SPZ člen 10.. ZRPPN člen 1, 2, 16, 20, 23, 23/1, 50, 51.
odločba o razlastitvi - sporazum o odškodnini - dobrovernost kupca - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo
Predmetna pogodba, ki nadomešča sodno odločbo, ima konstitutiven učinek, zato za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini ni potreben vpis v zemljiško knjigo.
To pa pomeni, da je M. d.d. odsvojil nepremičnino toženi stranki oziroma pravnemu predniku tožene stranke, ki je na podlagi podatkov v zemljiški knjigi mislil, da je M. d.d. pravi lastnik sporne nepremičnine. Tožena stranka oziroma njen pravni prednik pa je kot dobroveren kupec sporne nepremičnine varovan na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo in je tako na sporni nepremičnini pridobil lastninsko pravico ne glede na dejstvo, da je pred tem na navedeni nepremičnini na že naveden originaren način pridobila lastninsko pravico tožeča stranka.
rezervacija sredstev - dopustnost pritožbe - pritožbeni razlogi - ločitvena pravica - končni načrt posebne razdelitvene mase - ugovor zoper načrt razdelitve - neobrazloženost odločitve - pritožba zoper sklep o razdelitvi - razdelitev posebne razdelitvene mase
Pritožba je kljub odsotnosti predhodnega ugovora dopustna, omejen je le krog dopustnih pritožbenih razlogov. V taki pritožbi je krog pritožbenih razlogov omejen na najhujše kršitve procesnega in materialnega prava, četudi teh pritožnik ni uveljavljal v ugovoru zoper načrt prve razdelitve.
Če terjatev in ločitvena pravica upnika nista sporni, so izpolnjeni vsi pogoji za plačilo terjatve iz posebne razdelitvene mase po določbi prvega odstavka 371. člena ZFPPIPP.
tožba in nasprotna tožba - sodna taksa za pritožbo - odmera takse - ločeno obravnavanje tožbenih zahtevkov - ločeno obravnavanje zahtevka po nasprotni tožbi - višina sodne takse - plačilni nalog - vrednost spornega predmeta - ugovor zoper plačilni nalog
Iz prvega odstavka tar. št. 3 ZST izhaja, da se za pritožbo zoper sodbo plača dvojna taksa iz prvega odstavka tar. št. 1, slednja pa določa, da se za tožbo in nasprotno tožbo plača taksa po vrednosti zahtevka. Že jezikovna razlaga torej pokaže, da ZST zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi obravnava ločeno, torej da se taksa za pritožbo zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o posameznem zahtevku, plača za vsakega posebej. Če k temu dodamo še sistematično razlago (pojasnilo č) k tar. št. 2, po katerem se taksa za sodbo, s katero je odločeno o zahtevku po nasprotni tožbi, plača, kot da je sodišče nasprotno tožbo obravnavalo posebej), pritožnikovo stališče, da je treba plačati le eno sodno takso (t. j. le za pritožbo zoper sodbo o zahtevku po tožbi), očitno ne drži.
Z združitvijo dveh pravd v enotno obravnavanje (najsi bosta to dve tožbi ali pa tožba in nasprotna tožba) ne pride do zlitja tožbenih zahtevkov v enega, temveč pravdi obdržita vsaka svojo samostojnost. Vse pojasnjeno pomeni, da je potrebno plačati sodno takso posebej za pritožbo zoper sodbo o zahtevku po tožbi ter posebej za pritožbo zoper sodbo o zahtevku po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje, ki je seštelo vrednosti obeh spornih predmetov in (z enim plačilnim nalogom) odmerilo enotno sodno takso za pritožbo, je zato nepravilno uporabilo materialno pravo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - IZVRŠILNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00007327
KZ-1 člen 47, 47/5, 87, 87/1, 87/2, 93, 93/1, 94, 94/2. ZKP člen 129, 129/2. ZIKS-1 člen 2, 2/1. ZIZ člen 17, 17/1, 17/2, 19.
stranska denarna kazen - zastaranje izvršitve stranske denarne kazni - tek in prekinitev zastaranja - obročno plačilo denarne kazni - izvršitev odločb - način izvršitve denarne kazni - izvršba - izvršilni naslov - izvršljivost odločbe
Izdaja sklepa o dovolitvi obročnega plačila stranske denarne kazni predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen ne sme izvršiti, in ki po določbi drugega odstavka 92. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega obročnega odplačevanja stranske denarne kazni.
razpolaganje s stvarjo - lastninska pravica - samovoljnost
Obdolženec kot lastninski upravičenec je bil upravičen prevzeti dejansko oblast oziroma posest nad poslovnim prostorom, vendar bi moral to storiti po pravni poti, ne pa, da je poslovni prostor izpraznil in zasebni tožilki onemogočil uporabo le-tega.
