KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00012291
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ-1 člen 235, 235/1, 235/2.
kršitev kazenskega zakona - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - zakonski znaki kaznivega dejanja - račun - lažni podatki - slovenski računovodski standardi - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Lažnost računov je v tem, da izkazujejo odplačen prenos različnih artiklov iz družbe in obsojenčevega s. p. na novoustanovljeno družbo, medtem ko je bil prenos dejansko neodplačen.
Zaključek o tem, ali gre za ponarejeno listino, je bil mogoč šele ob presoji, ali se podatki na računu skladajo z dejanskim poslovnim dogodkom.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - druga odločba - pomembno pravno vprašanje - neprava obnova kazenskega postopka - izrek enotne kazni obsojencu - časovna veljavnost kazenskega zakona
Če se v nepravi obnovi odloča o izreku enotne kazni za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti različnih kazenskih zakonov, se za izrek enotne kazni upošteva zakon, ki je veljal v času storitve zadnjega kaznivega dejanja.
podaljšanje pripora - sorazmernost pripora - varnost ljudi in njihovega premoženja - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Presoja sorazmernosti ukrepa pripora v primeru kaznivih dejanj, ki ne predstavljajo neposredne grožnje varnosti ljudi in njihovega premoženja, mora temeljiti na konkretnih okoliščinah, ki omogočajo zaključek, da se s posegom v varnost pravnega prometa, ogroža tudi varnost ljudi. Sodišči nižje stopnje bi torej morali ugotoviti in pojasniti na kakšen način bi obdolženec s ponovitvijo očitanih kaznivih dejanj lahko ogrozil varnost ljudi.
ZKP člen 420, 420/1, 420/4.. ZSKZDČEU-1 člen 24, 24/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - evropski nalog za prijetje in predajo - pripor
Postopek prijetja in predaje na podlagi evropskega naloga je poseben postopek, ki je urejen v posebnem zakonu (lex specialis). Postopek v zvezi z odreditvijo pripora, vključno s pravnimi sredstvi in podaljševanjem pripora, je v zakonu urejen določno in (skoraj) popolno in le izjemoma predvideva smiselno uporabo določb ZKP. Zakon izrecno določa kot pravno sredstvo le pritožbo in ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, glede teh pravnih sredstev pa tudi ne odkazuje na smiselno uporabo določb ZKP. Kljub temu je vprašanje pravnih sredstev (rednih in izrednih) v zakonu urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - skrajšani kazenski postopek - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - opravičilo - seja pritožbenega senata - obvestilo o seji pritožbenega senata - pravice obrambe - pritožbena obravnava - izvajanje dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje jemanja podkupnine - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - uradna oseba - uradno dejanje - nepremoženjska korist - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo
Opravičiti izostanek pomeni navesti razloge, zaradi katerih se obdolženec naroka ne bo mogel udeležiti in predložiti ustrezna dokazila, ki zatrjevani razlog potrjujejo.
Izdajanje potrdil o tehnični brezhibnosti vozil pomeni izvrševanje uradnih nalog. Nepremoženjska korist se v obravnavanem primeru manifestira v pridobitvi nezakonite prednosti, ki so jo bili deležni lastniki in uporabniki vozil oziroma serviserji in vulkanizerji s tem, ko je obsojenec z izdajo lažnih potrdil o tehnični brezhibnosti vozil omogočil njihovo registracijo.
Kršitev prekoračitve obtožbe se lahko nanaša le na izrek sodbe.
Za uresničitev kaznivega dejanja ni potrebno, da bi obsojenec poimensko poznal osebe, ki jim je z izrabo uradnega položaja pridobil nepremoženjsko korist.
Pritožbeno sodišče je glede na okoliščine konketnega primera s tem, ko je pritožbeno sejo, kljub predlogu obsojenčevega zagovornika, opravilo v nenavzočnosti obsojenca, kršilo določbo 445. člena ZKP. Ocena pritožbenega sodišča, da obdolženčeva navzočnost ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, se v luči obravnavanega primera izkaže kot nepravilna.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - obtoženčevo slabo zdravstveno stanje
Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je arterijska hipertenzija pogosta kronična bolezen, ki je dostopna medikamentnemu zdravljenju. Tako obtoženčevo zdravstveno stanje, ki zahteva dolgoročno in večinoma doživljenjsko zdravljenje, pri katerem je ključno njegovo sodelovanje, sicer predstavlja omejitev za sodelovanje v sodnem postopku, pri čemer ne gre za okoliščino, ki bi obtožencu onemogočala oziroma znatno oteževala udeležbo na narokih za glavno obravnavo pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu. Tako razlog, ki bi prevladal nad okoliščinami za določitev Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu kot pristojnega sodišča, ni podan.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00011572
ZKP člen 372, 372-1.. KZ-1 člen 274, 274/1, 274/2.
kršitev kazenskega zakona - grdo ravnanje s podrejenim - izvršitvena ravnanja - čas storitve kaznivega dejanja
Kaznivo dejanje grdega ravnanja s podrejenim po 274. členu KZ-1 je eno izmed kaznivih dejanj zoper vojaško službo, ki so uvrščena v sedemindvajseto poglavje KZ-1. Prvi odstavek navedenega člena določa dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja: prva je grdo ravnanje s podrejenim, to je takšno ravnanje, ki je usmerjeno na telo podrejene osebe, tudi če ne gre za povzročanje telesnih poškodb; druga oblika tega dejanja je ravnanje nadrejene vojaške osebe, s katerim ta oseba v službi ali v zvezi z njo žali človeško dostojanstvo podrejenega z vsemi oblikami poniževalnega, žaljivega ali podcenjujočega odnosa. V drugem odstavku je predvideno hujše kaznivo dejanje, ko nadrejena vojaška oseba stori dejanje proti več osebam1. Za izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja zadošča, da gre za enkraten dogodek.
Pri obsojenčevih ravnanjih gre za drugo izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišč, da obsojenčeva ravnanja, opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, v okviru opravljanja vojaške službe niso običajna ali pravno dopustna. Iz izreka izhaja, da so se oškodovanci počutili prizadeto, nemočno in ponižano, torej je bila prizadeta njihova pravica do osebnega dostojanstva, s čemer so podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja.
Po presoji Vrhovnega sodišča je čas storitve obravnavanih ravnanj (ki sicer ni zakonski znak kaznivega dejanja po 274. členu KZ-1), konkretiziran v zadostni meri. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec obravnavano dejanje storil v obdobju treh mesecev, natančneje od 27. 10. 2011 do 16. 1. 2012. Očitki obsojencu so vsebinsko določno opredeljeni, kar mu je omogočalo učinkovito obrambo, sicer pa je podal zagovor tudi v zvezi s časovno komponento očitanih ravnanj; zatrjeval je, da je bil v obravnavanem obdobju večinoma odsoten oziroma je domov odhajal prej. Zato kršitev obsojenčeve pravice do obrambe ni podana
Iz izvedenskega mnenja Komisije z dne 29. 12. 2017 izhaja, da je arterijska hipertenzija pogosta kronična bolezen, ki je dostopna medikamentnemu zdravljenju. Tako obtoženčevo zdravstveno stanje, ki zahteva dolgoročno in večinoma doživljenjsko zdravljenje, pri katerem je ključno njegovo sodelovanje, sicer predstavlja omejitev za sodelovanje v sodnem postopku, pri čemer ne gre za okoliščino, ki bi obtožencu onemogočala oziroma znatno oteževala udeležbo na narokih za glavno obravnavo. Tako razlog, ki bi prevladal nad okoliščinami za določitev Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu kot pristojnega sodišča, ni podan.
V skladu z določbo prvega odstavka 731. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je shranjevalec dolžan hraniti stvar kot svojo lastno, če gre za odplačno hrambo pa kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar. Iz navedene določbe jasno izhaja, da mora biti shranjevalec natančno seznanjen s stvarmi, ki jih jemlje v hrambo ter njihovimi lastnostmi. Shranjevalec mora stvar, ki jo vzame v hrambo, varovati, način varovanja pa je odvisen od lastnosti stvari, ki je izročena v hrambo.
