bistvene kršitve določb postopka - pravice obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - sodišču nedosegljiva priča - naklep - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja
Sodišče sme zavrniti izvedbo predlaganega dokaza med drugim tudi iz razloga, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče prve stopnje je ravnalo s potrebno skrbnostjo in storilo vse, da bi omogočilo obsojencu zaslišanje priče, vendar se je izkazalo, da dokaza ni mogoče izvesti, zato je ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog zavrnilo.
bistvene kršitve določb postopka - pravice obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazni predlog - verjetnost uspeha dokaza - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih - navodila za nadaljnje postopanje sodišču prve stopnje - odločba o kazenski sankciji - arbitrarnost odločbe
Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, ker ni primeren za dokazovanje zatrjevanih dejstev. Ravnanje policije z videoposnetki je bilo neprofesionalno, vendar to ne pomeni, da bi bilo treba zaradi tega obsojenca samodejno oprostiti. Celovito gledano je bil postopek zoper obsojenca pošten in navedena opustitev policije ni vplivala na zakonitost sodbe. Navedbe glede oprave poizvedb pri bosanskih varnostnih organih so v tolikšni meri posplošene, da ne zadostijo kriterijem, ki jih mora vsebovati dokazni predlog, pač pa pomenijo le pobudo obrambe sodišču, naj po lastni presoji pridobi dokaze. Nasprotij v razlogih prvostopenjske sodbe ni, saj je sodišče zapisalo, da obsojenec torbe ni podrobno pregledal, ker je vedel, kaj se v njej nahaja, v naslednji točki pa, da je glede na vidno vsebino dobro vedel, da zelenjava in deke nimajo take teže. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo tretjega odstavka 397. člena ZKP, ker ni zaslišalo priče, glede katere je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu dalo napotek, naj jo zasliši po potrebi. Goli sum ni zadostna podlaga, na katero je mogoče opreti odločbo o kazenski sankciji.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - dokazni predlog z vpogledom v drug spis - dokaz z vpogledom v listino
Sodišču, ki zavrne vpogled v sodni spis, ni treba posebej zavrniti tudi izvedbe vseh listin tega spisa, ki jih kot posamezne dokazne predloge poda obsojenec.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ekstradicijski pripor - dokazi za utemeljen sum - načelo specialnosti - nasprotje v razlogih sodbe
Dokazi so v teh odločbah opredeljeni z razmeroma nizko stopnjo konkretizacije in so pretežno vpeti v opisovanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma konkreten opis očitanega kaznivega dejanja. Taka tehnika v slovenskem kazenskem procesnem pravu, v katerem sta dejstvena in dokazna podlaga strogo ločeni, ni uveljavljena. Kljub tej pomanjkljivosti pa je dokazna podlaga prošnje za izročitev obdolženega tujca vzpostavljena in omogoča presojo, da je obdolženi tujec utemeljeno sumljiv dejanja, zaradi katerega je zahtevana njegova izročitev. Takšno, glede na okoliščine zadostno presojo, ki sta jo opravili sodišči, Vrhovno sodišče sprejema, saj ji ni mogoče odreči razumnosti.
postopek za izročitev obdolžencev - ekstradicijski pripor - prošnja za izročitev - odločba države prosilke - obvezne priloge vloge - opis kaznivega dejanja
Pri presoji pogojev iz 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP je treba imeti pred očmi, da se način sprejema in izdaje ter oblika in sestavni deli posameznih sodnih aktov od države do države razlikujejo, zato ni mogoče pričakovati, da bodo dokumenti, ki jih države prosilke prilagajo prošnji za izročitev, sestavljeni v točno določeni obliki in na tak način, kot ga pozna naša procesna zakonodaja.
Sodišče zaprošene države se pri odločanju o priporu v ekstradicijskem postopku pri presoji utemeljenega suma lahko zanese na (takšno) vsebino dokazov, kot izhaja iz priložene dokumentacije države prosilke; državi prosilki prošnji za izročitev posameznih dokazov namreč ni treba prilagati. S tem, ko preiskovalni sodnik v obravnavanem primeru od države prosilke ni pridobil posnetkov varnostne kamere in zdravstvene dokumentacije oškodovanke, katerih vsebina je razvidna že iz prošnji priložene dokumentacije, ob (s strani obrambe) le drugačni presoji teh dokazov, določbe kazenskega postopka niso bile kršene.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - prekoračitev obtožbe - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - pravice obrambe - načelo materialne resnice - zaslišanje priče - izvedba dokaza po uradni dolžnosti
Le zato in samo s tem, ker je sodišče glede na rezultate izvedenega dokaznega postopka v opisu dejanja, ki se nanaša na obsojenega U. S., zamenjalo osebo sostorilca, ni bilo z ničemer poseženo v pravni položaj obsojenega S., saj se vsebina očitanih izvršitvenih ravnanj in kazenskopravni očitek kot celota za obsojenega U. S. s tem nista prav nič spremenila.
V času, ko je bil opravljen predobravnavni narok (22. 9. 2014), ne strankam ne sodišču priča še ni bila znana. Ob trditvah, da je bila priča očividec dogodka, je bilo sodišče v takem procesnem položaju skladno z načelom materialne resnice upravičeno in dolžno samo (po uradni dolžnosti) izvesti dokaz z zaslišanjem priče.
ZKP člen 371, 371/2, 371/1-11, 420, 420/2.. URS člen 29.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - zavrnitev dokaznega predloga - nepotreben dokazni predlog - soočenje prič
Sodišči sta razumno presodili, da s strani obrambe predlagana dokaza za soočenje prič v obravnavanem primeru, glede na vse ostale dokaze, nista materialnopravno upoštevna. Obramba z ničemer ni izkazala, da bi predlagano soočenje prič, potem ko je sodišče priče samostojno zaslišalo - glede na neprepričljiv obdolženčev zagovor, bistvena razhajanja med njegovim zagovorom in izpovedbo priče S. M. in glede na vse (ostale) izvedene dokaze, na podlagi katerih je sodišče gradilo zaključke o odločilnih dejstvih ter o obsojenčevi krivdi, lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.
Posnetki video nadzornih kamer so dopustni, če so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, tj. zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja in če posnetek ni nesorazmerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti. Ob takih izhodiščih in ugotovljenih dejstvih v predmetni zadevi, se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno dalo prednost pravicam oškodovancev. Video kamere, ki so bile postavljene zaradi zagotavljanja varnosti premoženja in oseb, so bile namreč povsod dobro vidne, postavljene na javni objekt, kjer se je nahajalo in gibalo precejšnje število oseb. Obiskovalci bencinskih servisov so bili z obvestili na vhodnih vratih ali točilnih mestih o snemanju obveščeni. V takih okoliščinah obsojenec ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti in sodišče je pravilno zaključilo, da predlog za izločitev videoposnetkov in izvedenskega mnenja ni utemeljen.
Vendar pa ne gre spregledati, da so bili posnetki pridobljeni s strani gospodarskih družb, ki opravljajo gospodarsko dejavnost prodaje goriv. Šlo je torej za posnetke pridobljene s strani oseb zasebnega sektorja s smislu drugega odstavka 74. člena ZVOP-1. Vrhovno sodišče se je že izreklo o tem, kako na vprašanje dovoljenosti dokaza vpliva dejstvo, da je pri pridobivanju dokaza zakon kršil zasebnik in ne država. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v takih primerih opraviti tehtanje med pomenom in resnostjo kršitve z vidika obsojenčevega položaja na eni strani, in pravicami oškodovanca, v katere je poseženo s kaznivim dejanjem, ter njegovemu interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic, na drugi strani. Pravilno je bilo zato izhodišče prvostopenjskega sodišča (točka 20 obrazložitve), da sama kršitev ZVOP-1, ki bi lahko celo pomenila podlago za prekrškovni postopek, ne vpliva na obdelavo tako pridobljenih dokazov v kazenskem postopku, saj je vrednostna ocena, ali se takšni posnetki lahko uporabijo kot dokaz, v domeni kazenskega sodišča, ki odloča v konkretnem postopku.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - pogoj za vložitev zahteve - materialna izčrpanost pravnih sredstev - odločba organa druge stopnje
Obsojenec lahko, ko je z odločbo pritožbenega sodišča odločeno v njegovo škodo, glede na dikcijo petega odstavka 420. člena ZKP, da kršitev ni mogel uveljavljati v pritožbi, uveljavlja kršitve, do katerih je prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje, čeprav pravnega sredstva ni izčrpal. V takšnem primeru je zahteva za varstvo zakonitosti v obsegu, ki se nanaša na sodbo sodišča druge stopnje, dovoljena. Dovoljenja je le glede tistega dela sodbe in izpodbijanja tistih argumentov, ki so bili podlaga za spremembo prvostopenjske sodbe v obsojenčevo škodo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00004220
ZKP člen 201, 201/1-3.. KZ-1 člen 7, 7/1, 10, 10/1.
odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - krajevna veljavnost kazenskega zakona - časovna veljava kazenskega zakona
Skladno z določbo prvega odstavka 10. člena KZ-1 kazenski zakon Republike Slovenije velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije, po določbi prvega odstavka 7. člena KZ-1 pa se za storilca uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Termin kazenski zakon, ki je uporabljen v navedenih določbah, je splošni termin za (veljavni) kazenski zakonik. Obdolženec naj bi kaznivo dejanje na območju Republike Slovenije storil v času veljavnosti KZ-1, zato ni dvoma, da v konkretnem primeru za obdolženca veljajo določbe KZ-1.
Iz zahteve za varstvo zakonitosti je možno razbrati, da zagovornik oporeka tudi sorazmernosti podaljšanega pripora v ožjem pomenu besede. Ob uveljavljanju tega očitka pa zagovornik spregleda, da se obdolžencu očitata neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, kar že po presoji zakonodajalca glede na predpisano kazen zapora od enega do desetih let predstavlja težje, družbi nevarno kaznivo dejanje. Med prepovedane droge na podlagi tretjega odstavka 3. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami ter Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog sodi tudi konoplja, ki je uvrščena v II. skupino prepovedanih rastlin in substanc. Opisano težo in naravo kaznivega dejanja sta upoštevali obe sodišči nižjih stopenj, prav tako pa tudi dosedanje trajanje pripora, zato sta tudi po oceni Vrhovnega sodišča podaljšanje pripora razumno šteli za sorazmeren ukrep.
pripor - odreditev pripora - razlogi za odreditev pripora - skrajšani kazenski postopek
V 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP je določeno, da je zoper obdolženca mogoče odrediti pripor, kadar je podan razlog iz 2. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, če gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora do dveh let ali za druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let. Obdolženki se v obtožnem predlogu očitajo tri kazniva dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora do treh let, torej je mogoče izreči takšno kazen. Zato so zakonski pogoji za odreditev pripora za navedena kazniva dejanja podani in je odreditev pripora dopustna.
ZKP člen 184, 184/3, 184/5, 205, 205/2, 272, 272/2.
pripor - trajanje pripora - podaljšanje pripora - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - zamuda roka - instrukcijski rok - odprava pripora
Nepravočasen preizkus pripornih razlogov po vložitvi obtožnice, sicer lahko pomeni kršitev obdolženčeve pravice do osebne svobode, ki ima za posledico, da sklep o podaljšanju pripora ne more učinkovati za nazaj, to je za čas, ko je bil obdolženec v priporu brez sodne odločbe. Ni pa mogoče zavzeti stališča, da je zgolj zaradi te zamude pri odločanju o podaljšanju pripora nezakonit tudi sklep o njegovem podaljšanju in da bi moralo sodišče zaradi tega pripor odpraviti.
Prekoračitev petdnevnega roka za vložitev obtožbe s predlogom za podaljšanje pripora (tretji odstavek 184. člena ZKP in drugi odstavek 205. člena ZKP) ni sankcionirana z odpravo pripora.
Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je v primerih, ko je odgovor na očitke vlagatelja pravnega sredstva vsebovan že v odločbi nižjega sodišča, instančno sodišče pa s temi argumenti soglaša, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb. Vendar pa mora tudi v takem primeru iz sodbe instančnega sodišča izhajati, da se je sodišče z navedbami strank seznanilo in jih obravnavalo. Resda pa za stranko kazenskega postopka podoben pristop ne bi bil primeren, saj se pravno sredstvo šteje za neobrazloženo, če se vložnik samo sklicuje na kakšne svoje prejšnje navedbe.
ZKP člen 420, 420/1, 420/IV.. ZNPPol člen 60, 60/2, 60/4.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - prepoved približevanja
Po četrtem odstavku 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o potrditvi in podaljšanju ukrepa prepovedi približevanja določeni osebi oziroma kraju ni dovoljena, tega izrednega pravnega sredstva pa ne predvidevajo niti določbe ZNPPol.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - instrukcijski rok
Rok, ki ga določa drugi odstavek 205. člena ZKP in je namenjen zagotovitvi kontradiktornega postopka pred odločitvijo o podaljšanju pripora po vloženem obtožnem aktu, je po svoji naravi instrukcijski. Zato njegova prekoračitev s strani državnega tožilca, če nima za posledico kršitev obdolženčeve pravice do izjave, sama po sebi še ne pomeni, da je državni tožilec s podajo takega predloga prekludiran in da je sankcija za takšno zamudo odprava pripora.
ZKP člen 354, 354/1, 359, 359/1-1, 371, 371/1-9, 371/2.. URS člen 29, 29-1, 29-3.
opis kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - kraj storitve kaznivega dejanja - konstitutivni elementi kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - prekoračitev obtožbe - pravica do učinkovite obrambe
Vsebino opisa kaznivega dejanja v izreku obsodilne sodbe določa 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP. Skladno z navedeno določbo sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, izreče, katerega dejanja ga spozna za krivega in pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona.
Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa njegov zakonski znak, pri čemer so pomembni tudi iz drugih razlogov (za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ugotovitev jurisdikcije domačega sodišča, določitev krajevne pristojnosti sodišča, zastaranje, ugotovitev odgovornosti mladoletnika in podobno).
Storitev obravnavanega dejanja je bila že v obtožnem predlogu opredeljena v določenem časovnem obdobju (to je od 1. 10. 2009 do 9. 10. 2010). Sicer drži, da je sodišče prve stopnje časovno obdobje, v katerem je obsojenec storil kaznivo dejanje, glede na dejstva, ugotovljena v dokaznem postopku, podaljšalo (od 6. 8. 2010 do 9. 10. 2010). Obsojenec je obravnavano kaznivo dejanje storil z odreditvijo nestrokovnega pritrjevanja oziroma namestitvijo kovinskih panelov na kovinsko konstrukcijo, pri čemer gre za enkratno in trenutno ravnanje. Čas izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja se z navedeno časovno spremembo ni podaljšal, zato gre za isto dejanje in isti historični dogodek, spremenila se je zgolj časovna komponenta dejanja. Navedena sprememba tudi ni povečala kriminalne količine konkretnega kaznivega dejanja, zato sodišče prve stopnje z navedeno spremembo ni prekoračilo obtožbe.
Vsebina obsojenčevega zagovora se ni nanašala na čas storitve kaznivega dejanja. Obsojencu je bilo ves čas postopka znano, katerega kaznivega dejanja je obtožen, pri čemer je imel možnost odgovoriti na vse obtožbene očitke v zvezi z zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja, zato navedena sprememba ni okrnila obsojenčeve pravice do obrambe (1. in 3. alineja 29. člena URS).
ZKP člen 39, 371, 371/1-2, 371/2, 412, 412/1, 412/3, 420, 420/1.. URS člen 23, 23/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - obnova kazenskega postopka - odločanje o zahtevi za obnovo - izključitveni razlog - videz nepristranskosti - izločitev sodnika pritožbenega sodišča
Vsebino določe tretjega odstavka 412. člena ZKP je treba presojati v luči relevantnih določb Ustave, 6. člena EKČP, ter že povzete prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Namen te določbe je ravno v tem, da se odpravi kakršenkoli dvom v pristranskost sodnika, ki je v prejšnjem postopku odločal o zadevi, ki je napadena z zahtevo za obnovo postopka ter se seznanil z dejanskimi vprašanji. Pritožba je redno in popolno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti tudi iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Če je pritožba vložena iz tega pritožbenega razloga, mora pritožbeno sodišče na seji ponovno presoditi ugotovljeno dejansko stanje. Vendar pa je vloga pritožbenega sodišča pri presoji dejanskega stanja v procesni situaciji, ko sodišče odloča na seji senata, drugačna od presoje dejstev pred sodiščem prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku. Je zgolj kontrolne narave, torej ne zajema psihološke ocene dokazov, temveč le logično - izkustveno oceno pred sodiščem prve stopnje že izvedenih dokazov. Kljub temu gre za presojo dejanskega stanja, ko se sodnik po naravi stvari seznani z dejstvi in presodi, ali so očitki pritožbe, ki se nanašajo na dejansko stanje utemeljeni. Pritožbeni sodnik se torej v tem primeru do dejanskega stanja opredeli. Pri odgovoru na vprašanje, ali se določba tretjega odstavka 412. člena ZKP nanaša tudi na sodnike pritožbenega sodišča, kateri odločajo o zahtevi za obnovo postopka, ali zgolj na člane zunajobravnavnega senata, je treba izhajati iz namena zakonodajalca, ki je očitno hotel preprečiti, da bi odločal isti sodnik o zadevi meritorno in hkrati o dovolitvi oziroma nedovolitvi izrednega pravnega sredstva - obnove postopka, torej pravnega sredstva, katerega namen je izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Upoštevaje takšen namen zakonodajalca so iz odločanja o obnovi postopka izločeni vsi sodniki, ki so se na prvi ali drugi stopnji v predhodnem odločanju opredelili do ugotovljenega dejanskega stanja.
Ni videti stvarno utemeljenega oziroma iz narave stvari izhajajočega razloga za razlikovanje med sodnikom, ki je v prejšnjem postopku sodeloval kot sodnik sodišča prve stopnje in med sodnikom, ki je o zadevi odločal kot pritožbeni sodnik. Oba sta se namreč seznanila z dejansko platjo obravnavane zadeve in do nje zavzela stališče.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo
Vrhovno sodišče je že v sklepu I Kr 68/2002 z dne 11. 12. 2002 presodilo, da je določitev kriterijev za krajevno pristojnost v rokah zakonodajalca, z množičnimi prenosi krajevne pristojnosti pa bi sodna veja oblasti lahko posegla v zakonodajalčevo pristojnost v večji meri, kot še dopuščata 34. in 35. člen ZKP. Vrhovno sodišče je v sklepu I Kr 16/2010 z dne 11. 3. 2010 presodilo, da na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na določenem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Pri sodišču sodniško funkcijo opravljajo še sodniki drugih oddelkov tega sodišča, za katere ne obstaja ovira, da ne bi sodili tudi v kazenskih zadevah. Vendar pa je v obravnavanem primeru procesna situacija, ki jo v predlogu opisuje predlagateljica, drugačna od procesnih situacij, ki sta ju obravnavala zgoraj navedena sklepa. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa je na Okrožno sodišče v Kopru vložilo obtožnico Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije (listovna št. 3284 spisa). V takšnih zadevah v skladu s 40.a členom Zakona o sodiščih (ZS) odločajo le sodniki, ki so zaradi posebne usposobljenosti in izkušenosti za reševanje kazenskih zadev, razporejeni ali dodeljeni v specializirani oddelek za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in podobnih kaznivih dejanj.