Tožnika, ki sta titularja dediščine, ipso iure pridobljene z zapustničino smrtjo, pred izdajo deklaratornega sklepa o prehodu premoženja na državo, ko je desetletni rok iz prvega odstavka 141. člena ZD že potekel, nista imela nobene realne možnosti uresničiti pravno varstvo s (kvazi) dediščinsko tožbo. Specifične okoliščine primera zapolnjujejo pojem nepremagljive ovire (360. člen OZ), zaradi katerih tožnika nista mogla zahtevati izpolnitve obveznosti, zato zastaralni rok, dokler so ovire trajale, ni mogel teči.
Smrtovnica za pokojno A. A. je bila nepopolna. Zapuščinsko sodišče se ne more zanesti na nepopolno izpolnjeno smrtovnico, ampak se morasamo prepričati (na primer s poizvedbo v matični rojstni knjigi), kdo so dediči zapustnika. Ukrep vabljenja potencialnih dedičev z oklicem v Uradnem listu RS (206. člen ZD) se lahko uporabi šele subsidiarno, če se dedičev na drug primeren način ne da ugotoviti.
Dopuščena revizija, ki ji ob vložitvi nista bila priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije, je nepopolna in jo je treba zavreči. Naknadne predložitve manjkajočih dokumentov revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj se v postopku z revizijo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev ne uporabljajo.
Predmet priznanja so le trditve o dejstvih, ne pa pravni zaključki ali pravna kvalifikacija.
Ob specialnih določbah 11. in 16. člena Zakona o odvetništvu, na katera se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, je predstavljal procesno podlago za odgovornost substituta tudi že v času spornega prvega naroka za glavno obravnavo v drugi pravdi veljavni ZPP (z vključeno novelo ZZP-B), ki je v 4. točki prvega odstavka 94. člena omogočal prenos pooblastil iz pooblaščenega odvetnika na drugega odvetnika za posamezna pravdna dejanja, s čimer je bilo vzpostavljeno pooblastilno razmerje med pooblastiteljem (pravdno stranko) in odvetnikom substitutom, ter posledično tudi njegovo neposredno odškodninsko odgovornost v razmerju do pooblastitelja. Materialno pravna podlaga za neposredno odškodninsko odgovornost odvetniškega substituta pa smiselno izhaja iz določbe 770. člena OZ, ki prevzemniku izvršitve naročila dopušča prenos izvršitve naročila na drugo osebo, torej zamenjavo osebe, ki je dolžna izvršiti obveznost iz naročila.
Sodišče je v okviru materialnopravnega vodstva tožniku podelilo pravico do še ene pripravljalne vloge, v kateri bi lahko še pravočasno predlagal tudi dokaz s postavitvijo izvedenca, s čimer ga je nujno tudi odvezalo dolžnosti podajanja novih navedb in dokazov na samem naroku, s katerimi bi že kar tedaj odgovoril na nasprotnikovo pripravljalno vlogo. Na veljavnost takšnega procesnega ukrepanja sodišča ni vplivalo dejstvo, da ni dalo konkretnih navodil oziroma usmerjenih napotkov, v kakšni smeri naj tožnik v vlogi dopolni svoje navedbe in dokazne predloge, kot nasprotno zmotno meni revident. Obseg trditev in dokazov, ki jih je v svoji nadaljnji vlogi lahko še navedel oz. predlagal tožnik, je bil ob molku sodišča zamejen najmanj s ponudbo novih trditev in dokaznih predlogov v vlogi nasprotne stranke, predloženi na prvem naroku.
Revizija je dopuščena glede vprašanja, ali ima v okoliščinah konkretnega primera delodajalec na podlagi sklenjene pogodbe o obveznem zavarovanju v prometu pravico zahtevati regres izplačane odškodnine ZPIZ-u in ZZZS-ju od zavarovalnice.
Kasnejše prenehanje zavarovalne pogodbe zaradi poteka dobe, za katero je bilo sklenjeno zavarovanje, oziroma neplačila premije po petem odstavku 937. členu OZ (v roku enega leta po zapadlosti neplačane premije) na morebitno obveznost zavarovalnice v primeru do takrat nastalega škodnega dogodka ne vpliva.
Ureditev po tretjem odstavku 937. člena OZ se ne nanaša le na primer, ko zavarovalec ni plačal celotnega zneska premije. Enako kot četrti odstavek 937. člena OZ velja določba tretjega odstavka tudi za primere, ko ni plačan kateri od zapadlih obrokov premij.