KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00011572
ZKP člen 372, 372-1.. KZ-1 člen 274, 274/1, 274/2.
kršitev kazenskega zakona - grdo ravnanje s podrejenim - izvršitvena ravnanja - čas storitve kaznivega dejanja
Kaznivo dejanje grdega ravnanja s podrejenim po 274. členu KZ-1 je eno izmed kaznivih dejanj zoper vojaško službo, ki so uvrščena v sedemindvajseto poglavje KZ-1. Prvi odstavek navedenega člena določa dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja: prva je grdo ravnanje s podrejenim, to je takšno ravnanje, ki je usmerjeno na telo podrejene osebe, tudi če ne gre za povzročanje telesnih poškodb; druga oblika tega dejanja je ravnanje nadrejene vojaške osebe, s katerim ta oseba v službi ali v zvezi z njo žali človeško dostojanstvo podrejenega z vsemi oblikami poniževalnega, žaljivega ali podcenjujočega odnosa. V drugem odstavku je predvideno hujše kaznivo dejanje, ko nadrejena vojaška oseba stori dejanje proti več osebam1. Za izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja zadošča, da gre za enkraten dogodek.
Pri obsojenčevih ravnanjih gre za drugo izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišč, da obsojenčeva ravnanja, opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, v okviru opravljanja vojaške službe niso običajna ali pravno dopustna. Iz izreka izhaja, da so se oškodovanci počutili prizadeto, nemočno in ponižano, torej je bila prizadeta njihova pravica do osebnega dostojanstva, s čemer so podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja.
Po presoji Vrhovnega sodišča je čas storitve obravnavanih ravnanj (ki sicer ni zakonski znak kaznivega dejanja po 274. členu KZ-1), konkretiziran v zadostni meri. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec obravnavano dejanje storil v obdobju treh mesecev, natančneje od 27. 10. 2011 do 16. 1. 2012. Očitki obsojencu so vsebinsko določno opredeljeni, kar mu je omogočalo učinkovito obrambo, sicer pa je podal zagovor tudi v zvezi s časovno komponento očitanih ravnanj; zatrjeval je, da je bil v obravnavanem obdobju večinoma odsoten oziroma je domov odhajal prej. Zato kršitev obsojenčeve pravice do obrambe ni podana
Iz izvedenskega mnenja Komisije z dne 29. 12. 2017 izhaja, da je arterijska hipertenzija pogosta kronična bolezen, ki je dostopna medikamentnemu zdravljenju. Tako obtoženčevo zdravstveno stanje, ki zahteva dolgoročno in večinoma doživljenjsko zdravljenje, pri katerem je ključno njegovo sodelovanje, sicer predstavlja omejitev za sodelovanje v sodnem postopku, pri čemer ne gre za okoliščino, ki bi obtožencu onemogočala oziroma znatno oteževala udeležbo na narokih za glavno obravnavo. Tako razlog, ki bi prevladal nad okoliščinami za določitev Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu kot pristojnega sodišča, ni podan.
V skladu z določbo prvega odstavka 731. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je shranjevalec dolžan hraniti stvar kot svojo lastno, če gre za odplačno hrambo pa kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar. Iz navedene določbe jasno izhaja, da mora biti shranjevalec natančno seznanjen s stvarmi, ki jih jemlje v hrambo ter njihovimi lastnostmi. Shranjevalec mora stvar, ki jo vzame v hrambo, varovati, način varovanja pa je odvisen od lastnosti stvari, ki je izročena v hrambo.
V konkretnem primeru so imeli najemodajalci pravico in dolžnost pregledati stvari, ki so jih po volji obsojenca, ki je sobo zapustil brez pojasnila in v njej pustil svojo prtljago, sprejeli v hrambo. V obsojenčevi potovalni torbi bi se lahko nahajale stvari, ki bi bile neprimerne za hrambo, v njej bi lahko bile pokvarljive ali celo nevarne stvari, za katere najemodajalci ne bi mogli prevzeti odgovornosti. Najemodajalci torej obsojenčeve prtljage niso pregledali z namenom, da bi posegli v obsojenčevo zasebnost oziroma, da bi v njej iskali predmete kaznivega dejanja (ti so bili najdeni naključno), temveč zato, da bi se seznanili z vsebino prtljage, ki so jo sprejeli v hrambo. Obsojenec se torej ni mogel zanašati na svojo pravico do zasebnosti prtljage, ki jo je brez pojasnila pustil pri najemodajalcih, saj je moral, kot vsak drug razumen človek pričakovati, da se bodo najemodajalci seznanili s stvarmi, ki jih sprejemajo v hrambo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00010953
ZKP člen 420, 427.. KZ-1 člen 22, 22/1, 22/2, 22/3.
zahteva za varstvo zakonitosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - silobran - prekoračeni silobran - sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe - bistveno zmanjšana prištevnost - psihično stanje
Ni sporno, da naj bi tisti, ki se pred napadom brani, racionalno uporabil sredstva obrambe, kar pa ne more pomeniti, da naj bi napadeni uporabil le takšno sredstvo, za katero ni niti gotovo, da bo učinkovito za odvrnitev napada. Napad in obramba morata biti istočasna, kar je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, to pa tudi ne pomeni, da ni dovoljena obramba zoper napad, ki neposredno grozi, ko obstaja objektivna možnost, da bo napadena oseba dejansko napadena, zato je odločilna presoja intenzivnosti napada in kakšne posledice za napadenega v dani situaciji bi takšen napad lahko imel in kakšno obrambo bi zahteval.
ZKP člen 73, 128, 128/5, 149a, 202, 202/3, 210, 210, 371, 371/1-11.. ZNPPol člen 6.. KZ-1 člen 186, 186/3.. URS člen 19, 19/1, 20, 29, 29-1.
pripor - sklep o odreditvi pripora - rok za vročitev sklepa o priporu - pravica do obrambe - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - tajno opazovanje - utemeljen sum - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - hudodelska združba
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil vsem trem obdolžencem obrazložen sklep o priporu vročen po poteku oseminštirideseturnega roka od prve privedbe k preiskovalnemu sodniku, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 202. člena ZKP. Zaradi takšnega postopanja sodišča je bilo odloženo udejanjanje pravice obdolžencev do učinkovite pritožbe. Ni pa bila s tem zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora in narekovala razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Obdolženemu D. je bil obrazložen sklep o priporu res vročen po poteku štiriindvajseturnega roka iz drugega odstavka 20. člena Ustave, ravno tako je podana tudi očitana kršitev določb drugega in četrtega odstavka 210. člena ZKP. Prepozna vročitev obrazloženega sklepa o priporu priporniku in zavodu ne vpliva na zakonitost samega sklepa o priporu, z vročitvijo katerega je bilo takšno začasno nezakonito stanje odpravljeno.
Glede na kratke zakonske roke, ki so predpisani za odločanje o priporu, ter glede na večje število obdolžencev in večji obseg spisa je po presoji Vrhovnega sodišča nemogoče, da bi imel vsak od obdolžencev oziroma zagovornikov poljubno veliko časa za pregled spisa in pogovor s stranko, pri čemer obdolženemu M. in njegovim zagovornikom glede na časovne zmožnosti ni bil zagotovljen nerazumno kratek čas za pregled spisa in pogovor.
Utemeljen pa je očitek zagovornikov, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložilo, na podlagi katerih konkretnih dejstev in dokazov sklepa na obstoj utemeljenega suma, da so ti obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja, ki naj bi bila storjena v hudodelski združbi.
Tako tudi glede S., enako kot glede ostalih soobdolžencev, sodišče sum utemeljuje z nekonkretiziranim sklicevanjem na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, pri čemer ne navede, katera relevantna dejstva in okoliščine iz teh izsledkov izhajajo, s katerimi bi bila s stopnjo utemeljenega suma izkazana verjetnost, da so obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sklepa o priporu izhaja, kakšne naj bi bile naloge posameznega obdolženca v zvezi s preprodajo droge kokain in konoplje, konkretno, kdo je komu drogo prodajal in na katerem območju. Kaj več pa sklep o priporu o sami hudodelski združbi ne pove. Takšen opis hudodelske združbe in tudi navedba dokazov, iz katerih utemeljen sum izhaja, za utemeljitev suma storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 ne zadostuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00010959
ZKP člen 377, 377/3.. KZ člen 122, 124, 124/2. 124/3, 124/4, 124/5.. URS člen 22.
veljavnost kazenskega zakona - aktivno personalitetno načelo - dvojna kaznivost (identiteta norme) - listina o vsebini tujega prava - pritožbeni postopek - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave
V primeru, da je slovenski državljan izvršil kaznivo dejanje v tujini, in tam zoper njega ni tekel kazenski postopek, je vprašanje dvojne kaznivosti procesna predpostavka za to, da se zoper njega lahko vodi kazenski postopek v naši državi oziroma, vsaj odločilno procesno dejstvo.
Določbo tretjega odstavka 377. člena ZKP, je v povezavi z 22. členom Ustave razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče s podatki, ki jih pridobi na podlagi svojih poizvedb, seznaniti stranke in jim omogočiti, da se o njih izjasnijo.
Vrhovno sodišče je upoštevaje ustavno načelo domneve nedolžnosti že v več svojih odločbah presodilo, da je utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih in vzporednih postopkih dopustno le v primeru, ko je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov, že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (npr. že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku).
V obravnavanem primeru je sodišče izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora v zvezi s pripornim razlogom, v odločilni meri oprlo na s strani državnega tožilstva vloženi zahtevi za preiskavo oziroma na vloženo zahtevo za pripravljalni postopek, ki po navedbah v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa, očitno s strani sodišča, še niso bili predmet sodne presoje. V razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa je namreč navedeno, da zoper obdolženca v tem trenutku ne teče še noben kazenski postopek.
ZKP člen 16, 16/3, 148, 148/4, 371, 371/1-8, 371/2.. URS člen 29, 29-4.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - zavrnitev dokaznega predloga - nepotreben dokaz z izvedencem - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - osredotočeno policijsko preiskovanje - neformalni pogovor - privilegij zoper samoobtožbo
Obramba, ki zahteva izvedbo razbremenilnega dokaza, nosi breme, da z zadostno stopnjo verjetnosti poleg njegovega obstoja izkaže tudi njegov uspeh za obdolženca. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.
Okoliščin, v katerih je potekal neformalni pogovor obsojenca s policijskimi sodelavci o policijski opremi, ni mogoče šteti kot okoliščine, zaradi katerih bi moral biti obsojenec poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Policisti so obsojenca namreč spraševali o policijski opremi na splošno in ne zaradi raziskovanja in zbiranja obvestil o morebitnem kaznivem dejanju.
prepoved reformatio in peius - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - vštevanje odvzema prostosti v kazen - ukrep prepovedi približevanja - sprememba sodbe
V skladu z določbo 385. člena ZKP se sodbe ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo, glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist. Gre za inštitut prepovedi reformatio in peius (spremembe na slabše), ki je izrazito v korist obdolženca. Namen te prepovedi je, da obdolženec ne sme priti v slabši položaj samo zato, ker je uporabil pravico do pritožbe zoper sodbo, oziroma ker je bila pritožba vložena samo v njegovo korist. Pri presoji, ali je sprememba kazenske sankcije v škodo obdolženca, torej ali je spremenjena kazenska sankcija strožja, ni mogoče izhajati iz v naprej postavljenih splošnih meril, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru obe sankciji, izrečeno in spremenjeno, primerjati z vidika konkretnega storilca.
ZKP člen 39, 39/1-6, 40, 40/1, 41, 41/1, 371, 371/2.. URS člen 23, 23/1.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika višjega sodišča - rok za zahtevo za izločitev sodnika - odklonilni razlog - subjektivna nepristranskost sodnika - videz nepristranskosti sodišča
Sodnica poročevalka, ki je bila v srednji šoli oškodovančeva sošolka, se je udeležila njegovega pogreba, ki je bil posledica smrti, ki naj bi jo s svojim malomarnim ravnanjem v cestnem prometu zakrivil ravno obsojenec. V tem postopku je bila obsojencu kazenska sankcija iz sankcije opominjevalne narave spremenjena v zaporno kazen. Vrhovno sodišče poudarja, da pri konkretni presoji ne gre za vprašanje morebitne subjektivne nepristranskosti sodnice poročevalke, ki je odločala na višjem sodišču, temveč za ohranjanje videza nepristranskosti sodišča zaradi utrjevanja zaupanja obsojenca in javnosti v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi.
Kljub temu, da so v obravnavanem primeru bile podane okoliščine, ki bi pri povprečno razumnem človeku lahko vzbudile dvom o videzu nepristranskosti odločanja sodnice poročevalke na pritožbenem sodišču, ta svoje izločitve predsedniku sodišča ni predlagala. Vrhovno sodišče je zato zaradi okrnjenega videza nepristranskosti sojenja ter posledično kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, v zvezi z določbo prvega odstavka 40. člena in 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP).
Trditve o domnevno nezakonitem ravnanju policistov, ki merijo na nedovoljenost dokazov, pridobljenih s takšnim ravnanjem, je možno ob presoji zakonitosti odreditve pripora upoštevati samo, če gre za dokaz, ki je že na prvi pogled nedovoljen.
