ZIZ člen 82,72/1, 72/2, 74, 74/6. ZPP člen 365, 365-2.
izvršba - odlog izvršbe na predlog enega upnika - ponovni predlog za odlog izvršbe - dovoljenost predloga za odlog
Upnik lahko po sedmem odstavku 74. člena ZIZ predlaga odlog izvršbe le enkrat, nato pa lahko predlaga le podaljšanje dovoljenega odloga, kar pa mora predlagati pred iztekom roka in odlog skupaj ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga izvršbe. To pomeni, da ko je izvršba enkrat že odložena, pa upnik ponovno predlaga odlog izvršbe po poteku odloga, kot v obravnavani zadevi, tak upnikov predlog ni dovoljen, saj se v skladu s 74. členom ZIZ odlog lahko predlaga le enkrat.
ZP-1 člen 42, 42/1, 42/2, 42/3, 42/6, 136, 136/1, 136/1-4. ZIN člen 32, 38, 38-1, 38-4.
odločanje prekškovnega organa - osebna zaznava prekrška - plačilni nalog - trajajoč prekršek - neizpolnitev v roku - inšpekcijski pregled - čas storitve prekrška - izvršljiva inšpekcijska odločba - zastaranje pregona za prekršek - relativno zastaranje pregona za prekršek - absolutno zastaranje pregona
Iz zakonskega opisa prekrška po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN izhaja, da je njegov sestavni del samo neizpolnitev z odločbo odrejenih ukrepov v določenem roku, ne pa tudi vzdrževanje neizpolnitve, zaradi česar je prekršek po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN storjen in dokončan z iztekom izpolnitvenega roka oziroma najkasneje z izvršljivostjo odločbe o odreditvi ukrepov.
Plačilni nalog vsebuje napačno časovno opredelitev prekrška, saj prekrška nista bila storjena v dneh kontrolnega inšpekcijskega pregleda (16.3.2022 in 30.8.2022), temveč je bil prekršek storjen najkasneje dne 23.10.2019, ko je odločba o odreditvi ukrepov postala izvršljiva. Zato je v času kontrolnih inšpekcijskih pregledov, na podlagi katerih je prekrškovni organ z izdajo plačilnega naloga zoper storilca začel postopek o prekršku, že preteklo več kot dve leti in je nastopilo relativno zastaranje pregona, v vsakem primeru pa je pregon absolutno zastaral po izteku štirih let od storitve prekrška, torej dne 23.10.2023, zaradi česar je izpodbijana sodba z dne 8.11.2023 bila izdana po nastopu absolutnega zastaranja pregona.
Podlaga zamudne sodbe je tako dejansko stanje, kot ga tožnik zatrjuje v tožbi, zaradi česar zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082188
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2, 2-b.
varstvo potrošnikov - pojem potrošnika - finančni leasing nepremičnin - predlog za izdajo začasne odredbe - sodna praksa Sodišča Evropske unije
SEU je v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS dne 24. 10. 2024 izdalo sodbo (C-347/23), kjer je razsodilo, da je treba člen 2(b) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da je fizična oseba, ki sklene pogodbo o hipotekarnem kreditu za financiranje nakupa ene same stanovanjske nepremičnine, da bi jo odplačno oddajala v najem, zajeta s pojmom "potrošnik" v smislu te določbe, kadar ta fizična oseba deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti. Zgolj dejstvo, da želi ta fizična oseba ustvarjati prihodke od upravljanja te nepremičnine, samo po sebi ne more pripeljati do izključitve navedene osebe iz pojma "potrošnik" v smislu navedene določbe. Če se torej fizična oseba ni ukvarjala z oddajanjem nepremičnin v najem, sklenitev pogodbe z namenom oddajanja ene stanovanjske nepremičnine in ustvarjanja dohodka iz tega naslova še ne pomeni, da ta oseba ni potrošnik v smislu te direktive.
Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno in podrobno pojasnilo, zakaj besede "Kdaj prideš v B. te čakam?!", ki naj bi jih obdolženec navedenega dne izrekel pred sodiščem oškodovancu kot tožilcu, ne predstavljajo konkretizacije zakonskega znaka grožnje, torej kaznivega dejanja iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 in tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja. V napadenem sklepu je pravilno obrazloženo, da zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, in tudi, da morajo besede oziroma ravnanja obdolženca, ki naj bi pomenila izpolnitev zakonskega znaka resne grožnje, v objektivnem smislu dopuščati edino možno razlago, da je obdolženec z njimi res ogrozil življenje, telo, prostost ali premoženje določene osebe, kar pa iz navedenih besed ne izhaja.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi prehodno (začasno) zmanjšane življenjske aktivnosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - pravno priznana oblika nepremoženjske škode - zmotna uporaba materialnega prava - nalet motornih vozil - nateg vratnih mišic - dokaz s sodnim izvedencem - pravica oškodovanca do direktne tožbe proti zavarovalnici
Pravno priznana škoda je tista, ki predstavlja trajno prikrajšanje oziroma trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko odmeri le izjemoma, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne, neobičajne posledice.
Odškodnina za škodo zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se, če je utemeljena, praviloma upošteva pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.
OZ člen 190. ZIZ člen 17, 17/2. ZPP člen 392. ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/2.
neupravičena obogatitev - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - vračilo denarnega nadomestila prejetega za čas brezposelnosti - plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja
Ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo 190. člena OZ, na podlagi katerega nastane obveznost vrnitve, če je nekdo na škodo drugega obogaten brez pravnega temelja ali glede na podlago, ki je kasneje odpadla.
Tako se ni mogoče strinjati s stališčem tožilke, da zgolj povzemanje navedb policije o zaznavi 30 rastlin z morfološkimi značilnostmi oziroma vonjem konoplje na dvorišču stanovanjske hiše s pripadajočimi prostori in objekti na naslovu ..., ki jih občasno uporablja obtoženi (tedaj osumljeni) samo po sebi, brez opravljene lastne presoje dokazne vrednosti teh ugotovitev policije (presoditi je potrebno naravo in zanesljivost informacij in zakonitost dela) s strani preiskovalnega sodnika zadošča za utemeljitev podanih utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženi storil kaznivo dejanje. Da so le-ti podani mora izhajati iz logičnih in življenjsko sprejemljivih zaključkov preiskovalnega sodnika v zvezi z dejansko podlago za izdajo odredbe. Le-ti pa so v odredbi z dne 1. 10. 2021 povsem izostali. Na podlagi takega povzetka zaznav policije tudi ni mogoče zaključiti, da je sodnik pred izdajo odredbe preveril okoliščino ali se bodo s hišno preiskavo lahko v stanovanjski hiši s pripadajočimi prostori in objekti (sadike so bile zaznane le zunaj objektov) odkrili predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek - prepovedana droga.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlagano začasno odredbo, ker zatrjevano ravnanje toženke temelji na zakonu in zato ni samovoljno ter protipravno.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 37/1-3, 38, 38/1, 38/1-2.
nagrada izvedenca - pridobitev dodatne dokumentacije
Sodišče prve stopnje je za pridobitev izvedenskega mnenja postavilo sodni izvedenki s področja MDPŠ in nevrologije. Sodni izvedenki specialistki MDPŠ je naložilo, da pri osebnem zdravniku pridobi tudi tožnikov zdravstveni karton, kar je le-ta tudi storila. Obe izvedenki sta nato predložili stroškovnik za opravljeno izvedensko delo, pri čemer sta obe priglasili tudi nagrado za zbiranje in študij dodatne dokumentacije. Sodni izvedenki (ki sama ni pribavila zdravstvenega kartona) pripada nagrada za študij spisa po določbi 3. alineje prvega odstavka 37. člena Pravilnika. Nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije pa pripada zgolj sodni izvedenki specialistki MDPŠ.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje - konkretna nevarnost - konkretizacija zakonskih znakov - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - član hudodelske združbe - pravna opredelitev kaznivega dejanja - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - vrednotenje okoliščin - varnostni ukrep odvzema predmetov - fakultativni odvzem predmetov - odvzem mobilnega telefona
Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča. Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem toku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin. Nevarnost, povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu, ki ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da bi bilo zdravje ali življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza, ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje iz šestega odstavka 308. člena KZ-1.
Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa nedvomno izhaja, da je bil mobilni telefon uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, saj sta bila na njem najdena dva videoposnetka in fotografije tujcev. Nima pa izpodbijana sodba nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavno-sodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi preventivni učinek odvzema, kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa.
Odločujoče v predmetni zadevi je dejstvo, da je tožnik že v letu 2016 zapustil Republiko Slovenijo in se vrnil v Turčijo, v tem času pa toženka za njega ni skrbela, saj slednjega tožnik ne zatrjuje.
Simbolična preživnina se zakoncu priznava v primerih, ko je izkazano, da bo v prihodnosti socialna varnost nekdanjega zakonca ogrožena.
ustavitev izvršilnega postopka - začetek stečajnega postopka med izvršilnim postopkom
V skladu s 1. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP se postopek izvršbe ali zavarovanja (po samem zakonu) ustavi z začetkom stečajnega postopka, v primeru, če v postopku izvršbe ali v postopku zavarovanja z zastavno pravico upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov spisa je razvidno, da upnik do začetka stečajnega postopka ni pridobil ločitvene pravice na denarnih sredstvih dolžnika pri organizaciji za plačilni promet (banki), saj na računu dolžnika ni bilo nobenih denarnih sredstev.
ZSPJS člen 16. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 5, 5/1. Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2021) člen 2, 4.
napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede - postopek ocenjevanja
Tožnik neutemeljeno vztraja pri svojem stališču, da bi glede na 2. člen Uredbe o spremembi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 121/21; Uredba o spremembi Uredbe), ki je določila, da se preverja, ali javni uslužbenec izpolnjuje pogoje za napredovanje v plačnih razredih do 15. 11., moral s 1. 12. 2021 avtomatično napredovati v 44. plačni razred brez ponovnega preverjanja pogojev za napredovanje. Uredba o spremembi Uredbe, ki je začela veljati dne 7. 8. 2021, se pri preverjanju pogojev za napredovanje tožnika še ni uporabljala.
izločitev dokazov - kazenska ovadba - zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe - privilegirana priča
Kazenska ovadba ne predstavlja dokaza, na katerega bi se lahko oprla sodna odločba, kar je sicer pogoj za izločitev. Kot je pravilno v točki 7 izpodbijanega sklepa navedlo tudi prvostopno sodišče, pa v predmetnem kazenskem spisu tudi ni podlage za zaključek, da kazenska ovadba B. B.ni bila dana samoiniciativno, ampak da so policisti prišli na njen dom in jo prosili oziroma ji predlagali, da poda izjavo, sama pa da jih ni poklicala, s čemer pritožnik v bistvu zatrjuje, da bi naj šlo za obvestilo, ki ga je policija pridobila od privilegirane priče po 148. členu ZKP, zaradi česar bi naj bila potrebna izločitev ovadbe tudi na tej podlagi.
skrbnik - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - center za socialno delo kot skrbnik - naloge skrbnika
Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da glede na izkazan izrazito konflikten odnos med predlagateljico in udeležencem (kandidatom za skrbnika) in glede na pretekla v izpodbijanem sklepu opisana ravnanja udeleženca, ki niso bila izvedena v največjo korist nasprotne udeleženke ampak kot odziv na medsebojne spore s predlagateljico, od udeleženca ni mogoče pričakovati, da bo pravilno, torej v največjo možno korist zgolj in samo nasprotne udeleženke, opravljal skrbniške obveznosti, zlasti skrbel za njena premoženjska razmerja.
ugotovitvena tožba - skupno premoženje - izločitvena pravica na nepremičnini - prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku - prenehanje izločitvene pravice - pravni interes (pravna korist) za tožbo - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - rok za uveljavljanje terjatev - nagrada stečajnega upravitelja - zastopanje stečajnega dolžnika - odvetnik kot pooblaščenec za zastopanje - primarni in podredni tožbeni zahtevek - rok za uveljavljanje pravice - pravica do pravnega varstva
Prijava izločitvene pravice na skupnem premoženju pa glede na določbo petega odstavka 83. člena DZ ni nikoli prepozna, zato četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v tem primeru ni uporabljiv.
Izločitvena pravica pa je s prodajo premoženja prenehala. S tem pa je postal zahtevek tožnice materialnopravno neutemeljen (342. člen ZFPPIPP).
Z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka, mora sodišče obravnavati podredni zahtevek, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni.
Vendar pa tožnica za tovrstni tožbeni zahtevek na plačilo še ne izkazuje pravnega interesa. Slednjega bi pridobila šele s prerekanjem uveljavljene nadomestne terjatve in objavo sklepa o preizkusu terjatev, iz katerega bi izhajalo, da mora ugotovitev njenega obstoja uveljavljati s tožbo (4. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP).
S tem tožnici ni odvzeta pravica do pravnega varstva, le procesni pogoji za njeno obravnavanje še niso izpolnjeni.
Nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, so nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, razen nalog, navedenih v sedmem odstavku 103. člena ZFPPIPP.
Določila ZFPPIPP upravitelju omogočajo, da za zastopanje stečajnega dolžnika pred sodiščem pooblasti odvetnika kot pooblaščenca, zato je stvar presoje upravitelja, ki to lahko stori, če šteje za potrebno, prav tako ni relevantno ali je stečajni upravitelj odvetnik.
SZ-1 člen 5, 5/2, 5/4, 25, 29, 29/3, 29/5, 30, 30/1, 30/2, 30/4, 30/5. SPZ člen 105, 105/3, 118, 118/4. ZEN člen 77, 77/5, 78. ZKN člen 28, 29, 31.
sklep etažnih lastnikov - delitev stroškov upravljanja - upravljanje - etažna lastnina v večstanovanjski stavbi - skupni deli stavbe v etažni lastnini - posebni deli stavbe
Sklep etažnih lastnikov, sprejet v okviru upravljanja skupnih delov, ima pravne učinke za vse etažne lastnike, tudi če se ta (deloma) nanaša na posamezni del.
Čeprav imajo strešna okna v sporni večstanovanjski stavbi dvojno namembnost (so sestavni del strehe in obenem okno za posamezni del tožencev), se z njimi zagotavlja funkcija strehe za celoten objekt in s tem funkcija večstanovanjske stavbe kot celote. To pomeni, da strešna okna v okoliščinah konkretnega primera spadajo v skupne dele.
zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - pravni pouk - jezik, ki ga obdolženec razume - odvzem prostosti - tolmač - načelo in dubio pro reo - načelo proste presoje dokazov
Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik.
V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč.
Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje listin iz predkazenskega postopka v spisu, katerih dokazno vrednost bo presojalo sodišče v nadaljnjem teku kazenskega postopka, odvisno tudi od okoliščine, ali bo imel osumljenec možnost zaslišati osebe, ki so bile zaslišane tekom nujnih preiskovalnih dejanj.
Tako ne gre slediti stališču pritožbe, da obtoženec ni bil v jeziku, ki ga razume, poučen o svojih pravicah, saj pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik, ne pomeni, da se mora procesno dejanje prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.