URS člen 22, 23, 25. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZDR-1 člen 73, 84, 131, 137. ZPP člen 11, 185, 185/1, 213, 339, 339/2, 339/2.14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovodna oseba - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - regres - pogodbena svoboda strank - drugi načini prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi - odpoklic direktorja
V zvezi z možnostjo drugačnega urejanja razlogov prenehanja pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 309/2017, saj se bistvo te odločbe nanaša le na splošno ugotovitev (ki izhaja tudi iz 73. člena ZDR-1), da se je v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo mogoče dogovoriti, da preneha veljati tudi v primerih, ki jih zakon izrecno ne predvideva. Vendar je prav v tej zadevi Vrhovno sodišče RS med drugim tudi obrazložilo, da v primeru, da razlogi za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo v pogodbi niso konkretizirani, ne zadošča pavšalno določilo, da pogodbeno razmerje lahko preneha tudi iz drugih utemeljenih razlogov, obenem pa tudi, da se ni mogoče dogovoriti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, določenih v zakonu, brez spoštovanja zahtev, ki jih zakon nalaga v primeru tovrstnih odpovedi. Neustrezno je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 309/2017 tudi zato, ker je bila v tej zadevi sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas (poslovodenja družbe) in je pogodba izrecno določala, da tožniku preneha delovno razmerje v trenutku, ko mu preneha tudi funkcija direktorja. S tožnikom pa je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.
Tožnik je pred sodiščem prve stopnje podal zadostno trditveno podlago, da bi bil upravičen do prikrajšanja pri plači v višini, kot ga je zahteval in mu ga je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo. Še več, njegovih navedb, da se uvršča med najbolj usposobljene delavce, ki opravljajo najtežja in zdravju škodljiva dela, da bi bil najboljše oziroma vsaj povprečno ocenjen delavec in da je vsakomesečno opravil najmanj 50 ur preko polnega delovnega časa, za katere je predlagal izvedbo dokazov (predložitev listin, zaslišanje strank, izvedensko mnenje), toženka niti ni konkretizirano prerekala. Ne glede na navedeno, sodišče prve stopnje tožnikovim navedbam ni sledilo, ampak je sklepalo po dokaznem bremenu in tako izhajalo iz podatkov povprečnega delavca, s čimer tožniku ni prisodilo previsokih zneskov, kot neutemeljeno navaja toženka.
Ob izkazani obdolženčevi ponovitveni nevarnosti se tudi po sodbi pritožbenega sodišča, kot edini primerni ukrep izkaže pripor za preprečitev ponovitvene nevarnosti, ob tem drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, ne pride v poštev. Takšnim zaključkov o ponovitveni nevarnosti pa ne morejo izpodbiti pritožbene navedbe na načelni ravni, da je bil obdolženi do sedaj nekaznovan.
ZZ člen 36, 36/1. ZVis člen 33, 33/1, 33/1-a. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 358, 358-5.
javni zavod - direktor javnega zavoda - razpis za delovno mesto - neizpolnjevanje pogojev - stopnja izobrazbe - prijava na prosto delovno mesto
Stališče sodišča prve stopnje, da pojem visokošolska izobrazba ni dovolj natančen, da bi opisal raven oziroma stopnjo izobrazbe v smislu določb ZVis, je napačno. Iz točke a) prvega odstavka 33. člena ZVis jasno izhaja, da so študijski programi za pridobitev strokovne izobrazbe na prvi stopnji, visokošolski programi (prva alineja) in univerzitetni programi (druga alineja). Visokošolska izobrazba je nižje stopnje kot univerzitetna, stališče tožnika, da se je univerzitetna izobrazba po starem nazivu štela za visokošolsko, pa zgrešeno. Tudi po ZVis, ki je veljal do uvedbe bolonjskega sistema, se je dodiplomski študijski program delil na visokošolski strokovni program in na univerzitetni program. Z novelo ZVis-D so se študijski programi začeli deliti na tri stopnje, kot po sedaj veljavnem ZVis, pri čemer se v okviru prve stopnje še vedno ločujeta visokošolski in univerzitetni program.
OZ člen 131, 131/2, 150, 153, 153/2, 153/3, 171, 171/2, 299, 299/2. Pravilnik o varstvu pri delu v gozdarstvu (1979) člen 3. URS člen 14, 22, 23. ZVZD-1 člen 5, 12,. ZDR-1 člen 34, 34/1, 35, 45,. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - delo v gozdu - oprostitev objektivne odgovornosti - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - tuja pomoč v času zdravljenja - poškodba delavca pri delu - povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v rs - inflacija
Tožnik se je poškodoval, ko je označeval zložene hlode na skladovnici. Nanj je padel hlod za razmejitev skladovnic, ki ga je njegov sodelavec nameraval pokončno postaviti prečno na zloženo skladovnico z delovnim strojem za nakladanje in razkladanje. Pri tem se je teža hloda, privezanega na vilice grabilca prenesla na skladovnico, zato se je bremenska veriga razrahljala, hlod je zdrsel čez skrajni konec vilic in tožnika zadel v glavo. Sodišče prve stopnje je sledilo stališčem, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, da iz delovanja grabilca izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne in je tudi ob veliki skrbnosti ter spoštovanju varnostnih predpisov ni mogoče vedno odvrniti. Ne le, da je delovni stroj, ki dviguje, prevaža in odlaga hlode, nevarna stvar, kot nevarno dejavnost je opredeliti nevaren način transporta z delovnim strojem, do škodnega dogodka oziroma padca hloda je namreč prišlo med običajno uporabo delovnega stroja, ko se je na njegovem grabilcu v pokončnem položaju prenašal dolg in težek hlod, ki je bil dvignjen od tal. Odgovornost toženke je ustrezno utemeljilo na pravilih objektivne odgovornosti (drugi odstavek 131. člena OZ v zvezi s 150. členom.
Presojo delne oprostitve objektivne odgovornosti toženke je sodišče prve stopnje zmotno presojalo na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ. Delno oprostitev odgovornosti zaradi soprispevka oškodovanca k nastanku škode, določeno v tretjem odstavku 153. člena OZ, je treba obravnavati kot izjemo. To se odraža tudi v razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena; toženka je tista, na kateri je (bilo) trditveno (in posledično dokazno) breme glede dejstev, ki bi privedla do oprostitve odgovornosti, pri čemer je izhodišče za presojo, ali je (bilo) ravnanje oškodovanca, tožnika za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano objektivno in abstraktno.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo višino povprečne mesečne plače na dan odločanja, ki predstavlja podlago za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih. Pritožbeno sklicevanje tožnika na visoko stopnjo inflacije v času sojenja je neutemeljeno.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o višini premoženjske škode iz naslova tuje pomoči. Pri ugotavljanju obsega tuje pomoči, ki jo je tožnik potreboval po nesreči, je izvedenskemu mnenju D. D. utemeljeno pripisalo večjo težo kot izpovedim tožnika in njegove mame ter partnerke, saj je glede na poškodbe in razpoložljivo zdravstveno dokumentacije ocenil, pri katerih opravilih je tožnik potreboval pomoč. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v prvem mesecu po odpustu iz bolnišnice potreboval tujo pomoč v obsegu dveh ur dnevno, v naslednjih mesecih pa nekaj ur tedensko, zato je sodišče prve stopnje višino odškodnine iz tega naslova pravilno prisodilo glede na seštevek ur in ceno urne postavke. Pritožbeno zavzemanje tožnika za višjo odškodnino za premoženjsko škodo je neutemeljeno.
V zvezi s poškodbo bi moral tožnik ustrezno zatrjevati in hkrati izkazati način in potek njenega nastanka, ki bi ob obstoju tudi drugih potrebnih elementov odškodninske obveznosti utemeljeval njegov zahtevek. To pa mu ni uspelo, saj (kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe) svojemu bremenu (že glede same dinamike poteka škodnih dogodkov) ni zadostil.