V konkretnem primeru so imeli najemodajalci pravico in dolžnost pregledati stvari, ki so jih po volji obsojenca, ki je sobo zapustil brez pojasnila in v njej pustil svojo prtljago, sprejeli v hrambo. V obsojenčevi potovalni torbi bi se lahko nahajale stvari, ki bi bile neprimerne za hrambo, v njej bi lahko bile pokvarljive ali celo nevarne stvari, za katere najemodajalci ne bi mogli prevzeti odgovornosti. Najemodajalci torej obsojenčeve prtljage niso pregledali z namenom, da bi posegli v obsojenčevo zasebnost oziroma, da bi v njej iskali predmete kaznivega dejanja (ti so bili najdeni naključno), temveč zato, da bi se seznanili z vsebino prtljage, ki so jo sprejeli v hrambo. Obsojenec se torej ni mogel zanašati na svojo pravico do zasebnosti prtljage, ki jo je brez pojasnila pustil pri najemodajalcih, saj je moral, kot vsak drug razumen človek pričakovati, da se bodo najemodajalci seznanili s stvarmi, ki jih sprejemajo v hrambo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00010953
ZKP člen 420, 427.. KZ-1 člen 22, 22/1, 22/2, 22/3.
zahteva za varstvo zakonitosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - silobran - prekoračeni silobran - sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe - bistveno zmanjšana prištevnost - psihično stanje
Ni sporno, da naj bi tisti, ki se pred napadom brani, racionalno uporabil sredstva obrambe, kar pa ne more pomeniti, da naj bi napadeni uporabil le takšno sredstvo, za katero ni niti gotovo, da bo učinkovito za odvrnitev napada. Napad in obramba morata biti istočasna, kar je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, to pa tudi ne pomeni, da ni dovoljena obramba zoper napad, ki neposredno grozi, ko obstaja objektivna možnost, da bo napadena oseba dejansko napadena, zato je odločilna presoja intenzivnosti napada in kakšne posledice za napadenega v dani situaciji bi takšen napad lahko imel in kakšno obrambo bi zahteval.
ZKP člen 73, 128, 128/5, 149a, 202, 202/3, 210, 210, 371, 371/1-11.. ZNPPol člen 6.. KZ-1 člen 186, 186/3.. URS člen 19, 19/1, 20, 29, 29-1.
pripor - sklep o odreditvi pripora - rok za vročitev sklepa o priporu - pravica do obrambe - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - tajno opazovanje - utemeljen sum - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - hudodelska združba
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil vsem trem obdolžencem obrazložen sklep o priporu vročen po poteku oseminštirideseturnega roka od prve privedbe k preiskovalnemu sodniku, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 202. člena ZKP. Zaradi takšnega postopanja sodišča je bilo odloženo udejanjanje pravice obdolžencev do učinkovite pritožbe. Ni pa bila s tem zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora in narekovala razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Obdolženemu D. je bil obrazložen sklep o priporu res vročen po poteku štiriindvajseturnega roka iz drugega odstavka 20. člena Ustave, ravno tako je podana tudi očitana kršitev določb drugega in četrtega odstavka 210. člena ZKP. Prepozna vročitev obrazloženega sklepa o priporu priporniku in zavodu ne vpliva na zakonitost samega sklepa o priporu, z vročitvijo katerega je bilo takšno začasno nezakonito stanje odpravljeno.
Glede na kratke zakonske roke, ki so predpisani za odločanje o priporu, ter glede na večje število obdolžencev in večji obseg spisa je po presoji Vrhovnega sodišča nemogoče, da bi imel vsak od obdolžencev oziroma zagovornikov poljubno veliko časa za pregled spisa in pogovor s stranko, pri čemer obdolženemu M. in njegovim zagovornikom glede na časovne zmožnosti ni bil zagotovljen nerazumno kratek čas za pregled spisa in pogovor.
Utemeljen pa je očitek zagovornikov, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložilo, na podlagi katerih konkretnih dejstev in dokazov sklepa na obstoj utemeljenega suma, da so ti obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja, ki naj bi bila storjena v hudodelski združbi.
Tako tudi glede S., enako kot glede ostalih soobdolžencev, sodišče sum utemeljuje z nekonkretiziranim sklicevanjem na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, pri čemer ne navede, katera relevantna dejstva in okoliščine iz teh izsledkov izhajajo, s katerimi bi bila s stopnjo utemeljenega suma izkazana verjetnost, da so obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sklepa o priporu izhaja, kakšne naj bi bile naloge posameznega obdolženca v zvezi s preprodajo droge kokain in konoplje, konkretno, kdo je komu drogo prodajal in na katerem območju. Kaj več pa sklep o priporu o sami hudodelski združbi ne pove. Takšen opis hudodelske združbe in tudi navedba dokazov, iz katerih utemeljen sum izhaja, za utemeljitev suma storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 ne zadostuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00010959
ZKP člen 377, 377/3.. KZ člen 122, 124, 124/2. 124/3, 124/4, 124/5.. URS člen 22.
veljavnost kazenskega zakona - aktivno personalitetno načelo - dvojna kaznivost (identiteta norme) - listina o vsebini tujega prava - pritožbeni postopek - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave
V primeru, da je slovenski državljan izvršil kaznivo dejanje v tujini, in tam zoper njega ni tekel kazenski postopek, je vprašanje dvojne kaznivosti procesna predpostavka za to, da se zoper njega lahko vodi kazenski postopek v naši državi oziroma, vsaj odločilno procesno dejstvo.
Določbo tretjega odstavka 377. člena ZKP, je v povezavi z 22. členom Ustave razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče s podatki, ki jih pridobi na podlagi svojih poizvedb, seznaniti stranke in jim omogočiti, da se o njih izjasnijo.
Vrhovno sodišče je upoštevaje ustavno načelo domneve nedolžnosti že v več svojih odločbah presodilo, da je utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih in vzporednih postopkih dopustno le v primeru, ko je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov, že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (npr. že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku).
V obravnavanem primeru je sodišče izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora v zvezi s pripornim razlogom, v odločilni meri oprlo na s strani državnega tožilstva vloženi zahtevi za preiskavo oziroma na vloženo zahtevo za pripravljalni postopek, ki po navedbah v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa, očitno s strani sodišča, še niso bili predmet sodne presoje. V razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa je namreč navedeno, da zoper obdolženca v tem trenutku ne teče še noben kazenski postopek.
ZKP člen 16, 16/3, 148, 148/4, 371, 371/1-8, 371/2.. URS člen 29, 29-4.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - zavrnitev dokaznega predloga - nepotreben dokaz z izvedencem - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - osredotočeno policijsko preiskovanje - neformalni pogovor - privilegij zoper samoobtožbo
Obramba, ki zahteva izvedbo razbremenilnega dokaza, nosi breme, da z zadostno stopnjo verjetnosti poleg njegovega obstoja izkaže tudi njegov uspeh za obdolženca. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.
Okoliščin, v katerih je potekal neformalni pogovor obsojenca s policijskimi sodelavci o policijski opremi, ni mogoče šteti kot okoliščine, zaradi katerih bi moral biti obsojenec poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Policisti so obsojenca namreč spraševali o policijski opremi na splošno in ne zaradi raziskovanja in zbiranja obvestil o morebitnem kaznivem dejanju.
prepoved reformatio in peius - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - vštevanje odvzema prostosti v kazen - ukrep prepovedi približevanja - sprememba sodbe
V skladu z določbo 385. člena ZKP se sodbe ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo, glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist. Gre za inštitut prepovedi reformatio in peius (spremembe na slabše), ki je izrazito v korist obdolženca. Namen te prepovedi je, da obdolženec ne sme priti v slabši položaj samo zato, ker je uporabil pravico do pritožbe zoper sodbo, oziroma ker je bila pritožba vložena samo v njegovo korist. Pri presoji, ali je sprememba kazenske sankcije v škodo obdolženca, torej ali je spremenjena kazenska sankcija strožja, ni mogoče izhajati iz v naprej postavljenih splošnih meril, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru obe sankciji, izrečeno in spremenjeno, primerjati z vidika konkretnega storilca.
