Stališče zagovornika, da mora izrek sklepa o odreditvi pripora vsebovati sestavine izreka, kot jih Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) določa za obsodilno sodbo, je napačno. Gre za dve povsem različni sodni odločbi, za kateri zakon tudi posebej predpisuje njune obvezne sestavine. Vsebino sklepa o priporu določa drugi odstavek 202. člena ZKP, ki ne določa, kako mora biti sklep oblikovan oziroma katera vsebina mora biti navedena v posameznem delu sklepa o priporu, kot je to zaradi njenega drugačnega pomena natančneje predpisano za sodbo, s katero sodišče obdolženca spozna za krivega.
ZKP člen 200, 200/1, 205, 205/2, 272, 272/2, 272/3.
podaljšanje pripora - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - napačna pravna podlaga - vpliv na zakonitost sklepa
Napačna pravna podlaga, ki jo je okrožno državno tožilstvo navedlo v predlogu za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice, ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa. Tudi če državno tožilstvo v predlogu za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice ne bi navedlo pravne podlage za podaljšanje pripora, to ni ovira, da sodišče pripora zoper obdolženca ne bi podaljšalo, če so za to podani pogoji in je predlog za podaljšanje pripora ustrezno obrazložen.
krajevna pristojnost - prenos pristojnosti - drugi tehtni razlogi - dvom v nepristranskost pristojnega sodišča
Dejstvo, da so nekateri sodniki Višjega sodišča v Mariboru v izvšilnih postopkih sprejeli posamezne odločitve, ki so vsebinsko povezane z obravnavano kazensko zadevo in s katerimi se oškodovanec kot tožilec ne strinja, glede na navedeno ne more predstavljati tehtnega razloga za prenos pristojnosti, saj navedena okoliščina objektivno ne vzbuja dvoma v nepristranskost vseh sodnikov Višjega sodišča v Mariboru.
Predlagatelj zatrjuje pristranskost vseh sodnikov Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni in predlaga prenos na sodišče izven sodnega območja Višjega sodišča v Mariboru. Okoliščine v tej zvezi predlagatelj zatrjuje le glede enega sodišča z območja Višjega sodišča v Mariboru in ne glede vseh stvarno pristojnih sodišč s tega območja. S tem predlagatelj ne utemelji tehtnega razloga za prenos pristojnosti s sodišča prve stopnje na drugo sodišče zunaj območja Višjega sodišča v Mariboru. V tem primeru pa Vrhovno sodišče ni neposredno višje sodišče, ki bi bilo pristojno za odločanje o takšnem predlogu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00026829
ZKP člen 17, 17/2, 234, 234/1, 241, 241/1, 241/3.. KZ-1 člen 299, 300.
dokazovanje - dokazna vrednost priče - izpovedba priče - obstoj kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi - predmet kazenskopravnega varstva
Glede na podatke kazenskega spisa gre v obravnavanem primeru za dokazni položaj, pri kateri si nasproti stojita beseda proti besedi.
Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti (300. člen KZ-1) se od kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 loči po tem, da pri kaznivem dejanju po 300. členu KZ-1 napad ni usmerjen na preprečitev uradnega dejanja oziroma na prisilitev k uradnemu dejanju, temveč gre le za napad, ki je namenjen ogrozitvi uradne osebe oziroma njenega pomočnika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00025541
ZKP člen 16, 202, 202/1.. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - predlog za podaljšanje pripora - obrazložitev predloga - navedba pravne podlage - utemeljen sum - zakonski znaki kaznivega dejanja
Pravilna navedba zakonske določbe kot podlaga za vložitev pripornega predloga ni bistvena, kar nenazadnje izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 202. člena ZKP, po kateri je državni tožilec zavezan, da priporni predlog obrazloži, ne pa tudi, da ob tem navede pravno podlago za svoje procesno ravnanje. Napačno sklicevanje na pravno podlago v obtožnici, na kateri temelji predlog tožilstva za podaljšanje pripora, tudi v ničemer ne vpliva na zakonitost odločanja sodišča o podaljšanju pripora. Ta je namreč odvisna od presoje sodišča, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora (obstoj utemeljenega suma, obstoj pripornega razloga, ugotovitev neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi ali za potek kazenskega postopka in njegova sorazmernost).
Uporaba načela sorazmernosti, ki ga mora sodišče upoštevati, ko odloča o priporu, pomeni, da je treba pred odreditvijo posega v ustavno pravico do osebne svobode posameznika presoditi, ali je poseg sploh primeren za dosega želenega, ustavno dopustnega cilja, ali je poseg nujen (neogibno potreben), tako da želenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, to je z blažjimi sredstvi, ki jih predvideva 192. člen ZKP in, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, to je varnostjo ljudi, ki naj se s posegom zavaruje in razumno pričakovanim učinkom takšnega zavarovanja (sorazmernost v ožjem pomenu).
Sodišče ni imelo podlage, da bi se po tem, ko je bila nanj prenesena pristojnost, izreklo za nepristojno. Delegirano sodišče se namreč ne more izreči za nepristojno, lahko le predlaga ponoven prenos pristojnosti, če se spremenijo okoliščine, ki so bile podlaga za prenos pristojnosti.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti sodišča - nepristranskost sojenja - dvom v nepristranskost sojenja - položaj obdolženca
Visoka stopnja zanimanja za obdolženčeve kazenske postopke, je nedvomno povezana tudi z določenimi pričakovanji javnosti, ki predstavljajo določeno mero pritiska na delo posameznih sodnikov in sodišča kot celote.
Pri ugotavljanju morebitne (ne)pristranskosti sodišča ima tudi videz določeno težo, čeprav ne sme biti odločilen sam po sebi, ampak ga je potrebno presojati ob upoštevanju dejanske situacije. Ravno v obravnavani zadevi je opisana dejanska situacija, povezana z obdolženčevimi številnimi kazenskimi postopki, ki izvirajo iz opravljanja županske funkcije, takšne narave, da bi lahko tako pri obdolžencu, kot tudi pri razumni javnosti vplivala na zaupanje, ki ga mora z vidika videza nepristranskosti uživati sodišče. Pri tem ni mogoče mimo dejstva, da se je večina postopkov zoper njega končala z zavrnilnimi ali oprostilnimi sodbami, ter dejstva, da je v obsodilnih sodbah (tudi v tem postopku), kot je bilo že pojasnjeno, obdolženec uspel šele z izrednim pravnim sredstvom.
Če obstajajo razlogi iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, vendar odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka, lahko sodišče zoper obdolženca odredi hišni pripor, ki se izvršuje v poslopju, v katerem obdolženec stalno ali začasno prebiva oziroma v javni ustanovi za zdravljenje ali oskrbo (prvi in drugi odstavek 199.a člena ZKP). Povedano drugače, edino merilo za presojo, ali naj se zoper obdolženca odredi pripor ali hišni pripor, je ocena sodišča, ali je mogoče neoviran potek kazenskega postopka oziroma varnost ljudi zagotoviti samo z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom obdolženca, ali pa zadošča, da je obdolženec v hišnem priporu, ki se le občasno nadzira (t. i. pozitivna prognoza).
ZKP člen 371, 371/1-11, 380, 380/1, 392, 392/1, 392/5. ZKP člen 371, 371/1-11, 380, 380/1, 392, 392/1, 392/5.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odločanje na seji pritožbenega senata - sprememba izreka na drugi stopnji - opis kaznivega dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek - nejasen izrek - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - pritožbena obravnava - pritožbena seja
V primeru, ko pritožbeno sodišče spremeni posamezne dele izreka prvostopenjske sodbe, mora biti že iz samega izreka razvidno, ali je sprememba za obdolženca ugodnejša ali ne. To še posebej velja za odločbo o krivdi, ki je poglavitni del izreka vsake obsodilne sodbe. Če sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbah poseže v odločbo o krivdi in spremeni opis kaznivega dejanja, mora biti že iz izreka, in ne morda šele iz obrazložitve sodbe, jasno razvidno, ali je novi opis kaznivega dejanja v primerjavi z opisom, vsebovanim v prvostopenjski sodbi, za obdolženca milejši ali strožji.
