trajno in nemoteno opravljanje gasilstva, ki je obvezna lokalna javna služba (javna gospodarska služba), zagotavljajo občine in država (prvi odstavek 2. člena ZGas).
Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, stroške gasilske intervencije krije občina in ne osebe v taksativno naštetih primerih iz drugega odstavka 43. člena ZGas. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena ZGas in ustaljeno sodno prakso je namreč občina tista, ki ima regresno pravico do povzročitelja škodnega dogodka. Smisel materialnopravnih določb ZGas glede povračila stroškov gasilskih intervencij je namreč varovanje gasilstva kot javne službe, ki mora biti ves čas zagotovljeno, zato je pomembno, da gasilska društva nastale stroške intervencij poenostavljeno zahtevajo od občine ali države. Slednji pa na podlagi regresne pravice, pridobita povrnjene stroške intervencij, ki so jih zaradi (sodno ugotovljene) odgovornosti povzročili tretji (četrti in peti odstavek 43. člena ZGas).
Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodni izvedenec ni odgovoril na zastavljena vprašanja s strani sodišča, temveč je zgolj navedel, da je pred dokončnim odgovorom potrebno pridobiti mnenje izvedenca psihološke stroke, ob tem pa predlagal, da upoštevajoč ugotovljeni kognitivni upad pri tožnici, na s strani sodišča zastavljena vprašanja o delazmožnosti tožnice odgovori izvedenec psihološke stroke. Ker prvi odstavek 249. člena Zakona o pravdnem postopku določa, da pridobi izvedenec pravico do povračila stroškov in nagrado za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, ko je odgovoril na vprašanja, ki mu jih je naložilo sodišče, je ključno vprašanje, ali je izvedenec izpolnil nalogo, ki mu jo je naložilo sodišče. Pritožbeno sodišče soglaša s tožencem, da sodni izvedenec v tej zadevi ni izpolnil svoje naloge. Sodni izvedenec ni odgovoril na vprašanja, ki mu jih je sodišče naložilo, prav tako k sodelovanju ni pritegnil dodatnega specialista klinične stroke, da bi lahko upoštevajoč ugotovitve dodatno imenovanega sodnega izvedenca klinične stroke podal izvedensko mnenje. Sodni izvedenec je sodišče le seznanil, da je potrebno pred dokončnim dogovorom pridobiti mnenje izvedenca psihološke stroke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni sodni izvedenec upravičen do priznanja nagrade za pisno izdelavo izvida in mnenja skladno s 40. členom Pravilnika. Kot pravilno opozarja toženec, bi sodni izvedenec lahko v primeru nejasnosti zaprosil sodišče za nadaljnja pojasnila, saj je sodni izvedenec strokovni pomočnik sodišča. Nenazadnje pa bi glede na dokazni sklep sodišča na naroku za glavno obravnavo dne 12. 5. 2023, k izvedovanju lahko sam pritegnil ustreznega specialista. Zaradi obrazloženega sodnemu izvedencu ni mogoče priznati nagrade po 40. členu Pravilnika.
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah XX Pd 209/2019 v zvezi s Pdp 193/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A. d.o.o. (t. i. IPS - izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika) na delo. Drugih dejavnosti družba A. d.o.o. ni opravljala. Sicer pa tudi za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, torej te dejavnosti ni smela opravljati, toženka pa takega dela ne sprejemati. Dejanski delodajalec tožnika je bila ves čas toženka. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb (toženke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d.o.o. preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d.o.o., glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje tožnika tudi za čas formalne zaposlitve v družbi A. d.o.o., za katerega je odgovorna toženka. Odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbo A. d.o.o. je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko.