absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - sodelovanje sodnika, ki bi moral biti izločen - predlog za izločitev sodnika - pravočasnost predloga - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka
Da stranka lahko uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP po začetku glavne obravnave mora biti izpolnjen pogoj ali, da je izločitveni razlog nastal na obravnavi po njenem začetku ali pa da je bil izločitveni razlog podan že pred začetkom glavne obravnave, pa se stranka ni imela možnosti seznaniti pred začetkom glavne obravnave s tem izločitvenim razlogom, torej če „stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan“. Zahteva za izločitev sodnika je vedno vezana na določen stadij postopka. Če stranka izve za izločitveni razlog pred začetkom glavne obravnave, ga mora uveljavljati pred njenim začetkom.
bistvene kršitve določb postopka - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - predlog za zaslišanje priče - predlog za zaslišanje izvedenca - prištevnost - nerazumljiv izrek - stvarna pristojnost - pristojnost okrožnega sodišča - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - kaznivo dejanje zatajitve - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Stranka mora uveljavljati kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnjenega dokaznega predloga substancirano in pri tem navesti konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče vsaj z določeno stopnjo verjetnosti sklepati, da bi predlagani, a neizvedeni dokaz ustvaril dvom v obtožbeni očitek, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico izrek oprostilne sodbe.
Narava procesne kršitve po 6. točki prvega odstavka 372. člena ZKP je taka, da do nje lahko pride samo pred okrajnim sodiščem takrat, ko izda sodbo za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča. Obratno, ko torej okrožno sodišče razsodi o kaznivem dejanju iz pristojnosti okrajnega sodišča (drugi odstavek 36. člena ZKP), do zatrjevane kršitve ne pride.
Prištevnost se v kazenskem postopku vedno domneva in se njenega obstoja posebej ne dokazuje.
Kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 sodita med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, o katerih v primeru, da so storjena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, na prvi stopnji sodijo okrožna sodišča (prvi odstavek 25. člena ZKP). Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno s poslanimi SMS in elektronskimi sporočili, kaznivo dejanje obrekovanja pa s poslanim elektronskim sporočilom.
Svetovni splet je skladno s teorijo in sodno prakso sredstvo javnega obveščanja, saj so vsebine, objavljene na svetovnem spletu, (razen izjemoma) dostopne vsakomur. Pri pošiljanju elektronskih sporočil je situacija drugačna; gre namreč za zasebno komunikacijo med pošiljateljem in naslovnikom, ki se prenaša s pomočjo oziroma uporabo svetovnega spleta. Elektronska sporočila so s spletom sicer neločljivo povezana, vendar takšna komunikacija zaradi uporabe tehnologije svetovnega spleta še ni javna. Vrhovno sodišče sprejema razloge izpodbijane pravnomočne sodbe (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da gre tudi pri elektronskih sporočilih za usmerjeno, zasebno komunikacijo (tako kot pri navadni pošti), ki je namenjena (točno) določenim naslovnikom, pri čemer večje ali veliko številko naslovnikov ne pomeni, da gre za javno komunikacijo oziroma sredstvo javnega obveščanja. Navedenih značilnosti sporočil, poslanih po elektronski pošti, ne spremeni niti dejstvo, da je šlo pri več elektronskih naslovih, na katere je obsojenec pošiljal elektronska sporočila, za splošne oziroma generalne elektronske naslove, do katerih lahko ima dostop večje število ljudi, vendar je njihovo število še zmeraj omejeno, zato tudi pri pošiljanju elektronskih sporočil na takšne elektronske naslove ne gre za javno obveščanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016043
ZKP člen 365, 372, 372-4, 395, 395/1, 420, 420/3.. KZ-1 člen 124, 124/1.
bistvene kršitve določb postopka - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog obrambe - pomanjkljiva presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - posebno huda telesna poškodba - zakonski znaki kaznivega dejanja - očitna pisna pomota
Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal dokaznega predloga za pridobitev dokumentacije Splošne Bolnišnice Izola ob sprejemu oškodovanca v bolnišnico. Zagovornik je na predobravnavnem naroku dne 27. 9. 2016 podal dokazni predlog za pridobitev odpustnega pisma Splošne bolnišnice Izola za oškodovanca z dne 9. 1. 2015, ki ga je sodišče pribavilo (list. št. 99-100 spisa) in prebralo na glavni obravnavi, zato kršitev pravice do obrambe ni podana.
Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se sodišče do teh zagovornikovih navedb res ni opredelilo, vendar zagovornik tega dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje ni podal, temveč je podal dokazni predlog, da se pribavi odpustno pismo. Temu dokaznemu predlogu je sodišče ugodilo. S tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o neobstoječem dokaznem predlogu, vpliv navedene pomanjkljivosti na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, ki ga zagovornik v zahtevi niti ni konkretiziral, ni podan.
Vrhovno sodišče soglaša z zaključkom sodišč, da ireverzibilnost posledic, ki so nastale zaradi obsojenčevega ravnanja, pri čemer ni nobenega dvoma, da gre pri očesu za pomemben organ, utemeljuje pravno oceno telesne poškodbe kot posebno hude telesne poškodbe, ki je pridržana sodišču.
Skladno z določbo prvega odstavka 365. člena ZKP gre pri pomoti v obsojenčevem imenu v izreku in obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje za očitno pisno pomoto, ki ni vplivala na razumljivost in zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje je v sodbi pravilno navedlo sodbo sodišča prve stopnje, ki se je izpodbijala s pritožbo in vsebino vložene pritožbe (369. člen ZKP), s čemer je bil predmet obravnavanja pred sodiščem druge stopnje natančno in nedvoumno opredeljen.
Za odločanje o novem obtožnem aktu (obtožnici) je glede na očitano kaznivo dejanje oziroma zanj predpisano kazen pristojno okrožno sodišče, to pa je po drugem odstavku 272. člena ZKP pristojno tudi za odločanje o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice.
V izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedene osebne okoliščine (obdolženca nič ne veže na Republiko Slovenijo, bil naj bi tudi član dobro organizirane mednarodne skupine za prevoz ilegalnih prebežnikov) tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo, da je sodišče ob odreditvi pripora napravilo razumen sklep o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014868
ZKP člen 65, 65/1, 371, 371/1-8, 372, 372-1, 420, 420/2.. KZ-1 člen 22, 22/1, 22/2.
kršitev kazenskega zakona - silobran - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - zapisnik o izpovedbah prič - vplivanje na priče - pooblaščenec oškodovanca - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Vprašanje obstoja silobrana predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine, opredeljene v drugem odstavku 22. člena KZ-1.
V obravnavanem primeru sta sodišči zaključili, da srečanje oškodovančevega pooblaščenca in navedenih prič ni bilo namenjeno medsebojnemu usklajevanju izpovedb. Po določbi prvega odstavka 65. člena ZKP sme oškodovanec svoje pravice v postopku izvrševati po pooblaščencu, pri čemer je med njima v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja (8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) zagotovljena svobodna komunikacija.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016042
ZKP člen 359, 359/1-1, 371, 371/1-11, 371/2, 372/2.. KZ-1 člen 37, 240, 240/1, 240/2.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - napeljevanje h kaznivemu dejanju - konkretizacija zakonskih znakov - bistvene kršitve določb postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje izvedenca
Zgolj na podlagi ugotovitve, da je imel obsojeni S. O. interes pridobiti premoženjsko korist družbi O. P., d. o. o., ni mogoče zaključiti, da je zato tudi nagovoril storilca kaznivega dejanja v izvedbo zanj škodljivega pravnega posla. Sodišče bi moralo nagovarjanje v obrazložitvi sodbe opredeliti s konkretnimi dejstvi.
Četudi je bila edino premoženje družbe O. M., d. o. o., nepremičnina na Hrvaškem, to še ne pomeni, da je vrednost poslovnega deleža družbe nujno enaka vrednosti zadevne nepremičnine, povečana za znesek nominalne vrednosti poslovnega deleža, kot izhaja iz izreka in obrazložitve prvostopenjske sodbe. Tak sklep je pravno napačen, saj ne upošteva vseh vidikov oziroma metod ocenjevanja vrednosti podjetij.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - skrajšani kazenski postopek - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - seja pritožbenega sodišča - obvestilo o seji pritožbenega sodišča - kršitev pravice do obrambe - pritožbena obravnava - izvajanje dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje
Način izvrševanja pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS in ustavnega jamstva do sojenja v navzočnosti kot posebnega elementa pravice iz 22. člena Ustave RS, je v skrajšanem postopku urejen drugače. Možnost stranke, da je udeležena v pritožbenem postopku in je kot takšna subjekt postopka, se zagotavlja v pretežni meri skozi pisne vloge. Pritožbeni postopek v okviru skrajšanega postopka je tako usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka, mora obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve.
Zakonodajalec je z zakonskim določilom 445. člena ZKP dopustil, da pritožbeno sodišče opravi sejo senata brez navzočnosti obtoženca in s tem poseže v ustavno pravico do sojenja v navzočnosti. Vendar mora presoja pritožbenega sodišča o dopustnosti tovrstnega posega temeljiti na prepričljivih razlogih. Na ta način se kljub morebitni nenavzočnosti obrambe na seji pritožbenega sodišča zagotovi spoštovanje temeljne pravice iz 22. člena Ustave RS. Argumentacija sodišča namreč preprečuje arbitrarno odločanje o udeležbi obrambe na seji, hkrati pa omogoča stranki, da se seznani z razlogi, na katerih je temeljila presoja pritožbenega sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00015375
ZKP člen 358, 358-1, 424, 424/2, 483, 483/2.. KZ-1 člen 176, 176/3.
postopek proti mladoletnikom - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - beneficium cohaesionis
Kadar zakonski znak kaznivega dejanja predstavlja nedovršni glagol, ki praviloma implicira neko ponavljajoče, trajajoče oziroma večkratno ravnanje, sodišče v primeru enkratnega ravnanja storilca presodi, ali je bila intenziteta (kvaliteta in kvantiteta) tega ravnanja takšna, da je storilčevo ravnanje zadostilo izpolnitvi zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja oziroma ali je mogoče iz storilčevega enkratnega ravnanja sklepati, da bo s svojim ravnanjem nadaljeval.
V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče, ob nespremenjenem opisu mladoletnikom očitanih kaznivih dejanj, samo spremenilo pravno opredelitev kaznivih dejanj in zaključilo, da so mladoletniki zase pridobili pornografsko ali drugačno seksualno vsebino. Pritožbeno sodišče je v razlogih sklepa uporabilo dovršni glagol („pridobili“), kar je posledica tega, da so bile slike, upoštevaje kazenskopravni očitek mladoletnikom, s strani oškodovanke posredovane zgolj enkrat. Pritožbeno sodišče ob tem ni opravilo presoje, ali gre pri mladoletnikom očitanem ravnanju za zadostno stopnjo intenzivnosti, da že enkratna pridobitev fotografij zadošča za obstoj kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014869
ZKP člen 344, 344/1, 344/2, 371, 371/2, 372, 372-1.. KZ-1 člen 201, 201/2, 201/3.. ZVZD člen 5.. URS člen 29, 29-3.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu - blanketna dispozicija - dopolnilna norma - kršitev pravil o varnosti in zdravju pri delu - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - bistvene kršitve določb postopka - pravica do obrambe - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - ogled kraja kaznivega dejanja - sprememba obtožbe - opis kaznivega dejanja
Navedeni določbi tako na splošno predpisujeta obveznost delodajalca, da zagotovi varnost in zdravje pri delu. Varno ravnanje s konkretnimi opaži pa je določeno v 5. točki Programa. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeni predpisi in splošno priznana tehnična pravila skupaj predstavljajo dopolnilno normo blanketne določbe iz drugega odstavka 201. člena KZ-1, ki določa varno deponiranje opažev oziroma onemogočanje približevanja nepravilno deponiranim opažem.
Obravnavano kaznivo dejanje je pravo opustitveno kaznivo dejanje1, pri katerem gre 1) za opustitev dolžnosti odgovorne osebe za postavitev, delovanje in brezhibnost varnostnih naprav ter 2) za opustitev drugih oblik varnostnih ukrepov, ki se zahtevajo po predpisih ali tehničnih pravilih.
Sodišči sta ugotovili in obrazložili, da bi moral obsojenec kot odgovorni vodja gradbišča, ki je bil določen za odgovorno osebo za izvajanje ukrepov za zagotovitev varstva in zdravja pri delu, pri čemer so bile njegove dolžnosti in odgovornosti določene v odločbi o imenovanju in pooblastilih z dne 26. 3. 2010, ali zagotoviti ustrezno deponiranje opažev ali zagotoviti postavitev varnostnih naprav, (alternativna) opustitev obeh dolžnosti pa predstavlja neposreden vzrok za škodni dogodek. Sodišči sta zaključili, da so obsojenčeve opustitve v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Obrazložili sta, je obsojenec imel možnost in dolžnost preprečiti oziroma odstraniti potencialno nevarnost, pa tega ni storil, čeprav je to bilo v njegovi pristojnosti, zavedanje obsojencev pa izkazuje tudi dejstvo, da je bilo ob kasnejši uporabi opažev poskrbljeno za fizično varovanje gradbene jame.
Okrožna državna tožilka je obtožnico spremenila na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, pri čemer se predmet obtožbe nanaša na isti historični dogodek. V obravnavanem primeru prav tako ni prišlo do spremembe pravne opredelitve obravnavanega dejanja, zato kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP ni podana.
Obtožnica z dne 9. 2. 2015, ki je bila dne 1. 2. 2016 spremenjena skladno s prvim odstavkom 269. člena ZKP, v katerem so predpisane obvezne sestavine obtožbe, obsega opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki in druge (v določbi navedene) okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolje označi. V obtožnici so navedena dejstva, ki so se dokazovala z izvedbo predlaganih dokazov, med drugim tudi dejstva glede obsojenčevega vedenja o razopažanju in deponiranju opažev, prav tako je obrazloženo, da bi se obsojenec moral in mogel zavedati, da bi lahko opisano ravnanje oziroma opustitev imelo za posledico prevrnitev opažev in poškodovanje delavcev, ki so se gibali pod njimi, kar se je zgodilo dne 2. 2. 2011.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014117
ZKP člen 372, 372-5.. KZ-1 člen 74, 74/1, 186, 186/1, 45a.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kršitev kazenskega zakona - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - protipravna premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi
Pri Institutu odvzema premoženjske koristi gre za sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji, saj se z njim zasleduje predvsem restitucijo, torej vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Vendar pa restitucija ni edini namen odvzema premoženjske koristi. Na konkretnega storilca kaznivega dejanja (in druge možne storilce) ima ukrep odvzema premoženjske koristi nedvomno tudi preventiven učinek v smislu, da vpliva na njegovo vedénje, da kaznivih dejanj ne bi storil oziroma ponovil. To se kaže v luči prvega odstavka 74. člena KZ-1, po katerem nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, kar z drugimi besedami predstavlja uzakonitev načela, da se kriminalna dejavnost ne izplača. Ravno preventiven vidik ukrepa odvzema premoženjske koristi omogoča, da se storilci kaznivih dejanj ne morejo zanašati na odbitek tistih stroškov, ki so per se prepovedani, saj so ti po svoji naravi neločljivo povezani s (predhodnim) protipravnim ravnanjem oziroma iz njega izvirajo.
Navedeno stališče sicer ne pomeni, da je v vseh primerih pravilna in zakonita uporaba bruto metode. Glede na raznovrstnost kaznivih dejanj ni mogoče vnaprej na abstraktni ravni določiti, da so vsi stroški, ki jih imajo storilci z izvršitvijo (dokončanih) kaznivih dejanj, nezakoniti. Na kakšen način in s kakšnimi stroški storilci dokončajo kaznivo dejanje, ni enoznačnega odgovora, zato tudi ni mogoče vnaprej opredeliti pravila, po kateri metodi mora biti odvzeta protipravno pridobljena premoženjska korist. Izjema, kjer se uporaba bruto metode izkaže kot pravilna, zakonita in navsezadnje pravična, pa so ravno primeri, kot je obravnavani, kjer je narava vložkov (stroškov, izdatkov oziroma dejanj) že sama po sebi protipravna.
Ostali kazenski postopki ne morejo imeti vpliva na pravilnost odločbe o odvzemu premoženjske koristi in pravilno uporabo načel proste presoje dokazov in iskanja materialne resnice v tem kazenskem postopku. Na podlagi drugačnih sodnih odločitev v drugih kazenskih postopkih zagovorniki zato neutemeljeno zatrjujejo kršitev ustavnih in procesnih načel v tem postopku.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - pravnomočna sodna odločba - formalna in materialna pravnomočnost
Zagovorničina zahteva zoper delno pravnomočno sodbo je bila vložena med postopkom. Sodba je bila delno razveljavljena v odločbah o krivdi za dejanje pod točko IV, določeni kazni za to dejanje in o enotni kazni. Zato ni mogoče šteti da je sodba, zoper katero je vložena zahteva za varstvo zakonitosti, že pravnomočna. Sodba je bila razveljavljena v delih, ki so sestavni del obsodilne sodbe (1., 3. in 7. točka 359. člena ZKP). Zahteva za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano sodbo, ki tudi ni samostojna, ampak je sestavni del druge sodbe (Okrožnega sodišča v Kranju z dne 2. 12. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2017), ki je postala materialno in formalno pravnomočna v vseh delih dne 24. 7. 2017, tako ni dovoljena, ker je zahtevo mogoče vložiti takrat, ko postane sodba formalno in materialno pravnomočna glede vseh delov sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014114
ZKP člen 344, 344/1, 354, 354/1, 358, 371, 371/1-11.. KZ-1 člen 34, 34/1, 115, 115/1, 122, 122/1, 122/2.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - poskus uboja - lahka telesna poškodba - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba obtožbe - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja
Praviloma je pri poskusu kaznivega dejanja uboja v opisu dejanja opisana tudi posledica, ki se kaže v posegu in poškodbi telesne integritete drugega, to je lahko, huda ali posebno huda telesna poškodba. Kaznivo dejanje poskusa uboja je seveda lahko izvršeno z nevarnim sredstvom, torej s sredstvom, ki je sposobno poškodovati telesno integriteto drugega in povzročiti telesno poškodbo oziroma s sredstvom, s katerim je mogoče drugemu vzeti življenje. Opis kaznivega dejanja poskusa uboja tako že po naravi stvari lahko obsega opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1, to je poškodbe prizadejane z nevarnim sredstvom oziroma s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.
Ko sodišče iz opisa kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 izpusti očitek, ki opisuje poskus kaznivega dejanja uboja in ohrani tisti del opisa kaznivega dejanja, ki opisuje in konkretizira kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, se obdolženčev pravni položaj v ničemer ne poslabša in v njegov pravni položaj ni z ničemer poseženo.
