Pri smiselni uporabi 343.a člena ZPP ter sklicevanju na pritožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP, ki vsebuje tudi očitek o 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, registrsko sodišče lahko odpravi storjeno absolutno bistveno postopkovno kršitev in z drugim sklepom izdela obrazložitev prvega sklepa. Namen zakonodajalca je bil namreč, da se s 343.a členom ZPP da pravna podlaga sodišču prve stopnje, da samo odpravi storjeno napako in s tem zniža število razveljavljenih odločb, kar prispeva tudi k hitrosti postopka, ki je v registrskem postopku še posebej poudarjeno (prvi odstavek 13. člena ZSReg).
Tudi, če je v zakonsko materijo povzdignjena vsebina Statuta v skladu s peto alinejo prvega odstavka 273. člena ZGD-1 in bi lahko bile posledično nične volitve predlagatelja kot člana nadzornega sveta po prvi alineji prvega odstavka 390. člena ZGD-1, pa bi vsebinska presoja primernosti in usposobljenosti predlagatelja presegala dolžnost registrskega sodišča v zvezi z ugotavljanjem morebitne ničnosti sklepa Sveta delavcev, ki je potrdil Oceno volilno nominacijske komisije Sveta delavcev subjekta vpisa o primernosti in usposobljenosti predlagatelja.
Med strankam niso bila sporna dejstva zato, ker sta se predlagatelj in subjekt vpisa razhajala o vprašanju izpolnjevanja pogojev predlagatelja za člana nadzornega sveta. Vsi podatki o izpolnjevanju teh pogojev, ki tvorijo dejansko podlago za materialno pravno presojo po 67. členu ZZavar-1 namreč niso bili sporni. Zato tudi ni bilo nobenega razloga za prekinitev postopka, saj mora registrsko sodišče o predhodnem materialno pravnem vprašanju vselej odločiti.
Zoper sklep z dne 26. 4. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje po ugovoru nasprotnega udeleženca določilo pravo vrednost spornega predmeta, posebna pritožba ni dopustna, se pa stranka zoper to odločitev sme pritožiti v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1 v povezavi s tretjim odstavkom 363. člena ZPP).
Korekturna dolžnost sodišča po ZST-1 (po uradni dolžnosti ali na ugovor stranke) je določena le z namenom pravilne odmere sodne takse, in pride v poštev le v primerih, ko je višina sodne takse odvisna od vrednosti spornega predmeta, za kar v obravnavanem primeru prav tako ne gre.
Stališču, da je domneva praviloma neizpodbojna, da pa je sodni preizkus odpravnine možen v primerih zlorabe pravic (glavnega delničarja), kar bi bilo podano, če bi prevzemnik 90 % prag sprejema prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, prisilo, zavajujočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, zaradi katerih bi bile porušene zakonitosti trga, pri čemer vseh primerov ni mogoče vnaprej izčrpno opredeliti, je enotno pritrdila novejša sodna praksa.
Sistemska ureditev izključitve manjšinskih delničarjev po ZGD-1 (384. do 388. člen) je v bistvenem drugačna kot ureditev po ZPre-1 (68. člen v zvezi s 17. členom).
Zaprtost in nelikvidnost delniškega trga širi prostor za tržne manipulacije, vendar na njihov obstoj zgolj zaradi teh dejstev ni mogoče sklepati. Trg delnic prvega udeleženca je bil pač takšen, kot je glede na objektivne danosti lahko bil, pri čemer predlagatelj ni navedel sklepčnih trditev o zlorabi notranjih informacij, o nedovoljenem dogovarjanju oziroma o vplivu drugih (netržnih) dejavnikov na ceno delnic.
Okoliščina, da povpraševanja po delnicah ciljne družbe ni bilo, ker so jo obvladovali glavni delničarji že pred prevzemom, sama po sebi ne predstavlja tržne manipulacije. Intenca prevzemanja družb s strani managerjev ni niti nezakonita niti nelegitimna, prav tako ne dejstvo, da si je glavni delničar še pred opravljeno zadnjo transakcijo z delnicami pridobil monopolni položaj v družbi. Prav tako je (za določitev poštene cene delnic) nerelevantno, ali je šlo za več kot deset let načrtovan in skonstruiran prevzem prvega nasprotnega udeleženca.
Porazdelitev bremena stroškov postopka sodnega preizkusa primerne denarne odpravnine določa 614. člena ZGD-1 povsem samostojno in neodvisno od pravil, ki jih glede stroškov določata ZPP in ZNP-1.
Namen 614. člena ZGD je, da se s specialno stroškovno ureditvijo omogoči manjšinskim delničarjem dostop do sodišča.
V tem primeru gre za tako imenovano negativno ugotovitveno tožbo, ko tožnica od toženca (ki je sklenil sporne pravne posle) zahteva ugotovitev neobstoja (ničnost aneksov in sporazuma) pravnega razmerja. Teorija zagovarja stališče, da je negativna ugotovitvena tožba dopustna tedaj, ko želi tožnik zaradi toženčevega zatrjevanja obstoja pravnega razmerja s tožbo doseči jasnost glede obstoja tega pravnega razmerja in svojih obveznosti ter glede svojih nameravanih premoženjskopravnih razpolaganj.
Glede pritožbenih navedb o ničnosti na podlagi 38.a člena ZGD-1 pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je toženec sklepal posle sam s sabo, enkrat v vlogi družbenika-posojilodajalca, drugič pa v vlogi zakonitega zastopnika družbe, kar je ob odsotnosti soglasja skupščine za takšne posle, povsem v nasprotju interesov družbe. Toženec je ravnal, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zaradi lastnih ekonomskih interesov in pritožbene presoje ne zdržijo njegove trditve, da je šlo za interese družbe.