ZFPPIPP člen 265, 266, 267, 268, 268/7. OZ člen 112.
razveza prodajne pogodbe za nepremičnino - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - uporaba splošnih določil obligacijskega prava
Specialna ureditev v ZFPPIPP glede področja vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb ne izključuje uporabe pravil OZ o razvezi oz. spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ).
Ureditev, kot je vsebovana v citiranih členih ZFPPIPP, po presoji pritožbenega sodišča kaže na namen zakona, da se uporabijo določbe ZFPPIPP, če posamezni primer oz. situacijo v stečaju posebej urejajo (drugače od splošnih pravil obligacijskega prava), v drugih primerih pa naj se uporabijo splošna pravila OZ.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Zaradi zmotne materialno pravne presoje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi tožniku nedokazane kršitve, ki se nanaša na očitek samovoljne zapustitve delovnega mesta z namenom, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti, sodišče ni presojalo ostalih očitkov v izredni odpovedi (tj. da je tožnik med delovnim časom s službenim vozilom povzročil prometno nesrečo z materialno škodo in da ob vrnitvi poškodovanega službenega vozila o povzročeni prometni nesreči s povzročeno materialno škodo na službenem vozilu ni obvestil direktorja družbe), zato je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.
Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da je bil predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe s strani prvostopenjskega sodišča zavrnjen. V sklepu opr. št. VI Ps 874/2016 z dne 1. 6. 2016 je sodišče v II. točki izreka tudi odločilo, da predlagatelj nosi sam svoje stroške postopka, ker s predlogom ni uspel. Sklep je postal pravnomočen. Tako odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je tožeči stranki za predlog za izdajo začasne odredbe priznalo 150 točk ni v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, ki določa načelo uspeha v pravdi. Razen tega je prvostopenjsko sodišče v tem delu odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno.
Pravno praznino ZPIZ-2, ki dolžnosti vrnitve neupravičene pridobitve zavoda ne ureja, je po stališču pritožbenega sodišča potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno. Neposredno pravno urejeni primer in analogni primer imata enako pravno vrednost, zaradi česar je potrebno sklepati, da za oba velja enaka pravna posledica. Že po načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS je potrebno enake primere obravnavati enako. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Če se zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva po 3. členu ZS predpise, ki urejajo podobne primere. Ker je zavod upravičen do vračila neupravičeno izplačanih denarnih zneskov, je po analognem sklepanju tudi zavarovanec upravičen do vračila brez podlage že vrnjenih denarnih zneskov. Če je torej zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ dolžan vrniti zavarovancu. Obseg vrnitve neupravičene pridobitve pa določa 193. člen OZ.
plačilo razlike plače - delitev napitnine - igre na srečo - bruto plača
Po prvem odstavku 91. člena ZIS lahko ne glede na določbo 88. člena tega zakona igralci dajejo napitnino, ki se daje v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. Iz drugega odstavka tega člena izhaja, da je napitnina, opisana v prvem odstavku tega člena, sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da iz navedene določbe ne izhaja, da se celoten znesek napitnin (napitnina je sestavni del prihodkov koncesionarja) izplača zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače zaposlenih. Posledično temu pa je pravilno razlogovalo, da se iz prihodka iz naslova napitnin krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače (torej tudi davke in prispevke) in da so bili tožniki upravičeni do izplačila dela napitnine v neto znesku, zmanjšanem za predpisane dajatve od pripadajočega bruto zneska.
