ZKP člen 420, 420/1, 420/IV.. ZNPPol člen 60, 60/2, 60/4.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - prepoved približevanja
Po četrtem odstavku 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o potrditvi in podaljšanju ukrepa prepovedi približevanja določeni osebi oziroma kraju ni dovoljena, tega izrednega pravnega sredstva pa ne predvidevajo niti določbe ZNPPol.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - instrukcijski rok
Rok, ki ga določa drugi odstavek 205. člena ZKP in je namenjen zagotovitvi kontradiktornega postopka pred odločitvijo o podaljšanju pripora po vloženem obtožnem aktu, je po svoji naravi instrukcijski. Zato njegova prekoračitev s strani državnega tožilca, če nima za posledico kršitev obdolženčeve pravice do izjave, sama po sebi še ne pomeni, da je državni tožilec s podajo takega predloga prekludiran in da je sankcija za takšno zamudo odprava pripora.
ZKP člen 354, 354/1, 359, 359/1-1, 371, 371/1-9, 371/2.. URS člen 29, 29-1, 29-3.
opis kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - kraj storitve kaznivega dejanja - konstitutivni elementi kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - prekoračitev obtožbe - pravica do učinkovite obrambe
Vsebino opisa kaznivega dejanja v izreku obsodilne sodbe določa 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP. Skladno z navedeno določbo sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, izreče, katerega dejanja ga spozna za krivega in pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona.
Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa njegov zakonski znak, pri čemer so pomembni tudi iz drugih razlogov (za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ugotovitev jurisdikcije domačega sodišča, določitev krajevne pristojnosti sodišča, zastaranje, ugotovitev odgovornosti mladoletnika in podobno).
Storitev obravnavanega dejanja je bila že v obtožnem predlogu opredeljena v določenem časovnem obdobju (to je od 1. 10. 2009 do 9. 10. 2010). Sicer drži, da je sodišče prve stopnje časovno obdobje, v katerem je obsojenec storil kaznivo dejanje, glede na dejstva, ugotovljena v dokaznem postopku, podaljšalo (od 6. 8. 2010 do 9. 10. 2010). Obsojenec je obravnavano kaznivo dejanje storil z odreditvijo nestrokovnega pritrjevanja oziroma namestitvijo kovinskih panelov na kovinsko konstrukcijo, pri čemer gre za enkratno in trenutno ravnanje. Čas izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja se z navedeno časovno spremembo ni podaljšal, zato gre za isto dejanje in isti historični dogodek, spremenila se je zgolj časovna komponenta dejanja. Navedena sprememba tudi ni povečala kriminalne količine konkretnega kaznivega dejanja, zato sodišče prve stopnje z navedeno spremembo ni prekoračilo obtožbe.
Vsebina obsojenčevega zagovora se ni nanašala na čas storitve kaznivega dejanja. Obsojencu je bilo ves čas postopka znano, katerega kaznivega dejanja je obtožen, pri čemer je imel možnost odgovoriti na vse obtožbene očitke v zvezi z zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja, zato navedena sprememba ni okrnila obsojenčeve pravice do obrambe (1. in 3. alineja 29. člena URS).
ZKP člen 39, 371, 371/1-2, 371/2, 412, 412/1, 412/3, 420, 420/1.. URS člen 23, 23/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - obnova kazenskega postopka - odločanje o zahtevi za obnovo - izključitveni razlog - videz nepristranskosti - izločitev sodnika pritožbenega sodišča
Vsebino določe tretjega odstavka 412. člena ZKP je treba presojati v luči relevantnih določb Ustave, 6. člena EKČP, ter že povzete prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Namen te določbe je ravno v tem, da se odpravi kakršenkoli dvom v pristranskost sodnika, ki je v prejšnjem postopku odločal o zadevi, ki je napadena z zahtevo za obnovo postopka ter se seznanil z dejanskimi vprašanji. Pritožba je redno in popolno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti tudi iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Če je pritožba vložena iz tega pritožbenega razloga, mora pritožbeno sodišče na seji ponovno presoditi ugotovljeno dejansko stanje. Vendar pa je vloga pritožbenega sodišča pri presoji dejanskega stanja v procesni situaciji, ko sodišče odloča na seji senata, drugačna od presoje dejstev pred sodiščem prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku. Je zgolj kontrolne narave, torej ne zajema psihološke ocene dokazov, temveč le logično - izkustveno oceno pred sodiščem prve stopnje že izvedenih dokazov. Kljub temu gre za presojo dejanskega stanja, ko se sodnik po naravi stvari seznani z dejstvi in presodi, ali so očitki pritožbe, ki se nanašajo na dejansko stanje utemeljeni. Pritožbeni sodnik se torej v tem primeru do dejanskega stanja opredeli. Pri odgovoru na vprašanje, ali se določba tretjega odstavka 412. člena ZKP nanaša tudi na sodnike pritožbenega sodišča, kateri odločajo o zahtevi za obnovo postopka, ali zgolj na člane zunajobravnavnega senata, je treba izhajati iz namena zakonodajalca, ki je očitno hotel preprečiti, da bi odločal isti sodnik o zadevi meritorno in hkrati o dovolitvi oziroma nedovolitvi izrednega pravnega sredstva - obnove postopka, torej pravnega sredstva, katerega namen je izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Upoštevaje takšen namen zakonodajalca so iz odločanja o obnovi postopka izločeni vsi sodniki, ki so se na prvi ali drugi stopnji v predhodnem odločanju opredelili do ugotovljenega dejanskega stanja.
