Nujna pot se ne pridobi po samem zakonu (ex lege), temveč šele na predlog lastnika zemljišča s prisilno pravnomočno sodno odločbo, izdano v nepravdnem postopku, ki ima pravno naravo konstitutivne odločbe . Toženec bi se tako lahko skliceval, da je upravičen do uporabe sporne trase, če bi bila na njej na podlagi ustreznega predloga podanega v nepravdnem postopku že ustanovljena nujna pot na podlagi pravnomočne sodne odločbe.
Ugovor zastaranja ni utemeljen, ker je z dnem ugotovitve neveljavnosti oporoke odpadla podlaga, ki je tožnikoma nalagala večjo skrb za mamo prve tožnice (tretji odstavek 190. člena OZ).
Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta v konkretnem primeru sodišči v premajhni meri upoštevali predvsem dejstvo, da ima tožeča stranka oslabljenost, skorajda ohromelost desne strani telesa ter da bo prizadetost kognitivnih funkcij in duševnega stanja poleg motoričnih deficitov postala še bolj izražena. Z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako nista pravilno izpolnili pravnega standarda pravične denarne odškodnine ter zato odmera odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ni v skladu z navedenimi merili in kriteriji iz 179. člena OZ.
Za obstoj pravno priznane nepremoženjske škode po 183. členu OZ zadostuje že sama kršitev te osebnostne pravice, torej kršitev ugleda in dobrega imena. Ali drugače povedano, obstoj škode se v takem primeru predpostavlja. Z zatrjevanjem škodljivega ravnanja, ki naj bi pomenilo kršitev osebnostne pravice (ugleda in dobrega imena), se zatrjuje tudi obstoj škode. Sodišče pa ob presoji, ali določeno ravnanje pomeni protipravno kršitev osebnostne pravice, obenem ugotavlja tudi obstoj pravno priznane nepremoženjske škode.