vpis direktorja javnega zavoda - javni zavod - lekarniška dejavnost
Tudi prepovedi, da bi bila lahko ista oseba v istem zavodu večkrat imenovana za vršilca dolžnosti direktorja, ZLD-1 ne predpisuje, upoštevaje ob tem, da je po poteku mandata direktorja ista oseba lahko znova imenovana za direktorja (tretji odstavek 31. člena ZZ).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - dejavnost vzgoje in izobraževanja - javni zavod
Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi za veljavno sklenitev določbe o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi morala tožena stranka objaviti poskusno delo kot pogoj v objavi prostega delovnega mesta, na katerem se je zaposlila tožnica. Ne obstaja namreč zakonska zahteva za veljavno vključitev poskusnega dela v pogodbo o zaposlitvi le ob predhodni določitvi tega pogoja v objavi prostega delovnega mesta. Brez take (izrecne) določbe v kolektivni pogodbi, veljavni med strankama, je poskusno delo lahko del pogodbe o zaposlitvi tudi brez poprejšnje objave.
predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - odločitev o pravdnih stroških
Čeprav tožnica skladno s 3. odstavkom 163. člena ZPP do konca glavne obravnave stroškov postopka ni priglasila, oziroma ni določno ali vsaj določljivo opredelila uveljavljane stroške postopka, torej ni podala niti pravočasne niti opredeljene zahteve za povrnitev stroškov, je povračilo stroškov postopka uveljavljala. Ob postavitvi tožbenega zahtevka je uveljavljala tudi, da ji toženec te stroške povrne. Pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje o njih odločiti.
sodna taksa kot procesna predpostavka - višina sodne takse - dopustni ugovorni razlog zoper plačilni nalog na plačilo sodne takse - odlog plačila sodne takse
Po prvem odstavku 34.a člena ZST-1 je zoper plačilni nalog dopusten ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, ker je bila taksa že plačana ali da je sodišče napačno odmerilo sodno takso. Toženec je ugovarjal, da je sodišče sodno takso napačno odmerilo.
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - I. kategorija invalidnosti - otrok
Iz podatkov matične evidence izhaja, da je bil tožnik že v obdobju pred očetovo smrtjo in tudi v času očetove smrti vključen v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Popolnoma nezmožen za delo (skladno z že citiranim 59. členom ZPIZ-2 se za popolno nezmožnost za delo šteje razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti), je postal šele z 12. 6. 1989. Na podlagi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti mu je bila tudi priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, kar pomeni, da odločitev zavezuje tudi sodišče. Sodišče tako nima pravne podlage, da bi ponovno presojalo, ali je bil tožnik že pred razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti popolnoma nezmožen za delo.
OZ člen 131, 131/1, 148.. ZPIZ-1 člen 142.. ZSDP člen 102.. URS člen 26.
dodatek za nego otroka - odškodninska odgovornost organa pravne osebe - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost države
Ppri presoji vsebine in obsega pravice, varovane v 26. členu Ustave RS, je treba upoštevati, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročajo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti, da njena specifičnost izhaja iz posebnega položaja države v nasprotju s subjektom, to je državljanom, pravnim osebam pa tudi drugim oseba, ki so na njenem ozemlju. Država vstopa v to pravno razmerje vertikalno, pri izvrševanju oblasti oz. v zvezi z njenim izvrševanjem, pri čemer jo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno z značilnostmi javno pravne odškodninske odgovornosti.
Sodišče prve stopnje je v obravnavnem primeru kot ključno štelo, da v obravnavani zadevi tožnica zoper ukinitveno odločbo drugotožene stranke z dne 18. 11. 2003, s katero je bilo odločeno, da od 1. 7. 2000 dalje ni več upravičena do dodatka za nego otroka, ni vložila pritožbe, čeprav je bila s pravnim poukom o tej možnosti pravilno poučena. Ker gre v obravnavanem primeru za spor glede vprašanja odškodninske odgovornosti prvo oz. drugotožene stranke in ne za uveljavljanje pravice do dodatka za nego otroka, ni mogoče šteti kot ključno dejstvo, da tožnica pritožbe zoper odločbo z dne 18. 11. 2003, ni vložila. V sporni zadevi se odpira predvsem vprašanje, zakaj je bila pravnomočna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 podlaga za drugačno postopanje prvo oz. drugotožene stranke šele ob izdaji odločbe z dne 21. 7. 2015, ne pa za obdobje pred tem. V zvezi s sodbo opr. št. Psp 92/2012 gre tudi za vprašanje spoštovanja pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno in tudi pojasnjeno, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanje prejemanja dodatka za pomoč in postrežbo po določbah ZPIZ-1 in dodatka za nego otroka po določbah ZSDP.
Ob tem, da je glede na določbo 395. člena ZPP načelo subsidiarnosti obnovitvenih razlogov izrecno določeno oziroma izraženo le za obnovitvene razloge po 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena ZPP, in je tako jezikovna razlaga navedenega pravnega pravila jasna, pritožba neutemeljeno utemeljuje svoj zaključek o subsidiarnosti tudi razloga po 2. točki 394. člena ZPP na drugih pravnih razlagah členov, ki se nanašajo na obnovo postopka.
Pri tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da v kolikor bi zakonodajalec (nomotehnično) tak predlog za obnovo postopka, torej predlog osebe, ki je imela možnost z rednim pravnim sredstvom uveljavljati kršitev, ki jo uveljavlja z izrednim pravnim sredstvom, štel za nedopusten, ne bi urejal njegove pravočasnosti (prim. 2. točko prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 396. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008147
KZ člen 95, 96, 112, 112/6, 126, 126/13, 244, 244/1.. ZTPDR člen 70.. ZDR člen 182.. ZDR-1 člen 177.. ZOR člen 192, 206, 206/2, 377, 377/1, 414, 41/1.. OZ člen 171, 171/1, 186, 353, 353/1, 395, 395/1.. ZPP člen 14.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - zastaranje - obsodilna kazenska sodba - identično dejansko stanje - pomoč pri kaznivem dejanju - soprispevek - višina nastale škode - izvedensko mnenje
Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti.
Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bil toženec v kazenskem postopku pravnomočno obsojen kot pomočnik pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Sodišče prve stopnje se je zato pri odločitvi utemeljeno oprlo na določbo 14. člena ZPP, v skladu s katero je pravdno sodišče v primeru, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo.Vezanost na kazensko sodbo v smislu 14. člena ZPP pomeni, da sodba delovnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je bilo sodišče prve stopnje vezano (tudi) na ugotovitev iz kazenske obsodilne sodbe glede višine nastale škode. To iz določbe 14. člena ZPP ne izhaja. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje mora civilno (delovno) sodišče pri ugotavljanju višine škode paziti le na to, da višina škode lahko pomeni kvalifikatoren element kaznivega dejanja. Takšna situacija je podana tudi v obravnavanem primeru, saj je bilo v kazenski obsodilni sodbi ugotovljeno, da so obsojeni z izvršitvijo kaznivega dejanja pridobili veliko premoženjsko korist oziroma povzročili veliko premoženjsko škodo.
ZDR-1 člen 33, 37, 39, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZVK člen 13.. KZ-1 člen 204.. ZPP člen 14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - tatvina - obsodilna kazenska sodba
Tožnik je med trajanjem delovnega razmerja pri toženi stranki brez njene vednosti in dovoljenja za svoj račun sklepal posle za izdelke, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, saj je bila prodajna pogodba, ki jo je tožeča stranka sklenila z D.D., sklenjena glede izdelkov tožene stranke, ki jih sicer prodaja tožena stranka, prodaja takšnih stvari pa za toženo stranko pomeni konkurenco. Sodišče prve stopnje je kršitev pravilno okvalificiralo kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja iz 33. člena (vestno opravljanje dela), 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja) in 39. člena ZDR-1 (konkurenčna prepoved).