Ni videti stvarno utemeljenega oziroma iz narave stvari izhajajočega razloga za razlikovanje med sodnikom, ki je v prejšnjem postopku sodeloval kot sodnik sodišča prve stopnje in med sodnikom, ki je o zadevi odločal kot pritožbeni sodnik. Oba sta se namreč seznanila z dejansko platjo obravnavane zadeve in do nje zavzela stališče.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo
Vrhovno sodišče je že v sklepu I Kr 68/2002 z dne 11. 12. 2002 presodilo, da je določitev kriterijev za krajevno pristojnost v rokah zakonodajalca, z množičnimi prenosi krajevne pristojnosti pa bi sodna veja oblasti lahko posegla v zakonodajalčevo pristojnost v večji meri, kot še dopuščata 34. in 35. člen ZKP. Vrhovno sodišče je v sklepu I Kr 16/2010 z dne 11. 3. 2010 presodilo, da na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na določenem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Pri sodišču sodniško funkcijo opravljajo še sodniki drugih oddelkov tega sodišča, za katere ne obstaja ovira, da ne bi sodili tudi v kazenskih zadevah. Vendar pa je v obravnavanem primeru procesna situacija, ki jo v predlogu opisuje predlagateljica, drugačna od procesnih situacij, ki sta ju obravnavala zgoraj navedena sklepa. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa je na Okrožno sodišče v Kopru vložilo obtožnico Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije (listovna št. 3284 spisa). V takšnih zadevah v skladu s 40.a členom Zakona o sodiščih (ZS) odločajo le sodniki, ki so zaradi posebne usposobljenosti in izkušenosti za reševanje kazenskih zadev, razporejeni ali dodeljeni v specializirani oddelek za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in podobnih kaznivih dejanj.
izločitev sodnika - odklonitveni razlog - dvom v nepristanskost
Sodnikovo vodenje postopkov oziroma odločanje v njih ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o predmetni zadevi ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00004230
ZKP člen 144, 144/1-6, 220, 220/1, 285a, 285a/3-4, 371, 371/1-5, 435, 435/4.. KZ-1 člen 220, 220/1.
skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - prekluzija - načelo materialne resnice - poškodovanje tuje stvari - oškodovanec - leasingojemalec - upravičeni tožilec
V obravnavani kazenski zadevi se sodnik (posameznik) ni odločil, da pred razpisom glavne obravnave opravi predobravnavni narok, zato se določbe o prekluziji, v skladu s katerimi smejo stranke predlagati dokaze le do predobravnavnega naroka, kasneje (na glavni obravnavi) pa le pod pogojem, da navedejo utemeljene razloge, zakaj jih niso podale že prej (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP in prvi odstavek 289. člena ZKP), niso uporabljale.
Pravilna je odločitev nižjih sodišč, ki sta družbi K. J., d. o. o., kot leasingojemalki, v tem kazenskem postopku priznali status upravičenega subjekta za podajo predloga za kazenski pregon za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.
Prvi odstavek 78. člena ZKP obvezuje sodišče, da sankcionira z denarno kaznijo žalitev sodišča ali druge osebe, ki sodelujejo v postopku, tako da se tudi na ta način zagotavlja primerna raven medsebojnega komuniciranja in omogoča potek postopkov skladno s procesnimi pravili.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00053995
ZKP člen 18, 18/2, 340, 340/4, 354, 354/2, 371, 371/1-8.. KZ člen 254, 254/1, 254/2, 254/3.
vezanost na pravno presojo dejanja - opiranje sodbe na nedovoljen dokaz - dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin - doktrina neizogibnega odkritja - poseg v komunikacijsko zasebnost - obstoj kaznivega dejanja
Po določilu drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne opredelitve dejanja; vezano je izključno na opis dejanja, ki je predmet obtožbe. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je izhajajoč iz danih opisov, o katerih se je obsojenec izjavil, dejanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ, in tudi pravilno ugotovilo, da kazenski pregon za ti dve dejanji ni zastaral.
Dokazi, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, so po četrtem odstavku 340. člena ZKP predmet ekskluzije. Davčni organ je na podlagi anonimne prijave davčne utaje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po uradni dolžnosti preveril vsebino anonimne prijave. V tem okviru je sodeloval z avstrijskim davčnim organom, ki je pri družbi, izplačevalki dohodkov, opravil inšpekcijski pregled za obdobje od leta 2004 dalje. Anonimni prijavi sta bila priložena sporazuma o plačilu provizij, ki sta bila po navedbah obrambe pridobljena s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic (pravice do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave RS, lastninske pravice iz 33. člena Ustave RS oziroma splošne pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS), zato naj bi šlo za nedovoljena dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP. Ker pa bi davčni organ že na podlagi same prijave, brez priloženih listin, sam prišel do podatkov, na katerih temeljita očitani kaznivi dejanji (teorija neizogibnega odkritja), v postopku pridobljenim dokazom, ni moč oporekati zakonitosti. Tudi za poseg v obsojenčevo ustavno varovano komunikacijsko zasebnost ne gre. Obsojencu odtujeni listini nista razkrivali nikakršne zasebne komunikacije, temveč njegovo poslovno razmerje z avstrijsko družbo, predmet katerega je bila višina obsojenčevih provizij za opravljene storitve posredovanja pri prodaji gradbene mehanizacije. Šlo je za poslovni listini, ki sta predstavljali avstrijski družbi podlago za nakazila dogovorjenih provizij in bili kot taki zavedeni v njenih poslovnih knjigah, obsojencu pa zakonit temelj za prejetje dohodka, zato glede slednjega ni mogel upravičeno pričakovati zasebnosti.
Sodišče samo odloča o obstoju kaznivega dejanja in pri tem ni vezano na pravno oceno drugega organa o tem, ali je kaznivo dejanje storjeno ali ne. Za kazenski postopek, kot tudi za sam obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve zato ni pomembno, ali je bil davčni postopek zaradi kršitev istih davčnih obveznosti pravnomočno končan ali ne, in ali je bil sploh začet ali ne.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi
Zgolj dejstvo, da je v drugem kazenskem postopku sodnica podala predlog za prenos krajevne pristojnosti, samo po sebi ne more vzbujati dvoma v objektivno nepristranskost celotnega sodišča in s tem tehtnega razloga.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi
Razlogi, ki jih navaja predsednica senata, ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti. Večinoma se namreč nanašajo le na predsednico senata, kar za prenos krajevne pristojnosti že pojmovno ne zadošča. Poleg tega žaljivi in drugi očitno tendenciozni in izkrivljeni prispevki (komentarji) ne morejo biti merilo za presojo videza nepristranskosti sodnika (torej za presojo vprašanja, kako njegovo nepristranskost razume javnost).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00004248
ZKP člen 344, 344/1, 371, 371/1-11, 395, 395/1, 420, 420/1, 420/2, 420/5, 372, 372-1, 387.. KZ-1 člen 20, 20/1, 240, 240/1, 240/2.. ZOPOKD člen 4, 4-1, 4-3, 5, 5/4.. ZGD-1 člen 247, 248, 263, 263/1.. URS člen 22.
bistvene kršitve določb postopka - sprememba obtožbe - pravica do obrambe - pomanjkljivi razlogi - nepopolna ali zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - prepoved finančne asistence - odločba o odvzemu premoženjske koristi - zakonski znaki - enako varstvo pravic v postopku - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - dejanski koncern - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - izčrpanost pravnih sredstev - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - dokazni predlog - premoženjska korist - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - fiktivni posli - prikrajšanje - materialni pogoj odgovornosti pravne osebe
Sprememba obtožnice, temelječa na spremenjenem vrednotenju dejstev, dokaznega gradiva in pravnih institutov, je dopustna, če je skladna z merili, izoblikovanimi v (ustavno) sodni praksi. Obramba mora izkazati materialnopravno pomembnost predlaganega dokaza.
Možnost posrednega storilstva, je izključena, ker je obsojenec sam izpolnil znake kaznivega dejanja.
Vprašanje, ali je storilec pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabil (zlorabil) svoj položaj, se presoja na podlagi aktov gospodarskega prava, ki urejajo področje, na katerem naj bi storilec protipravno deloval.
