Kot pravilno izpostavlja pritožnik, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil zato, da bi si pridobil kako gmotno korist oziroma ugodnost, zato ima prav, da mu je sodišče prve stopnje nepravilno izreklo tudi stransko denarno kazen na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1. Da je stališče pritožnika, kateremu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, pravilno, kažejo tudi primerjalne določbe, ki se nanašajo na izrek denarne kazni storilcem za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti drugih držav v Evropski uniji. Kot že zgoraj navedeno KZ-1 nima definicije koristoljubnosti, nasprotno pa ima na primer tako definicijo nemški kazenski zakon (Strafgesetzbuch, ki v 41. členu (paragrafu) ureja enak institut (izrek denarne kazni za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti) z razliko, da je povsem jasno, da koristoljubni nagib oziroma motiv pomeni, da ima storilec motiv oziroma nagib obogatiti se oziroma poskusiti se obogatiti. Navedena določba namreč določa, da če je to primerno glede na storilčeve osebne in premoženjske razmere, se lahko na podlagi tega paragrafa poleg prostostne kazni izreče tudi denarna kazen, ki za kaznivo dejanje sicer ni predpisana oziroma je predpisana alternativno s prostostno kaznijo, če se je storilec z dejanjem obogatil oziroma poskusil obogatiti oziroma se s kaznivim dejanjem okoristi oziroma poskusi okoristiti (v premoženjskem smislu). Tudi po našem KZ-1 je izrek denarne kazni kot stranske kazni na podlagi drugega odstavka 45. člena izjema od pravila, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 45. člena KZ-1, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni dopustno pojma koristoljubnosti tolmačiti širše ter v škodo obtožencu. Tolmačenje v škodo je torej tolmačenje, da je koristoljubnost podana tudi tedaj, kadar storilec izvrši kaznivo dejanje zato, da bi komu drugemu pridobil (premoženjsko) korist.
Zavrnitev dokaznega predloga, da se pridobi (neodvisno in nepristransko) sodno izvedensko mnenje v okoliščinah konkretnega primera, ko je bistvo spora prav v tem, ali je pri tožniku za leto 1977 bila upoštevana pravilna pokojninska osnova, predstavlja kršitev načela kontradiktornosti iz 22. člena Ustave RS, ki pomeni kršitev pravice do obravnave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 122, 122/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Za razliko od tožnika, tožena stranka v zvezi z vprašanjem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom ni podala posebnih dokaznih predlogov, četudi uporaba prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni zgolj pravno vprašanje. Predvsem pa iz pritožbenih navedb napačno izhaja, kot da je odločitev o tem vprašanju zgolj v domeni predstojnika (tožena stranka npr. njegovega zaslišanja ni predlagala) oziroma v pristojnosti delodajalca - kot da ne bi bil možen niti sodni preizkus takšne odločitve.
sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - vlaganja v tujo nepremičnino - pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji
Pritožbeno sodišče na oceno sodišča prve stopnje, da je bila tožba sklepčna, ni vezano in lahko tudi samo ugotovi, da tožba ni sklepčna. Vendar pa mora v tem primeru v skladu z ustavno zahtevo po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave zagotoviti, da stranka ne bo v bistveno slabšem položaju, kot bi bila v primeru, če bi to ugotovilo že sodišče prve stopnje (tudi tožena stranka na nesklepčnost med postopkom na prvi stopnji ni opozarjala).
Za sporna leta je bilo ugotovljeno, da so podatki o zavarovalnih osnovah skladni s podatki v matični evidenci, ki so bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Zato je na podlagi takšnih podatkov tudi pokojninska osnova pravilno določena in od te osnove pravilno odmerjena starostna pokojnina, z upoštevanjem odmernega odstotka, ki glede na ugotovljeno pokojninsko dobo ni sporen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006593
ZDR-1 člen 6, 6/1, 7, 7/4, 8.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - diskriminacija
Zagotovo je prejem obvestila o uvedbi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi stresen dogodek, vendar izdaja tega obvestila sama po sebi ne more predstavljati protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, tudi če kasneje do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pride.
V ravnanjih B.B., C.C. in H.H., ki jih izpostavlja tožnik, niso prisotni elementi diskriminacije oziroma trpinčenja na delovnem mestu v smislu 6. oziroma 7. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek sprejelo na podlagi celotnega dokaznega postopka in skrbne presoje vseh očitanih ravnanj oziroma dogodkov - tako vsakega izmed njih kot vseh skupaj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik kot bivši direktor ni strinjal z dejanji njegovih naslednikov (C.C. in B.B.) in jih je dojemal kot trpinčenje oziroma neenako obravnavo, a tako subjektivno dojemanje dogajanja ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da sta trpinčenje nad njim oziroma diskriminacija tudi dejansko obstajala. Tožnik je v spornem obdobju (od 8. 11. 2012 dalje) izpostavil le eno ravnanje H.H., kar že pojmovno ne more predstavljati trpinčenja v smislu 7. člena ZDR-1, skladno s katerim mobing predstavlja ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.
Na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri tožniku ni anatomskih ali funkcionalnih okvar, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot telesno okvaro po kriterijih Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar.
CARINE - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00006253
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 18, 83, 154. ZCS-1 člen 2, 8, 12. ZNDM-2 člen 35, 35b. URS člen 25, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - carinski postopek - trošarinski nadzor - utemeljeni razlogi za sum - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - kriminalna združba - hišna preiskava - odredba za hišno preiskavo
S tem, ko je policija, ki je zoper oba obtožena izvajala prikrite preiskovalne ukrepe, obvestila delavce Carinske uprave, da naj bi obtožena prevažala nekaj nezakonitega, in so zato cariniki opravili trošarinski pregled ter tudi carinski pregled v okviru svojih pooblastil, ni mogoče govoriti o nepoštenem postopku, čeprav so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da obtožena prevažata prepovedano drogo. S takšnim ravnanjem policistov, ki so na ta način varovali tajnost prikritih ukrepov, ki so se vršili zoper druge osumljence v kriminalni združbi, ni bila obtoženima kršena nobena z ustavo določena človekova pravica ali svoboščina.
Zagovornik obdolženca najprej spregleda določilo člena 47/V Kazenskega zakonika, po katerem lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo denarne kazni v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev, če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka.
Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kako je sodišče v razmerju do ugotovitve, da odsotnosti tožnika v času od 1. 3. do 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje letnega dopusta, presojalo sklep načelnika Upravne enote A. z dne 1. 6. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 7. 2016, saj sta bila prav ta dva sklepa razlog za vložitev tožbe. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da je tožnik oba navedena sklepa izrecno izpodbijal in predlagal njuno odpravo (pravilno: razveljavitev), sodišče prve stopnje pa je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar iz obrazložitve sodbe ni razvidno, iz katerih razlogov je bila sprejeta takšna odločitev. V sodbi se sodišče do izpodbijanih sklepov sploh ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.
Čeprav je toženka s sklepom z dne 29. 2. 2016 nezakonito tožniku odredila izrabo dopusta v spornem terminu, ostaja nesporno dejstvo, da je tožnik v tem terminu dopust dejansko nastopil in ga v trajanju 7 dni tudi izkoristil. Res pa je, da je bil ta dopust izkoriščen v nasprotju s 162. in 163. členom ZDR-1. O tem je pravilno in ustrezno obrazložila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja v svojem sklepu z dne 20. 4. 2016, ko je ugodila tožnikovi pritožbi in sklep prvostopnega organa z dne 29. 2. 2016 odpravila. Tako je komisija navedla, da se na podlagi prvega odstavka 163. člena ZDR-1 letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. O načinu izrabe letnega dopusta sicer odloča delodajalec, vendar je pri tem omejen z okoliščinami iz prvega odstavka 163. člena ZDR-1. Brez upoštevanja delavčevih možnosti za počitek in rekreacijo ter njegovih družinskih obveznosti delodajalec ne more enostransko odrejati delavcu koriščenja dopusta. To bi bilo izjemoma možno le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa. Ker se toženka v konkretnem primeru teh pravil ni držala in je tožnik dopust moral izrabiti v nasprotju s temi pravili, je toženka kot delodajalec tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu jo je povzročila s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.
kapitalsko posojilo - posojila družbi namesto lastnega kapitala - insolventnost - sredstva za dokapitalizacijo - obstoj terjatve - ločitvena pravica
Gospodarski subjekt ni v slabem gospodarskem položaju oziroma v stanju krize šele takrat, ko zaide v stanje insolventnosti, saj je takšno stanje skrajna stopnja finančne krize z grozečim stečajem. Gospodarsko krizo družbe nakazujejo motnje v njenem poslovanju, ki lahko pomembno vplivajo na normalno funkcioniranje gospodarskega subjekta, zato krizne razmere (običajno) nastopijo že daljše obdobje pred dejanskim nastopom insolventnosti in od družbenikov kot dobrih gospodarstvenikov terjajo ravnanja, ki bodo družbo popeljala iz takšne krize. Res je, da družbeniki/delničarji niso zavezani k tovrstnim ravnanjem in k nobenim dodatnim denarnim dajatvam za/v družbo delničarja ni mogoče siliti. Če pa se družbenik/delničar odloči za financiranje družbe, je sicer izbira vira financiranja stvar njegove avtonomne odločitve, vendar pa to velja samo dotlej, dokler družba ne zaide v krizo; takrat se morajo družbeniki/delničarji odločiti ali bodo družbo likvidirali ali, če se odločijo za njen nadaljnji obstoj, sanirali z novimi vložki.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za presojo kršitve patenta v zvezi z izdajo začasne odredbe predložiti prevod opisa evropskega patenta v slovenski jezik, sicer naj bi postavitev izvedenca patente stroke, ki naj bi podal ugotovitve glede kršitve patenta, predstavljala izvedbo informativnega dokaza.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji bistvenih karakteristik izuma ni upoštevalo doktrine ekvivalentov. Ta določa, da je pri presoji obsega varstva, ki ga zagotavlja evropski patent, treba upoštevati vsak element, ki je enakovreden elementu določenem v patentnih zahtevkih.
Ker se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja strokovnega tehničnega znanja očitno ni moglo opredeliti do nasprotujočih si navedb pravdnih strank, je za presojo vprašanja, ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala domnevno kršitveno ravnanje glede na ugotovljen obseg patentnega varstva, potrebna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca patentne stroke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00006474
KZ-1 člen 253. ZKP-UPB8 člen 144.
overitev lažne vsebine - oškodovanec
Čeprav je res, da predmet napada pri kaznivem dejanju po 253. členu Kazenskega zakonika ni posameznik, pa to še ne pomeni, da ne more biti s tem kaznivim dejanjem oškodovan. Po 144. členu ZKP je namreč oškodovanec katerakoli oseba, katere osebna ali premoženjska pravica je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Njegovega položaja v kazenskem postopku tako ne določa objekt kazenskopravnega varstva, kot je to mogoče razumeti iz pritožbene obrazložitve, ampak zgolj vzročna zveza med kaznivim dejanjem in prekršeno oziroma ogroženo pravico, ki je v obravnavanem primeru pri navedeni gospodarski družbi nedvomna.
ZIZ člen 72, 72/2, 72/4. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1. ZST-1 tarifna številka 4.0.1.
odlog izvršbe na premičnine - izvršitelj - nastanek taksne obveznosti za sklep o odlogu izvršbe
Taksna obveznost za postopek o predlogu za odlog izvršbe nastane le v primeru, ko upnik predlaga odlog pri sodišču. Postopek z upnikovim predlogom za odlog izvršbe na premičnine je v celoti prepuščen izvršitelju. Izvršitelj v primeru, ko upnik predlogu za odlog soglasja dolžnika ne priloži, nadaljuje z opravljanjem izvršilnih dejanj, o čemer upnika le obvesti. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za pozivanje izvršitelja, da predloži upnikov predlog za odlog izvršbe z rubežem dolžnikovih premičnin, podan brez soglasja dolžnika, in posledično za odločitev. Za upnika glede na navedeno ni nastala taksna obveznost ob vložitvi predloga za odlog izvršbe pri izvršitelju, na kar ne vpliva, da je sodišče prve stopnje o predlogu za odlog izvršbe v konkretni zadevi odločilo.
ZDR člen 9, 110, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.. KZ-1 člen 240, 240/1.. ZDR-1 člen 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - sodna razveza - denarno povračilo
Na podlagi takšne opredelitve kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko tožena stranka ni navedla, da bi imel tožnik namen sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist (trdil je celo, da so ga občani prosili, da se cesta sanira zaradi odtekanja in zadrževanja vode po padavinah, kar je bila posledica predhodnih nepravilno izvedenih del), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka v sodnem postopku ne more zatrjevati tega zakonskega znaka kaznivega dejanja oziroma ga sodišče ne sme ugotavljati, ker ni bil opredeljen v sami odpovedi. S tem pa posledično tožena stranka tudi ni mogla dokazati vseh znakov očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ-1.
Zgolj odločitev sodišča, ki vzpostavi delovno razmerje tudi za čas do reintegracije, ne pomeni, da lahko delavec v tem času stori kršitev kot se mu očita.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Tožnik je storil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve in sicer, da spornega dne ni prevzel službenega vozila, da toženi stranki ni predložil ustreznega seznama aktivnih strank skupaj s kontakti teh strank in tudi ne poročila o vseh novih vstavitvah piv v gostinskih lokalih na njegovem območju. S tem je kršil delovne obveznosti po določbah 33., 34. in 37. člena ZDR-1 in pogodbo o zaposlitvi, po kateri se s podpisom pogodbe o zaposlitvi zavezuje, da bo delo, za opravljanje katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, opravljal vestno in strokovno, na način, ki je v dobrobit delodajalcu in zaposlenim ter s primerno skrbnostjo, vestno, pošteno, odgovorno in učinkovito.
Pritožnica ima prav, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga za alternativno prestajanje zaporne kazni, vendar nima prav, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj, kot izhaja iz tretjega odstavka 359. člena ZKP, odločitev o takem predlogu ni obligatorna. Le v primeru, ko ima obsodilna sodba tako odločbo, se jo lahko s pritožbo izpodbija (prvi odstavek 374. člena ZKP). Če odločitev o načinu izvršitve kazni zapora ni vključena v izrek obsodilne sodbe, sodišče o predlogu odloči s posebnim sklepom (dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1) in po postopku kot je določen v 129.a členu ZKP.
izbris blagovne znamke - slaba vera - sklepčnost tožbe - aktivna legitimacija - neregistriran znak - tožba na izbris znamke iz registra - uveljavljanje pravic
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da lahko tožbo po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik enake ali zamenljivo podobne prej registrirane znamke. Za takšno sklepanje v besedilu 119. člena ZIL-1 ni podlage. V primeru, da je znamka postala običajno ime za blago in storitve, za katere je registrirana ali imetnik z njeno uporabo zavaja javnost, upravičenosti do vložitve tožbe za izbris znamke ni mogoče povezovati z obstojem prejšnje znamke. Navedeni razlogi so vsebinsko smiselno enaki absolutnim razlogom za zavrnitev registracije znamke po točki e) in h) 43. člena ZIL-1, ki so lahko razlog za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti znamke. Tako tožbo pa lahko vloži vsaka zainteresirana oseba. Na podlagi argumenta sklepanja po podobnosti (argumentum a simili ad simile), je tudi tožbo za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka po 119. členu ZIL-1 iz omenjenih razlogov upravičena vložiti vsaka zainteresirana oseba.
V primeru registracije znamke v slabi veri, je treba upoštevati, da ZIL-1 med druge pravice industrijske lastnine, ki so relativni razlog za zavrnitev registracije znamke ne uvršča znakov, ki uživajo varstvo prek sistema nelojalne konkurence. Imetnik neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v trgovini in se je uporabljal že pred datumom vložitve prijave za registracijo znamke ali pred dnevom zahtevane prednostne pravice, imetniku kasneje registrirane znamke ne more preprečiti registracije kasnejše znamke, razen v primeru notorne znamke iz člena 6. bis Pariške konvencije. Glede na navedeno je treba imetnikom neregistriranih znakov dopustiti varstvo njihovih pravic v primeru, ko pride do registracije znamke v slabi veri.
Izbris znamke iz razloga registracije znamke v slabi veri je torej upravičena zahtevati vsaka oseba, ki uporablja (oziroma je uporabljala) enak ali podoben znak za enako ali podobno blago ali storitve. Z zahtevkom pa bo uspela, če bo dokazala, da je prijavitelj znamko prijavil v slabi veri.
Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da lahko tožbo za izbris znamke po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik registrirane znamke oziroma ena od oseb iz 120.a člena ZIL-1, je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke za tožbo. Ta člen, ki je uvrščen v 2. oddelek devetega poglavja ZIL-1 z naslovom "Uveljavljanje pravic", določa osebe, ki lahko uveljavljajo pravice do sodnega varstva na podlagi izključnih pravic, ki pripadajo imetniku pravic v primeru kršitve pravic (členi 121. do 124.c ZIL-1).
predmet dedovanja - dedna pravica - višina dednega deleža - nujni delež - prikrajšanje nujnega dednega deleža - obračunska vrednost zapuščine - vračunanje daril - vračunanje daril v dedni delež - vračanje daril v zapuščino - zmanjšanje oporočnih razpolaganj - stroški za pogreb
Pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine za izračun nujnega dednega deleža se v skladu z določbo četrtega odstavka 28. člena ZD upoštevajo darila, ki so bila dana dedičem in concreto in ne dedičem in abstracto.
Pritožnica je bila dolžna o najemnem razmerju, ki po eni strani obremenjuje njeno premoženje kot del stečajne mase (s posestno pravico najemojemalca na stanovanju), po drugi strani pa predstavlja korist in premoženje iz upravljanja stečajne mase v višini vsakomesečnih najemnin, obvestiti upravitelja. Ker upravitelj z najemno pogodbo za stanovanje, last dolžnice, ni bil seznanjen, s premoženjem ni mogel upravljati bodisi v smislu prekinitve najemnega razmerja bodisi pobiranja najemnine, je tudi v času po začetku postopka osebnega stečaja s stanovanjem upravljala in razpolagala dolžnica kot najemodajalka, čeprav je bila njena poslovna sposobnost tedaj že omejena.
V smislu razpolaganja s stanovanjem, oddanim v najem, ni relevanten zgolj čas sklenitve najemne pogodbe, pač pa tudi njeno trajanje, ki je bilo zaradi zamolčanja pogodbe upravitelju v celoti tudi po začetku postopka osebnega stečaja odvisno od volje dolžnice kot najemodajalke.
Dokaz, ki je bil prvotno predlagan, pri čemer ga mora stranka substanticirati v smislu opredelitve spornega dejstva, o katerem naj se izvede dokaz in je kasneje umaknjen, ne more biti del dokaznega gradiva, na podlagi katerega bo sodišče odločalo. Zato ne gre za nobeno kršitev določbe 5. člena ZPP, če stranka z umikom dokaznega predloga po zaslišanju priče ni seznanjena.