KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039732
KZ-1 člen 20, 190.. ZKP člen 39, 39/1-6, 39/2-2, 83, 83/2, 83/4, 371, 371/1-2, 371/1-4, 372, 372-1.. URS člen 23, 24, 56.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - zakonski znaki - dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in preživljanje - zadrževanje mladoletne osebe - onemogočanje stikov z otrokom - splošno kaznivo dejanje - sostorilstvo - varstvo koristi otroka - dvom v nepristranskost sodnikov - okuženost sodnikov in osebja - izločitev uradnega zaznamka - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - izključitev javnosti glavne obravnave
Storilec kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, ki je sicer umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, je lahko kdorkoli (delictum commune). Ker gre za splošno kaznivo dejanje glede možnega storilca, je tudi v primeru zadrževanja mladoletne osebe možno sostorilstvo med osebo, ki je do skrbi za otroka sicer upravičena, ter osebo, ki teh lastnosti nima, je pa njeno ravnanje tako, da ustreza definiciji sostorilstva.
Vrhovno sodišče je že presodilo, da pri dejanju, ki je rezultat skupne izvršitve in kjer se tudi zavest in volja sostorilcev (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, konkretizacija posameznih prispevkov sostorilcev ni nujna. V obravnavani zadevi gre ravno za tak primer, zato identični opisi dejanj vseh sostorilcev ne pomenijo manka konkretizacije prispevka obsojenke h kaznivemu dejanju.
Vrhovno sodišče se je v dosedanji praksi že večkrat opredelilo do vpliva sprejema priznanj krivde soobdolžencev na predobravnavnem naroku na nepristranskost sodnika, ki sodi v poznejšem postopku drugim soobdolženim v isti kazenski zadevi. Presodilo je, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038493
KZ-1 člen 186.. ZKP člen 148, 214, 371, 371/1-8, 372, 372-1.. URS člen 28, 36.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zakonski znaki kaznivega dejanja - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - določnost - namen prodaje - nedovoljeni dokazi - hišna preiskava - zakonitost odredbe - anonimni vir
V obravnavanem opisu dejanja so ob očitanem gojenju konoplje navedene tudi okoliščine na podlagi katerih je mogoče sklepati, da gojenje, sicer relativno majhnega števila sadik konoplje, pomeni proizvodnjo, torej da se obsojenec ukvarja z gojenjem konoplje, ki je namenjena širšemu krogu uporabnikov. Opisano je, da je obsojenec poleg tega, da je v rastlinjaku na dvorišču hiše gojil 9 sadik konoplje, zaradi prodaje hranil posušene rastlinske dele konoplje v teži 1.056,34 g. Iz kazenskopravnega očitka je razvidna relativno velika količina konoplje, ki presega lastne potrebe. Opis dejanja v obravnavani zadevi zato izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1.
prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - procesna ekonomija
Oprava določenih medicinsko-diagnostičnih preiskav in izdaja napotnic za specialistične preglede ter starost, ki relativno malo presega starostno mejo za upokojitev, ne morejo predstavljati tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039707
KZ-1 člen 240.. ZKP člen 370, 370/1-2, 371, 371/1-11, 395.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zloraba zaupanja - poslovodja družbe - zloraba položaja - zloraba pooblastil - poroštvo - premoženjska korist - prenehanje poroštvene obveznosti - naklep - obrazloženost sodbe
Obsojeni je kaznivo dejanje izvršil, ko je na podlagi sicer neveljavnega pooblastila dejansko izvrševal pooblastila predsednika uprave, zato je zlorabil zaupanje A. Obsojenec je dejansko deloval kot predsednik uprave banke in jo zastopal v pravnem prometu, zato je bil dolžan kot zakoniti zastopnik pravne osebe ravnati skladno z njenimi interesi.
Porokoma je bila s kaznivim dejanjem pridobljena protipravna premoženjska korist v višini zneska, za katerega je poroštvo prenehalo. V kolikor zapadli kredit ne bi bil refinanciran z novim posojilom, bi banka zaradi plačilne nezmožnosti dejanskega dolžnika, do poplačila kreditne terjatve prišla s strani porokov, ki sta odgovarjala solidarno in imela zadostna sredstva in premoženje za poplačilo posojila. Zato je šteti, da sta se poroka s tem, ko je bilo posojilo poplačano z refinanciranjem z novim posojilom, izognila obveznemju izplačilu iz svojega premoženja.