V dejanskem koncernu škodovanje odvisnim družbam brez možnosti nadomestitve prikrajšanj ni dopustno.
Pristop, ki temelji le na presoji določenih delov posameznega dokaza brez upoštevanja drugih delov istega dokaza in preostalih dokazov, je metodološko pomanjkljiv.
Posojilojemalec, ki predmeta posojilne pogodbe ob zapadlosti ne vrne, v tem delu razpolaga s premoženjem, ki mu ne pripada, to pa pomeni premoženjsko korist.
Pravica do obrambe ne more biti kršena s spremembo obtožnice, s katero tožilec preoblikuje opis in zmanjša obtožbene očitke.
ZKP člen 119, 119/1, 126, 126/1, 420, 420/1.. ZPP člen 144.
druga odločba - pomembno pravno vparašanje - nadomestno vročanje - odklonitev sprejema
Glede na določbo 144. člena ZPP, ki se v kazenskem postopku uporablja subsidiarno, je bila vročitev sodbe, ki jo je vročevalec pustil v obsojenčevem izpostavljenem predalčniku, pravilno opravljena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00002374
ZKP člen 201, 201/1-3, 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ-1 člen 250, 250/2.. URS člen 19, 20.
odreditev pripora - kršitev kazenskega zakona - neogibnost pripora - sorazmernost pripora - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Iz zgoraj povzetih navedb izhaja, da zagovornica ne izpodbija obstoja utemeljenega suma, temveč uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče poudarja, da gre pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja in na katera bo sodišče (dokončno) odgovorilo šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na potrebno stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče dodaja, da iz opisa dejanja, ki se očita obdolžencu (točka 3 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice), izhaja, da je obdolženec na carinskem območju Evropske unije prevažal, skladiščil, ponujal in dosegal prodajo blaga, ki je bilo na carinsko območje Evropske unije preneseno z izogibanjem ukrepom carinskega nadzorstva, pa gre za blago, ki skupaj dosega večjo premoženjsko vrednost, s čemer so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja tihotapstva po drugem odstavku 250. člena KZ-1.
Iz navedene obrazložitve sicer izhaja zaključek sodišč o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora, pri čemer pa ta zaključek po presoji Vrhovnega sodišča ni obrazložen oziroma konkretiziran. Sodišči nista napravili obrazloženega sklepa o tem, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve obravnavanega kaznivega dejanja lahko ogrožena varnost ljudi (1.) in nista napravili obrazloženega sklepa, ali je varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve konkretnega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da bi to odtehtalo pravico do osebne svobode obdolženca (2.) Ker dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sta sodišči presodili o obstoju sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora, v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso obrazložene, je zaključek sodišč o obstoju navedenih pogojev za odreditev pripora pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti, s čemer je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00002381
ZKP člen 16, 265, 265/1, 344, 344/1, 344/3, 371, 371/2, 372, 372-2.. KZ-1 člen 300, 300/1.. ZNPPol člen 4, 33, 33-15.. URS člen 22, 29, 33, 35, 36.
bistvene kršitve določb kazenskega postopa - sprememba obtožbe - sprememba pravne opredelitve - isti historični dogodek - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - kršitev pravice do obrambe - pravica do izvajanja dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - psihiatrični pregled obdolženca - prekoračitev policijskih pooblastil - nedotakljivost stanovanja - pravica do zasebne lastnine - pravica do zasebnosti
Za presojo istovetnosti med prvotnim opisom kaznivega dejanja in opisom v spremenjeni obtožnici ni pomembna pravna opredelitev dejanja, saj lahko državni tožilec pravno opredelitev spremeni v skladu s pravico, da razpolaga z obtožbo.
Sodišče bo odredilo psihiatrični pregled, kadar bo podan sum, da je bila v času storitve dejanja obdolženčeva prištevnost izključena ali zmanjšana. Sodišče pa bo glede na način storitve, obnašanje obdolženca v času, ko je bilo dejanje storjeno ali ob upoštevanju vseh drugih okoliščin primera ocenilo, ali je tak sum podan.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00002437
ZKP člen 3, 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ-1 člen 285, 285/3.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - preprečitev dokazovanja - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - ugotavljanje dejstev - drug kazenski postopek - domneva nedolžnosti
Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 stori, kdor, zato da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku, predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni pomembno, ali je bilo z dejanjem storilca dejansko preprečeno ali oteženo dokazovanje, temveč zadošča že sama predložitev dokazov, za katere storilec ve, da so lažni ali ponarejeni z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku.
Prav tako se obsojenčev zagovornik ne more uspešno sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 114/99 z dne 7. 2. 2002, ki se ne nanaša na preprečitev ali otežitev dokazovanja v kazenskem postopku, temveč na odstranitev zemeljskih znamenj - mejnikov. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče podalo razlago zakonskega znaka "oteženo dokazovanje", ki se ne navezuje na večjo ali manjšo zapletenost dokazovanja določenega dejstva, temveč pomeni določene dodatne aktivnosti udeležencev postopka, ki ne bi bile potrebne, če mejnik kot dokaz o lastninski pravici na nepremičnini ne bi bil odstranjen oziroma premaknjen. Iz navedene sodbe ne izhaja stališče, za katerega se zavzema vložnik zahteve, da je za obstoj kaznivega dejanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 odločilno, ali je bilo z dejanjem storilca dejansko preprečeno ali oteženo dokazovanje. Kot že rečeno je za obstoj kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja odločilno, da je storilec predložil dokaze, za katere je vedel, da so lažni ali ponarejeni z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku.
pritožba - novi dokazi v pritožbi - prekluzija dokaza - kršitev pravice do obrambe - čas za pripravo obrambe - predlog za preložitev glavne obravnave
Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. ZKP skuša s tem preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo. Sodišče z neupoštevanjem dokaznega predloga, ki bi ga stranka lahko podala že pred sodiščem prve stopnje, pa tega brez razloga ni storila, ne krši pravice do obrambe.
Drugi odstavek 23. člena Ustave zagotavlja pravico do naravnega oziroma zakonitega sodnika, ko predpisuje, da lahko v zadevi sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Ustavno pravico do sodnega varstva na zakonski ravni varuje tudi določba 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki kot absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka določa tudi takrat, ko je bilo sodišče nepravilno sestavljeno
Po 14. členu Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) sodnik izvaja sodno oblast na na enem ali več področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom dela. Način dodeljevanja zadev sodnikom je določen v 15. členu ZS, v 17. členu pa isti zakon odkazuje na natančnejšo ureditev pravil za dodeljevanje zadev v Sodnem redu (v nadaljevanju SR).
Splošno pravilo za dodeljevanje zadev (zakoniti sodnik) je bilo v času odločanja na drugostopenjski seji določeno v 160. SR, v 169. členu pa izjema od pravila, da v nujnih zadevah, ko je sodnik, ki mu je zadeva dodeljena, nepredvideno odsoten, je pa že razpisan narok, glavna obravnava ali seja senata, lahko to opravilo prevzame prisotni sodnik. Med nujne zadeve v skladu s 1. točko prvega odstavka 83. člena ZS štejejo preiskave in sojenje v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost, ter v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji. Glede na to določbo in tudi dinamiko procesnih dejanj v postopku preklica pogojne obsodbe, tega odločanja ni mogoče uvrstiti med nujne zadeve.
Iz IV/2 Razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2016 (v nadaljevanju Razpored) je razvidno, da so v senatu za javne seje (v navzočnosti strank) sodniki Lea Kadunc Ilić, mag. Alja Kratovac in Marjana Lap ter sodnik Marjan Pogačnik. V primeru odsotnosti sodnika Marjana Pogačnika v senatu namesto njega sodeluje vodja kazenskega oddelka okrožni sodnik Boris Gabrijel Hrovat.
Iz elektronskega I K vpisnika je razvidno, da je bila v skladu s točko III/11 Razporeda, po kateri se vse zadeve preklica pogojnih obsodb dodeljujejo le sodniku Marjanu Pogačniku, temu sodniku zadeva dodeljena v delo 21.4.2016. Iz zapisnika o seji senata v postopku preverjanja varstvenega nadzorstva v postopku za preklic pogojne obsodbe (list. št. 320 spisa) je razvidno, da je ime sodnika poročevalca Marjana Pogačnika prečrtano in z roko pripisano, da je v postopku odločanja na seji namesto njega kot sodnica poročevalka sodelovala sodnica Lea Habjanič. Ta sodnica je bila članica senata, ki je odločil o preklicu, zato ni dvoma o tem, da je izpodbijano sodbo sprejel senat okrožnega sodišča v sestavi, kot je zapisana v pisnem odpravku sodbe.
zahteva za varstvo zakonitosti - izčrpanje pravnih sredstev
Glede ostalih trditev v zahtevi Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP, po katerem se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Gre za tako imenovani pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev. V obravnavanem primeru že formalni pogoj ni bil izpolnjen, saj obsojenec in njegov zagovornik zoper sodbo sodišča prve stopnje nista vložila pritožbe.