ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 214, 214/1, 219, 371, 371/1-8.. ZNDM-2 člen 2, 28, 28/2, 29, 29/3, 29/4.. ZCS-1 člen 3, 3/1, 12, 15, 15/2.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - preiskava prevoznega sredstva - nedovoljen dokaz - osebna preiskava brez odredbe sodišča - pooblastila carinskih organov - preiskava carinskih organov - dokazni standard - sum storitve kaznivega dejanja
Vprašanje, ali je bila preiskava vozila, ki ga je vozil obsojenec, opravljena zakonito, je treba presojati z vidika predpisov, ki so v kritičnem času urejali delovanje policije na mejnem prehodu in predpisov, ki so urejali carinski nadzor.
Po navedeni ureditvi lahko policisti, ki izvajajo mejno kontrolo, opravijo pregled prevoznega sredstva in v primeru suma prevoza prepovedanih predmetov tudi preiskavo prevoznega sredstva brez odredbe sodišča. Enako velja za carinske organe v primeru razlogov za sum kršitve carinskih, trošarinskih in drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe. Takšno ravnanje mejnih policistov in carinikov tako samo po sebi ne pomeni kršitve določb 214., 215. in 219. člena ZKP.
Kot je bilo že pojasnjeno, za pregled vozila po ZNDM-2A zadošča zelo nizek dokazni standard - sum. Takšnemu dokaznemu standardu pa je bilo vsekakor zadoščeno z zaznavo izkušenega obmejnega policista, ki se je v skladu s svojimi pooblastili, po oceni obeh nižjih sodišč za natančen pregled vozila odločil na podlagi informacij, ki jih je pridobil od kriminalista iz Ljubljane in dejstva, da je na sredinski konzoli obsojenčevega vozila opazil razstavljen telefon, kar ga je zmotilo, saj je glede na izkušnje vedel, da je v takšnih primerih vedno nekaj narobe. Glede na to, da je bil podan sum kot potreben dokazni standard za preiskavo vozila, je po presoji Vrhovnega sodišča zato razumna ocena v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je bila policistova odreditev preiskave vozila skladna z določbami ZNDM-2A in tudi mednarodnimi dokumenti, ki zavezujejo mejne policiste pri opravljanju nadzora prehoda meje. Okoliščina, da je bil mejni policist pred opravo mejne kontrole s strani kriminalista iz Ljubljane opozorjen, da naj opravi pregled vozila Mercedes iz določenega registrskega območja, pri čemer pa mu niso bili posredovani nobeni podatki o obsojencu, ravno tako ne o tovoru, torej o tem, da se v vozilu nahaja prepovedana droga, niti za kakšno kaznivo dejanje naj bi šlo, po oceni Vrhovnega sodišča ne pomeni, da policist v zvezi s konkretnim vozilom in morebiti vsemi ostalimi vozili, ki so ustrezali opisu kriminalista iz Ljubljane, ne bi smel več postopati po ZNDM-2A, temveč da bi moral za preiskavo vsakega takšnega vozila pridobiti odredbo za hišno preiskavo. V nasprotnem primeru bi bilo delo mejnih policistov, ki zajema nadzor zunanje „schengenske“ meje, skoraj povsem onemogočeno, saj ti navkljub obstoju drugih sumljivih okoliščin, na podlagi katerih lahko izvršujejo svoja pooblastila, namenjena nadzoru meje, teh ne bi smeli izvrševati, če za ukrepanje po določbah ZKP ne bi imeli dejanske podlage kot je bilo to tudi v konkretnem primeru.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - ekonomičnost in hitrost postopka - prebivališče strank in prič
Oddaljenost procesnih udeležencev od sodečega sodišča, s katero zagovorniki utemeljujejo lažjo izvedbo postopka, sicer lahko predstavlja relevantno okoliščino, vendar mora sodišče upoštevati tudi druge okoliščine, tudi obremenjenosti posameznih sodišč. Prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, ki je že nadpovprečno obremenjeno z reševanjem zadev, bi namreč lahko vodilo v nesorazmerno podaljšanje postopka.
ZKP člen 371, 371/2, 420, 420/1, 421, 421/4, 421/5.. URS člen 29.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
pravica do poštenega postopka - pravica do obrambe - pravica do učinkovite obrambe - izvedba dokazov v korist obdolženca - pravna relevantnost predlaganega dokaza - konkretiziranost in substanciranost dokaznega predloga - utemeljitev dokaznega predloga - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga
Kljub temu, da je pritožnik navedel le, da bo Č. pričal o tem, da oškodovanec redno vpliva na priče, njegovega predloga ni mogoče označiti za neutemeljenega in je bil resnično pomemben za njegovo glavno obrambno smer, saj je z njim izpodbijal verodostojnost oškodovanca in priče C. Razlog, da so dejstva v zadostni meri ugotovljena, samo po sebi ni zadosten razlog. Razlog, da Č. ne more neposredno pričati o dogodku, bolj izraža stališče sodišč, da takih dokazov načeloma ni mogoče šteti za pomembne. Tako stališče sodišč je pritožniku onemogočilo, da bi izpodbijal verodostojnost prič tako, da bi se pregledali dokazi o njihovem predhodnem ravnanju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007487
ZKP člen 420, 420/2, 424.. KZ-1 člen 60.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja
V skladu z določbo prvega odstavka 60. člena KZ-1 sodišče prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to dejanje. V konkretnem primeru je trditev obsojenčeve zagovornice, da kaznivo dejanje, ki je predmet izpodbijane sodbe ni bilo storjeno preden je bil obsojenec pogojno obsojen, neutemeljena. Iz opisa kaznivega dejanja velike tatvine izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v času od 22.00 ure dne 12. 4. 2012 do 07.00 ure dne 13. 4. 2012. Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 51622/2013, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1 in s katero je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, ki jo je višje sodišče v tem postopku preklicalo, je bila izdana dne 13. 2. 2014. Že iz datuma izdaje obsodilne sodbe v zadevi V K 51622/2013 je razvidno, da je obsojenec obravnavano kaznivo dejanje storil, preden je bil pogojno obsojen. Za preklic pogojne obsodbe so zato obstajali vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 60. člena KZ-1, ki jih je pritožbeno sodišče podrobno obrazložilo v 7. točki obrazložitve sodbe.
krajevna pristojnost - spor o krajevni pristojnosti - kraj storitve kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja
Napačno je stališče zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Celju, da se je kazenski postopek zaradi enakih očitkov že začel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ko je to opravilo posamezna preiskovalna dejanja, pri čemer se sodišče sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča I Kr 15887/2017 z dne 25. 5. 2017. V citirani zadevi je bila procesna situacija, v kateri je Vrhovno sodišče odločalo o sporu o pristojnosti, drugačna, saj je bil kompetenčni spor sprožen v fazi oprave posameznih preiskovalnih dejanj po 166. členu ZKP in torej zahteva za začetek kazenskega postopka še ni bila podana. V obravnavanem primeru pa je tožilstvo že podalo zahtevo za preiskavo, s čimer je zahtevalo uvedbo kazenskega postopka, preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju pa je osumljenega M. K. tudi že zaslišal. Zahtevo za izvedbo posameznega preiskovalnega dejanja pa ni mogoče šteti za zahtevo za uvedbo kazenskega postopka, saj se na podlagi tako pridobljenih dokazov tožilstvo šele odloča, ali bo zahtevalo uvedbo postopka.
zahteva za varstvo zakonitosti - druga odločba - pomembno pravno vprašanje - alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - predlog državnega tožilca - pravica do izjave v postopku - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Zakonska določila 129. a člena ZKP sodišču ne nalagajo posebnih obveznosti glede pridobivanja procesnega gradiva in njegovega vročanja strankam postopka. Kljub temu mora sodišče v vsakem posameznem primeru zagotoviti obsojencu ustrezna jamstva, vključno s pravico do izjave. V obravnavanem primeru je bilo prvostopenjsko sodišče dolžno procesno gradivo, na katerega je oprlo svojo odločitev glede izvršitve kazni zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist, vročiti obsojencu, da bi se lahko o njem izjavil ter ali je z opustitvijo navedenega kršilo njegovo pravice do izjave.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - pravočasnost zahteve - sklep o priporu - pravnomočnost - rok za pritožbo
Ker obdolženec pravice do pritožbe zoper sklep (še) ni mogel uveljaviti, saj mu sklep še ni bil vročen, je jasno, da ta odločba v času vložitve pravnega sredstva še ni mogla postati pravnomočna.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - dvom v nepristranost sodnika - zahteva za izločitev sodnikov - videz nepristranskosti
V predlogu za prenos pristojnosti bi moral predlagatelj izkazati obstoj konkretnih okoliščin, ki so po svoji vsebini zmožne vplivati na nepristranskost sojenja in ta vpliv v konkretni zadevi utemeljiti, ne pa le na splošno trditi, da so vsi sodniki, državni tožilci in oškodovanec v tej zadevi povezani in da so se že vnaprej dogovorili, da ga obsodijo.
ZKP člen 363, 363/1, 364, 364/7, 371, 371/2, 421, 421/4, 421/5.. URS člen 8, 23.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje - pravica do poštenega postopka - načelo neposrednosti - pravica do pritožbe - razlaga Evropskega sodišča za človekove pravice - učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - pisna izdelava sodbe - obrazložitev sodbe - ocena verodostojnosti priče - rok za pisno izdelavo sodbe
Načelo neposrednosti se v kazenskem postopku razteza tudi na oblikovanje razlogov sodbe, zato je obtožencu kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 23. člena Ustave RS, kolikor je razlago sodbe napisal sodnik, ki ni neposredno izvajal dokazov oziroma izrekel sodbe.
Oškodovanec, ki v kazenskem postopku ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka, mora začeti pravdo za ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza). Ukrep odvzema premoženjske koristi se sicer izvrši v korist proračuna, vendar pa država ni tista, ki je pasivno legitimirana v pravdi za ugotovitev oškodovančevega zahtevka, saj z oškodovancem ni v materialnopravnem razmerju (da bi ta imel terjatev do nje). Pasivno legitimiran je namreč obsojenec (oseba, ki je protipravno pridobila premoženjsko korist). Država je le subjekt, ki upravlja z odvzeto premoženjsko koristjo.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - utemeljen sum - izkazanost utemeljenega suma - spravljanje v podrejen položaj - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine - neogibna potrebnost pripora - nujnost pripora - obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje
Vrhovno sodišče v okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti presoja uveljavljane kršitve določb postopka in kršitve kazenskega zakona, ki se nanašajo na pravnomočen sklep o podaljšanju pripora, ne more pa se pri tem spuščati v presojo pravilnosti opisa očitanega kaznivega dejanja v obtožnici, saj bi se s tem odločilo o utemeljenosti obtožbe. Dokončna presoja pravilnosti opisa in pravna opredelitev kaznivega dejanja sta namreč predmet presoje prvostopenjskega sodišča v okviru odločanja o utemeljenosti obtožbe.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pritožba zoper sklep o odreditvi pripora - izločitev sodnika v pritožbenem postopku - izločitveni razlog - sorodstveno razmerje - rok za vložitev zahteve za izločitev sodnika
Od obdolženčeve obrambe v pripornih zadevah, v kateri imata obdolženi in njegov zagovornik na voljo zgolj 24 ur za vložitev pritožbe, ni mogoče zahtevati, da v tako kratkem pritožbenem roku iz previdnosti opravi tudi poizvedbe o sestavi zunajobravnavnega senata, ki bo odločal o pritožbi.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - ekonomičnost in hitrost postopka - bivališče prič in strank
Tako obdolženec kot tudi večina prič, zlasti pa priča M. P., ki je bil tedaj vodja mariborske poslovne enote oškodovane družbe in ki je vodil celotno poslovanje z obdolžencem, prebivajo na območju Okrožnega sodišča v Mariboru. Tudi nepremičnina, ki je bila predmet sporne leasing pogodbe, se nahaja v Slovenski Bistrici, torej na območju Okrožnega sodišča v Mariboru. Ta dejstva brez dvoma indicirajo lažjo izvedbo postopka pred mariborskim sodiščem, po oceni Vrhovnega sodišča pa so tudi izražena v tolikšni meri, da razlogi, ki kažejo na večjo procesno ekonomičnost, prevladujejo nad primarnimi naveznimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti.
Sodišče bi moralo v sodbi navesti dodatna dejstva, ki bi potrjevala zaključek, da se je obsojenec zavedal neizogibnega nastanka neposredne nevarnosti za življenje kakšne osebe. Sodišče samo je z nadaljnjo ugotovitvijo, da je storilec upal, da nihče ne bo pripeljal nasproti, zanikalo obsojenčevo zavest o neizogibnem nastanku neposredne nevarnosti – konkretne ogrozitve določene osebe, pri čemer niti ni presojalo, ali je bilo obsojenčevo zanašanje na ugoden razplet v konkretnem primeru upravičeno.
Ni dvoma, da je obsojenec v konkretnem primeru s hudimi kršitvami cestnoprometnih predpisov povzročil neposredno nevarnost, ki se je uresničila v prometni nesreči. Vendar pa nobeno izmed nižjih sodišč ni obrazložilo, katera dejstva oziroma okoliščine utemeljujejo zaključek, da je obsojenec hotel povzročiti konkretno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, oziroma da se je zavedal, da je le še od naključja odvisno, ali bo s svojim ravnanjem ogrozil življenje kakšne osebe.
Sodišču, ki sodbe ni oprlo na navedeni (bistveni) dokaz in tega dokaza ni ocenjevalo niti samega zase niti v povezavi z drugimi dokazi, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče očitati.
Preiskovalni sodnik tudi po izrecni zakonski določbi niti ni dolžan prevzeti oprave nujnih preiskovalnih dejanj, zato prisotnost preiskovalne sodnice pri ogledu sama zase še ne more pomeniti nezakonitosti preiskovalnih dejanj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007485
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 372-2. KZ-1 člen 20, 21, 47, 47/2, 287, 287/2. URS člen 28, 56. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 1. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic člen 1.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka - zakonski znaki kaznivega dejanja - jasnost zakonskega besedila - razlaga zakonskega besedila - kazenskopravna opredelitev pojma otrok - objava osebnih podatkov - objava osebnih podatkov v medijih - sostorilstvo - pravna zmota - zmota o kaznivosti dejanja - zavest o protipravnosti - uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja - nejasnost izreka - denarna kazen
Po prepričanju Vrhovnega sodišča ni nobenega dvoma, da je treba izraz otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1 (veljavnega v času storitve dejanja) v povezavi in (pomenski) soodvisnosti z ostalimi zakonskimi znaki tega kaznivega dejanja in njegovim objektom varstva, razumeti kot osebo, ki še ni stara osemnajst let.
Kazenskopravna norma iz drugega odstavka 287. člena KZ-1 je bila dovolj jasna, da je bilo s pomočjo ustaljenih razlagalnih metod mogoče ugotoviti pravi pomen in vsebino zakonskega znaka "otrok".
Dejstva, ugotovljena s pravnomočno sodbo, zlasti upoštevajoč, da je bila obsojenka pred objavo spornih prispevkov seznanjena z izdano začasno odredbo pravdnega sodišča, s katero je to prepovedalo objavljati podatke o mladoletni oškodovanki L. S., onemogočajo, da bi se obramba v tej zadevi lahko uspešno sklicevala na obstoj pravne zmote.
Ravnanja obsojenih novinarke in odgovornega urednika so bila usmerjena k istemu končnemu cilju oziroma isti posledici, to je prikazati prispevka javnosti. Njuna ravnanja so predstavljala medsebojno in neločljivo povezano celoto. Dejanje (prispevek) obsojenke kot avtorice spornih prispevkov je bilo za uresničitev kaznivega dejanja oziroma dosego položaja, da se podatki in informacije o oškodovani L. S. preko objave obeh prispevkov posredujejo v javnost, ne le nujno, pač pa tudi odločilno.
Iz vsebine utemeljitve predloga po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi se obrambi porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oziroma psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde.
Obsojenka je imela dovolj časa, da je premislila o priznanju krivde, kakor tudi o posledicah priznanja. Res je sicer, da je njen tedanji zagovornik predlagal izvedenca, ki naj bi "opravil profil obdolženke", vendar je to storil na naroku za izrek kazenske sankcije, kar bi pomenilo tudi ob upoštevanju nalog, ki naj bi jih ta izvedenec opravil (ugotavljanje posledic, ki jih je kazenski postopek povzročil pri obdolženki), ter poudarjanje obžalovanja in kesanja, da gre za okoliščine, ki bi lahko vplivale na odmero kazenske sankcije. V postopku priznanja krivde, kakršnihkoli dvomov v sposobnost obdolženke prisostvovati na naroku ali razumeti posledice priznanja, namreč ni izražal in je bil on tisti, kot ugotavlja tudi sodišče, ki se je za priznanje zavzemal.