Pritožbena izvajanja zagovornika so protispisna, saj ne upoštevajo tega, da sta oškodovanca po naroku dne 11. 4. 2017, na katerega se zagovornik sklicuje v pritožbi, spremenila svoja premoženjskopravna zahtevka, ju podala pisno, sodišče prve stopnje pa je z zahtevkoma na predobravnavnem naroku seznanilo obdolženca, ki ju je v celoti pripoznal in tudi obrazložil, na kak način ju bo poplačal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00006337
OZ člen 132, 168, 169.. ZPP člen 137, 137/2, 346, 346/1, 343, 343/2, 347, 347/6.
vročanje pisanj pooblaščencu - vročanje pisanj, če ima stranka več pooblaščencev - rok za pritožbo - zavrženje prepozne pritožbe - glavna obravnava na pritožbeni stopnji - odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - navadna škoda - izgubljeni dobiček - trditveno in dokazno breme - nakup in prodaja delnic - pravno priznana škoda
Za ugotovitev in presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine iz naslova navadne škode bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da delnice, katerih imetnik je bila, potem ko se je posel z ruskim kupcem izjalovil, niso predstavljale premoženjskega ekvivalenta kupnini, ki sta jo za nakup dodatnih delnic morala plačati tožnika, oziroma da delnic po zatrjevanem škodnem dejanju nista mogla odsvojiti.
Dejstvo je namreč, da sta tožnika delnice, ki sta jih dodatno kupila zaradi nadaljnje prodaje, ta pa se ni zgodila, obdržala. Ker v pojem premoženja med drugim spadajo tudi korporacijske pravice (delnice oziroma poslovni delež) in vrednostni papirji, so te delnice vrednostno predstavljale del premoženjske mase tožnikov. Te kot premoženjske pravice imajo namreč objektivno določljivo ekonomsko vrednost, to je vrednost, ki jo je mogoče izraziti v denarju. Z vidika ugotavljanja, ali se je premoženje tožnikov zaradi zatrjevanega nedopustnega ravnanja tožene stranke zmanjšalo, kar je edino relevantno za ugotovitev obstoja navadne škode, je nepomembno, kakšni motivi so vodili tožnika k dodatnemu nakupu delnic, prav tako je nepomembno subjektivno vrednotenje delnic (zatrjevanje, da za tožnika zaradi izjalovljenega posla delnice niso imele nobene vrednosti). Za ugotavljanje, ali je škodno ravnanje predstavljalo poseg v premoženjsko sfero oškodovanca na ta način, da se je njegovo premoženje v relevantnem času zmanjšalo, je odločilnega pomena ocena vrednosti premoženja iz naslova imetništva delnic, to je njihova objektivna ekonomska vrednost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00005891
KZ-1 člen 47, 47/5, 87, 87/1. ZKP člen 129a,129a/6.
način izvršitve denarne kazni - izvršitev odločb - sprememba denarne kazni v kazen zapora - obročno plačilo denarne kazni - rok za plačilo denarne kazni
Obsojeni denarne kazni ni plačal, v izvršbi pa se ni dala niti prisilno izterjati, kot je to obrazloženo v točki 3 napadene sodbe. V takem položaju je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se izvrši tako, da se določi 25 dni zapora ter svojo odločitev oprlo na odločbo prvega odstavka 87. člena KZ-1.