V obravnavani kazenski zadevi se je obsojenčev položaj z odločitvijo višjega sodišča bistveno poslabšal in sicer glede izvršitve zaporne kazni, saj je to sodišče ocenilo, da glede na vse obteževalne okoliščine tudi ob upoštevanju olajševalnih okoliščin ni mogoče zaključiti, da bi bila upravičena nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist, ter da je zato edino primerna izvršitev petmesečne zaporne kazni v zavodu za prestajanje kazni zapora. Ker se glede te okoliščine, oziroma glede načina izvršitve kazni, zagovornica ni mogla pritožiti, je Vrhovno sodišče vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039656
KZ-1 člen 7, 7/1, 92-5. ZKP člen 372-3.
zastaranje - zastaranje izvršitve kazni - časovna veljavnost kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona
Poudarjena procesnopravna komponenta zastaranja izvršitve izrečene kazni potrjuje dosedanje stališče sodne prakse, da določb o zastaralnih rokih za izvršitev kazni ni mogoče vnaprej presoditi z vidika uporabe milejšega zakona v smislu določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1. To pomeni, da sodišče pri odločanju o morebitnem zastaranju izvršitve kazni uporablja tisti zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe razen, če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038613
KZ-1 člen 186.. ZKP člen 371, 371/1-8, 371/1-11, 420, 420/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zakonski znaki goljufije - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - lastna uporaba - namen prodaje - hišna preiskava - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je v zvezi z izvršitveno obliko proizvodnje prepovedane droge razvidno, da zgolj neupravičeno gojenje konoplje samo za sebe še ne zadostuje za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal. Proizvodnja namreč vključuje izdelovanje in gojenje prepovedane droge v večjem obsegu za nadaljnjo prodajo, saj pomeni (že po jezikovnem pomenu besede) produciranje večje količine določene snovi. V primeru, ko se obsojencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, je za kaznivost takšnega ravnanja treba ugotoviti tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da predelava konoplje ni bila namenjena samo obdolženčevi lastni uporabi. Predelava prepovedane droge mora biti takšna, da se pri njej ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obsojenčevi lastni uporabi.
Sodnik mora razloge oziroma okoliščine, na podlagi katerih dovoli hišno preiskavo, konkretizirati in določno izraziti že v sami odredbi za hišno preiskavo, torej še pred posegom v pravico posameznika do nedotakljivosti stanovanja, in to v taki meri, da razumnega človeka prepričajo, da so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni. Zahteve po predhodno obrazloženi sodni odredbi ni mogoče zaobiti z naknadno kontrolo, saj ta ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - denarno kaznovanje pooblaščenca - disciplinsko kaznovanje odvetnika - pravice zagovornika
Obsojenčev zagovornik sme v skladu s pogoji, ki jih določa 420. člen ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako odločbo, ki posega v pravice ali pravne interese obsojenca, ne more pa je zagovornik vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, ki posega izključno v njegove pravice ali interes. Takšna odločba pa je tudi sklep, s katerim je sodišče obsojenčevega zagovornika denarno kaznovalo zaradi zavlačevanja kazenskega postopka, saj sodišče s to odločbo ni poseglo v pravice ali pravne interese obsojenca.
druga odločba - stroški kazenskega postopka - predlog za povrnitev stroškov postopka - pravočasnost predloga za povrnitev stroškov - klavzula o pravnomočnosti - jezikovna razlaga zakona
Stališče, ki se je v zvezi s tekom roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP uveljavilo v sodni praksi, da ta v primeru odločbe, zoper katero teče rok za pritožbo, teče od dneva, ko je postala pravnomočna, je nezakonito. ZKP ne določa, da se sodba ali sklep s potekom roka za pritožbo strankam ponovno vroča s klavzulo pravnomočnosti, prav tako pa ne določa obveznosti stranke, da se o dejstvu in datumu pravnomočnosti pozanima sama. Kljub temu je s potekom roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP prekludirana pri uveljavljanju zahtevka do povrnitve stroškov kazenskega postopka.
Ključno vprašanje je, v katerem trenutku postane oseba subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev, med njimi tudi privilegija zoper samoobtožbo. Pri tem je odločilen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Šteje se, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno – zoženo proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesno pravne subjektivitete posameznika vselej ostaja quaestio facti vsakega konkretnega primera.
Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da ob prvem razgovoru obsojenke s policistom M. J. sum storitve kaznivega dejanja nanjo še ni bil osredotočen, zato jo policist ni bil dolžan poučiti po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, ko pa je policist z njo nadaljeval razgovor in je že bil seznanjen z izjavo oškodovanca, da ga je poškodovala obsojenka, pa bi obsojenko moral seznaniti s pravico do privilegija zoper samoobtožbo. Kljub temu, da tega ni storil, nož, s katerim je bil zaboden oškodovanec, ne predstavlja nedovoljenega dokaza, saj bi ga organi pregona v vsakem primeru našli ob ogledu stanovanja, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje.
Dokaznega predloga, katerega namen je ugibanje, kaj bi lahko za mnenje izvedenca psihiatra pomenila vsebina zdravstvene dokumentacije o obsojenkini poškodbi glave, ni mogoče šteti za ustrezno konkretiziranega. Gre za tako imenovani fishing expedition, v okviru katerega obsojenčeva obramba ni konkretno navedla, na podlagi česa zaključuje, da bi medicinska dokumentacija o obsojenkini poškodbi glave privedla do drugačne odločitve sodišča v zvezi z obsojenkino zmožnostjo zavedati se pomena svojega ravnanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038561
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ člen 27, 27/1, 254.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje davčne zatajitve - opis kaznivega dejanja - pomoč pri kaznivem dejanju - naklep (dolus) - zakonitost dokazov - dokazi, pridobljeni v tujini
Šele navedba okoliščin, ki bi kazale, da sta se obsojenca zavedala, da sodelujeta pri pravnih poslih v okviru katerih nastajajo javnofinančne obveznosti plačila trošarine, ki jih glavni storilec ne prijavlja, bi omogočila povezavo kaznivega dejanja glavnega storilca z ravnanji pomagačev. Navedba tovrstnih okoliščin bi vodila v konkretizacijo njunega dvojnega naklepa, ki bi zajemal njuno zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem kako s svojimi ravnanji prispevata k uspehu dejanja glavnega storilca. Brez konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja obeh obsojenih pomagačev, pa njune običajne gospodarske dejavnosti prevoza in prodaje naftnih derivatov ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem, ki je temeljilo na neprijavljanju trošarinskih obveznosti.
