Določba tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah držav članic Evropske unije (ZSKZDČEU-1) je jasna. Po prevzemu izvršitve tuje odločbe domače sodišče ne sme posegati v vrsto, višino in način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena istega zakona. Jezikovna razlaga tako povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.
Kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP je med drugim podana, ko sodišče ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah iz drugega odstavka 29. člena, drugega odstavka 30. člena, drugega odstavka 31. člena (ko se storilec ni mogel ali moral seznaniti s pravnimi pravili) ali drugega odstavka 32. člena KZ-1, obsojenca spozna za krivega po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, namesto da bi ga oprostilo obtožbe po 2. točki 358. člena ZKP.
Funkcija priče zaradi njene nenadomestljivosti v posameznem kazenskem postopku ni združljiva s funkcijami drugih procesnih udeležencev v tem-istem postopku. Zakonsko določene izjeme veljajo po drugem odstavku 234. člena ZKP le za oškodovanca, oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca ter po 2. točki 235. člena ZKP še za obdolženčevega zagovornika o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot njegovemu zagovorniku in ko je to obdolženec sam zahteval. V ostalih primerih mora biti konkurenca med navedenimi funkcijami odpravljena na način, da je dana prednost pričini funkciji, pred funkcijami drugih procesnih udeležencev, ki se morajo temu dejstvu v kateri koli fazi kazenskega postopka prilagoditi.
Obtožni predlog je sestavljen v skladu z določbo 269. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tudi, če bi abstraktni del kaznivega dejanja izostal. Posledično, napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Predvsem pa se v obravnavani zadevi, kot je že pojasnjeno, v abstraktnem delu izreka očitata dve alternativno določeni izvršitveni obliki, to je zalezovanje in omejevanje svobode gibanja. Oba abstraktna očitka sta v konkretnem opisu ovsebinjena. Glede na navedeno je očitek zagovornikov, da je v obravnavanem kazenskem postopku bilo kršeno načelo zakonitosti s tem, da je bil obsojenec obsojen za dejanje, ki ni kaznivo, neutemeljen. Res je sicer, da abstraktni del opisa vsebuje poleg očiteka "omejevanja svobode gibanja" še navedbo z "grožnjo z napadom na življenje in telo", kar ni (nujen) sestavni del te alternativno določene izvršitvene oblike, vendar navedeno na zakonitost izreka ni in ne more vplivati. Storilec namreč izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja že s konkretiziranim očitkom omejevanja svobode gibanja.
V obravnavani zadevi ne gre za to, da obsojenec ne bi bil seznanjen z obtožbo. Abstraktni očitek obsojencu je bil namreč ves čas postopka nespremenjen, saj je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izrek ni posegalo. Prav tako je bil konkretni del obsojencu očitanega ravnanja ves čas kazenskega postopka enak, očitki obsojencu pa določno opredeljeni, kar vse mu je omogočilo učinkovito obrambo. Res je sicer pritožbeno sodišče v obrazložitvi prepoznalo, da kazenskopravni očitek zajema tudi izvršitveno obliko grdega ravnanja, vendar navedeno na procesni položaj obsojenca ni vplivalo. V opis kaznivega dejanja namreč ni poseglo, tako, da se je imel obsojenec ves čas možnost zagovarjati tako glede abstraktnega očitka o zalezovanju ter omejevanju svobode gibanja kot o konkretnih očitkih. Zato je neutemeljena trditev vložnikov, da predstavlja sodba pritožbenega sodišča za obsojenca sodbo presenečenja.
Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 odločilo, da mora sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, v primeru zaključenega postopka osebnega stečaja, v teku katerega oškodovanec ni prijavil svoje terjatve, slednjega z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka napotiti na pravdo, saj v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotoviti. Vendar pa pri takšnem stališču danes ni več mogoče vztrajati. Opustitev prijave terjatve v postopku osebnega stečaja namreč ne povzroči prenehanja terjatve, saj se glede na 1. točko drugega odstavka 383. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v tem postopku ne uporabljajo pravila o prenehanju terjatve upnika do stečajnega dolžnika zaradi zamude roka za njeno prijavo; stečajni dolžnik po zaključku osebnega stečaja ne preneha, zato lahko upnik svojo terjatev zoper njega uveljavlja po koncu postopka osebnega stečaja, bodisi v pravdnem bodisi v adhezijskem postopku, v katerem je mogoče uveljaviti vsak dajatveni zahtevek kot v pravdnem postopku. Od sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (novela ZFPPIPP-G), ki je začel veljati 26. 4. 2016, ovire za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka ne predstavlja niti morebiten odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno zaključen po navedenem datumu. Z omenjeno novelo je bila drugemu odstavku 408. členu ZFPPIPP dodana 5. točka, ki določa, da odpust obveznosti ne učinkuje na povrnitev škode povzročene namerno, torej s kaznivim dejanjem kot v konkretnem primeru, ali zaradi hude malomarnosti.
