ZKP člen 4, 4/2, 5, 5/2, 166, 166/1, 178, 178/5, 178/9, 371, 371/1-8, 371/1-11.. URS člen 22, 29.
pripor - priporni razlog begosumnosti - pravica do obrambe - pravica do izjave - pravica do zagovornika - nedovoljeni dokazi - zaslišanje priče - obvestilo o zaslišanju priče - nujno preiskovalno dejanje - zagovor soobdolženca kot dokaz - dokazna podlaga v spisu - doktrina prima facie - protispisnost
Zagovor soobdolženke torej ni predstavljal del dokazne podlage za odreditev pripora, zunajobravnavni senat pa je z naknadnim sklicevanjem na ta (nov) dokaz obrambi kršil pravico, da bi se do njega opredelila in torej ni ravnal skladno z določbo 5. člena ZKP. Gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, za katero pa 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP od vložnika zahteva, da poleg njenega substanciranega uveljavljanja zatrjuje in izkaže tudi njen vpliv na zakonitost pravnomočne odločbe
Eno izmed dejstev, ki ga je v konkretnem primeru pri utemeljevanju suma upoštevala že preiskovalna sodnica, je bila tudi komunikacija med obdolžencem in soobdolženo. Zunajobravnavni senat je pritrdil oceni preiskovalne sodnice in dodatno obrazložil, da medsebojna komunikacija obdolženca s soobdolženko izhaja tudi iz njenega zagovora. Takšna ocena novega oziroma dodatnega dokaza, ki jo je v zvezi z obstojem utemeljenega suma podal šele zunajobravnavni senat, sicer ni pravilna, ker je obrambi onemogočil, da bi v zvezi z njim podala izjavo, vendar pa zunajobravnavni senat s takšno oceno ni prekoračil okvirjev dejanskega stanja, kot ga je ugotovila že preiskovalna sodnica. Obramba je torej imela možnost izpodbijati vsa dejstva, ki so bila ob odreditvi pripora že znana, na komunikacijo obdolženca s soobdolženko pa zunajobravnavni senat ni sklepal le na podlagi zagovora soobdolženke, temveč tudi na podlagi izpovedb obeh prič, ki sta v luči obstoja utemeljenega suma predstavljata popolnoma neodvisni vir. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da izkazana kršitev pravice do izjave s strani zunajobravnavnega senata v konkretnem primeru ni vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014107
ZKP člen 407, 420, 421, 421/4, 421/5.. KZ-1 člen 53, 53/2-2, 55, 55/1.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 7, 46.
učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - kršitev kazenskega zakona - neprava obnova postopka - izrek enotne kazni obsojencu - odmera kazni - načelo zakonitosti - časovna veljava kazenskega zakona - milejši zakon
Stališče, da bi morala vsaka sodba, s katero je ESČP ugotovilo kršitev konvencijske pravice, brez izjeme imeti za posledico razveljavitev domačih odločb ali njihovo spremembo, oziroma, v kontekstu slovenskega pravnega reda, samodejno ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, ni sprejemljivo. Ni nujno, da mora biti rezultat presoje, ki jo opravi Vrhovno sodišče, v vsakem primeru takšen, kot bi na prvi pogled izhajalo iz odločbe ESČP. Tudi v fazi odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pretehtati vse relevantne pravne argumente, tudi tiste, na katere se v dosedanjem postopku sodišča morebiti niso oprla. Če so ti argumenti po vsebini tehtnejši, jim bo Vrhovno sodišče sledilo, tudi če to narekuje zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ugotovitev kršitve konvencijske pravice s strani ESČP od Vrhovnega sodišča zahteva, da se z odločbo ESČP seznani in se do nje opredeli, ne pomeni pa zagotovila obsojencu, da bo z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti uspel.
Procesne možnosti po 5. odstavku 421. člena ZKP ni mogoče razlagati kot instrumenta, ki je namenjen samodejnemu sprejemu odločbe ESČP v slovensko sodno odločbo, ne da bi se Vrhovno sodišče o zadevi smelo in moralo ponovno izreči, še posebej v primeru, če zadevo razsvetli še z drugih, v dosedanjih odločbah neupoštevanih vidikov.
V teoriji in sodobnih kazenskopravnih sistemih poznamo tri pravila za izrekanje enotne kazni za kazniva dejanja v steku: pravilo absorbacije, asperacije in kumulacije. Pravila so sicer različno stroga, skupno pa jim je vseeno to, da seštevek kazni, ki naj se izreče kot enotna, ni nikoli nižji od najstrožje kazni, ki jo je sodišče izreklo za posamezno kaznivo dejanje. Enotna kazen je v za storilca najboljšem primeru enaka najstrožji že določeni kazni, v zanj najslabšem primeru pa celo enaka seštevku vseh kazni.
Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 ne ureja izrekanja enotne kazni za primere, kot je obravnavani in da gre v bistvu za prekrito pravno praznino, tj. za situacijo, ko predpis le navidezno ureja nek dejanski stan. Zakonodajalec ni imel namena, da je enotna kazen tudi v primerih, ko je ena od kazni v steku 30 let, največ 20 let zapora. Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 niti ne katera od drugih določb v KZ-1 tako ne urejajo izreka enotne kazni v primerih, ko je ena od kazni v steku višja od 20 let zapora. Pri sprejemu KZ-1 je določba, ki bi urejala tak položaj, umanjkala.
Sorazmerno kaznovanje, ki kazen niansira glede na težo pravne kršitve, je tako ena od manifestacij korektivne pravičnosti, ki se odziva na različne oblike pravnih kršitev in po kateremu gre „vsakomur glede na nepravo.“ Situacija, po kateri bi bil storilec ob izreku enotne kazni nagrajen, ker je namesto enega izvršil več kaznivih dejanj, je zato v popolnem nasprotju s temi izhodišči.
Če se storilec, kateremu je bila za kaznivo dejanje umora izrečena najvišja predpisana kazen tridesetih let zapora, znajde v ugodnejšem položaju le zato, ker je poleg umora izvršil še dve dodatni kaznivi dejanji, je s tem kršeno načelo enakosti. Obravnavan bi bil namreč mileje kot nekdo, ki je izvršil le eno kaznivo dejanje, za katerega mu je bila izrečena kazen 30 let zapora.
Da bi bila enotna kazen nižja od najvišje izrečene, glede na stališče vložnika celo 10 let nižja, je enostavno v nasprotju z vsemi naštetimi načelnimi izhodišči. Sporno določbo je zato treba v primeru obsojenca razlagati na način, ki se takemu absurdnemu rezultatu izogne, hkrati pa je rezultat pravičen za obsojenca. Skupni imenovalec teh dveh teženj je izrek enotne kazni 30 let zapora, upoštevaje načelo absorbcije kot najugodnejše od načel, ki jih teorija predvideva za izrek enotnih kazni.
zahteva za varstvo zakonitosti - izčrpanje pravnih sredstev - jemanje podkupnine - prikriti preiskovalni ukrep - nedovoljen dokaz - uničenje gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - varstvo osebnih podatkov - začetek kazenskega postopka - kazenski pregon - predlog za uvedbo postopka - izjava državnega tožilca - odredba za hišno preiskavo - procesni prekluzivni rok - avtentična razlaga zakona - učinki avtentične razlage zakona
Začetek kazenskega pregona lahko predstavlja le akt državnega tožilca, v katerem oceni, da je zbrano dovolj podatkov in dokazov, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje. 20. člen ZKP določa, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti.
Začetek pregona lahko pomeni le formalna zahteva državnega tožilca, to pa je zahteva za preiskavo po 168. členu ZKP ali neposredni obtožni akt po 170. členu ZKP (neposredna obtožnica) oziroma 430. členu ZKP (obtožni predlog). Za začetek pregona ne zadostujejo dejanja, ki sodijo še v predkazenski postopek, pa četudi jih odredi sodišče, to je odreditev PPU, ki jih odreja preiskovalni sodnik ali odredba za hišno preiskavo, na katero se sklicuje državni tožilec. Dokazni standard za izvedbo teh ukrepov ni utemeljen sum, ampak utemeljeni razlogi za sum.
Določbi 153. in 154. člena ZKP določata hrambo gradiva, pridobljenega na podlagi izvajanja PPU in ravnanje s takšnim gradivom. Hramba podatkov po preteku roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP pomeni tako imenovano neselektivno hrambo podatkov, saj se podatki hranijo v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Hramba postane neselektivna, če državni tožilec v roku ne začne kazenskega pregona z vložitvijo ustreznega akta in pomeni prekomeren in nesorazmeren poseg v varstvo osebnih podatkov in v infomacijsko zasebnost drugega (osumljenca, ali drugih oseb, na katere se nanašajo izsledki PPU) in tako kršitev 38. člena Ustave.
Rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP je glede na njegov namen, to je hramba podatkov, in da se prepreči prekomeren poseg v informacijsko zasebnost posameznikov ter varstvo njihovih osebnih podatkov, prekluzivni rok.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00012890
KZ člen 183, 183/3.. ZKP člen 18, 18/2, 340, 340/4, 371, 371/1-8.
kršitev materialnega prava - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje spolni napad na osebo mlajšo od 15 let - čas storitve kaznivega dejanja - spolno občevanje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - izvedensko mnenje
Pri obravnavi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. členu KZ, čas storitve predstavlja pravno relevantno okoliščino z vidika presoje, ali je storilec deloval v posebej označenem času, torej v obdobju do oškodovančeve dopolnitve 15. leta starosti.
Spolno občevanje predstavlja jasen in enoznačen pojem, ki se nanaša na naravno združitev spolnih organov, v kazenskopravnem smislu pa je kaznivo dejanje dokončano že s samim začetkom penetracije. Gre za vrsto zakonskega (naravnega) znaka, ki je dovolj določno opredeljen že v samem zakonu, zato za konkretizacijo kaznivega dejanja zadostuje že sklicevanje na njegovo zakonsko prvino.
Ob postavitvi sodnega izvedenca B. C. so bili dokazi v zvezi s predhodnim zaslišanjem oškodovanke v preiskavi že izločeni in zato sodni izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja ni razpolagal niti z oškodovankino izpovedbo niti z njo povezanimi podatki ter se je pri svojem delu omejil izključno na vprašanja, ki mu jih je z odredbo postavilo sodišče. V izvedenskem mnenju sodni izvedenec tudi ni zapisal ali upošteval ničesar, kar bi mu povedala oškodovanka o kaznivem dejanju, prav tako pa ga o tem ni zasliševalo sodišče na glavni obravnavi. Na podlagi predstavljenega izvedensko mnenje ne predstavlja nedovoljenega dokaza.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - izločitev drugostopenjskega sodnika - običajni kolegialni odnosi
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da je določitev kriterijev za krajevno pristojnost v rokah zakonodajalca, zato je krajevno pristojnost mogoče prenesti le izjemoma, če so za to po presoji sodišča podani tehtni razlogi.
V konkretnem primeru iz predloga za prenos krajevne pristojnosti po presoji Vrhovnega sodišča niso razvidne okoliščine, ki jih ne bi imel pred očmi že zakonodajalec, ki je v drugem odstavku 40. člena ZKP določil, da o pritožbi višjega sodnika zoper odločbo predsednika višjega sodišča odloča tričlanski senat višjega sodišča. Drugačna odločitev - ugoditev predlogu za prenos pristojnosti - bi pomenila, da bi neposredno višje sodišče moralo za odločanje o pritožbi po drugem odstavku 40. člena ZKP vselej določiti drugo stvarno pristojno sodišče. To bi predstavljalo nedopusten poseg sodne veje oblasti v pristojnost zakonodajalca in posledično kršitev ustavnega načela delitve oblasti.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti sodišča
Oškodovanec kot tožilec je vložil obtožnico zoper dva višja sodnika, ki odločata v kazenskih in prekrškovnih zadevah. Že okoliščina, da gre za dva izmed (petnajstih) sodnikov Višjega sodišča v Kopru, ki je pristojno odločati o vloženi pritožbi, predstavlja tehten razlog zaradi katerega bi bil lahko ustvarjen videz pristranskosti Višjega sodišča v Kopru kot celote.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00013062
ZKP člen 150, 150/1-1, 153, 153/2, 153/4, 154, 154/1, 154/2.. KZ-1 člen 263, 263/1, 263/2.. URS člen 3, 3/2, 23, 23/1, 37, 37/2.
kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - uradno dejanje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - prikriti preiskovalni ukrepi - nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem - izjava državnega tožilca - kazenski pregon - procesni prekluzivni rok - uničenje podatkov - komunikacijska zasebnost - avtentična razlaga zakona - učinki avtentične razlage zakona - pravica do nepristranskega sojenja - odreditev ukrepa - izločitev sodnika - pravica do obrambe v postopku - dokazni predlogi - zavrnitev dokaznih predlogov - nedovoljena vnaprejšnja dokazna ocena
Celotno obsojenčevo ravnanje je bilo ciljno naravnano v udejanjanje neprava, to je v objavo razpisa prostega delovnega mesta za vnaprej zbrano kandidatko. Za uradna dejanja se štejejo tudi druga ravnanja uradnih oseb, ki jih morajo opraviti na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa v okviru svojih službenih pristojnosti oziroma nalog, praviloma po vnaprej predpisanem postopku.
Avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča. Rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP je prekluziven. Začetka kazenskega pregona ne moremo enačiti s posameznimi procesnimi dejanji državnega tožilstva ali policije, ki so usmerjena v pregon storilca. Za kazenski postopek je mogoče šteti samo sodni postopek. Brez zahteve upravičenega tožilca po kazenskem pregonu se kazenski postopek ne more začeti.
Sodišče je z opravo vnaprejšnje dokazne ocene in zaključkom, da narava konflikta med obsojencem in preiskovalnim sodnikom ni takšna, da bi lahko vplivala na (vsaj) videz nepristranskosti sodišča pri odrejanju prikritih preiskovalnih ukrepov, kršilo pravico do obrambe.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - dvom v nepristranskost pristojnega sodišča
V skladu z ustaljeno sodno prakso kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, ne predstavljajo tehtnega razloga v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP. Tako Okrajno sodišče v Ljubljani kot Okrožno sodišče v Ljubljani sta samostojni in neodvisni sodišči, kar velja tudi za sodnike enega in drugega sodišča, pri čemer je Okrajno sodišče v Ljubljani (za razliko od ostalih okrajnih sodišč, ki so organizacijske enote okrožnega sodišča z njegovega območja) samostojna organizacijska enota (drugi odstavek 114. člena Zakona o sodiščih). Zgolj dejstvo, da je sedež obeh sodišč v Ljubljani in da naj bi šlo „v očeh javnosti“ za eno sodišče, pri čemer med obema sodiščema ni nobene povezave, po oceni Vrhovnega sodišča ne zadošča za upravičen dvom v nepristranskost kateregakoli sodnika Okrajnega sodišča v Ljubljani kot takšnega, ampak predstavlja neargumentiran subjektiven dvom obdolženčevega zagovornika v nepristranskost sojenja.
bistvene kršitve določb kazenskega postopa - modifikacija obtožnega akta - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - konkretizacija zakonskih znakov - povzročitev splošne nevarnosti - opredelitev nevarnosti sredstva
Bistveni razlog zahteve za izločitev sodnikov je v nezadovoljstvu vložnika zahteve z izraženim pravnim stališčem v eni izmed kazenskih zadev, v kateri sta bila sodnika člana pritožbenega senata. To pa v skladu z ustaljeno sodno prakso ni upravičen razlog za izločitev sodnika. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da nezadovoljstvo stranke s preteklimi odločitvami sodnika ali zavzetimi pravnimi mnenji ne more predstavljati odklonitvenega razloga po določbi 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.
V prvem odstavku 344. člena ZKP je določeno, da če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Sprememba obtožnice se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Iz ustaljene ustavnosodne presoje in prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. Tožilec lahko obtožnico spremeni v korist ali v škodo obtoženca, vendar se mora predmet obtožbe nanašati na isti historični dogodek – obtožbe ni mogoče spremeniti tako, da bi se obtožencu očitalo povsem drugo dejanje, temveč gre lahko pri spremenjeni obtožnici le za drugačno dejanje.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da prvotni in spremenjeni opis kaznivega dejanja vsebujeta konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem in prvem odstavku 314. člena KZ-1, obtožnica pa se tudi po spremembi še vedno nanaša na isti historični dogodek. Sprememba obtožnice v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja je bila posledica izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedenec za eksplozije pojasnil, da molotovk ni šteti za eksplozivna, temveč zažigalna sredstva. V obravnavanem primeru je obtožnica že pred spremembo v konkretnem delu opisa vsebovala konkretizacjo nevarnega sredstva, ki so ga predstavljale molotovke ter nevarnega dejanja, ki je bilo opisano s pripravo sedmih steklenic, napolnjenih z motornim bencinom, ki so na ustju imele vstavljene papirnate zvitke in kamnov, katere je storilec nameraval vreči v vlak, ki je prevažal navijače Nogometnega kluba Maribor.
ZKP člen 201, 201/1-3, 202, 202/2, 202/3.. URS člen 20.
pripor - ponovitvena nevarnost - odreditev pripora - sklep o odreditvi pripora - rok za vročitev sklepa o priporu
Po tretjem odstavku 202. člena ZKP se sklep o priporu izroči tistemu, na katerega se nanaša, takrat ko mu je odvzeta prostost, najpozneje pa v 48 urah, odkar mu je bila odvzeta prostost, oziroma ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 5961/2013 z dne 19. 3. 2013 presodilo, da iz te določbe izhaja, da če je bila obdolžencu odvzeta prostost brez odločbe sodišča, mu mora biti sklep o priporu vročen v 48 urah, odkar mu je bila odvzeta prostost, pri čemer se začetek teka roka računa različno: če policija zoper obdolženca ni odredila pridržanja, teče ta rok od trenutka odvzema prostosti, v primeru policijskega pridržanja, pa se 48-urni rok za vročitev sklepa o priporu računa od trenutka privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku, ne glede na to, ali je preiskovalni sodnik zoper obdolženca odredil pridržanje po četrtem odstavku 203. člena ZKP ali pa ga je takoj zaslišal.
Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je bil pripor v konkretnem primeru odrejen nezakonito, ker je bila osumljencu prostost odvzeta dne 26. 3. 2018 ob 15.58 uri, k preiskovalni sodnici pa je bil priveden šele dne 28. 3. 2018 ob 16.28 uri. Obdolženčev zagovornik s temi trditvami po vsebini ne izpodbija zakonitosti odreditve pripora, temveč izraža nestrinjanje s trajanjem policijskega pridržanja, česar pa Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora ne more presojati.
ZKP člen 12, 12/4, 67, 67/2, 371, 371/2.. URS člen 29, 29-2.
zahteva za varstvo zakonitosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe z zagovornikom - priprava obrambe - odločba o brezplačni pravni pomoči - dodelitev brezplačne pravne pomoči - vrnitev v prejšnje stanje
Če je odločba o BPP odvetniku, določenemu za izvajanje BPP, vročena tik pred iztekom zakonskega roka za vložitev pravnega sredstva, ali celo pozneje, je možna le smiselna uporaba instituta vrnitve v prejšnje stanje in s tem omogočeno uresničevanje pravice do obrambe.
Glede same višine izrečene zaporne kazni in njenega vpliva na presojo ponovitvene nevarnosti, že sam izrek obsodilne sodbe v vsakem kazenskem postopku predstavlja povsem novo okoliščino. Z izrekom obsodilne sodbe je domneva nedolžnosti bistveno oslabljena. V tej luči se izrečena visoka zaporna kazen pokaže kot nova okoliščina, ki tudi ostale ugotovitve postavlja v drugačen kontekst.
Sodišče sme pri presoji ponovitvene nevarnosti upoštevati tudi podatke iz kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani, pri čemer s takšno presojo ne krši domneve nedolžnosti. Ni videti razloga, da ne bi bilo takšno stališče relevantno tudi pri presoji pripornega razloga begosumnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00012848
ZKP člen 372, 372-1.. KZ-1 člen 29, 29/2, 29/4.
kršitev materialnega prava - obstoj kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa - vzročna zveza - teorija adekvatne vzročnosti - predvidljiva posledica - protipredpisna vožnja - prekinitev vzročne zveze - neprištevnost storilca - actio libera in causa
Pri kaznivih dejanjih zoper varnost javnega prometa se običajno uporablja teorija adekvatne vzročnosti, po kateri se kot upošteven vzrok za nastanek škode oziroma posledice štejejo tiste okoliščine, ki pri rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Pomembno je, ali je iskati vzrok za nastalo posledico v ravnanju obsojenca. Na podlagi presoje storilčevega ravnanja sodišče napravi sklep, ali je to ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna in v skladu z rednim tekom stvari.
Za neprištevnost se zahtevata dva pogoja, biološki in psihološki. Biološki pogoj je trajna ali začasna duševna motnja ali duševna manjrazvitost. Stanje, ko se nekdo spravi v položaj, v katerem ni prišteven zaradi uporabe alkohola, drog ali drugih psihoaktivnih snovi, lahko sodi med začasne duševne motnje.
Predsednica senata v povezani kazenski zadevi dokazov ni izvajala in jih zlasti tudi ni ocenjevala, ni podana zatrjevana kršitev ZKP po 2 in 1. točki 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 371.člena ZKP.
Z umestitvijo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja v 54. člen KZ-1, pa je uporaba tega instituta v primeru, ko iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je obsojeni več kaznivih dejanj zoper premoženje izvršil na način, da jih je šteti kot enotno dejavnost in je pri tem ravnal iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov, obvezna.
prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - dvom v nepristranost sodišča
Vrhovno sodišče ugotavlja, da obdolženčeve navedbe v zvezi z okoliščinami prihoda na sodišče ne predstavljajo okoliščin, ki bi opravičevale prenos krajevne pristojnosti. Tako razlog, ki bi prevladal nad primarnimi naveznimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti, ni podan.
Po presoji Vrhovnega sodišča obdolženčevo subjektivno videnje okoliščin, ki objektivno ne izkazujejo negativnega razpoloženja v zvezi z vprašanjem, povezanim s konkretno zadevo, ne nudijo podlage za dvom v nepristranskost sojenja pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu.
postopek za izročitev obdolžencev - ekstradicijski pripor
Navedbe zagovornika se nanašajo na postopek izročitve oziroma predaje, odločitev o izvedbi kazenskega postopka v Republiki Sloveniji pa naj bi posredno vplivala tudi na izročitveni pripor. Ker zagovornik s svojimi navedbami ne uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z izročitvenim priporom, njegove navedbe za presojo izpodbijanega pravnomočnega sklepa niso relevantne.
ZKP člen 371, 371/1-9.. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog
Kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je obtožba prekoračena. V skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZKP sodišče prekorači obtožbo, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obtoženca obsodi za dejanje, za katero ni bil obtožen. Kršitev je mogoče zagrešiti zgolj tako, da sodišče spremeni opis dejanja v izreku sodbe ter s tem povzroči, da med obtožbo in sodbo ni več identitete. Te kršitve sodišče ne more zagrešiti v razlogih sodbe.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pogoj za vložitev zahteve - formalno in materialno izčrpanje
Ni videti iz narave stvari izhajajočega oziroma v logični razlagi utemeljenega razloga za razlikovanje med zahtevama za varstvo zakonitosti, ki sta obe formalnopravno neizčrpani, razlikujeta pa se le v tem, da ena uveljavlja dovoljene razloge za njeno vložitev, druga pa je vložena izključno iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
zahteva za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve - vsebinsko izčrpanje pravnih sredstev - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje
Sodišče druge stopnje je vselej dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti izpodbijano sodbo glede kršitev, navedenih v 383. členu ZKP. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče celo izrečno v svoji sodbi zapisalo, da je preizkus sodbe v navedenem, zakonsko določenem obsegu opravilo in da pri tem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Nestrinjanje s takim zaključkom sodišča druge stopnje pa ne pomeni vzpostavitev pravice izpodbijanja pravnomočne sodbe zaradi zatrjevane kršitve iz 383. člena ZKP in na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, če vložnik kršitve ni uveljavljal v pritožbenem postopku.
bistvene kršitve določb postopka - izločitev sodnika - nepristranskost sodnika - izločitev sodnika višjega sodišča - zahteva za izločitev sodnika - rok za zahtevo za izločitev sodnika - seznanjenost s sestavo pritožbenega senata
V postopku pred sodiščem druge stopnje ne obsojenec ne njegov zagovornik nista podala predloga za izločitev katerekoli sodnice kazenskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani, čeprav za to ni bilo ovir. Obsojenec se je imel možnost seznaniti s tem, kdo so sodniki kazenskega oddelka višjega sodišča in kako so sestavljeni senati. V letnem razporedu dela je vnaprej določena sestava pritožbenih senatov. Letni razpored dela pa se skladno z določbami Sodnega reda objavi na oglasni deski sodišča in objavi tudi na spletu. Obramba ima tako možnost zahtevati izločitev sodnice ali sodnika višjega sodišča do začetka seje pritožbenega senata. Izločitev sodnika višjega sodišča lahko stranka zahteva le do začetka seje senata (tretji odstavek 41. člena ZKP). Izločitveni razlog bi sicer bilo možno uveljavljati tudi po začetku seje senata višjega sodišča v zvezi s kršitvijo, ki je nastala v pritožbenem postopku, če bi vložnik utemeljil, da razloga pred sejo senata ni mogel uveljavljati. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa obsojenec tega ne trdi. Njegove navedbe so tudi tako splošne, da so sodnice (okoliščina spol) odločale o njegovi pritožbi, da ni mogoče trditi, da je konkretiziral razloge, ki utemeljujejo dvom v nepristranskost sodnika. Po navedenem kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledica kršitve 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki jo zatrjuje obsojenec, ni niti konkretizirana tako, da bi Vrhovno sodišče njegovega navedbe lahko preizkusilo.