Sodišče prve stopnje se je glede okoliščin odtujitve utemeljeno oprlo na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ki se nanaša na isto dejansko stanje kot obravnavana izredna odpoved. Z navedeno pravnomočno sodbo je bilo razsojeno, da je tožnik kriv, da si je protipravno prilastil premične stvari, ki so bile last tožene stranke. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (14. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Ker sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj naj izvedenka ne bi bila upravičena do priglašenih 207,00 EUR nagrade za pripravo na ustno podajanje izvida in mnenja, je utemeljena pritožba izvedenke, da bi ji moralo dosoditi vsaj 138,00 EUR kot za zahtevno pripravo, glede na to, da je bilo s takšno stopnjo zahtevnosti ovrednoteno tudi pisno izvedensko mnenje.
ZDR-1 člen 81, 81/3, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 241, 241/1.. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neupravičenega sprejemanja daril - rok za podajo odpovedi
Delodajalec v postopku izredne odpovedi ugotavlja le, ali je delavec z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zato mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Za ugotovitev elementov očitane kršitve delovne obveznosti iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena takrat veljavnega ZDR v tej zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca o tem, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer delodajalec ne odloča o obstoju kaznivega dejanja.
Tožena stranka si ne more s sklicevanjem na zapletenost dejanskega stanja in obsežnost kazenskega spisa podaljševati subjektivnega roka za podajo odpovedi. Ne nazadnje je izredna odpoved skrajni ukrep oziroma ultima ratio, ker gre za tako hude kršitve delovnih obveznosti, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja celo do izteka odpovednega roka, zato je delodajalec nanje dolžan reagirati hitro oziroma nemudoma. V nasprotnem primeru je težko zagovarjati obstoj drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi: da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V obravnavani zadevi pa je od zaznave suma, da naj bi tožnik storil očitano kršitev, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko poteklo več let, saj naj bi tožnik očitano kršitev storil že v letu 2011, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je prejel v maju 2016.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - odsotnost z dela
Ravnanje delodajalca, ko ve, da se delavec nahaja v prostorih, ki jih je toženka zagotavljala za stanovanja v Nemčiji, pa kljub temu vabilo na zagovor pošiljal na naslove, za katere ve, da delavca tedaj ni tam, je nezakonito. Posledično je nepravilna in nezakonita trditev toženke, da je bilo tožniku vabilo na zagovor s fikcijo vročitve vročeno 22. 4. 2016. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, da je toženka ravnala v nasprotju z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1, saj tožniku pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora in da niso podane okoliščine zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožniku zagovor omogoči. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSK00005368
ZGD-1 člen 503., 503/1., 503/2., 503/2-3.. ZPP člen 184., 184/2., 185., 185/1., 188., 188/4.
družbeniška tožba - uveljavljanje odškodninskega zahtevka družbe s strani družbenikov - dopustnost družbeniške tožbe - umik tožbe - materialnopravne posledice umika tožbe - (objektivna) sprememba tožbe - sprememba tožbe brez soglasja toženca - sklep da se sprememba tožbe ne dovoli
Družbeniška tožba je izjema v sistemu in po svoji naravi subsidiarna, kar pomeni, da pride v poštev, kadar odpovejo druge možnosti, ki jih ima družbenik v družbi za dosego svojih legitimnih interesov. Prav zato ZGD-1 v 503. členu določa (negativne) pogoje za vložitev take tožbe. Le če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, ima družbenik pravico vložiti tožbo sam. Za tožbo, ki je umaknjena, se šteje kot da nikoli ni bila vložena. Pogoj, "da tožba ni bila vložena" je zato izpolnjen in bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vsebinsko obravnavati.
ZPP člen 163, 163/3.. ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2-3, 296, 296/5, 354, 355.
odločitev o pravdnih stroških - prijava terjatve v stečaju
Za terjatve iz naslova stroškov postopka, ki niso nastale pred začetkom stečajnega postopka, ampak sodišče o njih odloči v pravdah, ki se končajo med tekom stečajnega postopka, ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku. Ti stroški se glede na določbo 354. člena ZFPPIPP tudi ne poplačajo iz stečajne mase, ampak iz stroškov stečajnega postopka (355. člen ZFPPIPP).