V nasprotju z določbo petega odstavka 392. člena ZKP sodišče ravna tedaj, če dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, samo na seji pritožbenega senata drugače presodi kot sodišče prve stopnje ali ko drugače presodi dejstva, ki so bila v izpodbijani sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov.
sprememba obtožnice - primeren čas za pripravo obrambe - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - utemeljitev dokaznega predloga - pravna relevantnost predlaganega dokaza
Tožilec sme na glavni obravnavi spremeniti obtožbo, če po njegovi oceni navedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnice. V obravnavanem primeru se dejansko stanje ni spremenilo in tudi čas storitve kaznivega dejanja ropa, ki je opisan pod drugo alinejo izreka sodbe sodišča prve stopnje, je bil že ob vložitvi obtožnice dovolj določno opredeljen. Po vsebini zato tožilčev poseg v opis kaznivega dejanja ne predstavlja spremembe obtožnice, temveč le drugačen zapis časa storitve kaznivega dejanja ropa.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti - pristojnost za odločanje o predlogu za delegacijo
O prenosu krajevne pristojnosti odloča neposredno višje sodišče, kar v konkretni zadevi pomeni, da bi lahko Vrhovno sodišče preneslo pristojnost na drugo okrožno sodišče izven območja Višjega sodišča v Ljubljani samo v primeru, če bi bil vložničin predlog utemeljen tudi kolikor se nanaša na njene pomisleke glede odločanja višjega sodišča. Posplošene okoliščine, ki naj bi po vložničinem mnenju narekovale prenos pristojnosti izven območja Višjega sodišča v Ljubljani, po oceni Vrhovnega sodišča ne vzbujajo dvoma v nepristransko odločanje višjega sodišča o predlogu, kolikor se ta nanaša na vložničine pomisleke glede izvedbe kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Na sodnem območju Višjega sodišča v Ljubljani sta poleg Okrožnega sodišča v Ljubljani, tudi Okrožni sodišči v Kranju in Novem mestu, glede katerih pa vložnica ne navaja razlogov, ki bi vzbujali pomisleke v nepristransko izvedbo postopka, če bi bila krajevna pristojnost prenesena na eno od teh sodišč. S tega vidika Vrhovno sodišče glede predloga za prenos pristojnosti z Okrožnega sodišča v Ljubljani na drugo stvarno pristojno sodišče, pri čemer ni pomembno, da se sama zavzema za prenos na Okrožno sodišče v Kopru, ne predstavlja skupnega neposrednega višjega sodišča, ki bi bilo pristojno odločati o prenosu pristojnosti.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pripor - pravica do uporabe svojega jezika - nedovoljeni dokazi - doktrina prima facie
Pomanjkanje podatkov v spisu glede vprašanja, od katerega trenutka dalje je bil navzoč prevajalec za albanski jezik ter nejasnosti o tem, kdo je obdolžencu dal pravni pouk v srbskem jeziku in v kolikšni meri je bil ta pouk pravilno preveden ter ali ga je obdolženec v celoti razumel, onemogočajo celovito presojo (ne)dovoljenosti dokazov. Navedeno pomeni, da bodo omenjene okoliščine predmet ugotavljanja nadaljnjega postopka. Hkrati pa ravno pomanjkanje določenih procesno relevantnih dejstev, ki bi omogočilo odgovore na zgoraj navedena vprašanja, ob upoštevanju dejstva, da iz listinske dokumentacije izhaja podatek o danem pravnem pouku v jeziku, ki ga obdolženec razume, onemogoča zaključek o prima facie nedovoljenih dokazih.
krajevna pristojnost - odgovornost pravne osebe za prekršek - spor o krajevni pristojnosti - navezne okoliščine - sedež pravne osebe - kraj storitve prekrška - delavnostna teorija
Pri odločanju o krajevni pristojnosti sodišča navezna okoliščina kraja storitve prekrška neposrednega storilca (forum delicti dommissi) pretehta nad krajem sedeža pravne osebe.
ZKP člen 18, 18/2, 25, 39, 39/1-6, 285e, 340, 340/4, 371, 371/1-1, 371/2.. URS člen 23.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do sodnega varstva - sestava sodišča - zborno sojenje - senatno sojenje - pristojnost za odločanje o zahtevi za izločitev - dvom v nepristranskost sodnikov - videz nepristranskosti
V fazi glavne obravnave je za odločanje o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov v skladu s četrtim odstavkom 340. člena ZKP pristojen sodeči senat. Pri odločanju o predlogu za izločitev dokazov sicer ne gre za sojenje, vendar pa je vprašanje nedovoljenosti dokazov pomembno tudi za odločanje o predmetu obtožbe. Sodba se namreč po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati na nedovoljene dokaze, zato je odločanje o tem vprašanju ključnega pomena za zakonitost sodbe. Nenazadnje postane odločitev predsednika senata o (ne)dovoljenosti dokazov del sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je dopustno izpodbijati s pritožbo. Navedeno pomeni, da je vprašanje pravilne sestave sodišča pri odločanju o (ne)dovoljenosti dokazov enakega pomena kot pri sojenju. Zgolj dejstvo, da je bil predlog za izločitev dokazov podan prepozno, še ne more voditi v zaključek, da lahko o njem odloči predsednik senata in ne sodeči senat.
Zakonske norme o stvarni in funkcionalni pristojnosti sodišč, med katere spadajo določila o sestavi sodišča, so namenjene uresničevanju pravice do sodnega varstva. Sestavni del te pravice je tudi pravica do nepristranskega sodišča, ki jo zagotavlja institut izločitve sodnika iz 39. člena ZKP. Zakonska določila o sestavi sodišča in institut izločitve sodnika torej v osnovi izvirajo iz iste ustavne pravice, kar pomeni, da lahko kršitev določb postopka o sestavi sodišča vpliva tudi na videz nepristranskosti.
URS člen 25.. ZSKZDČEU-1 člen 2, 2/3, 23, 23/7.. ZKP člen 423, 423/2.
evropski nalog za prijetje in predajo - ekstradicijski postopek - postopek za prijetje in predajo med državami članicami - sklep o dovolitvi predaje osebe drugi državi - ustavna pravica do pravnega sredstva - pravica do pritožbe - dovoljenost izrednega pravnega sredstva
ZSKZDČEU-1 izrecno določa kot pravno sredstvo le pritožbo. Vprašanje pravnih sredstev s pravico do pritožbe je torej v zakonu urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Glede izrednih pravnih sredstev zakon ne napotuje na smiselno uporabo določb ZKP. Izredno pravno sredstvo zoper sklepe o dovolitvi predaje zahtevane osebe ni dovoljeno.
ZKP člen 285.a, 285.a/3, 285.b, 285.b/4, 285.c, 285.c/1, 450.č, 450.č/2-2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sporazum o priznanju krivde - odvzem protipravne premoženjske koristi - opozorilo na procesne pravice
Zakonska ureditev, skladno s katero mora obdolženec v postopku pogajanj in pri sklenitvi sporazuma o priznanju krivde imeti zagovornika, je namenjena varovanju obdolženčevih pravic, pri čemer mora zagovornik obdolženca (med drugim) opozoriti na vse pravne posledice sklenitve sporazuma.
Ker sodišče obtožencu v primeru sporazuma o priznanju krivde pred njegovim sprejemom praviloma ne daje pravnih poukov o pravni naravi in posledicah sklenjenega sporazuma (kot je to primer pri priznanju krivde), po presoji Vrhovnega sodišča ni razumnega razloga za poučevanje obtoženca o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - pošteno sojenje - pravica do obrambe - pravica do izjave - pravica do kontradiktornosti - vročanje vloge v odgovor - odgovor obdolženca na predlog državnega tožilca
S tem, ko je zunajobravnavni senat sicer vročil predlog tožilstva za podaljšanje pripora in obrambi določil rok 24 ur, da se o njem izjavi, nato pa še pred potekom tega roka sprejel odločitev, je ravnal v nasprotju z načelom poštenega sojenja in v škodo obdolženca kršil njegovo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 272. člena ZKP.
Drugi odstavek 199.a člena ZKP odreditev hišnega pripora veže na objekt, v katerem obdolženec stalno ali začasno prebiva, zgolj izjemoma pa se lahko prestaja tudi v javnih ustanovah za zdravljenje ali oskrbo. Ni pa mogoče hišnega pripora odrediti v ustanovah, v katerih veljajo posebni režimi, med katere spada tudi Center za tujce.