tatvina - čas storitve kaznivega dejanja - posredni ali indicijski dokazi
V konkretnem primeru se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja tatvine po določbi prvega odstavka člena 204 KZ-1, ki ga stori tisti, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. Iz navedenega sledi, da sam čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonski znak tega kaznivega dejanja, temveč je čas storitve kaznivega dejanja pomemben iz drugih razlogov (zastaranje, nevarnost ponovnega sojenja za isto stvar ?), česar pa obramba v postopku pred prvostopnim sodiščem ni problematizirala. Ob ugotovitvi, da sta oškodovanka in obdolženec vrečko z denarjem skupaj spravila v rezervno gumo prtljažnika prav na pobudo obdolženca, kjer naj bi po navedbah oškodovanke in ugotovitvah prvega sodišča ostala do konca meseca novembra 2014 in da sta se obdolženec in oškodovanka sestajala pretežno na območju C., od koder sta se po tistem, ko sta skupaj skrila denar v rezervno gumo prtljažnika, nato ob srečanjih vozila na izlete pretežno z oškodovankinim vozilom, ki ga je ob takih srečanjih vedno vozil obdolženec in da si je njeno vozilo v tem času enkrat zaradi zatrjevanega gumi defekta tudi izposodil za krajši čas prav na območju C. (na parkirišču ...), je po oceni pritožbenega sodišča tak sodbeni izrek, kar zadeva kraj storitve kaznivega dejanja dovolj konkretiziran do te mere, da je kaznivo dejanje kot historični dogodek tudi ustrezno identificiran v času in prostoru, posamezne okoliščine v tej zvezi pa zadostno pojasnjene v obrazložitvi. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz sodbenega izreka obrambi ne daje nobene podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, ker iz opisa zadostno izhaja, da je obdolženec vzel tujo premično stvar in si jo protipravno prilastil v navedenem času in na opisani lokaciji tako, da je iz prtljažnika njenega vozila vzel gotovino v znesku najmanj 30.000,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča ni bistvena ugotovitev o tem, ali je ta denar bil iz oškodovankinega vozila jeman postopno, kar pritožba izpostavlja ali pa z enkratnim dejanjem, po oceni pritožbenega sodišča je bistveno le, da ji je bil odtujen najkasneje do meseca novembra 2014 v znesku, ki izhaja iz sodbenega izreka. Zato je po oceni pritožbenega sodišča takšen očitek o kršitvi zakona neutemeljen. Po povedanem torej tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče z gotovostjo zaključuje, da niz posrednih dokazov - indicev, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče v obravnavanem postopku in do katerih se je dokazno tudi opredelilo pomeni med seboj trdno in logično povezano celoto, na podlagi katere je mogoče z gotovostjo sklepati, da je v obravnavanem primeru obdolženec tisti, ki je storil očitano kaznivo dejanje, torej, da je iz oškodovankinega prtljažnika na podlagi predhodno ugotovljenega poudarjenega zaupanja oškodovanke v obdolženca, ta denar tudi vzel na način in v času, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.
pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka - zakonski pobot - vsebina sodbenega izreka pri pobotu - zavrnitev tožbenega zahtevka - odločitev o stroških
Učinek zakonskega pobotanja je, da sta tožbena terjatev in pobotna terjatev z dnem začetka stečajnega postopka ugasnili, zato sodišče ne ugotovi obstoja obeh terjatev temveč tožbeni zahtevek zavrne, ker tožbeni zahtevek ni utemeljen.
Upravitelju sta bila nasprotna terjatev in ugovor zaradi pobota notificirana v tem postopku, pri tožbenem zahtevku je vztrajal kljub zakonskemu pobotu, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v stroškovnem delu.
V primeru različnih načinov izvršitve kazni, kot je obravnavani primer, ni mogoče odreči pravilnosti razlogom prvostopenjskega sodišča v točki 8 izpodbijane sodne odločbe, da v osnovi istovrstnih kazenskih sankcij ni mogoče združiti v enotno kazen v primerih, ko je s pravnomočnimi sodbami določen način izvršitve izrečene zaporni kazni, ki ni združljiv z načinom izvršitve, to je zapor s prestajanjem zaporne kazni v zavodu za prestajanje kazni zapora. V primeru sprejetja drugačnega stališča bi združitev več pravnomočnih sodb z izrečenimi istovrstnimi kazenskimi sankcijami bila obsojenemu v škodo, ker je predlog za alternativno izvršitev izrečene kazni zapora z delom v splošno korist mogoče podati le v 129. a členu ZKP določenem roku, to je v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje namreč v razlogih napadene sodbe po oceni pritožbenega sodišča ni ustrezno obrazložilo v izreku sodbe očitanega sostorilstva obdolžencev oziroma njunega predhodnega dogovora za storitev očitanega jima kaznivega dejanja. Prepis očitka o sostorilstvu obdolžencev iz izreka napadene sodbe, je po oceni pritožbenega sodišča premalo, saj gre za odločilno dejstvo.
ZZZDR člen 51, 59, 84, 84/1, 84/2. ZPP člen 348, 348/5, 355.
skupno premoženje - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - posebno premoženje zakonca - deleži zakoncev na skupnem premoženju - realna subrogacija - podjetniško premoženje - vračanje daril med zakoncema - pritožbena obravnava
Načelo realne subrogacije velja tudi za posebno premoženje: premoženje oz. pravice, ki so bile pridobljene z zamenjavo ali z izkupičkom za prodano stvar iz posebnega premoženja enega od zakoncev, je prav tako njegovo posebno premoženje, če ni vloženo v skupno premoženje.
Ne glede na to, da je tožnik očitno in nesporno izredno premožen, ocena, da polovica nepremičnin, kupljenih za protivrednost 413.000,00 EUR, ni neobičajno ali tudi ne nesorazmerno darilo, prima facie ni pravilna.
stroški stečajnega postopka - soglasje za plačilo stroškov - vrste stroškov stečajnega postopka - terjatve, nastale med stečajnemu postopku predhodnim postopkom prisilne poravnave
Prisilna poravnava za dolžnika ni nekaj enostavnega, povsem logično zato je, da si dolžnik pri tem poišče strokovno pomoč.
Upravitelj ni dolžnikova strokovna pomoč, njegove naloge so drugje - dolžnika mora nadzorovati in pri tem skrbeti predvsem za interese upnikov.
Iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP izhaja, da ne gre le za stroške, ki so nastali do začetka postopka prisilne poravnave, temveč se kot terjatev pred drugimi prednostnimi terjatvami plačujejo tudi stroški, ki so nastali med postopkom prisilne poravnave ravno zaradi tega postopka.
stroški postopka - umik tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - izpolnitev tožbenega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev pravice do izjave - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - prekinitev pravdnega postopka - nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - odločba, izdana med prekinitvijo postopka - izdaja sklepa o nadaljevanju postopka - priznana terjatev v stečajnem postopku
Izpodbijani sklep je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, kaj naj bi sploh bila vtoževana terjatev, zato ni mogoče preizkusiti, ali je v konkretnem primeru res prišlo do umika tožbe, ker bi bil zahtevek tožeče stranke izpolnjen (kar je pravno odločilno glede na besedilo 158. člena ZPP).
spor majhne vrednosti - zadostna trditvena podlaga - utemeljenost zahtevka - domneva priznanja nezanikanih dejstev - obrazloženo prerekanje dejstev
Tožeča stranka je jasno in konkretno navedla plačilo katerih računov zahteva, v kakšnih zneskih ter pojasnila temelj njunega razmerja, s tem je podala vsa dejstva, ki so ključna za ugoditev tožbenemu zahtevku. Navedla je, da je tožena stranka pri tožeči stranki v aprilu in maju 2016 kupovala raznovrstni gradbeni material in da je iz priloženih dobavnic in računov razvidno, kateri material je to bil. Nadalje je tudi navedla, da je dobavnice podpisal predstavnik tožene stranke, računi pa so bili izstavljeni na podlagi podpisanih dobavnic. Takšne navedbe so bile v konkretnem primeru povsem zadostne za utemeljitev zahtevka. S tem je trditveno breme o tem, zakaj naj računov ne bi bila dolžna plačati, prenesla na toženo stranko. Nerazumna bi bila zahteva, da bi morala tožeča stranka določno navesti vsak posamezni material, ki ga je naročila tožena stranka, še posebej ob dejstvu, da je edini ugovor, ki ga je tožena stranka postavila v postopku na prvi stopnji ta, da se ne more braniti, ker ni zadostne trditvene podlage tožeče stranke.
Stranka mora, če želi preprečiti fikcijo, da dejstva priznava, obrazloženo izjaviti o tem, zakaj nasprotuje navedbam (in dokazom) nasprotne stranke in mora ob tem ponuditi tudi lastno videnje zadeve.
oprostitev plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - občutno zmanjšana sredstva za preživljanje - kreditne obveznosti
Zaradi prostovoljno prevzetih kreditnih obveznosti sodišče prosilca ne more v celoti oprostiti plačila sodne takse. Upošteva pa jih lahko v okviru predloga za obročno plačilo ali za odlog plačila sodne takse.