KZ-1 člen 211, 221, 221/2. ZDR-1 člen 82, 82/2, 87, 87/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost podaje odpovedi - ugotovitev razloga za odpoved - dejanski razlog za odpoved - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - kaznivo dejanje goljufije - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi morala toženka v sklepu, s katerim mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala, navesti, kdaj je ugotovila razlog za odpoved. Tega ji zakon ne nalaga, določa le, da mora v odpovedi delodajalec pisno obrazložiti dejanski razlog za podajo (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Kot je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS, se za odpoved, ko je podana, domneva, da je podana v roku. Šele, če se v sodnem postopku vprašanje pravočasnosti izpostavi kot sporno, mora glede na drugi odstavek 82. člena ZDR delodajalec dokazati, kdaj je ugotovil razlog za izredno odpoved.
opis prekrška - opisano dejanje ni prekršek - elektronska registracija - ustavitev postopka o prekršku
Določbo „elektronska registracija v skladu s predpisi“ je zato treba v situaciji, ko naprava ne deluje pravilno ali na njej ni dobroimetja, razumeti tako, da mora cestninski zavezanec ob vstopu na cestninsko cesto (oziroma ko prevozi prvo cestninsko točko) preveriti, ali naprava deluje pravilno in se, če ugotovi, da ne, ustaviti na prvi informacijski cestninski točki in napako odpraviti. Šele če tega ne stori, stori prekršek po peti alineji petega odstavka 50. člena ZCestn. V opisu dejanja v predmetnem plačilnem nalogu je sicer prekrškovni organ navedel, da storilec ni izvedel elektronske registracije in da je bil opozorjen, da mikrovalovna komunikacija ni stekla, manjka pa konkretizacija zakonskega znaka, to je, da se ni ustavil na prvi uporabniški točki in napake ni odpravil.
Postopek predčasne razrešitve vodilnega delavca ni formaliziran postopek, kar pomeni, da odsotnost jasnejših določb o postopku in razlogih razrešitve (v tožnikovi zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas vodilnega delavca) ne predstavlja načelnih ovir za izključitev ali omejitev možnosti razrešitve tožnika s strani pristojnega organa, ki ga je predhodno imenoval. Skladno z ustaljeno sodno prakso tudi za razrešitev velja, da mora njeno utemeljenost dokazati delodajalec.
Tožniku je z razrešitvijo prenehal mandat in ker je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas trajanja mandata, mu je slednja prenehala veljati po samem zakonu zaradi poteka časa, zato posebna odpoved ni bila potrebna (niti zakonita).
Sodišče ni dolžno izvajati vseh dokazov, temveč le tiste, ki so pomembni za odločitev ter ob predpostavki, da so dokazni predlogi ustrezno substancirani. To pomeni, da predlagatelj dokaza ustrezno navede, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi, v zvezi s predlogom po 227. členu ZPP pa mora tudi določno opredeliti listino, k predložitvi katere naj se pozove nasprotno stranko, ter njeno vsebino. Zgolj tako substanciran dokaz namreč omogoča pravno posledico, ki sledi v primeru, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, da jo predloži, to je, da lahko sodišče šteje, da listina obstaja in da je njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka (5. odstavek 227. člena ZPP).
podizvajalska pogodba - prekinitev pogodbe - povrnitev premoženjske škode - poslovna odškodninska odgovornost - pogodbena škoda - izgubljeni dobiček - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - prepoved organizaciji za plačilni promet - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Pritožbeno sodišče po navedbah pritožnice ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res napačno citiralo določilo tretjega odstavka 17. člena Podizvajalske pogodbe št. 2020/36, po katerem naj bi bilo soglasje naročnika DARS, d. d. pogoj za veljavnost pogodbe s tem pa tudi aneksa, saj citirano določilo določa le, da so sestavni del pogodbe dokumenti, ki tvorijo nedeljivo celoto in natančno pojasnjujejo pogodbo v naslednjem vrstnem redu, pogodba med naročnikom in izvajalcem DARS, ponudbeni predračun, celotna pogodbena dokumentacija navedena v pogodbi, generalni terminski in finančni plan, tehnična dokumentacija, politika kakovosti in ravnanja z okoljem ter izjavo podizvajalca, da se je seznanil s sistemom ravnanja z okoljem in politiko kakovosti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prišlo do pisne napake v obrazložitvi sodišča prve stopnje, saj je pravilna navedba 13. člena Podizvajalske pogodbe, ki določa, da v primeru, da naročnik izvajalcu ne odobri vključitve podizvajalca in s tem izvajanja del po pogodbi iz kakršnihkoli razlogov, je izvajalec upravičen, da odstopi od podizvajalske pogodbe s podizvajalcem brez kakršnihkoli obveznosti do podizvajalca. Seveda glavno določilo pogodbe velja tudi za dodatne storitve po aneksu, ki sta jih sklepali pravdni stranki in zanje nista dobili soglasja DARS, d. d.
prikrajšanje pri pleči - začasno znižanje plač - poslovodstvo - sklep
Tožničin zahtevek za plačilo premalo izplačane plače (prikrajšanja pri plači) v obdobju od oktobra 2010 do vključno junija 2015 se nanaša na razliko v plači, nastalo zaradi (začasnega) znižanja plač za 10 %, s katerim je tožnica soglašala s sklenitvijo Dodatka k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010, ki ji je bil ponujen v podpis zaradi finančne sanacije podjetja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ker se je toženka s sklepom poslovodstva z dne 18. 10. 2010 zavezala, da bo ob prenehanju negativnih poslovnih učinkov vsem delavcem, ne glede na to, ali so podpisali aneks (Dodatek) ali ne, povrnila prikrajšanje iz naslova znižane plače. Presoja, da omenjeni sklep poslovodstva predstavlja veljavno pravno podlago za povračilo plače tožnici, je skladna s stališčem Vrhovnega sodišča RS v istovrstni zadevi VIII Ips 13/2023, da iz sklepa z dne 18. 10. 2010 izhaja jasna zaveza, da (in kdaj) bo toženka vsem delavcem povrnila razliko plače.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. OZ člen 131, 132, 190. ZVZD-1 člen 5. ZDR-1 člen 45,144, 146, 146/1, 146/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3. ZPP člen 269, 269/4.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - neizkoriščen tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Zaradi protipravnega ravnanja toženke je tožniku nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1).
dopustitev spremembe tožbe - sklep o stvarni nepristojnosti - konec postopka - dopustnost pritožbe - sprememba stvarne pristojnosti tekom postopka - zvišanje tožbenega zahtevka - smotrnost spremembe tožbe - privilegirana sprememba tožbe - odločba brez razlogov - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločitev o dovolitvi spremembe tožbe združilo s sklepom o svoji stvarni nepristojnosti, bi izpodbijani sklep, če bi postal pravnomočen, pomenil konec postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožba, ki je pridružena pritožbi zoper odločitev o stvarni nepristojnosti, je zato dopustna.
izvršba na premičnine - začetek opravljanja izvršbe pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi - rubež premičnin - nesuspenzivnost ugovora in pritožbe v izvršilnem postopku - nepravnomočen sklep o izvršbi - ugovor zoper sklep o izvršbi - potrebni stroški za izvršbo - preuranjen sklep
Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Izvršbo predstavljajo izvršilna dejanja, med katera pa sodijo tudi dejanja izvršitelja. To pomeni, da je izvršitelj pravilno že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi začel z opravljanjem izvršilnih dejanj. Tega ne prepreči niti vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, saj pritožba in ugovor ne zadržita postopka (torej oprave izvršilnih dejanj), če ni v zakonu drugače določeno.
O dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi še ni bilo odločeno, posledično pa tudi še ni pravnomočno odločeno o utemeljenosti predloga za izvršbo in s tem o dovoljenosti izvršbe. Zato sodišče pred tem trenutkom še ne more presoditi, ali je dolžnik tisti, ki mora plačati izvršilne stroške.
predlog za zavarovanje s predhodno odredbo - objektivna nevarnost - notarski zapis - izpodbijanje - trditveno breme
Upnik v predlogu za zavarovanje ni podal dejanskih trditev o obstoju objektivne nevarnosti. Res je v predlogu sicer zapisal, da je podana nevarnost, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na notarski zapis, ki je izvršilni naslov in se izpodbija tako, kot določa zakon, a zgolj prepis zakonskega besedila ne zadošča. Upnik bi moral navesti konkretne okoliščine, ki v konkretnem primeru izkazujejo obstoj zakonske domneve. Zgolj zapis opravilne številke v delu predloga za izvršbo, kjer je govora o plačilu sodne takse, in prav tako omemba iste opravilne številke (v smislu, da je pred istim sodiščem v zvezi z isto terjatvijo na podlagi neposrednega izvršljivega notarskega zapisa dovoljena izvršba) v naslednji točki predloga, ko upnik pojasnjuje razloge za pristojnost prvostopnega sodišča, nikakor ne nekazujeta, da bi dolžnik izpodbijal notarski zapis.
pravnomočen sklep o ustavitvi izvršbe - izbris zaznambe izvršbe - zemljiškoknjižni postopek - zemljiškoknjižno dovolilo
Izvršilni postopek je že v celoti pravnomočno končan in sodišče v ustavljenem postopku nima več pravne podlage za opravo izvršilnih dejanj. Nastop pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka pomeni, da so sodišče in stranke nanj vezani. Sodišče ne more na podlagi okoliščin, ki nastanejo po končanju izvršilnega postopka (bodisi, da gre za poplačilo terjatve po končanem izvršilnem postopku ali za morebitne druge dogovore med strankami), več posegati v pravnomočno razsojeno stvar in ponovno odločati v okviru istega izvršilnega postopka. V pravnomočno zaključenem izvršilnem postopku stranke in drugi udeleženci ne morejo več opravljati nobenih procesnih dejanj, izvršilno sodišče pa tudi ne sprejemati odločitev, ki nimajo podlage v ZIZ. Upnica lahko izbris zaznambe izvršbe (in posledično izbris hipoteke, ki je bila vknjižena v zvezi z zaznambo izvršbe) uveljavlja in doseže le v drugem sodnem (zemljiškoknjižnem) postopku. Pritrditi gre, da je bil z novelo črtano določilo, v katerem je bilo izrecno zapisano, da je izbris zaznambe izvršbe in hipoteke mogoč tudi na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila upnika, v čigar korist je vknjižena ta hipoteka. Vendar pa vsaka hipoteka (prisilna ali prostovoljna) vsebuje upravičenje njenega imetnika z njo razpolagati tako, da se ji odpove. Razpolagalni pravni posel, ki je pravni temelj prenehanja hipoteke, je notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo za izbris hipoteke. Ker pa je izbris hipoteke neločljivo povezan z izbrisom zaznambe izvršbe, ta pa predstavlja eno izmed izvršilnih dejanj izvršilnega sodišča v postopku nepremičninske izvršbe, zaznambe izvršbe ni mogoče izbrisati na podlagi zasebne listine, ki je podlaga za izbris hipoteke. Glede na v zemljiškoknjižnih postopkih veljavno načelo formalnosti, je zato za predlagani izbris zaznambe izvršbe in hipoteke potrebno le-tej priložiti tudi odločbo izvršilnega sodišča, ki dokazuje ustavitev izvršbe oziroma končanje izvršilnega postopka, v zvezi s katerim je bila zaznamba izvršbe vpisana.
ZZZDR člen 12, 51, 51/2, 58, 58/2. ZPP člen 8, 163, 163/4, 212, 226, 226/1, 226/3, 227, 227/5, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1, 356. OZ člen 190.
ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - posebno in skupno premoženje - obseg in deleži na skupnem premoženju - nastanek zunajzakonske skupnosti - prihranki - neupravičena obogatitev - obogatitveni zahtevek - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - pomanjkljiva dokazna ocena - obrazloženost sodbe - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - neopredelitev do odločilnih dejstev - nerazumljivi razlogi - neobrazložena sodba - razveljavitev sodbe - ponovno odločanje - vezanost na tožbeni zahtevek - pravni interes - uspeh stranke po temelju - nasprotna tožba
Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena s številnimi absolutnimi bistvenimi kršitvami, obrazložitev sodbe je pavšalna, pomanjkljiva in vsebinsko prazna, tako da sodišče prve stopnje sploh ni zavzelo stališč do bistvenih materialnopravnih vprašanj. Zato je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje.
