ZP-1 člen 42, 42/1, 42/2, 42/3, 42/6, 136, 136/1, 136/1-4. ZIN člen 32, 38, 38-1, 38-4.
odločanje prekškovnega organa - osebna zaznava prekrška - plačilni nalog - trajajoč prekršek - neizpolnitev v roku - inšpekcijski pregled - čas storitve prekrška - izvršljiva inšpekcijska odločba - zastaranje pregona za prekršek - relativno zastaranje pregona za prekršek - absolutno zastaranje pregona
Iz zakonskega opisa prekrška po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN izhaja, da je njegov sestavni del samo neizpolnitev z odločbo odrejenih ukrepov v določenem roku, ne pa tudi vzdrževanje neizpolnitve, zaradi česar je prekršek po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN storjen in dokončan z iztekom izpolnitvenega roka oziroma najkasneje z izvršljivostjo odločbe o odreditvi ukrepov.
Plačilni nalog vsebuje napačno časovno opredelitev prekrška, saj prekrška nista bila storjena v dneh kontrolnega inšpekcijskega pregleda (16.3.2022 in 30.8.2022), temveč je bil prekršek storjen najkasneje dne 23.10.2019, ko je odločba o odreditvi ukrepov postala izvršljiva. Zato je v času kontrolnih inšpekcijskih pregledov, na podlagi katerih je prekrškovni organ z izdajo plačilnega naloga zoper storilca začel postopek o prekršku, že preteklo več kot dve leti in je nastopilo relativno zastaranje pregona, v vsakem primeru pa je pregon absolutno zastaral po izteku štirih let od storitve prekrška, torej dne 23.10.2023, zaradi česar je izpodbijana sodba z dne 8.11.2023 bila izdana po nastopu absolutnega zastaranja pregona.
ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082906
URS člen 23, 39. ZIZ člen 58, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3. OZ člen 179.
kršitev osebnostnih pravic - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - članek - objava na spletni strani - odstranitev s spletne strani - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - učinkovito sodno varstvo - težko nadomestljiva škoda - poseg v ustavno varovane pravice - pravica do zasebnosti - poseg v čast in dobro ime - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - svoboda govora - tehtanje ustavnih pravic v koliziji
Pravica do svobode govora ter javnosti do obveščenosti o delovanju medija v obravnavanem primeru pretehta nad pravico tožnika do časti in dobrega imena.
Toženka v pritožbi izpodbija vročitev plačilnega naloga in navaja, da ga ni prejela. Iz spisa je razvidno, da je toženka pritožbo 9. 7. 2024 vložila po pooblaščencu. Po prvem odstavku 137. člena ZPP se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Zato je sodišče prve stopnje toženki plačilni nalog z dne 23. 7. 2024 za plačilo sodne takse za postopek o pritožbi pravilno vročilo njenemu pooblaščencu 5. 8. 2024 (kot je razvidno iz vročilnice, pripete k list. št. 84 spisa) in ne njej osebno, kar je sodišče prve stopnje tožnici tudi pojasnilo z dopisom z dne 14. 10. 2024.
Iz opisa kaznivega dejanja v vloženi zasebni tožbi izhaja, da naj bi obtoženi A. A. v neugotovljenem času do 13. 10. 2018, ko je bil predmetni članek objavljen na spletni strani C., izjavil določene trditve, ki naj bi razžalile zasebnega tožilca B. B., pri čemer je v skladu z ustaljeno sodno prakso v korist obtoženega šteti, da je takšne izjave (lahko novinarju) podal že 1. 10. 2018. Upoštevaje določbo 5. točke prvega odstavka člena 90 KZ-1, glede na predpisano kazen za kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1 (denarna kazen ali zapor do 6 mesecev), kazenski pregon zastara v 6 letih od storitve kaznivega dejanja, to je torej v 6 letih od dne 1. 10. 2018.
gospodarska javna služba - lokalna samouprava - izpodbijanje sklepa skupščine - izpodbijanje sklepa skupščine d. d. - imenovanje članov nadzornega sveta - ničnost sklepa - pravni interes
Sprejem sklepa s strani samo enega družbenika, pri čemer je bil drugi družbenik iz odločanja popolnoma izključen, ne da bi bila za to podlaga v zakonu, je gotovo v nasprotju z bistvom družbe z omejeno odgovornostjo. Ne gre le za formalno kršitev (napake pri vabljenju), temveč je ta kršitev prerasla v vsebinsko in je podan ničnostni razlog iz tretje alineje 390. člena ZGD-1. Povedano še toliko bolj velja za toženo stranko, ki je javno podjetje, saj je v javnem interesu, da imata na upravljanje podjetja možnost vpliva obe lokalni skupnosti, ki imata v njem svoj poslovni delež. Toženka je bila namreč ustanovljena za zagotavljanje javne službe v obeh lokalnih skupnostih, obe lokalni skupnosti za izvajanje gospodarskih javnih služb na svojem območju odgovarjata in je za pravilno delovanje tožene stranke podan tudi javni interes.
zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - pravni pouk - jezik, ki ga obdolženec razume - odvzem prostosti - tolmač - načelo in dubio pro reo - načelo proste presoje dokazov
Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik.
V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč.
Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje listin iz predkazenskega postopka v spisu, katerih dokazno vrednost bo presojalo sodišče v nadaljnjem teku kazenskega postopka, odvisno tudi od okoliščine, ali bo imel osumljenec možnost zaslišati osebe, ki so bile zaslišane tekom nujnih preiskovalnih dejanj.
Tako ne gre slediti stališču pritožbe, da obtoženec ni bil v jeziku, ki ga razume, poučen o svojih pravicah, saj pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik, ne pomeni, da se mora procesno dejanje prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 37/1-3, 38, 38/1, 38/1-2.
nagrada izvedenca - pridobitev dodatne dokumentacije
Sodišče prve stopnje je za pridobitev izvedenskega mnenja postavilo sodni izvedenki s področja MDPŠ in nevrologije. Sodni izvedenki specialistki MDPŠ je naložilo, da pri osebnem zdravniku pridobi tudi tožnikov zdravstveni karton, kar je le-ta tudi storila. Obe izvedenki sta nato predložili stroškovnik za opravljeno izvedensko delo, pri čemer sta obe priglasili tudi nagrado za zbiranje in študij dodatne dokumentacije. Sodni izvedenki (ki sama ni pribavila zdravstvenega kartona) pripada nagrada za študij spisa po določbi 3. alineje prvega odstavka 37. člena Pravilnika. Nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije pa pripada zgolj sodni izvedenki specialistki MDPŠ.
ZFPPIPP člen 55, 126, 223, 223/3, 235, 235/3, 239, 239/1-2. ZZRZI člen 52, 53, 54, 55, 60, 60/1, 60/4.
stečajni postopek nad invalidskim podjetjem - sklep o začetku stečajnega postopka - status invalidskega podjetja - predhodno soglasje Vlade RS - domneva insolventnosti - pasivna procesna legitimacija - procesna predpostavka za začetek postopka - vpis podatkov v sodni register - neusklajena zakonska določila - pravila razlage - lex posterior derogat legi priori - procesna legitimacija za vložitev pritožbe v insolventnem postopku - družbenik dolžnika - novela ZFPPIPP-H - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.)
ZZRZI izrecno ne ureja obveznosti vpisa dodatne oblike v sodni register za invalidsko podjetje, prav tako to ne izhaja iz Pravilnika o invalidskih podjetjih.
ZFPPIPP kot temeljni zakon na področju insolventnosti določa predhodno soglasje Vlade RS kot procesno predpostavko za začetek stečajnega postopka nad invalidskim podjetjem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določba četrtega odstavka 60. člena ZZRZI, na podlagi katere v skladu s četrtim odstavkom 60. člena ZZRZI status invalidskega podjetja ali zaposlitvenega centra preneha (že) z uvedbo stečajnega postopka, ni usklajena z določbo tretjega odstavka 223. člena ZFPPIPP. Nejasnost je treba rešiti z ustreznimi pravili razlage, sprejetimi v pravni teoriji in sodni praksi, da dosežemo skladnost pravne ureditve, v konkretnem primeru z argumentom koherentnosti, argumentom specialnosti in časovnim argumentom. Upoštevaje navedeno je treba uporabiti ZFPPIPP kot poznejši predpis, ki velja od 15. 1. 2008 in katerega osnovni namen je ureditev postopka insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi osebami in njegove posledice.
Glede na tretji odstavek 223. člena ZFPPIPP je po prisoji pritožbenega sodišča izostanek predhodnega soglasja Vlade RS kot procesne predpostavke za vodenje stečajnega postopka nad invalidskim podjetjem kršitev postopka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, ki pa jo je mogoče odpraviti. Tudi glede procesnih predpostavk je primarna odgovornost strank, da priskrbita ustrezno trditveno in dokazno podlago. Dokazno breme je praviloma na predlagatelju, saj slednji želi doseči vsebinsko odločitev o zahtevku.
izločitev dokazov - kazenska ovadba - zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe - privilegirana priča
Kazenska ovadba ne predstavlja dokaza, na katerega bi se lahko oprla sodna odločba, kar je sicer pogoj za izločitev. Kot je pravilno v točki 7 izpodbijanega sklepa navedlo tudi prvostopno sodišče, pa v predmetnem kazenskem spisu tudi ni podlage za zaključek, da kazenska ovadba B. B.ni bila dana samoiniciativno, ampak da so policisti prišli na njen dom in jo prosili oziroma ji predlagali, da poda izjavo, sama pa da jih ni poklicala, s čemer pritožnik v bistvu zatrjuje, da bi naj šlo za obvestilo, ki ga je policija pridobila od privilegirane priče po 148. členu ZKP, zaradi česar bi naj bila potrebna izločitev ovadbe tudi na tej podlagi.
ločitev zapuščine - zahteva za ločitev zapuščine - separatio bonorum - izločitev iz zapuščine - prekinitev postopka - prekluzivni rok - materialni rok - rok za zahtevo - tek rokov
Trimesečni rok za podajo zahteve za ločitev zapuščine iz 143. člena ZD je zakonski prekluzivni rok, ki teče od uvedbe dedovanja (torej od smrti zapustnika) in ni vezan na kakršnekoli okoliščine na strani potencialnega separatista, npr. vednost upnika glede terjatve ali glede smrti zapustnika.
Ločitev zapuščine se lahko uveljavlja le za zavarovanje terjatev, ki jih imajo upniki do zapustnika, torej terjatev, ki so nastale že za časa zapustnikovega življenja
Skladno z določbo prvega odstavka 146. člena ZD sme dedič pred delitvijo dediščine prenesti svoj dedni delež, bodisi v celoti bodisi deloma, samo na sodediča. Z ozirom, da pritožnik v času, ko je njegova mama A. A. st. še pred izdajo prvotnega sklepa o dedovanju (18. 6. 1997) dne 29. 1. 1997 podala izjavo o odstopu njenega dednega deleža po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu v njegovo korist, ni bil njen sodedič, zato takšna izjava o odstopu dednega deleža nima dednopravnih učinkov.
Z ozirom, da se za odpoved neuvedenemu dedovanju (pogodba z dednopravnim značajem) po drugem in tretjem odstavku 137. člena ZD zahteva sporazum med prednikom in potomcem, dedna izvaja pritožnikove mame A. A. st. z dne 29. 1. 1997 že pojmovno takšnih pravnih učinkov ne more imeti. Izpostavljena izjava je bila leta 1997 namreč podana po smrti denacionalizacijskega upravičenca, ki je umrl že leta 1954.
DZ člen 135, 136, 137, 138, 138/3, 189, 190. OZ člen 288.
skupno starševstvo - skupno varstvo in vzgoja otroka - starševska skrb - največja korist otroka - višina preživnine za otroka - pridobitne sposobnosti - porazdelitev preživninskega bremena - otroški dodatek - delna izpolnitev - vračunanje izpolnitve
Zmotno je pritožbeno stališče, da sodna praksa, izoblikovana na podlagi DZ, pri odločanju, kateremu od staršev bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, izpostavlja, da mora sodišče ugotoviti, kateri starš ima boljše pogoje za izvrševanje varstva in vzgojo otroka, torej, kateri je bolj primeren za izvajanje pravnih in dejanskih vidikov varstva in vzgoje. Izhajajoč iz stališča, da imajo starši v enaki meri tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati, je potrebno vedno prvenstveno presojati, ali je mogoča dodelitev otroka v skupno varstvo in vzgojo z uravnoteženimi pravicami in dolžnostmi obeh staršev. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. V skladu s sedaj veljavno ureditvijo je mejnik, ko skupno starševstvo ni možno, ogrožanje otroka. Šele če bi se ugotovilo, da na primer drugi starš otroka zanemarja ali zlorablja ali če bi med staršema obstajala zelo visoka stopnja konflikta, ki bi otroka ogrožala, lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo starša izvajala skupno.
Kot otrokova potreba se upošteva skupni strošek njegovega bivanja pri obeh starših, ki morata ta strošek pokriti v enakih delih. Realno pa ta strošek v višjem znesku primarno krije predlagateljica, saj je strošek bivanja pri njej višji iz objektivnih razlogov (lokacija stanovanja in dejstvo, da si predlagateljica teh stroškov ne deli še s kom tretjim), zato mora za izenačitev bremena ustrezen del stroška bivanja pri predlagateljici pokriti tudi nasprotni udeleženec.
Slednja sta tudi izrecno pojasnila, da je pri izvedbi prisilnih varnostnih ukrepov (PVU) sodelovalo zadostno število oseb (ne pa premalo, kot zatrjuje tožnik), in sicer, da ni treba, da je hkrati prisotnih 5 oseb, temveč zadošča, kot v predmetni zadevi, da so na tožniku PVU najprej izvedli trije zdravstveni tehniki, nato pa sta se jima pridružila dva policista (kot izhaja iz 17. in 18. strani izvedenskega mnenja).
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi prehodno (začasno) zmanjšane življenjske aktivnosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - pravno priznana oblika nepremoženjske škode - zmotna uporaba materialnega prava - nalet motornih vozil - nateg vratnih mišic - dokaz s sodnim izvedencem - pravica oškodovanca do direktne tožbe proti zavarovalnici
Pravno priznana škoda je tista, ki predstavlja trajno prikrajšanje oziroma trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko odmeri le izjemoma, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne, neobičajne posledice.
Odškodnina za škodo zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se, če je utemeljena, praviloma upošteva pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlagano začasno odredbo, ker zatrjevano ravnanje toženke temelji na zakonu in zato ni samovoljno ter protipravno.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje - konkretna nevarnost - konkretizacija zakonskih znakov - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - član hudodelske združbe - pravna opredelitev kaznivega dejanja - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - vrednotenje okoliščin - varnostni ukrep odvzema predmetov - fakultativni odvzem predmetov - odvzem mobilnega telefona
Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča. Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem toku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin. Nevarnost, povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu, ki ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da bi bilo zdravje ali življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza, ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje iz šestega odstavka 308. člena KZ-1.
Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa nedvomno izhaja, da je bil mobilni telefon uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, saj sta bila na njem najdena dva videoposnetka in fotografije tujcev. Nima pa izpodbijana sodba nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavno-sodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi preventivni učinek odvzema, kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa.
pravica do odpravnine - obljuba dejanja tretjega - pravica v korist tretjega
Do odpravnine, ki jo je družba C. d.o.o. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z družbo C. d.o.o. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v družbi C. d.o.o.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INSOLVENČNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00082233
ZFPPIPP člen 53, 53/4, 59, 59/2, 59/3, 296, 296/5.
prijava terjatve - sklep o zavrženju terjatve - oklic o začetku stečajnega postopka - zamuda roka za prijavo terjatve - načelo enakega obravnavanja upnikov - načelo ekonomičnosti postopka
Sodno varstvo v primeru stečajnega postopka nad dolžnikom za terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka ali pa kasneje, če se poplačajo iz razdelitvene mase, je namreč zagotovljeno le v rokih, ki jih določa zakon, ta rok pa je upnik več kot zamudil. Kot že navedeno, stečajni postopek je generalna izvršba, kjer so pomembna načela enakega obravnavanja upnikov in ekonomičnost postopka.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - namen zavarovanja terjatve - trditvena in dokazna podlaga - vročanje odgovora na ugovor nasprotni stranki - nevročitev - načelo kontradiktornosti postopka - kršitev pravice do izjave v postopku - neupoštevanje navedb in dokazov - neopredelitev do odločilnih dejstev - sporno dejansko vprašanje - potrošniška kreditna pogodba - pogodba potrošniškega prava
V postopku zavarovanja vročanje odgovora na ugovor ni obvezno. Načelo kontradiktornosti pa je kljub temu lahko kršeno, če sodišče odločitev opre na trditev ali dokaz upnice (v konkretnem primeru tožnice) iz odgovora na ugovor, ne da bi dolžniku (v konkretnem primeru toženki) prej dalo možnost, da se o tem izjavi. Tako je ustaljeno stališče sodne prakse.
OZ člen 190. ZIZ člen 17, 17/2. ZPP člen 392. ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/2.
neupravičena obogatitev - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - vračilo denarnega nadomestila prejetega za čas brezposelnosti - plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja
Ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo 190. člena OZ, na podlagi katerega nastane obveznost vrnitve, če je nekdo na škodo drugega obogaten brez pravnega temelja ali glede na podlago, ki je kasneje odpadla.