ZKP člen 33, 33/1, 178, 178/4, 331, 331/1, 334, 334/1, 371, 371/1-3, 371/2.. URS člen 29, 29-3.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - subjektivna in objektivna koneksiteta - izvajanje dokazov na glavni obravnavi - obvezna navzočnost na glavni obravnavi - načelo neposrednosti - izvajanje dokazov v korist obdolženca - pravica do poštenega postopka - zaslišanje obremenilne priče
Sodišče v primerih, ko je podana subjektivna, objektivna ali tako imenovana mešana koneksiteta, praviloma izvede enoten postopek in izda eno sodbo. Vendar pa lahko sodišče zaradi ovir, ki onemogočajo ali zavlačujejo izvedbo enotnega postopka na podlagi določbe 33. člena ZKP do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti, odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej. Med tehtne razloge je mogoče šteti tudi nevarnost zastaranja kazenskega pregona za posamezna kazniva dejanja.
V skladu z ustaljeno sodno prakso mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z obremenilno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz.
ZKP člen 10, 10/1, 201, 201/1.. KZ-1 člen 191.. URS člen 31.
odreditev pripora - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - nasilje v družini
Dejanje, storjeno v drugem časovnem obdobju in na drugačen način, ne more konzumirati drugega istovrstnega kaznivega dejanja, čeprav storjenega zoper isto oškodovanko
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - presoja pritožbenih navedb - standard obrazloženosti drugostopenjske odločbe - vpliv na zakonitost sklepa
V situacijah, ko se drugostopenjsko sodišče ne opredeli do pritožbenih navedb, gre za kršitev 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti relevantna le tedaj, če je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00011583
ZKP člen 149.b, 149.b/1, 371, 371/1-8.. KZ-1 člen 41, 41/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - pogoji za uporabo ukrepa - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - nujnost in sorazmernost ukrepa - hudodelska združba - udeležba pri kaznivem dejanju - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi
Hramba in obdelovanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, ki so bili na podlagi 149.b člena ZKP pridobljeni pred objavo omenjene odločbe Ustavnega sodišča, ne pomeni vnaprejšnje nediskriminacijske hrambe in obdelave prometnih podatkov, kar je bil sicer razlog za razveljavitev določb ZEKom-1.
Hudodelsko združevanje, ki ima za cilj udejanjenje hudodelskega načrta, iz katerega mora biti jasno razvidno, da je združba usmerjena v izvrševanje kaznivih dejanj, zahteva več kot le dogovor treh oseb, da bodo skupaj izvrševale kazniva dejanja, prav tako pa ni dovolj, da gre za povezave, ki se za neposredno storitev kaznivega dejanja oblikujejo naključno. V okviru hudodelske združbe je pomembna organizirana povezava, ki zahteva ustrezno osmišljeno (organizirano) strukturo (delitev vlog) in v določenem obsegu vnaprejšnje načrtovanje dejavnosti in koordinacijo. Člani združbe delujejo v skladu z njenim skupnim krovnim interesom, pri čemer zadošča že, da je organizirana struktura podana v osnovni (rudimentarni) obliki, vendar mora biti namenjena zasledovanju krovnega interesa. V subjektivnem pogledu ni potrebno, da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za njen obstoj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00008766
KZ-1 člen 287, 287/2.. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 1.. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic člen 1, 1/1.. ZKP člen 372, 372-1, 460, 460/1, 460/2,480, 480/1. URS člen 8, 21, 153.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - kršitev tajnosti postopka - pojem otroka - pojem kazenske odgovornosti storilca - disponibilnost (razpoložljivost) kazenskopravnih dobrin - zasebnost otroka (mladoletne osebe) - tajnost postopka - svoboda izražanja - izključitev protipravnosti zaradi privolitve oškodovanca - kogentnost zakonske določbe - postopek proti mladoletnikom
Sprememba v drugem odstavku 287. člena KZ-1, uvedena z novelo KZ-1B (beseda otrok je nadomeščena z besedo mladoletna oseba), ne more biti razlog, da izraza otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1, veljavnega v času storitve kaznivega dejanja, ne bi razlagali na način, kot je splošno opredeljen v pravu, torej kot osebo, ki še ni dopolnila 18 let.
Po določbi prvega odstavka 460. člena ZKP se brez dovoljenja sodišča ne sme objaviti potek kazenskega postopka proti mladoletniku in tudi ne odločba, ki je bila izdana. Drugi odstavek pa določa, da se sme objaviti samo tisti del postopka, oziroma tisti del odločbe, ki ga sodišče dovoli objaviti, vendar pa se niti v tem primeru ne sme objaviti mladoletnikovo ime in ne drugi podatki, iz katerih bi se dalo sklepati, za katerega mladoletnika gre. Določba drugega odstavka 287. člena KZ-1 predstavlja tudi kršitev določbe 460. člena ZKP. V primeru, ko gre za postopek proti mladoletniku, se varuje zasebnost mladoletnikov, ki so obravnavani kot obdolženci, ščiti pa se tudi tajnost postopka. Prvi odstavek 480. člena ZKP določa, da je v postopku proti mladoletniku javnost izključena. Gre za kazenskopravno zaščito pred nezakonitimi in neupravičenimi posegi v otrokovo zasebno življenje, če je v sodnem postopku.