ZKP člen 39, 39/1-6, 40, 40/1, 41, 41/1, 371, 371/2.. URS člen 23, 23/1.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika višjega sodišča - rok za zahtevo za izločitev sodnika - odklonilni razlog - subjektivna nepristranskost sodnika - videz nepristranskosti sodišča
Sodnica poročevalka, ki je bila v srednji šoli oškodovančeva sošolka, se je udeležila njegovega pogreba, ki je bil posledica smrti, ki naj bi jo s svojim malomarnim ravnanjem v cestnem prometu zakrivil ravno obsojenec. V tem postopku je bila obsojencu kazenska sankcija iz sankcije opominjevalne narave spremenjena v zaporno kazen. Vrhovno sodišče poudarja, da pri konkretni presoji ne gre za vprašanje morebitne subjektivne nepristranskosti sodnice poročevalke, ki je odločala na višjem sodišču, temveč za ohranjanje videza nepristranskosti sodišča zaradi utrjevanja zaupanja obsojenca in javnosti v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi.
Kljub temu, da so v obravnavanem primeru bile podane okoliščine, ki bi pri povprečno razumnem človeku lahko vzbudile dvom o videzu nepristranskosti odločanja sodnice poročevalke na pritožbenem sodišču, ta svoje izločitve predsedniku sodišča ni predlagala. Vrhovno sodišče je zato zaradi okrnjenega videza nepristranskosti sojenja ter posledično kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, v zvezi z določbo prvega odstavka 40. člena in 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP).
Trditve o domnevno nezakonitem ravnanju policistov, ki merijo na nedovoljenost dokazov, pridobljenih s takšnim ravnanjem, je možno ob presoji zakonitosti odreditve pripora upoštevati samo, če gre za dokaz, ki je že na prvi pogled nedovoljen.
ZKP člen 33, 33/1, 178, 178/4, 331, 331/1, 334, 334/1, 371, 371/1-3, 371/2.. URS člen 29, 29-3.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - subjektivna in objektivna koneksiteta - izvajanje dokazov na glavni obravnavi - obvezna navzočnost na glavni obravnavi - načelo neposrednosti - izvajanje dokazov v korist obdolženca - pravica do poštenega postopka - zaslišanje obremenilne priče
Sodišče v primerih, ko je podana subjektivna, objektivna ali tako imenovana mešana koneksiteta, praviloma izvede enoten postopek in izda eno sodbo. Vendar pa lahko sodišče zaradi ovir, ki onemogočajo ali zavlačujejo izvedbo enotnega postopka na podlagi določbe 33. člena ZKP do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti, odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej. Med tehtne razloge je mogoče šteti tudi nevarnost zastaranja kazenskega pregona za posamezna kazniva dejanja.
V skladu z ustaljeno sodno prakso mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z obremenilno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz.
ZKP člen 10, 10/1, 201, 201/1.. KZ-1 člen 191.. URS člen 31.
odreditev pripora - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - nasilje v družini
Dejanje, storjeno v drugem časovnem obdobju in na drugačen način, ne more konzumirati drugega istovrstnega kaznivega dejanja, čeprav storjenega zoper isto oškodovanko
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - presoja pritožbenih navedb - standard obrazloženosti drugostopenjske odločbe - vpliv na zakonitost sklepa
V situacijah, ko se drugostopenjsko sodišče ne opredeli do pritožbenih navedb, gre za kršitev 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti relevantna le tedaj, če je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe.