ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 56, 56/1.. ZDR člen 52.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - projektno delo - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo, za katero je tožnica sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni projektno delo. Ugotovilo je, da je bil razlog, da so se pogodbe o zaposlitvi sklepale za določen čas, v tem, da je bil čas financiranja časovno omejen, časovna omejitev vira financiranja določenega dela pa ni odločilen kriterij za zaključek, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela, da je delo npr. vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, in se samostojno začne in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo. Po stališču pritožbenega sodišča predstavlja projektno delo določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom, ko je projektno delo torej končano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delo tožnice na projektu "C." ni imelo teh značilnosti. Tožnica je izvajala kontrolo projektov kohezijske politike in je kontrolirala različne projekte, kontrolirala je tudi plače tehnične pomoči za zaposlene na ministrstvu. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 3. točko 1. odstavka 68. člena ZJU.
Pravno praznino ZPIZ-2, ki dolžnosti vrnitve neupravičene pridobitve zavoda ne ureja, je po stališču pritožbenega sodišča potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno. Neposredno pravno urejeni primer in analogni primer imata enako pravno vrednost, zaradi česar je potrebno sklepati, da za oba velja enaka pravna posledica. Že po načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS je potrebno enake primere obravnavati enako. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Če se zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva po 3. členu ZS predpise, ki urejajo podobne primere. Ker je zavod upravičen do vračila neupravičeno izplačanih denarnih zneskov, je po analognem sklepanju tudi zavarovanec upravičen do vračila brez podlage že vrnjenih denarnih zneskov. Če je torej zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ dolžan vrniti zavarovancu. Obseg vrnitve neupravičene pridobitve pa določa 193. člen OZ.
Ttoženi stranki (niti njeni pooblaščenki) ni mogoče očitati malomarnosti, ker je svojo vlogo skupaj s prilogami vložila v spis šele na prvem naroku za glavno obravnavo. V vabilu na prvi narok za glavno obravnavo je bila namreč tožena stranka izrecno opozorjena, da bo imela možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov tudi na prvem naroku za glavno obravnavo (kar sicer izrecno določa tudi prvi odstavek 286. člena ZPP). S tem, ko je tožena stranka to pravico izkoristila, ji ni mogoče očitati malomarnega ravnanja, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Zato za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 156. člena ZPP (po katerem, mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo) niso bili izpolnjeni pogoji.
ZDR-1 člen 4, 13, 18, 22, 54.. ZDR člen 4, 11, 16, 52.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - podrejenost drugemu
Bistvena značilnost delovnega razmerja in temeljni razlikovalni element, ki delovno razmerje loči od drugih oblik opravljanja dela, je podrejenost delavca v razmerju do delodajalca. To se kaže predvsem v tem, da je delavec vezan na navodila delodajalca in podvržen njegovemu nadzoru. Pri tem pa ne gre nujno za navodila in nadzor v smislu vsebine dela, ki ga delavec opravlja, saj je avtonomija pri opravljanju dela odvisna tudi od narave dela, ki ga delavec opravlja. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni upoštevalo narave učiteljskega dela tožnice in je njen položaj ter vezanost na navodila in nadzor zmotno presojalo zgolj z vidika njene strokovne samostojnosti. Tako se je pri presoji tega elementa delovnega razmerja zmotno osredotočilo zgolj na to, ali je tožnica sama oblikovala pristop in način podajanja snovi za posameznike, upoštevaje njihovo različno stopnjo predznanja. Iz narave njenega dela izhaja, da je bila tožnica vezana na pravila svoje stroke in predpisan učni načrt. To pa ne pomeni, da v razmerju do tožene stranke ni bila v podrejenem položaju in da tožena stranka njenega dela ni nadzirala in ji dajala navodil.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - odsotnost z dela
Ravnanje delodajalca, ko ve, da se delavec nahaja v prostorih, ki jih je toženka zagotavljala za stanovanja v Nemčiji, pa kljub temu vabilo na zagovor pošiljal na naslove, za katere ve, da delavca tedaj ni tam, je nezakonito. Posledično je nepravilna in nezakonita trditev toženke, da je bilo tožniku vabilo na zagovor s fikcijo vročitve vročeno 22. 4. 2016. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, da je toženka ravnala v nasprotju z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1, saj tožniku pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora in da niso podane okoliščine zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožniku zagovor omogoči. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Ker sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj naj izvedenka ne bi bila upravičena do priglašenih 207,00 EUR nagrade za pripravo na ustno podajanje izvida in mnenja, je utemeljena pritožba izvedenke, da bi ji moralo dosoditi vsaj 138,00 EUR kot za zahtevno pripravo, glede na to, da je bilo s takšno stopnjo zahtevnosti ovrednoteno tudi pisno izvedensko mnenje.
ZDR-1 člen 33, 37, 39, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZVK člen 13.. KZ-1 člen 204.. ZPP člen 14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - tatvina - obsodilna kazenska sodba
Tožnik je med trajanjem delovnega razmerja pri toženi stranki brez njene vednosti in dovoljenja za svoj račun sklepal posle za izdelke, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, saj je bila prodajna pogodba, ki jo je tožeča stranka sklenila z D.D., sklenjena glede izdelkov tožene stranke, ki jih sicer prodaja tožena stranka, prodaja takšnih stvari pa za toženo stranko pomeni konkurenco. Sodišče prve stopnje je kršitev pravilno okvalificiralo kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja iz 33. člena (vestno opravljanje dela), 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja) in 39. člena ZDR-1 (konkurenčna prepoved).
Sodišče prve stopnje se je glede okoliščin odtujitve utemeljeno oprlo na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ki se nanaša na isto dejansko stanje kot obravnavana izredna odpoved. Z navedeno pravnomočno sodbo je bilo razsojeno, da je tožnik kriv, da si je protipravno prilastil premične stvari, ki so bile last tožene stranke. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (14. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZUJIK člen 20, 83, 83/1.. ZUJIK-E člen 13.. - člen 9, 9/3, 11, 11/3.
plačilo prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna - samozaposleni v kulturi
ZUJIK v prvem odstavku 83. člena določa, da samozaposleni v kulturi lahko zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje ter za starševsko varstvo in za zaposlovanje od najnižje pokojninske osnove za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, v primerih, ko njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih treh letih ali ko gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (defecitarni poklic), če delo samozaposlenega v zadnjih treh letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga zajema ta poklic. V drugem in tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se pravica podeljuje za tri leta z možnostjo ponovnih podeljevanj in da pravica preneha po samem zakonu naslednji dan, ko samozaposleni v kulturi izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Izjemoma se taki osebi, ko doseže starost najmanj 50 let in zaprosi za pravico do plačila prispevkov, pravica prizna vse do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar le v primeru, če izpolnjuje tudi pogoje iz že citiranega prvega odstavka 83. člena ZUJIK. Tožnikovo delo v zadnjih treh letih ni pomenilo izjemnega kulturnega prispevka za razliko od prejšnjih let, ko je že imel priznano pravico do plačila prispevkov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00005174
SZ-1 člen 30. OZ člen 197. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11, 339/2-15, 443, 443/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - protispisnost - aktivna legitimacija upravnika - upravnik večstanovanjske stavbe - plačilo obratovalnih stroškov - verzija - stroški upravljanja - pogodba o upravljanju
Tožeča stranka je bila stvarno legimirana za obe vtoževani terjatvi: za obratovalne stroške na podlagi 197. člena OZ v zvezi s 30. členom SZ-1, za stroške upravljanja pa na podlagi pogodbe o upravljanju.
Ne glede na to, da je bil tožnik v času vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine vključen v prostovoljno zavarovanje kmetov, to ni ovira za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Tožnik je bil vključen v zavarovanje iz razloga, ker mu nadomestilo za primer brezposelnosti ni bilo priznano. Priznano pa mu je bilo šele kasneje, za nazaj. Taka odločitev pa je bila izdana šele v letu 2015. Tožnik tako ni mogel v letu 2014 uspešno uveljavljati priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1, saj tedaj še ni bil končan postopek pred sodiščem v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008147
KZ člen 95, 96, 112, 112/6, 126, 126/13, 244, 244/1.. ZTPDR člen 70.. ZDR člen 182.. ZDR-1 člen 177.. ZOR člen 192, 206, 206/2, 377, 377/1, 414, 41/1.. OZ člen 171, 171/1, 186, 353, 353/1, 395, 395/1.. ZPP člen 14.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - zastaranje - obsodilna kazenska sodba - identično dejansko stanje - pomoč pri kaznivem dejanju - soprispevek - višina nastale škode - izvedensko mnenje
Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti.
Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bil toženec v kazenskem postopku pravnomočno obsojen kot pomočnik pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Sodišče prve stopnje se je zato pri odločitvi utemeljeno oprlo na določbo 14. člena ZPP, v skladu s katero je pravdno sodišče v primeru, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo.Vezanost na kazensko sodbo v smislu 14. člena ZPP pomeni, da sodba delovnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je bilo sodišče prve stopnje vezano (tudi) na ugotovitev iz kazenske obsodilne sodbe glede višine nastale škode. To iz določbe 14. člena ZPP ne izhaja. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje mora civilno (delovno) sodišče pri ugotavljanju višine škode paziti le na to, da višina škode lahko pomeni kvalifikatoren element kaznivega dejanja. Takšna situacija je podana tudi v obravnavanem primeru, saj je bilo v kazenski obsodilni sodbi ugotovljeno, da so obsojeni z izvršitvijo kaznivega dejanja pridobili veliko premoženjsko korist oziroma povzročili veliko premoženjsko škodo.
izvršilni postopek pred začetkom stečajnega postopka - pridobitev ločitvene pravice izven izvršilnega postopka - pridobitev ločitvene pravice v postopku zavarovanja - nadaljevanje zaradi začetka stečajnega postopka prekinjene izvršbe na premoženje, ki je predmet ločitvene pravice - preizkus terjatev v stečajnem postopku - ustavitev izvršbe
Ko se med izvršilnim postopkom začne nad dolžnikom stečajni postopek, ni razlikovanja med položajem, ko je upnik pridobil ločitveno pravico v postopku izvršbe, in položajem, ko jo je pridobil izven tega postopka, bistveno je, da jo je do začetka stečajnega postopka (na kakršenkoli način) pridobil. Možnost nadaljevanja zaradi začetka stečajnega postopka prekinjenega izvršilnega postopka s prodajo premoženja stečajnega dolžnika, na katerem je upnik pridobil ločitveno pravico, je predvidena le za primer, ko je stečajni postopek pravnomočno končan brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev. Ko je v stečajnem postopku opravljen preizkus terjatev, izvršilno sodišče ne opravlja prodaje premoženja, temveč v vsakem primeru ustavi postopek izvršbe. Razveljavitev izvršilnega dejanja, na podlagi katerega je upnik pridobil ločitveno pravico, je torej v določenem postopku možna le, če je bila ločitvena pravica pridobljena v tem in ne v kakšnem drugem postopku. Ker je v tej fazi postopka že znano, da se stečajni postopek ni (in ne bo) pravnomočno končal brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev, bi bila prekinitev postopka sama sebi namen in zato nesmiselna, saj se ta izvršilni postopek v nobenem primeru ne bo mogel nadaljevati.
starostna pokojnina - pokojninska doba - prostovoljno zavarovanje
Pokojninske dobe po ZPIZ-1 iz naslova prostovoljnega zavarovanja, ni mogoče enačiti z inštitutom pokojninske dobe brez dokupa iz četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2, ne glede na višino plačanih prispevkov. Pokojninska doba brez dokupa, definirana v 7. členu ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. V to dobo se ne šteje prostovoljne vključitve v zavarovanje, niti podaljšano zavarovanje, noben dokup, niti obdobja po 189. členu ZPIZ-1, tj. časa skrbi v prvem letu otrokove starosti.
Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca, ki jo toženec vodi na podlagi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) ni zgolj informativne narave, temveč ima po 87. členu tega zakona značaj javne listine. Dejstva, ki izhajajo iz javne listine, se štejejo za resnična. Kljub temu je po 4. odstavku 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati drugače.
Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožniku v pokojninsko osnovo lahko upošteva le plača za najvišje dovoljeno število opravljenih nadur oziroma tako, kot to izhaja iz podatkov na obrazcu M4 (razen za leto 2007), ki so bili pri določitvi pokojninske osnove tudi upoštevani, je torej pravilen. Tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za vse dejansko opravljene nadure, zato ni utemeljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSK00005368
ZGD-1 člen 503., 503/1., 503/2., 503/2-3.. ZPP člen 184., 184/2., 185., 185/1., 188., 188/4.
družbeniška tožba - uveljavljanje odškodninskega zahtevka družbe s strani družbenikov - dopustnost družbeniške tožbe - umik tožbe - materialnopravne posledice umika tožbe - (objektivna) sprememba tožbe - sprememba tožbe brez soglasja toženca - sklep da se sprememba tožbe ne dovoli
Družbeniška tožba je izjema v sistemu in po svoji naravi subsidiarna, kar pomeni, da pride v poštev, kadar odpovejo druge možnosti, ki jih ima družbenik v družbi za dosego svojih legitimnih interesov. Prav zato ZGD-1 v 503. členu določa (negativne) pogoje za vložitev take tožbe. Le če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, ima družbenik pravico vložiti tožbo sam. Za tožbo, ki je umaknjena, se šteje kot da nikoli ni bila vložena. Pogoj, "da tožba ni bila vložena" je zato izpolnjen in bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vsebinsko obravnavati.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da glede na specialno določilo 95. člena SZ-1 v stanovanjskih razmerjih ni mogoče uporabiti splošne določbe 615. člena OZ o molče obnovljenem zakupu. SZ-1 namreč izključuje možnost nadaljevanja najemnega razmerja za določen čas brez sklenitve aneksa k najemni pogodbi, ki mora biti sklenjen 30 dni pred potekom najema za določen čas. Sodna praksa je enotna, da gre za specialno določilo, ki izključuje uporabo 615. člena OZ.
ZFPPIPP člen 331, 331/4, 331/4-2, 383, 383/1, 395, 395/2.
prodaja premoženja v stečajnem postopku - osebni stečaj - izpraznitev stanovanjske hiše - nezakoniti sklep - solastni delež - nezavezujoče zbiranje ponudb - prodaja solastne nepremičnine
Predmet prodaje v stečajnem postopku je lahko le premoženje stečajnega dolžnika. Le za to premoženje veljajo posebna pravila o prodaji. Vse dokler solastna stvar ni razdeljena, pa naložitev dolžniku, da izprazni celotno stanovanjsko hišo, ni pravilna.
Ni utemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je nekritično sledilo predlogu upravitelja, da je po neuspešni prvi prodaji dolžnikovega solastniškega deleža nepremičnin najprimernejši način prodaje na podlagi neposrednih pogajanj z zainteresiranimi kupci. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upravitelj utemeljil svoj predlog s stališčem, da bo lažje našel kupca, če se bodo nepremične prodajale kot celota. Za tako prodajo, ki jo bo lahko izvedel z ostalimi solastniki, pa je najprimerneje izvesti postopek nezavezujočega zbiranja ponudb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00005550
ZDen člen 32, 69. ZOR člen 111, 1098. ZUP člen 260, 263, 279.
pravni interes za ugotovitveno tožbo - vmesni ugotovitveni zahtevek - nesklepčna tožba - pogodbena volja strank - nesporazum - poravnava - poravnava v denacionalizacijskem postopku - ovira za vrnitev podržavljenega premoženja - napaka v denacionalizacijskem postopku - upravni postopek
Iz 69. člena ZDen izhaja, da mora na to, da poravnava ni sklenjena v nasprotju s prisilnimi določbami zakona, paziti denacionalizacijski organ. Slednji je zato tisti, ki bi moral paziti na to, da nepremičnina parc. št. 511/2 k. o. X ne bi bila vključena v poravnavo, če drži, da na njej stoji objekt, ki je bil zgrajen po podržavljenju (32. člen ZDen). V kolikor tega ni storil (zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ali zaradi spregleda te postopkovne dolžnosti) oziroma je bila morebiti presoja napačna (zmotna uporaba materialnega prava), gre za napako, ki bi jo morala tožnica uveljavljati s pravnimi sredstvi v postopku denacionalizacije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00006105
OZ člen 5, 34, 34/2, 35, 82, 82/2, 88, 88/1. ZPP člen 253, 254, 337. ZGD-1 člen 269.
udeležba članov uprave pri dobičku družbe - plačilo za delo članom uprave - načelo vestnosti in poštenja - načelo enake vrednosti dajatev - razlaga pogodb - nagrada za uspešno poslovanje - merila za odmero nagrade - upoštevana merila - določenost in določljivost predmeta pogodbe - pogodbeni pogoj - delna ničnost pogodbe - pritožbene novote
Udeležba pri dobičku je ena od oblik plačil članom uprav za njihovo delo. Ker tožnik, čigar mandat člana uprave je v letu 2011 prenehal že 30. junija, v drugi polovici leta za toženo stranko ni opravil nobenega dela, bi bilo plačilo celotne udeležbe pri dobičku za leto 2011 v nasprotju ne samo z načelom vestnosti in poštenja, ampak tudi z načelom enake vrednosti dajatev.
Besedila točke 5. 3. individualnih pogodb ni mogoče razumeti drugače kot tako, kot se glasi in kot ga je pravilno razumelo tudi sodišče prve stopnje - da tožniku pripade nagrada za uspešnost, če tožena stranka doseže načrtovano raven poslovne uspešnosti v vseh v pogodbi navedenih merilih. Zato uporaba razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ, za kar se zavzema pritožnik, ne more priti v poštev. Ker subjektivno dojemanje tožnika glede vsebine določb točke 5. 3. pogodb, pri njihovi razlagi ni pomembno, pritožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na to, kako naj bi besedilo tega člena razumel tožnik kot strokovnjak s področja managementa.
Res je, da pravdni stranki za poslovna merila v pogodbah nista določili kazalnikov, tako kot sta jih določili za finančna merila. A to samo po sebi še ne pomeni, da bi bila dogovorjena poslovna merila zato neupoštevna, za kar se zavzema pritožba. Za veljavnost dogovora namreč zadošča, da je predmet izpolnitvenega ravnanja določljiv (primerjaj drugi odstavek 34. člena OZ). Zato lahko stranki ob sklenitvi pogodbe predmet obveznosti določita tudi tako, da določita le splošne značilnosti posla, ki se ga zaveže opraviti ena od strank, opredelitev podrobnejših značilnosti (posla) pa prepustita drugi stranki.
Celo, če poslovna merila v pogodbah res ne bi bila določljiva, to po prepričanju drugostopenjskega sodišča ne bi moglo pripeljati do tega, za kar se zavzema pritožnik - da bi se mu nagrada za uspešno delo izplačala upoštevajoč le finančna merila. Že iz besedila pogodbenega dogovora med pravdnima strankama v točki 5. 3. individualnih pogodb namreč izhaja, da sta stranki želeli uspešnost poslovanja tožene stranke presojati skozi vseh šest meril - tako skozi poslovna, kot skozi finančna. Izpolnjevanje vseh šestih meril je bilo torej pogodbeni pogoj za tožnikovo pridobitev nagrade za uspešno delo. Čim je tako, pa delna ničnost takšnega dogovora (oziroma upoštevanje le nekaterih meril, kot pravi pritožnik) ne bi mogla priti v poštev, saj sta jo stranki s tem, ko sta upoštevanje vseh šestih meril določili za pogodbeni pogoj, izključili (prvi odstavek 88. člena v zvezi s 35. členom OZ). V takšnem primeru bi bil dogovor o nagradi za uspešno delo kvečjemu v celoti ničen.