Očitek tako imenovane protispisnosti je v upravnem sporu upoštevna na podlagi določbe tretjega odstavka 75. člena ZUS-1.
Ker je pravica do izvajanja dokazov varovana z 22. členom Ustave, je njeno kršitev poleg primerov, določenih v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, treba opredeliti kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora.
Državna tožilka ne obrazloži, v čem objektivne okoliščine, to je način izvršitve kaznivega dejanja, teža dejanja ali okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, utemeljujejo sklep o nevarnosti ponovitve. Le zatrjevanje, da je obdolženec v dveh kazenskih postopkih, kar je bistvo tožilkinega predloga za podaljšanje pripora v zvezi z nevarnostjo ponovitve kaznivega dejanja, pa tudi ne utemeljuje sklepanja o subjektivnih okoliščinah, ki so potrebne za presojo, ali je nevarnost ponovitve istovrstnega, to je specifičnega kaznivega dejanja, podana, saj državna tožilka ne navede nobenih povezovalnih okoliščin v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da nevarnost ponovitve kaznivega dejanja v predlogu ni obrazložena do te mere, da bi omogočala sklep o pripornem razlogu po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
Po presoji Vrhovnega sodišča je predložena izjava o premoženjskem stanju vloga. Nižji sodišči sta torej napačno uporabili procesne določbe 105. člena ZPP.
V obravnavani zadevi pa je imetnik stanovanjske pravice, A. A., umrl še pred pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka, torej pred uresničitvijo opcijskega predpogoja. Ker se opcijski predpogoj (kot odložni pogoj) ni uresničil, tudi opcijska izjava (zahteva za odkup z dne 30. 10. 1991) ni imela pravnih učinkov. Za razliko od imetnice stanovanjske pravice v zadevi št. II Ips 204/97, ki je bila ob smrti nosilka premoženjske pravice do odkupa stanovanja, ker je, kar je kot nosilni razlog navedeno v predzadnjem odstavku sodbe št. II Ips 204/97, "[...] že pred njeno smrtjo nastopila dolžnost tožene stranke prodati sporno stanovanje", on ob svoji smrti ni imel podedljive pravice do odkupa stanovanja. Zato je tudi njegova soproga in za njo tožnica nista mogli podedovati. Pridobiti bi jo morali izvirno. Za to sta imeli na voljo rešitev, predvideno v 123. členu v povezavi s 147. členom SZ.
V primerjavi s tistimi imetniki stanovanjske pravice, kjer denacionalizacijskega postopka ni bilo, so bili vsi imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve, že zaradi samega teka denacionalizacijskega postopka in z njim povezanega odloga privatizacije v slabšem položaju. Vendar neenakost v teh primerih ni bila nerazumna in ni bila brez utemeljitve v naravi stvari.
Očitki o procesnih kršitvah, ki so sicer dovoljeni, morajo biti - če naj bodo predmet vsebinske presoje - konkretizirani. To pomeni, da mora stranka opredeliti procesno ravnanje nižjih sodišč, ki naj bi bilo po stališču revidenta napačno. Naloga Vrhovnega sodišča je le to, da preveri, ali je trditev o zatrjevanem procesnem dejstvu resnična ter da nato pravno presodi, ali je procesno dejstvo skladno s pravili o pravdnem postopku ali pa jih v resnici krši. Opredelitev spornega procesnega ravnanja pomeni, da revident natančno navede procesni akt sodišča, s katerim naj bi bila bistveno kršena pravila postopka oziroma da določno opredeli procesno gradivo (torej tudi, kje se to gradivo nahaja), ki naj bi bilo s strani sodišča protipravno ignorirano.
Dejstvo, da so bile sporne nepremičnine družbena lastnina, izključuje pridobitev lastninske pravice na podlagi določb ZTLR, ki urejajo gradnjo na tujem zemljišču (24. - 26. člen). Navedena pravila namreč jezikovno in konceptualno predpostavljajo obstoj tujega zemljišča, kar pomeni, da je nekdo lastnik. Pri družbeni lastnini lastnika zemljišča, o katerem govorijo navedene določbe, ni, in tako tudi ne njegovega takšnega ali drugačnega ravnanja, na katerega te določbe navezujejo stvarnopravne posledice.
Pravno učinkovanje pravnomočne sodbe v odškodninski pravdi in na tej podlagi izdanega dopolnilnega sklepa o dedovanju v breme tožnika je bilo odvisno od obstoja pravnomočnega sklepa o izvršbi kot pravnega temelja za upravičenost poplačila toženke. Ker je ta obstal, ni mogoč zaključek o neupravičeni pridobitvi. Tožnik je plačal na podlagi pravnomočne sodne odločbe in spornega zneska ne more zahtevati nazaj.