Ob neizkazanem poteku škodnega dogodka je presoja ostalih predpostavk civilnega delikta brezpredmetna. Kljub temu je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih okoliščin obeh dogodkov presodilo, da ne gre za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Neutemeljena je pritožbena trditev, da udarjanje s "težko" palico po ulitkih, ki prihajajo po tekočem traku, predstavlja nevarno dejavnost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Tožnik ni konkretiziral trditev o teži palice, zato pritožbene navedbe o težki palici ni mogoče preizkusiti. Objektivna odškodninska odgovornost je pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari in dejavnosti, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Preproste delovne operacije na tekočem traku same po sebi ne morejo pomeniti nevarne dejavnosti. Pri ročnem ločevanju ulitkov s palico gre za enostavno opravilo, katerega nevarnost je običajna. Zato uporaba palice v okoliščinah, kot so bile ugotovljene v tem primeru, ne more pomeniti posebne nevarnosti. Zgolj to, da se delo opravlja ob premikajočem se traku, ki ga posamezen delavec ne more uravnavati drugače, kot je programirano (četudi zahteva zbranost), za objektivno odgovornost toženke ne zadošča. Ker je pojem nevarna dejavnost pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru vsebinsko napolniti, pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, zakaj ni verjelo izpovedi tožnika in A. A. o nevarnem delu, ker prihaja do velikih poškodb, česar dokazni postopek ni potrdil.
Pritožbeno sodišče sprejema tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana niti krivdna odgovornost toženke.
dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - postopek predodelitve mladoletnih otrok, določitve stikov in določitve preživnine - predodelitev otroka v vzgojo in varstvo drugemu od staršev - dodelitev otroka očetu - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - začasna ureditev stikov - obseg in način izvajanja stikov - preživnina za mladoletnega otroka - ukinitev plačevanja preživnine - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - določitev stikov med počitnicami
Glede na navedeno in neizpodbijano odločitev sodišča prve stopnje, po kateri bosta sinova po izdani začasni odredbi živela pri upniku in imela z materjo le občasne stike, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je predlog upnika po začasnem zaupanju otrok v vzgojo in varstvo očetu utemeljen. Ohranitev predhodne ureditve, po kateri bi mati še naprej samostojno odločala o vprašanjih, ki ne vplivajo bistveno na razvoj otrok, bi lahko privedla do poglobitve konfliktnega odnosa med staršema, kar bi bilo za otroka ogrožujoče. Predmet odločanja tistega starša, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, so namreč vprašanja iz dnevnega življenja otroka, torej povezana s šolskim delom, interesnimi dejavnostmi in rednimi zdravniškimi pregledi, zato je prav, da avtoriteto nad tem področjem vzpostavi tisti od staršev, ki za otroka pretežno skrbi.
Naloga obeh staršev je, da otroka vzpodbujata in jima pomagata, da izkoristita svoje potenciale, pri čemer bosta najbolj uspešna ob medsebojnem sodelovanju in prilagajanju udeležencev. To bo nedvomno večje ob določenem tedenskem stiku, kot če bi bila otroka z mamo le vsak drugi vikend, vse tedenske obveznosti pa opravljala pri očetu.
predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program - predložitev potrdila o prijavi na rehabilitacijski program
Storilec izrecno ne zatrjuje obstoja katerega od predvidenih pritožbenih razlogov. Ker storilec v roku, ki mu je bil določen s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni pravočasno predložil dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program, niti ni sporočil morebitnih (objektivnih) razlogov za nepredložitev le-tega, je sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - bolniški stalež - obveščanje delodajalca o bistvenih okoliščinah - denarno povračilo namesto reintegracije - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Toženka je tožniku pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala zaradi vsaj iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ker je od 16. 8. 2023 ni obvestil o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja; obrazložila je, da jo je tožnik 1. 7. 2023 obvestil, da je v bolniškem staležu, nato pa konec julija 2023, da se 16. 8. 2023 vrne na delo. Na delo ga od 16. 8. 2023 do 29. 8. 2023 ni bilo, toženka pa ni vedela, iz katerega razloga je odsoten z dela, saj se na njene klice in pozive ni odzval.
