Drži, da mora sodišče v postopkih, kjer se odloča o pravicah in koristih mladoletnih otrok, tudi po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze. Vendar je treba upoštevati tudi, da je pritožba samostojno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Predmetni pritožbi sta v veliki meri identični, deloma dobesedno prepisani, hkrati pa z nosilnimi razlogi obeh izpodbijanih sklepov ne vzpostavita vsebinske polemike. Ne v eni ne v drugi pritožbi pritožnica ne pove, katere njene navedbe oziroma dokaze ali dokazne predloge bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Pritožba navaja, da je sodišče zaključke napravilo brez kakršnekoli vsebinske presoje in obrazložitve - dejansko drži prav nasprotno, brez kakršnekoli vsebinske obrazložitve sta obe pritožbi. Tako prazno, frivolno pritoževanje pravzaprav pomeni zlorabo procesnih pravic (11. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je ENPP sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti. Države članice izvršijo ENPP na osnovi medsebojnega priznavanja, ki pomeni neposredno priznavanje sodnih odločb drugih držav članic in je nepriznavanje zgolj izjema. Pri izvajanju tega instrumenta sta najpomembnejša sodelovanje in medsebojno zaupanje med pristojnimi pravosodnimi organi. Tudi po stališču SEU je zavrnitev izvršitve ENPP izjema od vzajemnega priznavanja in jo je treba razlagati ozko. Glede na navedena izhodišča je torej treba tudi v konkretni zadevi predaje zaupati odreditveni državi Kraljevini Španiji, da je skladno s priporočili Priročnika pred izdajo ENPP opravila presojo sorazmernosti. Nadalje v Priročniku ali v obrazcu ENPP ni predvideno, da bi morala država odreditve svojo oceno o sorazmernosti utemeljiti oziroma obrazložiti, saj obrazec ENPP takšne rubrike sploh ne vsebuje. Po priporočilih Priročnika se sicer presoja sorazmernosti ENPP opravi v odreditveni državi, medtem ko Okvirni sklep 2002/584/ PNZ izvršitveni državi članici ne omogoča presoje sorazmernosti ENPP, kar je v skladu z načelom vzajemnega priznavanja. Zgolj ob resnih pomislekih izvršitvene države članice glede sorazmernosti prejetega ENPP se odreditvenemu ali izvršitvenemu pravosodnemu organu priporoča, naj vzpostavita neposreden stik, pri čemer pa se pričakuje, da bodo takšni primeri le izjemoma nastali.

Sklep, s katerim prvostopenjsko sodišče del zapustnikovega premoženja izroči državi na temelju 128. člena ZD, ima učinek ex tunc, zato se šteje, da je pritožnica postala lastnica v sklepu navedenega premoženja že v trenutku zapustnikove smrti. Prehod premoženja na Republiko Slovenijo po 128. členu ZD nastopi ex lege s trenutkom smrti zapustnika, sklep o tem prehodu pa je zgolj deklaratoren. Navedeno pomeni, da je Republika Slovenija s trenutkom smrti zapustnika postala lastnica njegovega premoženja, kolikor je bilo potrebno za omejitev dedovanja do višine vrednosti prejete socialne pomoči (v konkretnem primeru do celotne vrednosti premoženja), in kolikor je tega premoženja bilo (ter v kakršnem stanju je bilo) v trenutku smrti zapustnika.

Četudi s prepozno pritožbo ne bi bi bile prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep, ima pritožbeno sodišče na podlagi zakonskega pooblastila torej možnost, da tudi táko pritožbo zavrže kot prepozno. Take možnosti se bo poslužilo predvsem v primeru, ko ne le, da s vsebinskim obravnavanjem prepozne pritožbe ne bodo prizadete pravice drugih oseb, temveč tudi ni pričakovati kakršnega koli izboljšanja položaja pritožnika.

Glede na izveden dokazni postopek in več razpisanih narokov za glavno obravnavo je pritrditi pritožbi, da je razpravljajoča sodnica ne glede na to, da v zadevi glavne obravnave v novem sojenju še ni razpisala, izpodbijani sklep izdala v fazi med dokaznim postopkom. Upoštevaje določbo četrtega odstavka 340. člena ZKP, pritožba zoper izpodbijani sklep v tej fazi postopka ni dovoljenja, temveč je takšen sklep mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo. Ob tem pa napačen pouk v izpodbijanem sklepu, in sicer, da je dopustna pritožba na Višje sodišče v Mariboru, ne more konstruirati pravice, ki je zakon ne predvideva. Če pritožba zoper sklep ni dovoljena, namreč tega nepravilen pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more spremeniti.

Zakon določa, da lahko preiskovalni sodnik (v obravnavanem primeru predsednik senata) priporniku s sklepom prepove posamezne obiske, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. Ker skrb, da vožnja otroka v avtomobilu ne bi bila ustrezna in da bi se v prostorih zavoda za prestajanje kazni zapora ob obisku lahko nalezel kakšne bolezni, ne predstavlja okoliščine, ki lahko povzroči škodo za postopek, to ne more biti razlog za odklonitev obiska nečakinje pripornici.