Precejšnji dvom v resničnost odločilnih dejstev iz 427. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni pomožni izpodbojni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč je pooblastilo, ki je izključno pridržano Vrhovnemu sodišču. To lahko namreč vzporedno pri preizkusu taksativno določenih izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 420 člena ZKP, pride v položaj, ko zaradi navedenega dvoma o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti ne more odločiti.
Maščevanje in močno sovraštvo (mržnja), ki sta v izreku izpodbijane sodbe ustrezno opisana, glede na analogijo intra legem v 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) po utrjeni sodni praksi spadata med nizkotne nagibe, če sta po vsebini in intenzivnosti enakovredna brezobzirnemu maščevanju.
Že po jezikovni razlagi 1. točke prvega odstavka 398. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je mogoče ugotoviti zahtevo po preizkusu izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na vsaj dveh stopnjah, kar sodišču tretje stopnje onemogoča spremembo druge najstrožje kazni v najstrožjo od vseh kazni. Gre torej za preizkus upravičenosti posega po eni od dveh najvišje predpisanih kazni zapora in ne za preizkus utemeljenosti izbire med najvišje predpisanimi kaznimi.
Ker je 1. točka prvega odstavka 398. člena ZKP v razmerju do tretjega odstavka 367. člena ZKP specialnejša, zahtevani preizkus izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na dveh stopnjah pomeni tako omejitev pravnega interesa, ki ga sme državni tožilec zasledovati s pritožbo, kot tudi meja preizkusa in pooblastil sodišča tretje stopnje. Omejitev je po ugotovljenem določena s kaznijo, ki je bila predhodno izrečena ali potrjena na drugi stopnji.
Izrek enotne kazni dosmrtnega zapora pri dveh ali več določenih kaznih 30 let zapora je obligatoren. Navedeno izhaja iz jezikovne in sistematične razlage 1. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki uporablja besedno zvezo "izreče kazen dosmrtnega zapora" in ne besedni zvezi "sme izreči" ali "lahko izreče", s katerima zakon določa fakultativnost pri drugih institutih splošnega dela.
Glede na opisani kontekst, vsebino in kontinuiteto obsojenčevega ravnanja, glede na opisano ženino podrejenost v razmerju do obsojenca ter kasnejšo njeno odločenost, da bo obsojenca zapustila, o čemer ga je neposredno seznanila in glede na opisani obsojenčev odziv, ko ženinega odhoda ni hotel sprejeti in jo je raje ubil, kot da bi ji pustil oditi, Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča druge stopnje, da pri takšnem opisu po njegovi celoviti oceni ne gre za zatrjevano obsojenčevo maščevanje ženi zaradi nameravanega odhoda in ne za kombinacijo ali preplet maščevanja z dejanskimi okoliščinami, ki so lahko zakonski znaki drugega kaznivega dejanja.
V takšnem položaju, ko je v splošnem še vedno šlo za preverjanje ugotovitev izvedenca psihiatra, in ko je bilo ugotovljeno, da priča G. G. niti na Hrvaškem ni izvedenka s področja nevrologije, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno seznanjati navedene priče z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa, niti z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra. Kontradiktornost iz drugega in tretjega odstavka 16. člena ZKP je kot izpeljava enakosti orožij iz prvega odstavka tega člena, izključno zagotovljena strankam. Odločilno je zato, da sta bila z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa in z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra seznanjena obsojenec in vložnik ter da sta se lahko o mnenju in dopolnitvi tudi izjavila.
Ko gre za dokazovanje z indici (dejstvi, ki na podlagi logičnega sklepanja lahko kažejo na obstoj odločilnih dejstev), mora biti iz razlogov sodbe razvidno, da je sodišče ocenilo tako spoznavni prispevek vsakega posamičnega indica kot tudi njihovo skupno spoznavno moč, ki je odvisna od medsebojnega učinkovanja spoznavne moči posameznih indicev.
Sodišče je obsojenki obsodilo na solidarno plačilo premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi, v odločbi o kazenski sankciji pa je pogojno obsodbo vezalo na posebni pogoj, da obe plačata svoj sorazmerni del (polovico) premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi. Pravno podlago za naložitev solidarnega plačila je imelo v prvem odstavku 186. člena Obligacijskega zakonika in v petem odstavku 75. člena KZ-1. To pravno podlago je navedlo v obrazložitvi sodbe, kjer je pojasnilo tudi, da je sodni izvedenec zanesljivo ugotovil znesek prilaščenega denarja, ni pa mogel ugotoviti, kolikšen delež si je prilastila katera izmed obsojenk, zato je odločitev o vezavi posebnega pogoja na plačilo polovice zneska edina možna in pravična rešitev.
To, da se obdolženca nahajata na predčasnem prestajanju kazni zapora, ni ovira, da, višje sodišče ne bi ravnalo po tretjem odstavku 394. člena. in sedmem odstavku 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki sicer ob različnih pravnih položajih zapovedujeta vsebinsko enak preizkus razlogov za pripor. Prej nasprotno, saj je ravno pripor edina možna podlaga za predčasno prestajanje kazni zapora, pa je zato navedeni preizkus pripornih razlogov po višjem sodišču toliko bolj umesten.
Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora odloča ex post in ima lahko zato - kot prvo sodišče - pred seboj celovito podobo odzivanja pristojnih organov na obravnavan dogodek. V okoliščinah danega primera je zato mogoče (šele sedaj) ugotoviti, da v izpodbijanem sklepu ni opredeljeno, katera okoliščina je bila odločilna, da so sodišča za obdolženega pripor odredila, niso pa tega storila za ostale domnevne udeležence obravnavanega dejanja. Vložnik zahteve in vrhovna državna tožilka kot tako okoliščino zatrjujeta njegovo polnoletnost in hkrati poudarjata, da nastop polnoletnosti 20 dni pred kaznivim dejanjem ne more biti odločilna razlikovalna okoliščina. Vrhovno sodišče iz izpodbijanega sklepa ne more prepoznati, ali je prav polnoletnost tista okoliščina, ki je vodila do drugačne odločitve (ali pa morda kakšna druga). Prav to pa pomeni, da v razlogih izpodbijanega sklepa ni razlogov o okoliščinah, ki so bile odločilne za drugačno obravnavanje obdolženca.
Določbo o pristojnosti preiskovalnega sodnika predlagati podaljšanje pripora je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo z odločbo U-I-50/09-18, Up-260/09-17 z dne 18. 3. 2010 zaradi neskladnosti z načelom enakosti orožij (22. člena Ustave).
Okoliščine postopka mora Vrhovno sodišče vrednotiti v luči zahteve, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku pa je, da postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP). V obravnavani zadevi ni mogoče mimo okoliščine, da o zahtevi za preiskavo v treh mesecih od odreditve pripora še ni bilo odločeno.
Okoliščina, da o zahtevah za izločitev dokazov ni pravnomočno odločeno, ni ovira, da ne bi preiskovalna sodnica nadaljevala odločanja o zahtevi za preiskavo. Nobene ovire ni, da se preiskovalna sodnica pri obravnavi zahteve za preiskavo ne bi oprla na lastno stališče o (ne)dovoljenosti dokazov in odločitev, če se z zahtevo ne bi strinjala, prepustila zunajobravnavnemu senatu.
Vrhovno sodišče se strinja z uvodno ugotovitvijo izjaviteljev, da je vrhovna državna tožilka odgovorila na vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti po roku iz drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Hkrati pa opozarja, da gre za prekoračitev v zvezi s pravnim sredstvom, ki nima prekluzivnih posledic, kot jih ima prekoračitev roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP pri zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi po obsojencu, zagovorniku ali ostalih upravičencih iz drugega odstavka 367. člena ZKP, ne pa tudi po vrhovnem državnem tožilcu, ki ga ta rok ne zavezuje.
Odprava eventualno ugotovljene kršitve Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) (reparatio) je zato prepuščena pravni ureditvi posamezne države članice, ki si mora v okvirjih možnega prizadevati za vzpostavitev stanja pred ugotovljeno kršitvijo (restitutio), medtem ko lahko Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) samo (subsidiarno) nakloni le izplačilo pravičnega zadoščenja prizadetemu pritožniku (compensatio). Slednje države članice v navedenih restitucijskih prizadevanjih v ničemer ne odvezuje, po drugi strani pa je v teh prizadevanjih ne omejuje. Izjema so primeri, v katerih se je država članica dolžna nemudoma odzvati na ugotovljeno kršitev EKČP ter jo glede na visok hierarhični položaj varovane pravice in zato, ker kršitev še vedno traja, takoj odpraviti.
Prizadevanje Slovenije, kot ene od članic Sveta Evrope za vzpostavitev stanja pred ugotovljeno kršitvijo EKČP po odločbi ESČP, je v kazenskem postopku določeno z izjemo v petem odstavku 421. člena ZKP, po kateri je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zoper odločbo vrhovnega sodišča. Izjema ni formalna in po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke ne vodi v samodejno ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti ter posledično v predlagano spremembo ali razveljavitev pravnomočne sodbe, ampak jo je Vrhovno sodišče dolžno po predhodno ugotovljeni dovoljenosti in pravočasnosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vsebinsko preizkusiti (prvi odstavek 424. člen ZKP). Razlika v tem primeru je, da se mora Vrhovno sodišče najprej osredotočiti na vprašanje zmožnosti spremembe ali razveljavitve pravnomočne sodbe za odpravo kršitve EKČP, kot je bila ugotovljena v sodbi ESČP in šele v naslednjem koraku preiti k preizkusu zatrjevanih kršitev v zahtevi. Pomembno je še, da so tedaj kršitve preizkušene zgolj z vidika ali v obsegu ugotovljene kršitve EKČP in ne morebiti na način priziva ali pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča, ki se je o teh kršitvah že izjavilo pred odločbo ESČP.
Čeprav je nedvomno, da se navedena sodba ESČP nanaša na pravnomočno sodbo, v kateri je bil tudi ta obsojenec spoznan za krivega, je po drugi strani dejstvo, da je bila sodba izdana samo po pritožbi obsojenega A. A. in po ugotovljeni kršitvi drugega odstavka 6. člena EKČP oz. kršitvi pravice do domneve nedolžnosti temu obsojencu. Vložnikovo sklicevanje na dobro vero pri izvrševanju sodbe ESČP je zato neutemeljeno, analogija s položajem pri privilegiju pridružitve, kot je določen v drugem odstavku 424. člena ZKP pa je neumestna. V tem primeru navedeni privilegij po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke zaživi šele, ko je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti enemu od soobdolžencev ugodilo (pozitivni pogoj) in ko drugi soobdolženec ali soobdolženci zahteve za varstvo zakonitosti ni oz. niso vložili (negativni pogoj).
Oškodovanka svoje izpovedbe na glavni obravnavi ni podala tako, kot to zahteva prvi odstavek 241. člena ZKP, torej, da bi najprej povedala vse, kar je vedela o zadevi (prosta pripoved), čemur bi sledila vprašanja. Šele v primeru, če se priča posameznih dejstev ne bi spomnila ali če bi spremenila svojo izpovedbo, bi bila podana podlaga za branje prejšnje izpovedbe po 335. členu ZKP. Očitno pa v obravnavanem primeru tudi ni šlo za položaj, ko priča, opozorjena na posledice, brez zakonskega razloga sploh ne bi hotela pričati (drugi odstavek 244. člena ZKP in 2. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), ali ko bi sodišče ugotovilo posebne potrebe po zaščiti oškodovanke (peti odstavek 331. člena ZKP).
Čeprav oškodovanka na glavni obravnavi ni (ponovno) prosto izpovedala, temveč je le pritrdila svoji prejšnji izpovedbi, je bila obrambi dana možnost, da oškodovanki neposredno postavlja vprašanja. Na ta način je obramba lahko preverjala njeno verodostojnost in je postopek še vedno mogoče oceniti kot poštenega.