Razlog odgovornosti toženk so pomanjkljivosti v tistem nadzoru krvodajalcev po odvzemu krvi na obravnavani krvodajalski akciji, ki bi ga moral biti deležen vsak izmed njih v zvezi s tveganji, ki niso neobičajna. Da bi bilo tožničino tveganje večje od običajnega, ni bilo ugotovljeno.
Pojavnost kolapsa po odvzemu krvi je pogosta in splošno znana, zato da o njej ni potrebno poučiti niti laičnega darovalca krvi. Ko je tako, bi morali toliko bolj toženki, oziroma vsaj izvajalka kot strokovnjak s področja transfuziologije, pričakovati, da lahko katerikoli krvodajalec kolabira in krvodajalsko akcijo z vidika zagotovitve ustreznega nadzora nad krvodajalci organizirati skladno s tem objektivnim pričakovanjem, pa tega nista storili, saj med prostorom za odvzem krvi in jedilnico ni bilo ne možnosti počitka ne nadzora. Ker sta opustili skrbnost za varnost pri običajnih tveganjih odvzema krvi, kakršno se je uresničilo tudi pri tožnici, ne moreta dela odgovornosti prevaliti na tožnico, ker o prejšnjem neuspešnem dokončanju odvzema krvi ni poročala.