Za odločitev je bistveno, da je bil tožnik od 3. 7. 2023 (neprekinjeno) v bolniškem staležu, o čemer je toženko obvestil. Drugih obveznosti (obveščanja) v razmerju do toženke v času bolniškega staleža ni imel. Pritožbeno sodišče soglaša z zavzetimi stališči, da je tožnik ni bil dolžan obveščati v času trajajočega bolniškega staleža niti se javljati na klice direktorja. Ne gre za bistvene okoliščine, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 36. člena ZDR-1, ki določa obveznost obveščanja.
Delavec v razmerju do delodajalca nima obveznosti obveščanja o zdravljenju niti mu posredovati s tem povezanih listin (gre za občutljive osebne podatke). Ne glede na navedeno je bila toženka v določeni meri o zdravljenju tožnika obveščena, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in so njene drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.
pravica do popravka - pravica do objave popravka - objava na spletni strani - sprememba prvostopenjske odločitve - zahteva za objavo popravka - vsebina zahtevka za popravek - formalni pogoji za objavo popravka - odklonitveni razlog za objavo popravka - razlogi za zavrnitev objave popravka - popravek v širšem smislu
Za presojo o utemeljenosti zahtevka ni odločilno, da je toženka zavrnila objavo popravka s sklicevanjem na drug odklonitveni razlog, kot ga je navedla v pravdi, niti njeno ravnanje po prejemu zahteve za objavo popravka. ZMed ne daje podlage za omejitev ugovorov odgovornega urednika v pravdi, toženkino ravnanje po prejemu zahteve pa ni povezano s presojo v tem postopku, tj. ali so podane morebitne ovire za objavo zahtevanega popravka.
V primeru že obstoječega pravdnega postopka, ko se nad toženo stranko začne stečajni postopek, mora tožeča stranka zaradi načela koncentracije stečajnega postopka v zakonsko določenem roku prijaviti vtoževano terjatev v stečajnem postopku in v primeru njenega prerekanja v prekluzivnem roku nadaljevati pravdni postopek, sicer njena terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha. Vendar pa to velja le za terjatve iz 20. člena ZFPPIPP. Če pa teče pravdni postopek proti stečajnemu dolžniku glede tožbenega zahtevka, v katerem ni vsebovana terjatev iz 20. člena ZFPPIPP, se pravdni postopek nadaljuje (ko ga prevzame stečajni upravitelj ali ko ga sodišče pozove, da to stori) in mora sodišče o takem zahtevku vsebinsko odločiti.
Pritožnik se pravilno sklicuje na drugi odstavek 19. člena ZPP, ki sedaj določa, da se lahko (vsako) sodišče prve stopnje (ne le okrožno, temveč tudi okrajno in sodišče specialne pristojnosti kot je delovno sodišče) po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa le na ugovor tožene stranke, ki ga ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave.
Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 7, 7/1. ZFPPIPP člen 114, 114/3.
unovčevanje stečajne mase - postopek unovčenja in razdelitve stečajne mase - nadomestilo upravitelja za razdelitev stečajne mase - tarifa - omejitev višine nadomestila - namen stečajnega postopka
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da se pri odločanju o nadomestilu upravitelju, postopek unovčenja in razdelitve stečajne mase šteje kot enoten postopek, ne glede na to, da se je stečajna masa unovčevala postopoma in se je razdelitev izvajala skozi več delnih razdelitev.
OZ-UPB1 člen 179, 181. ZPP člen 353, 358, 358/1-6.
denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - kaznivo dejanje posilstva - sporna višina odškodnine - kršitev dostojanstva - odškodnina za telesne bolečine - intenziteta in trajanje strahu - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - primerna višina odškodnine
Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, nepremoženjska škoda iz 181. člena OZ ne izključuje drugih oblik nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če so te nastale in so se pojavile v posebej izraziti obliki.
Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 22.000,00 EUR, kar predstavlja dobrih 15 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe. Tako odmerjena je skladna s težo škodnega dogodka, upošteva načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, prav tako je v okvirih sodne prakse v primerljivih zadevah, kjer je razpon dosojenih odškodnin nekje med 8 in 14 povprečnimi plačami, zato prisojena odškodnina v obravnavani zadevi ni previsoka.
ZFPPIPP člen 97, 97/2, 386, 386/1, 386/1-1. DZ člen 74, 74/1, 74/2, 77, 77/1, 83, 83/5.
postopek osebnega stečaja - skupno premoženje zakoncev - delež na skupnem premoženju - izločitvena pravica zakonca - sodna poravnava - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - soglasje k sklenitvi sodne poravnave
V postopku osebnega stečaja je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena tako, da ne more opravljati dejanj, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika je stečajni upravitelj.
OZ člen 179, 182. ZPP člen 154, 154/2, 165, 165/2.
pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primerna višina odškodnine - odškodnina za bodočo škodo - delno plačilo odškodnine za strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - stroški postopka - uspeh po temelju in po višini
Glede ne ugotovitve izvedenca, izpovedbo tožnice ter starost tožnice, ki je ob škodnem dogodku bila stara 55 let, trajanje in intenzivnost bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino v višini 4.320,00 EUR dosodilo nekoliko prenizko. Upoštevajoč izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje v nezadostni meri upoštevalo trajanje tožničinih bolečin. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je tožnica močne bolečine, ki jih je blažila z nesteroidnimi antirevmatiki in opiatskimi analgetiki trpela vse do operacije, ki je bila 18. 2. 2018. V tem času je bila povsem odvisna od drugih zaradi bolečin, nakar se ji je 2 do 3 mesece po operaciji močna bolečina vrnila, saj je imela zelo boleče noge, krče, bolečine v kolkih, kolenih in gležnjih. Zaradi intenzivnosti bolečin je morala zraven jemati še pomirjevala, opiate, zdravila proti krčem in druge analgetike. Iz izvedenskega mnenja tako izhaja, da je skupna doba trajanja hudih bolečin bila skoraj eno leto.
ZFPPIPP člen 233, 233/8. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 7, 7/4.
postopek osebnega stečaja - nadomestilo upravitelja - dodatne naloge in pristojnosti upravitelja med preizkusnim obdobjem - nadomestilo za izvajanje dodatnih nalog
Ob razlagi, kakršno je uporabilo sodišče prve stopnje, se upravitelju nalaga določena opravila, za katera se pogosto že v naprej ve (ko iz predloga za začetek postopka osebnega stečaja oziroma otvoritvenega poročila izhaja, da dolžnik nima nobenega premoženja; ko gre za nezaposljivega oziroma težko zaposljivega dolžnika ...), da upravitelj plačila zanje ne bo prejel. Takšna razlaga pa je v nasprotju z določbami ZFPPIPP, ki upravitelju nalagajo opravljanje določenih nalog v postopku odpusta obveznosti in mu dajejo tudi pravico do nagrade za opravljanje teh nalog.
ZFPPIPP člen 121, 121/2, 123a. ZPP člen 105, 105/3, 289, 335, 335-1, 335-4, 343, 343/1, 343/3, 346, 366. Pravilnik o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku (2020) člen 25. Pravilnik o elektronskem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti (2021) člen 2.
začetek osebnega stečaja - smiselna uporaba določb ZPP - obvezne sestavine pritožbe - elektronsko vlaganje pisanj - podpis pritožnika - nepodpisana pritožba - dovoljenost pritožbe - zavrženje pritožbe dolžnika
Pritožnik je vložil pritožbo po elektronski pošti, ki ni podpisana, zato jo je višje sodišče v skladu z zgoraj navedenimi procesnimi določbami zavrglo kot nedovoljeno. Pritožbeno sodišče je namreč ob pregledu pritožbe ugotovilo, da ne vsebuje niti lastnoročnega podpisa pritožnika, niti njegovega varnega elektronskega podpisa. Pritožba, ki je bila vložena v obliki sporočila elektronske pošte, poslanega z elektronskega naslova ...@gmail.com na elektronski naslov sodišča urad.ozce@sodisce.si, namreč vsebuje le računalniški izpis imena "A. A.", kar pa ne ustreza lastnoročnemu podpisu, kot je opredeljen v tretjem odstavku 105. člena ZPP.
oprostitev plačila sodne takse - obseg veljavnosti sklepa o oprostitvi plačila sodne takse - oprostitev plačila v postopku na prvi stopnji - oprostitev plačila sodnih taks za celoten postopek - postopek zavarovanja - razveljavitev plačilnega naloga
Tudi iz sodne prakse jasno izhaja, da sklep o oprostitvi plačila sodne takse velja za vse takse, tako tiste, ki so nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v pritožbenem postopku. To pomeni, da je stranka oproščena plačila vseh taks, ki nastanejo v zvezi s to zadevo, torej tudi plačila sodne takse za postopek zavarovanja v tem pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje, ki se je začel z vložitvijo predloga dne 6. 5. 2024. Postopek zavarovanja v okviru pravde je del postopka pred sodiščem prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00079829
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 7, 8. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 16, 38, 47. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 12, 114, 114/3, 169. URS člen 23. OZ člen 5, 87, 87/1, 87/2, 193,. ZVPot člen 23, 23/2, 24. ZPP člen 358, 358/1, 358/1-5.
ničnost kreditne pogodbe - valutno tveganje - kreditna pogodba v CHF - uporaba prava EU - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - potrošniška kreditna pogodba - varstvo potrošnikov - razlaga direktive - postopek predhodnega odločanja pred Sodiščem Evropske unije - zastaranje kondikcijskega zahtevka - pravica do sodnega varstva - nepošten pogodbeni pogoj - odvračalni učinek - začetek teka zastaralnega roka - kondikcijski zahtevek - monetarni nominalizem - valutna klavzula v CHF - obogatitveni princip - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - poštenost pridobitelja - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera in poštenje - pojasnilna dolžnost banke - subjektivno merilo - nacionalno in evropsko pravo
Za presojo spornega pogodbenega razmerja je potrebno uporabiti pravne predpise, ki se nanašajo na varstvo potrošnika, saj gre v obravnavanem primeru za potrošniško kreditno pogodbo: določbo 38. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških kreditih (v nadaljevanju Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).
Naloga sodišča je, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami.
Da je potrebno biti pri odločanju o zastaralnem roku v primerih potrošnikov previden, je poudarilo tudi VSRS v zadevi II Ips 14/2020, ko je navedlo, da je treba upoštevati potrošniško naravo spornega razmerja in specifičnosti njene ureditve.
Kot je bilo že opozorjeno, gre za podobno zadevo kot v primeru izbrisanih, ki niso mogli poznali svojih pravic (saj jim jih je država ves čas odklanjala) in je zato Ustavno sodišče RS v njihovem primeru odločilo, da zastaranje ni moglo začeti teči že, ko so uveljavljali primarno pravno varstvo.
Pritožba pravilno poudarja monetarni nominalizem, kar pomeni, da mora stranka vrniti drugi stranki isto količino denarnih enot, kot jih je prejela.
SEU je zavzelo stališče, da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala.
Tako se izkaže določba 193. člena OZ v konkretnem primeru za ugodnejšo za potrošnika kot določbe Direktive oziroma na podlagi le-te izoblikovana sodna praksa SEU, saj daje tožnici kot potrošnici več pravic, to je, da ima pravico zahtevati zakonske zamudne obresti od zneska, ki presega glavnico, od dneva poplačila celotne kreditne obveznosti, in ne šele od dneva, ko je toženko opomnila na plačilo oziroma vložila tožbo.