Kadar sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, pa podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, lahko obdolženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja, v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014109
ZKP člen 372, 372-3.. URS člen 31.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - lahka telesna poškodba
Za prepoved sojenja v isti stvari po 31. členu Ustave v obravnavani zadevi ne gre, saj prepoved sojenja o isti stvari pomeni, da sodišče ne sme iste osebe dvakrat obravnavati za isto kaznivo dejanje in jo za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati ali ponovno odločiti o obtožbi zoper isto osebo, za dejanje, za katero je bilo o obtožbi s pravnomočno sodno odločbo že odločeno.
ZKP člen 149a, 149a/3, 150, 150/1-1, 155, 155/1, 155a, 155a/3, 166, 214, 371, 371/1-8, 371/1-11, 395.. ZNPPol člen 40, 40/1-4.
bistvene kršitve določb postopka - postopek identifikacije - odredba za hišno preiskavo - dokazni standard - obrazložitev odredbe - prikriti preiskovalni ukrepi - načelo sorazmernosti in subsidiarnosti - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - nujna preiskovalna dejanja - ugotavljanje nezakonitosti dokaza
Po četrti alineji prvega odstavka 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem, ali zadrževanje na določenem kraju ali ob določenem času zbuja sum, da bo storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Za ugotavljanje identitete zadošča obstoj suma, torej najnižja stopnja verjetnosti, da bo oseba storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Glede na to, da je za ugotavljanje identitete zadostna že najnižja stopnja verjetnosti (dokazni standard), to je sum, je treba sprejeti stališče obeh sodišč, da sta policistka in policist imela zadostno podlago, da sta se odločila legitimirati A. K. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je bila identifikacija opravljena nezakonito, ker da obnašanje K. ni bilo sumljivo, in da v sodbah ni nobene argumentacije, zakaj bi K. obisk pri H.policista povezala s kaznivim dejanjem preprodaje drog.
Glede na obnašanje D. H. in A. K., ko je ta zapuščal njegovo stanovanje, in dejstvo, da sta neposredno zatem policista pri K. zasegla prepovedano drogo heroin, je preiskovalna sodnica razumno sklepala, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je A. K. prepovedano drogo kupil ravno pri D. H., in ocenila, da je podana verjetnost, da bodo pri hišni preiskavi našli nadaljnje količine prepovedanih drog, podatke o morebitnih drugih odjemalcih, pripomočke za pakiranje in tehtanje prepovedanih drog in druge sledi ali predmete, ki bodo služili kot dokaz v kazenskem postopku. Glede na to, da je policija upravičena opraviti legitimiranje na podlagi suma, ki je najnižji dokazni standard, ta pa je bil v konkretnem primeru ugotavljanja identitete A. K. podan, takšno preverjanje zanesljivosti informatorja ni bilo potrebno. Obe sodišči sta se glede vprašanj, odločilnih za presojo zakonitosti odredbe za hišno preiskavo jasno opredelili, zato vložnikovo zatrjevanje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (očitno mišljeno po drugem odstavku 395. člena ZKP), ker da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, niso utemeljene. Bistvenega pomena je, da je bila odredba za hišno preiskavo izdana na podlagi konkretnih zaznav policistov, v okviru rednega opravljanja del in nalog policije, in ne na nepreverjenih informacijah anonimnih oseb, kot to poskuša prikazati zagovornik. V bistvu je celoten niz, pozneje odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov, samo logična nadgradnja, ki temelji na zakonito pridobljenih dokazih v postopku ugotavljanja identitete A. K., pri izvedbi hišne preiskave stanovanja D. H. ter podatkih, ki jih je ta dal policiji. Kolikor zahteva trdi, da je šlo za nedovoljene dokaze in na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev iz 8.točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravic iz 35., 36. in 37. člena Ustave, zato ne more uspeti.
Stališče pritožbenega sodišča, da je treba dokazni standard utemeljenih razlogov za sum pri odrejanju hišne preiskave, kakor tudi pri odrejanju ukrepov po 155. členu ZKP, glede na nujnost postopanja po 166. členu ZKP, razlagati manj restriktivno, kot pa v primerih, ko ne gre za nujna preiskovalna dejanja, je napačno. Vendar pa glede na to, da so bili pogoji za odreditev hišne preiskave pri D. H. podani, zaradi takega napačnega stališča višjega sodišča, pravnomočna sodba ni nezakonita, saj to zgrešeno pravno stališče na njeno zakonitost ni v ničemer vplivala.
zahteva za varstvo zakonitosti - rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - prepozna vloga - vročanje sodbe - pritrditev na sodno desko - fikcija vročitve - sobota
ZKP trenutek nastopa fikcije v primeru vročitve s pritrditvijo na sodno desko, določa, da se šteje pošiljka vročena s pretekom 8 dni od pritrditve; gre za posebno določbo, ki izključuje uporabo drugih določb o računanju rokov, zato lahko fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo oziroma drug dan, na katerega se rok po določbah ZKP ne bi mogel izteči.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - razlog ekonomičnosti - lažja izvedba postopka - bivališče strank in prič na območju drugega sodišča
Pričakovanje, da bi predlagano sodišče lažje izvedlo kazenski postopek, samo po sebi še ne more utemeljevati prenosa krajevne pristojnosti. Izraženo mora biti v tolikšni meri, da razlogi, ki kažejo na večjo ekonomičnost oziroma lažjo izvedbo kazenskega postopka, prevladujejo nad primarnimi naveznimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti.
ZKP člen 4, 4/2, 5, 5/2, 166, 166/1, 178, 178/5, 178/9, 371, 371/1-8, 371/1-11.. URS člen 22, 29.
pripor - priporni razlog begosumnosti - pravica do obrambe - pravica do izjave - pravica do zagovornika - nedovoljeni dokazi - zaslišanje priče - obvestilo o zaslišanju priče - nujno preiskovalno dejanje - zagovor soobdolženca kot dokaz - dokazna podlaga v spisu - doktrina prima facie - protispisnost
Zagovor soobdolženke torej ni predstavljal del dokazne podlage za odreditev pripora, zunajobravnavni senat pa je z naknadnim sklicevanjem na ta (nov) dokaz obrambi kršil pravico, da bi se do njega opredelila in torej ni ravnal skladno z določbo 5. člena ZKP. Gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, za katero pa 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP od vložnika zahteva, da poleg njenega substanciranega uveljavljanja zatrjuje in izkaže tudi njen vpliv na zakonitost pravnomočne odločbe
Eno izmed dejstev, ki ga je v konkretnem primeru pri utemeljevanju suma upoštevala že preiskovalna sodnica, je bila tudi komunikacija med obdolžencem in soobdolženo. Zunajobravnavni senat je pritrdil oceni preiskovalne sodnice in dodatno obrazložil, da medsebojna komunikacija obdolženca s soobdolženko izhaja tudi iz njenega zagovora. Takšna ocena novega oziroma dodatnega dokaza, ki jo je v zvezi z obstojem utemeljenega suma podal šele zunajobravnavni senat, sicer ni pravilna, ker je obrambi onemogočil, da bi v zvezi z njim podala izjavo, vendar pa zunajobravnavni senat s takšno oceno ni prekoračil okvirjev dejanskega stanja, kot ga je ugotovila že preiskovalna sodnica. Obramba je torej imela možnost izpodbijati vsa dejstva, ki so bila ob odreditvi pripora že znana, na komunikacijo obdolženca s soobdolženko pa zunajobravnavni senat ni sklepal le na podlagi zagovora soobdolženke, temveč tudi na podlagi izpovedb obeh prič, ki sta v luči obstoja utemeljenega suma predstavljata popolnoma neodvisni vir. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da izkazana kršitev pravice do izjave s strani zunajobravnavnega senata v konkretnem primeru ni vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora.