Pri primerjavi kazenskopravnih norm dveh držav se primarno upošteva vrednostna primerjava; to pomeni, da primerjamo zlasti, ali kaznivo dejanje, ki ga pozna slovenski kazenskopravni sistem, vrednostno ustreza kateremu izmed kaznivih dejanj, ki ga pozna tuji pravni red. Za izpolnjenost identitete norme se torej ne zahteva dobesedno ujemanje domačega in tujega besedila posamezne določbe, temveč ustrezanje v tistih bistvenih zakonskih znakih, v katerih je mogoče z vrednostnega vidika prepoznati namen inkriminacije.
Pomoč strokovnjaka zagotavlja učinkovito izvrševanje obdolženčeve pravice do obrambe. Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. Obdolžencu mora biti omogočeno, da v takih primerih s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja (a) z metodološkega vidika ali (b) z vsebinskega vidika ali (c) glede nepravilnosti izvida. Tej pravici obdolženca na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da navedbe obrambe preuči in se do njih, če so za obravnavano zadevo relevantne, tudi opredeli.
V obravnavani zadevi je pomembno, da je obramba s strokovnim mnenjem izpodbijala izključno metodo dela sodnega izvedenca kliničnega psihologa in pod vprašaj postavila v tej specializirani vedi psihologije, tj. klinični psihologiji, uveljavljene teste. Ker je obramba to poskušala storiti s strokovnjakom psihologom, Vrhovno sodišče sprejema razloge, da je takšen način izpodbijanja same metode dela - ki torej v ničemer ne seže v strokovne zaključke sodnega izvedenca kliničnega psihologa - neprimeren.
Tretji odstavek 173. člena KZ-1 kaznuje v svojem bistvu ravnanje storilca, ki svojo vlogo, ki mu prinaša določeno avtoriteto in mu omogoča, da se žrtvi intimno približa, izkoristi (zlorabi) za izvrševanje spolnih dejanj. Za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja osebe, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, po utrjeni praksi Vrhovnega sodišča zadošča opis odnosa med starejšim in mlajšim članom (razširjene) družine.
Po merilih za presojo nepristranskosti, kot so se vzpostavila v judikaturi ESČP, zgolj določeno osebno vedenje o priči samo po sebi še ne vzbuja (objektivno upravičenega) dvoma v nepristranskost, temveč je za presojo relevantno, kakšna sta narava in obseg poznavanja konkretne zadeve.
Okoliščina, da je sodna izvedenka pred podajo izvedenskega mnenja v predmetni kazenski zadevi izdelala tudi izvedensko mnenje v nepravdni zadevi glede stikov med oškodovanko in njenim biološkim očetom, ni razlog, ki bi sam po sebi narekoval postavitev drugega sodnega izvedenca.