ZST-1 člen 10, 11, 12, 12/2, 12/3, 12a, 13, 14, 15. ZPP člen 108, 108/4.
oprostitev plačila sodne takse za pritožbo - podredni predlog za obročno plačilo sodnih taks - podredno postavljen predlog za odlog plačila sodnih taks - obvezne sestavine predloga za oprostitev plačila sodnih taks - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - pridobitev podatkov o premoženjskem stanju po uradni dolžnosti - pravila pravdnega postopka - predlagalni postopek - razpravno in preiskovalno načelo - nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse
Postopek odločanja o pogojih za taksno oprostitev je predlagalni postopek. V njem se uporabljajo pravila pravdnega postopka (tretji odstavek 1. člena ZST-1), v katerem velja razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), preiskovalno načelo pa je izjema.
V trditveno podlago strankinega predloga za taksno oprostitev sodi (vsaj) navedba osebnih imen in priimkov njenih družinskih članov, oziroma (alternativno) navedba, da je stranka samska oseba (oseba brez preživninskih obveznosti). Ker gre za predlagalni postopek, sodišču ne more biti naloženo ugibanje ali celo aktivno raziskovanje v smeri, ali ima stranka družinske člane (in morda z njimi povezane preživninske obveznosti). Morebiten dvom v pravilnost podatkov o družinskih članih (ali stranka ima oziroma nima družinskih članov, ki jih je treba upoštevati pri presoji pogojev za taksno oprostitev) je že del vsebinske obravnave predloga.
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 5. ZDR-1 člen 9, 9/2, 33, 34, 84, 87, 87/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 5, 7, 8, 212, 214, 219a, 287, 287/2. URS člen 14, 22, 23, 35, 38. ZJU člen 24, 33, 35, 93, 154. KZ-1 člen 211, 221. ZVOP-1 člen 75.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - pravočasnost podaje odpovedi - kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - evidentiranje prisotnosti
V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZPP člen 111, 269, 269/4, 286, 286/3. ZVZD-1 člen 5. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 179, 179/1. OZ člen 131, 132, 190. ZS člen 83.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - neizkoriščen tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).
Tožnik je s tožbo uveljavljal zahtevek za pripravljenost na določnem kraju v skupnem znesku 4.821,00 EUR. Po sprejetih odločitvah Vrhovnega sodišča RS v vsebinsko podobnih zadevah je tožbo umaknil v delu, ki se nanaša na opravljanje nalog na terenu. Toženka je z delnim umikom soglašala ter pri tem predlagala, da sodišče to upošteva pri odmeri pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je sklep o delni ustavitvi postopka sprejelo na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnik je preostali del tožbe preoblikoval tako, da je vtoževal bruto zneske v skupnem znesku 5.586,94 EUR. Toženka je nato priznala temelj tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je po delnem umiku in preoblikovanju v bruto zneske tožbenemu zahtevku skoraj v celoti ugodilo (razen za nekaj dni teka obresti). Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je v zadevi treba uporabiti temeljno merilo pri odmeri pravdnih stroškov, tj. načelo uspeha glede na izid postopka. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče načeloma uporabi pravilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, le tedaj, kadar je uspeh strank približno enak in kadar ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov strank ali če obstajajo drugi utemeljeni, razumni, življenjsko sprejemljivi razlogi za takšno odločitev. Ker je v obravnavani zadevi v stopnji uspeha strank v postopku očitno nesorazmerje in tudi ni drugih okoliščin, ki bi terjale uporabo tega pravila, je treba o stroških postopka odločiti glede na uspeh strank v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP, ob upoštevanju prvega odstavka 158. člena ZPP.
Glede zagovornikovih navedb v smeri relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka je izpostaviti, da skozi pritožbeno izvajanje pravzaprav uveljavlja kršitev procesne določbe glede vprašanja, ali je podan predlog oškodovanca za pregon, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP.
Vendar je napačno stališče pritožbe, da je bila oškodovanka na narok dne 23. 10. 2023 pravilno vabljena. Ker oškodovanec z izostankom z glavne obravnave izgubi procesno pravico, mora biti na to posledico v vabilu posebej opozorjen.
Glede na vsebino vabila, ki je bilo v konkretni zadevi poslano oškodovanki (l. št. 124-125), ni mogoče šteti, da je bila oškodovanka pravilno vabljena, saj ni bila opozorjena na posledice izostanka z glavne obravnave. Pravne posledice iz 306. člena ZKP pa lahko nastanejo samo za tistega oškodovanca, ki je bil v redu povabljen kot priča, sicer zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon ne more nadomestiti volje oškodovanca.
Upoštevaje izpolnjeno procesno predpostavko za obravnavo predlagalnega delikta in jasno izraženo voljo oškodovanke za kazenski pregon obtoženca, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je nadaljevalo predmetni kazenski postopek brez upoštevanja procesnih posledic določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP
ZGD člen 10, 515, 515/1. ZDR-1 člen 73. OZ člen 319.
znižanje plače - poslovodja družbe - individualna pogodba o zaposlitvi
Tožnik je kot delodajalec lahko znižal plače delavcem, tudi tistim po individualni pogodbi, sebi pa jih ni mogel znižati. Individualni pogodbi o zaposlitvi sta sklenjeni s strani edinega družbenika in s tem formalno kot delodajalca, ta pa ni izdal akta, s katerim bi določno tožniku znižal plačo. Tako je tožnik plačo sam sebi znižal po lastni volji.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 3, 5, 17, 17/2. OZ člen 131, 168, 168/1, 179, 179/1, 190. ZVZD-1 člen 5, 45. ZDR-1 člen 144, 146, 146/1, 148, 146/6, 155, 156, 158. ZPP člen 111, 227, 227/1, 269.
dnevni počitek - tedenski počitek - razporejanje delovnega časa - neenakomerna razporeditev delovnega časa - odškodninska odgovornost delodajalca - denarna odškodnina za gmotno škodo - denarna odškodnina za negmotno škodo - protipravno ravnanje delodajalca - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - koncentracija postopka
Toženka je z nezakonitim razporejanjem delovnega časa v obdobju od 26. 6. 2018 do 30. 4. 2023 kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotavljati na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. in 45. člen ZVZD‑1).
Kljub temu, da izostalega počitka ni mogoče koristiti za nazaj, to ne utemeljuje upravičenja do odškodnine v obliki nadomestila plač. Takšno upravičenje ni določeno ne v ZDR‑1 ne v Direktivi 2003/88/ES, niti ne izhaja iz njene namenske razlage ali Razlagalnega sporočila k njej.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3. OZ člen 131, 132, 190. ZVZD-1 člen 5. ZPP člen 269, 269/4, 286, 286/2, 286/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Toženka je kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Tožnik je zaradi onemogočenega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter izčrpanosti trpel duševne bolečine. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo načelo objektivizacije, pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo so neutemeljeni.
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila. Okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur.
Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati druge pripravljalne vloge tožnikae. Čeprav je ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, postopanje sodišča prve stopnje, ki je vlogo vključno s prilogami (navedbe in dokaze) upoštevalo, ni z ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 75. ZPP člen 274, 274/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 244, 245, 245/1, 245/2.
začasna nezmožnost za delo - pravnomočna odločba - procesna predpostavka za sodno varstvo - neutemeljeno zavrženje tožbe
Tudi če je bila izdana pravnomočna odločba, je potrebno v postopku presoditi, ali je šlo za spremembo dejanskega stanja, ki lahko privede do drugačne odločitve, kot pa izhaja iz pravnomočnih odločb. Priznanje ali ne priznanje začasne nezmožnosti za delo pomeni le prognozo, kdaj se bo stanje zavarovancu izboljšalo.