Zasebnost mladoletnika v kazenskem postopku, v katerem je po zakonu javnost izključena in podatkov o postopku brez dovoljenja sodišča ni mogoče objaviti, ne more pomeniti razpoložljive dobrine, s katero bi lahko mladoletnik ali njegovi starši prosto razpolagali. V primeru, kadar gre za objavo podatkov iz postopka proti mladoletnikom, ko je posebej inkriminirana objava osebnih podatkov mladoletne osebe, ki je udeležena v sodnem (kazenskem) postopku, kar je bit inkriminacije po drugem odstavku 287. člena KZ-1, ker je točno določeno, kateri organ lahko dovoli objavo podatkov, pa še to v omejenem obsegu (460. člen ZKP), objava podatkov iz postopka ali podatkov o mladoletniku, zaradi navedene (kogentne) zakonske določbe ni mogoča in tako ni mogoča privolitev oškodovanca (otroka) ali njegovih staršev v poseg v konkretno kazenskopravno varovano dobrino.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na zakonitost sodbe - uradni zaznamek sodnika - izvedba dokaza - branje listinskih dokazov - dejanska seznanitev z dokumentom
Razpravljajoča sodnica ni zapisala uradnega zaznamka o telefonskem pogovoru skladno s prvim odstavkom 103. člena Sodnega reda in je vsebino telefonskega pogovora zapisala na dopis S., d. o. o., vendar pa je na naslednjem naroku za glavno obravnavo stranki seznanila z njegovo vsebino. Nanjo obramba ni imela nobenih ugovorov in je vsebino telefonskega pogovora v celoti razumela, poleg tega ni predlagala ponovnega zaslišanja predstavnice omenjene družbe, niti ni imela drugih dokaznih predlogov glede plačevanja najemnin. Pisni dokaz (dopis predstavnice S., d. o. o., glede že plačanega dolga iz naslova zapadlih najemnin) je bil torej na glavni obravnavi v prisotnosti obsojenke in njenega zagovornika v celoti izveden, kar pomeni, da je bila del presoje tega dokaza tudi vsebina telefonskega pogovora, ki jo je razpravljajoča sodnica naknadno zapisala in z njo seznanila stranki postopka. Izostanek uradnega zaznamka v konkretnem primeru zato v ničemer ni vplival na zakonitost pravnomočne sodbe in je zagovornikovo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP neutemeljeno.
Predsednik senata z izvedbo dokaza z branjem določenih delov prekrškovnega spisa, ob dejstvu, da je že sam obsojenec povedal, kakšen je bil rezultat njegovega preizkusa z alkotestom, ni prevzel funkcije kazenskega pregona. Odločitev za izvedbo tega dokaza je vrednostno nevtralna, saj bi lahko izvedba dokaza privedla tudi do rezultata, ki bi bil za obsojenca ugodnejši. Gotovo pa se z izvedbo tega dokaza njegov položaj v kazenskem postopku ni v ničemer poslabšal.
Zgolj naslovitev dela dopisa kot premoženjskopravni zahtevek ob taki vsebini, ne da bi bil v njem podan kakršenkoli premoženjskopravni zahtevek, ne zadošča za zaključek, da je bil tak zahtevek podan.
Glede na to, da premoženjskopravni zahtevek sploh ni bil postavljen, bi moralo sodišče na podlagi drugega odstavka 285.č člena ZKP oškodovancu sporočiti, da ima pravico biti navzoč na naroku za izrek kazenske sankcije ter uveljavljati pravice, ki jih ima po določbah ZKP na glavni obravnavi. Zakonska ureditev je namreč taka, da dolžnost sodišča seznaniti oškodovanca z njegovimi pravicami, povezanimi z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka zamejuje na primere, ko oškodovanec ni vabljen kot priča in še ni bil obveščen o možnosti, da sme podati premoženjskopravni zahtevek.
pripor - trajanje pripora - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - podaljšanje pripora s sklepom senata okrožnega sodišča - razveljavitev sklepa o podaljšanju pripora - rok za odločitev o podaljšanju pripora
Razveljavitev sklepa o podaljšanju pripora v pritožbenem postopku nima za posledico samodejne izpustitve obdolženca iz pripora; mora pa v takem primeru zunajobravnavni senat o priporu (ponovno) odločiti najpozneje v 24 urah po prejema sklepa višjega sodišča.