Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 7, 7-1, 7-3.
pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - odločanje o tožbi - mednarodna pristojnost - stalno in začasno prebivališče stranke - splošna in posebna pristojnost - izbirna pristojnost - razlaga zakonske določbe - pogodbeno razmerje - najemno razmerje - izpolnitev obveznosti
Tožnica si zmotno razlaga določbo 3. točko 7. člena Uredbe. Skladno s to določbo je namreč oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici, če gre za civilnopravni zahtevek za odškodnino ali za vrnitev v prejšnje stanje, ki temelji na dejanju, zaradi katerega je bil začet kazenski postopek, pred sodiščem, kjer je bil začet ta postopek, če to sodišče po lastnem pravu lahko odloča v civilnopravnih zahtevkih. Navedena določba Uredbe ustvarja dodatno podlago za mednarodno pristojnost, v kolikor nacionalno pravo dovoljuje uveljavljanje zasebnih interesov v kazenskih postopkih, ter podeljuje kazenskemu sodišču, ki je začelo kazenski postopek, pristojnost za obravnavo civilnega zahtevka. Navedene določbe Uredbe torej ni mogoče uporabiti kot podlage za civilno tožbo pred katerimkoli drugim nacionalnim sodiščem, tudi če je bolj tesno povezano kot tisto, pred katerim je bil vložen kazenski zahtevek. Pogosto je možnost, da lahko tožnik toži toženca skladno s 3. točko 7. člena Uredbe, zaradi vključitve civilne tožbe v kazenski postopek, povezana z ugodnejšimi pravili glede dokazov in stroškov postopka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravdno sodišče upoštevaje 3. točko 7. člena Uredbe ni pristojno za obravnavo civilnega zahtevka, ampak bi bilo zanj pristojno kvečjemu kazensko sodišče, ki bi začelo kazenski postopek.
motenje posesti - soposest - nastavitev ovire - dostopna pot - neznatne ovire - dosedanji način rabe - samovoljno spreminjanje posestnega stanja
V ugotovljenih konkretnih okoliščinah primera na pot nameščena veriga odločilno ovira tožečo stranko pri izvajanju soposesti poti. Gre za znatno spremembo obstoječega posestnega stanja, saj je tožnikov dostop do doma spremenjen zaradi nameščene ovire.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00081864
Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (prenovitev) (2019) člen 3, 3-b. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5,10. ZPP člen 29. ZNP-1 člen 42. ZMZPP člen 68.
razveza zakonske zveze - odločitev o varstvu in vzgoji otroka - sodna pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - pravo EU - državljanstvo zakonca - otrokovo običajno prebivališče - enotno obravnavanje
Predlog za odločitev o varstvu in vzgoji ter stikih otroka je bil vložen skupaj s predlogom za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev. V takih primerih 10. člen MKSOVO določa pritegnitev postopka o varstvu, vzgoji in stikih otroka k sodišču, pristojnemu za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev.
domneva umika pritožbe - neplačilo sodne takse - vrnitev v prejšnje stanje - utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka ali naroka - motenjski spor - zamuda roka za plačilo sodne takse - upravičen vzrok za zamudo - neskrbno ravnanje odvetnika - sodno varstvo posesti - motilno dejanje - pravočasnost tožbe zaradi motenja posesti - zamuda roka za vložitev tožbe - zavrženje dela tožbe - nejasen zahtevek - odprava pomanjkljivosti - neodprava - pogoji za izdajo zamudne sodbe - nesklepčnost tožbe - odpravljiva nesklepčnost
Za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je odločilno, da odvetnik tretjega toženca ni ravnal z zadostno skrbnostjo (že) pred hospitalizacijo in bolniško odsotnostjo in ni poskrbel za plačilo sodne takse za pritožbo tako, kot je poskrbel za opravo drugih procesnih dejanj (sprejemanje sodnih pošiljk, vložitev pritožbe).
Rok 30 dni za vložitev tožbe je strog prekluzivni rok, ki izhaja iz izjemne narave tožbe zaradi motenja posesti, saj z njo tožnik ne uveljavlja nobene pravice, ampak se zgolj zoperstavlja samovolji. To pa je na mestu le, če je storjeno v kratkem prekluzivnem roku. Ker gre za prekluzijo pravice, razlogi za zadržanje teka roka oziroma njegovo prekinitev, ki sicer veljajo pri zastaralnih rokih, ne pridejo v poštev.
Pri nesklepčni tožbi zamudni učinek lahko nastopi šele potem, ko tožba postane sklepčna. V času nastopa tega učinka, se je izkazalo, da drugi toženec v tem sporu ni pasivno legitimiran. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša nanj.
ZIZ člen 82,72/1, 72/2, 74, 74/6. ZPP člen 365, 365-2.
izvršba - odlog izvršbe na predlog enega upnika - ponovni predlog za odlog izvršbe - dovoljenost predloga za odlog
Upnik lahko po sedmem odstavku 74. člena ZIZ predlaga odlog izvršbe le enkrat, nato pa lahko predlaga le podaljšanje dovoljenega odloga, kar pa mora predlagati pred iztekom roka in odlog skupaj ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga izvršbe. To pomeni, da ko je izvršba enkrat že odložena, pa upnik ponovno predlaga odlog izvršbe po poteku odloga, kot v obravnavani zadevi, tak upnikov predlog ni dovoljen, saj se v skladu s 74. členom ZIZ odlog lahko predlaga le enkrat.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00082259
URS člen 29, 29/3, 62. KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 8, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-11, 371/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3.
pravica do uporabe svojega jezika - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev pravice do uporabe svojega jezika - konkretizacija kršitve - protispisnost - zavrnitev dokaza
S pritožbenimi navajanji obdolženca ni mogoče soglašati. Obdolženi s takšnimi navajanji smiselno uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki jo določa tudi tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 8. člen ZKP. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS mora obdolženi, ki uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika konkretizirati, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno. Glede na pavšalna navajanja obdolženca je razumeti, da mu ni bil zagotovljen tolmač, ki obvlada tadžikistanski jezik pri razumevanja pravic in dolžnosti, ki jih ima v okviru pridržanja. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo razumevanje obdolženca v okviru danih pravnih poukov v fazi odvzema prostosti in pridržanja v predkazenskem postopku.
Toženka v pritožbi izpodbija vročitev plačilnega naloga in navaja, da ga ni prejela. Iz spisa je razvidno, da je toženka pritožbo 9. 7. 2024 vložila po pooblaščencu. Po prvem odstavku 137. člena ZPP se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Zato je sodišče prve stopnje toženki plačilni nalog z dne 23. 7. 2024 za plačilo sodne takse za postopek o pritožbi pravilno vročilo njenemu pooblaščencu 5. 8. 2024 (kot je razvidno iz vročilnice, pripete k list. št. 84 spisa) in ne njej osebno, kar je sodišče prve stopnje tožnici tudi pojasnilo z dopisom z dne 14. 10. 2024.
Iz opisa kaznivega dejanja v vloženi zasebni tožbi izhaja, da naj bi obtoženi A. A. v neugotovljenem času do 13. 10. 2018, ko je bil predmetni članek objavljen na spletni strani C., izjavil določene trditve, ki naj bi razžalile zasebnega tožilca B. B., pri čemer je v skladu z ustaljeno sodno prakso v korist obtoženega šteti, da je takšne izjave (lahko novinarju) podal že 1. 10. 2018. Upoštevaje določbo 5. točke prvega odstavka člena 90 KZ-1, glede na predpisano kazen za kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1 (denarna kazen ali zapor do 6 mesecev), kazenski pregon zastara v 6 letih od storitve kaznivega dejanja, to je torej v 6 letih od dne 1. 10. 2018.
URS člen 155. ZFPPIPP člen 14, 14/3-1, 14/3-2, 28, 34, 38, 38/1, 39, 42, 42/1, 225, 233, 233/2, 233/7, 233/8, 233/9, 233/11, 234, 234/1. ZPP člen 212.
stečaj pravne osebe - novela ZFPPIPP-H - kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - vračilo predujma - poslovodstvo - odgovornost poslovodje - razbremenitev odgovornosti - čas nastopa insolventnosti - predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti ali prisilne likvidacije - postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - osnovni kapital družbe - ohranjanje osnovnega kapitala - dolgoročna plačilna nesposobnost - vrednost unovčene stečajne mase - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - trditveno in dokazno breme
Z novelo ZFPPIPP-H uveljavljena določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP ne pomeni posega v pridobljene pravice nekdanjega poslovodstva in ne uporabe zakonske določbe za nazaj in s tem za retroaktivno uporabo zakona, v nasprotju s 155. členom Ustave Republike Slovenije. Ko je pritožnik podal predlog za začetek stečajnega postopka, je z novelo ZFPPIPP-H urejena odgovornost nekdanjega poslovodja za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP) že veljala. Pritožnik je torej ob podaji predloga za začetek stečaja na to moral in mogel računati. Odgovornost poslovodij po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP je povezana z njihovimi obveznostmi pri nastanku insolventnosti. Gospodarske družbe in njihovi poslovodje so dolžni spoštovati vsakokrat veljavna pravila finančnega poslovanja, tudi tista, ki jih predpisuje ZFPPIPP (28. člen ZFPPIPP). S tem v zvezi poslovodje nimajo nobenih „pridobljenih pravic“ in ni mogoče zagovarjati pritožnikovega stališča, da bi določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP lahko veljala le za tiste družbe, ki bi bile ustanovljenje od sprejetja te novele dalje.
Iz določbe enajstega odstavka 233. člena ZFPPIPP izhaja, da mora biti povračilo naloženo v korist stečajnega dolžnika, saj je sklep izvršilni naslov, na podlagi katerega upravitelj izterja povračilo v korist stečajne mase. Prejeto plačilo pa se bo potem vrnilo v dobro podračuna sodišča po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka (osmi odstavek 233. člena ZFPPIPP).
Sklep iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP se izda (šele), če/ko vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska predujma. Znesek predujma, ki ga mora vrniti nekdanji poslovodja, je potrebno zmanjšati za sredstva, prejeta iz naslova unovčenja stečajne mase, saj se bo predujem vrnil tudi iz tega zneska (osmi odstavek 233. člena ZFPPIPP).
ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082906
URS člen 23, 39. ZIZ člen 58, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3. OZ člen 179.
kršitev osebnostnih pravic - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - članek - objava na spletni strani - odstranitev s spletne strani - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - učinkovito sodno varstvo - težko nadomestljiva škoda - poseg v ustavno varovane pravice - pravica do zasebnosti - poseg v čast in dobro ime - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - svoboda govora - tehtanje ustavnih pravic v koliziji
Pravica do svobode govora ter javnosti do obveščenosti o delovanju medija v obravnavanem primeru pretehta nad pravico tožnika do časti in dobrega imena.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082263
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - kredit v CHF - zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved razpolaganja s terjatvijo - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - predpostavke za izdajo začasne odredbe - odločba Sodišča Evropske unije (SEU)
Četudi bi sodišče ugotovilo ničnost kreditne pogodbe, bo morala tožeča stranka toženki vrniti, kar je od nje prejela. Ker glavnice, izplačane iz naslova izpolnitve te pogodbe, tožeča stranka še ni odplačala, ji vsaj do odplačila glavnice ne bo potrebno spreminjati tožbe za vse med postopkom plačane obroke - do tega bo prišlo šele, ko in če bo odplačala glavnico, torej, ko bo toženki vrnila, kar je od nje po pogodbi prejela. Predlagano zavarovanje bi bilo utemeljeno, če bi bila poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe verjetno izkazana težko nadomestljiva škoda, ki je podana s tem, ko bi morala tožeča stranka razširjati tožbo oziroma vlagati novo tožbo. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožeča stranka niti še v času vložitve pritožbe ni v celoti odplačala zneska glavnice, ki ga je prejela od toženke iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. Nerelevantna je pritožbena navedba, da bo to glavnico kmalu odplačala, saj do tega dejstva še ni prišlo niti ni gotovo, da bo do njega sploh prišlo. Plačilo obrokov s strani tožeče stranke namreč ni gotovo bodoče dejstvo kot je na primer potek časa. Glede na navedeno s stopnjo verjetnosti ni izkazano, da v primeru utemeljenosti tožbenih zahtevkov, polnega učinka končne meritorne odločitve ne bi bilo mogoče zagotoviti brez zavarovanja, s katerim se začasno zadrži plačevanje zapadlih mesečnih obrokov po sporni kreditni pogodbi.
Tudi sicer (če bi bili izpolnjeni pogoji za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe, pa zaenkrat niso) pa po presoji pritožbenega sodišča za zagotovitev polnega učinka morebitne ugoditve zahtevku na ničnost pogodbe, kot ga terja pravo EU, zadostuje začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Taka začasna odredba toženki prepoveduje nadaljnje uveljavljanje upravičenj iz pogodbe. Morebitno uveljavljanje teh upravičenj v izvršilnem postopku bi bilo v nasprotju z začasno odredbo in zato nedopustno. Zato v takšnem primeru tožeči stranki do konca začasnega zadržanja tudi ni treba plačevati obrokov v skladu s to pogodbo.
Izdaja začasne odredbe, kot je predlagana v izpodbijanem zavrnilnem delu, bi posegla v toženkino pravico do sodnega varstva - uveljavljanja terjatev v izvršilnem postopku. Po stališču novejše sodne prakse taka začasna odredba ni dopustna. ZIZ daje tožeči stranki na razpolago pravna sredstva, s katerimi se lahko upre morebitnemu toženkinemu uveljavljanju pogodbenih terjatev v izvršilnem postopku (ugovor zoper sklep o izvršbi, odlog izvršbe, nasprotna izvršba).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00082064
ZPP člen 358, 358-2. OZ člen 9, 86, 95.
družbena lastnina - promet z nepremičninami - pravica uporabe - izvenknjižna pridobitev pravice uporabe - veljavnost pravnega posla - pomen zemljiške knjige v preteklosti - realizacija pogodbe
Dejstvo, da pogodba ni bila realizirana, na njeno veljavnost nima vpliva. Pogodba je neveljavna, kadar je nična ali izpodbojna. Dejstvo, da je pogodba odplačna, tožnica pa v zameno za priznanje pravice uporabe ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti plačila dogovorjene vrednosti nepremičnine, nima učinka na dano priznanje pravice uporabe. Če ena izmed pogodbenih strank ni izpolnila obveznosti, ki so iz nje nastale, to ni razlog za njeno neveljavnost, pač pa ima za posledico nastanek izpolnitvenega zahtevka stranke, ki je svojo obveznost izpolnila.
preživnina za mladoletnega otroka - znižanje preživnine zaradi spremenjenih razmer - porazdelitev preživninskega bremena - rojstvo otroka - stanovanjski kredit - obseg stikov - premoženjske razmere - sprememba potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da se okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina določena, niso bistveno spremenile. Res je, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, da morajo biti okoliščine bistveno spremenjene in da vsaka sprememba še ne upravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine, vendar v obravnavanem primeru ni mogoče prezreti vsaj tega, da so se predlagatelju po zadnji določitvi preživnine rodili še trije otroci, medtem ko nasprotna udeleženka ne preživlja več dveh polsester mld. A. A.
odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS)
Sodišče je pojasnilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z določili o varnosti in zdravju pri delu, ki jih zakonodaja nalaga delodajalcu, v posledici česar je prišlo do škodnega dogodka poškodovanja zavarovanca in nastale škode. Zavarovanec tožene stranke ni bi ustrezno usposobljen za pravilno in varno delo, tožena stranka ni zagotovila učinkovitega notranjega nadzora nad delom poškodovanca z ustreznimi navodili kako delo pravilno opravljati in opozarjanjem na nepravilnosti ter ni priskrbela ustrezne varovalne opreme, zaščitnih očal s stransko zaščito, ki bi pri tovrstnem opravljanju dela nad glavo nudila varno delo.
Lov kot zakonski znak kaznivega dejanja obsega različne aktivnosti, katerih cilj je, da se žival ubije, rani ali ulovi. Lovljenje pri tem ni samostojna alternativna dispozicija, s katero bi bilo mogoče dokončati kaznivo dejanje, temveč je obligatorno vezana na eno od preostalih treh alternativnih dispozicij: ubije, rabi ali ujame. Lovljenje samo, pri katerem posledica ne nastane - torej divjad ni ubita, ranjena ali ujeta, ne zadostuje za dokončanje kaznivega dejanja po prvem odstavku 342. člena KZ-1. Sam lov brez dovoljenja lahko predstavlja prekršek po ZDLov-1.
zavrnitev zahteve za preiskavo - opis dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - obstoj utemeljenega suma
Opis dejanja kot preteklega dogodka, ki je predmet preiskave, mora biti konkreten in jasen, saj je le tako obdolžencu oziroma osumljencu omogočena učinkovita obramba. Pri tem mora biti pomagačevo ravnanje konkretizirano do te mere, da je mogoče ugotoviti, ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca, in ker je pri pomoči naklep "dvojen," mora ta zajeti tako samo ravnanje pomoči kot tudi dejanje glavnega storilca.
Po definiciji prvega odstavka 21. člena ZNP-1 je nasprotni udeleženec oseba, proti kateri je predlog vložen. Družba (prvi predlagatelj) zato ni nasprotni udeleženec, temveč je po opredelitvi v prvem odstavku 21. člena ZNP-1 oseba, glede katere se vodi postopek. Predlagatelji tudi niso imenovali družbe kot nasprotnega udeleženca in ZNP-1 ne zahteva, da se mora nepravdnega postopka vedno udeleževati nasprotni udeleženec oziroma oseba z nasprotnim interesom. To je razlika s pravdnim postopkom. V nepravdnem postopku sodišče ureja razmerja med osebami, katerih interesi niso vedno nasprotni. To pomeni, da je lahko v procesnem smislu pri sodnem imenovanju poslovodje predlagatelj hkrati oseba, glede katere se vodi postopek.
Zainteresirane osebe so tiste, ki imajo pravni interes, da organ vodenja deluje, na primer člani poslovodnega organa, nadzornega sveta, upniki, delničarji (družbeniki).
Predlagatelji utemeljeno poudarjajo, da je izvedba naslednje skupščine (na kateri naj bi po stališču sodišča prve stopnje skupščina lahko imenovala poslovodjo) bodoče negotovo dejstvo, da je lahko čez 40 dni ali več in da je vse odvisno od konkretnega primera. Sodišče ne more prejudicirati kdaj bo lahko skupščina imenovala novega poslovodjo in zato odreči pravni interes drugemu ter tretjemu predlagatelju za sodno imenovanje. V skrajnem primeru lahko preteče več kot šest mesecev in tedaj bo v skladu s 7. alinejo prvega odstavka 521. člena ZGD-1 podan razlog za prenehanje družbe. Tega drugi in tretji predlagatelj očitno ne želita. Predlagatelji utemeljeno navajajo, da ZGD-1 ne pozna izjeme, da sodišče za nek kratek čas ne rabi imenovati poslovodje.
Zaradi pomena poslovodne funkcije je imenovanje poslovodje pri družbi z omejeno odgovornostjo vedno nujno, če se družbeniki ne morejo sporazumeti o njegovem imenovanju. Zahteva sodišča prve stopnje po natančnem konkretiziranju poslov družbe je prestroga.
Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno in podrobno pojasnilo, zakaj besede "Kdaj prideš v B. te čakam?!", ki naj bi jih obdolženec navedenega dne izrekel pred sodiščem oškodovancu kot tožilcu, ne predstavljajo konkretizacije zakonskega znaka grožnje, torej kaznivega dejanja iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 in tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja. V napadenem sklepu je pravilno obrazloženo, da zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, in tudi, da morajo besede oziroma ravnanja obdolženca, ki naj bi pomenila izpolnitev zakonskega znaka resne grožnje, v objektivnem smislu dopuščati edino možno razlago, da je obdolženec z njimi res ogrozil življenje, telo, prostost ali premoženje določene osebe, kar pa iz navedenih besed ne izhaja.
OZ člen 9, 9/1. ZPP člen 82, 82/1, 82/2-4, 82/3, 82/4, 84, 84/1, 214, 286, 286/3.
pogodba o prenosu terjatve - cesija - potrošniški kredit - načelo pacta sunt servanda - postavitev začasnega zastopnika - objava na oglasni deski - objava v državnem uradnem listu - prekluzija novih dokazov
Povsem razumno je, da je tožeča stranka zato, ker toženec na vlogo kar 2 leti ni odgovoril, (upoštevaje 214. člen ZPP) razumela, da toženec njene navedbe priznava in zato ni bilo potrebe, da predloži cesijsko pogodbo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je povsem logično, da je zatem, ko je toženec na prvem naroku ugovarjal, da zato, ker tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazov, ni jasno, od kje izvira vtoževana terjatev, sodišče ugodilo predlogu tožeče stranke za rok, v katerem bi predložila ustrezna dokazila. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno pojasnilo, da bi zavrnitev takega predloga pomenila formalistično sojenje, v katerem bi bilo pretirano poseženo načelo kontradiktornosti postopka oziroma pravico stranke do izjave.
ZIZ člen 226, 227, 273. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - nedenarna terjatev - ugotovitveni zahtevek - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - kredit v CHF - razlaga prava EU - lojalna razlaga nacionalnega prava - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - neupoštevanje navedb in dokazov - dokaz z zaslišanjem prič - kršitev pravice do izjave - učinkovita obramba
Zmotno je stališče, da bi bilo zaslišanje predlaganih strank in prič v nasprotju z namenom instituta začasne odredbe. Res je v postopku zavarovanja poudarjeno načelo hitrosti, a vendar to ne more iti na račun pravice strank do izjave oz. učinkovite obrambe v postopku. Seveda je povsem možno, da se bo izkazalo, da je na podlagi opravljenega zaslišanja že tudi mogoče odločiti o tožbenem zahtevku, a vendar to nikakor ni v nasprotju z namenom instituta začasne odredbe.