izročitev tretji državi - predaja drugi državi članici - teža kaznivega dejanja - kraj in čas storitve - namen postopka
Za predajo je poleg kraja storitve kaznivega dejanja pomembno predvsem dejstvo, da je Republika Hrvaška članica EU, njena prošnja za predajo pa ima v luči novejše sodne prakse Sodišča EU prednost pred zahtevo za izročitev tretji državi. Sodišče EU je v zadevi C-182/2015 z dne 6. 9. 2016 razsodilo, da mora v takšnem primeru država članica, v kateri se nahaja državljan EU, ki je državljan druge države članice, in kateri tretja država, s katero je sklenila sporazum o izročitvi, poda prošnjo za izročitev, obvestiti državo članico, katere državljan je navedeni državljan, in glede na okoliščine primera tej državi članici na njeno prošnjo predati tega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2002/584, spremenjenega z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2009/299.
V postopku dokazovanja sodišče ugotavlja materialnopravno in procesnopravno relevantna dejstva, pa tudi druga dejstva, od katerih ni odvisna uporaba pravne norme, omogočajo pa sklepanje o obstoju pravnorelevantnega dejstva (indici) ter tako imenovana pomožna ali kontrolna dejstva. To pa pomeni, da sodišče ni dolžno ugotavljati tudi vseh tistih dejstev, ki jih predlaga obramba, če so ta z vidika presoje dokazanosti zakonskih znakov kaznivega dejanja nerelevantna.
prikriti preiskovalni ukrepi - obrazloženost odredbe - utemeljeni razlogi za sum - izzivanje kriminalne dejavnosti - nepristranskost sodnika - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - pravočasnost zahteve za izločitev sodnika - zavrženje zahteve - pravica do učinkovite obrambe - očitno neutemeljena zahteva
Po presoji Vrhovnega sodišča glede na vse okoliščine konkretnega primera zahteva za izločitev sodnika ni bila podana prepozno. Narok za glavno obravnavo je bil namreč razpisan le nekaj dni po vpogledu obsojenčevega zagovornika v spis, pri čemer gre pri zahtevi za izločitev sodnika za tako pomembno procesno dejanje, ki zahteva posvet zagovornika s stranko in zato tudi čas za pripravo obrambe. Zakonsko zahtevo iz drugega odstavka 42. člena ZKP, da mora stranka zahtevo za izločitev zahtevati takoj, ko zanjo izve, pa je potrebno razlagati ob upoštevanju vsebine zadeve, okoliščin konkretnega primera in upoštevajoč druge procesne pravice strank postopka.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti - učinkovanje odločbe - pripor - ponovitvena nevarnost - predkaznovanost - tujina - neogibna potrebnost pripora
V obravnavani zadevi je sklep o razrešitvi zagovornika sodišče sprejelo dne 8. 7. 2020, tega dne ga je tudi odpravilo strankam, istega dne, še preden je bil o tem obveščen, pa je zagovornik priporočeno na pošti oddal, torej vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na navedeno razrešitev zagovornika dne 8. 7. 2020 še ni imela eksternega učinka, torej učinka za stranke, ampak je, ko jo je sodišče odpravilo, zavezovala le sodišče. Zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zato ni nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - kolegialnost sodnikov - osebno kaznivo dejanje - videz nepristranskosti
V obravnavani zadevi zaupanja v nepristranskost sojenja vseh sodnikov z območja Višjega sodišča v Mariboru sama po sebi ne more omajati okoliščina, da je bila oškodovanka pred leti zaposlena kot kazenska sodnica na Okrožnem sodišču v Mariboru, ki je v predmetni zadevi pristojno za odločanje o pritožbi predlagatelja po ZNPPol, niti dejstvo, da se osebno pozna s sodniki in drugim sodnim osebjem sodišč z območja Višjega sodišča v Mariboru. Ko pa se tem okoliščinam pridruži še osebna narava očitanega kaznivega dejanja z elementi nasilja nad oškodovanko, osumljenčevo dolgoletno zakonsko partnerko, ki je bila dnevno vpeta v delovno okolje kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v Mariboru s prostori v isti stavbi kot Višje sodišče v Mariboru, je treba po presoji Vrhovnega sodišča sprejeti osumljenčev predlog in zaradi zagotavljanja objektivnega videza nepristranskosti za odločanje določiti drugo stvarno pristojno sodišče.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - procesna sposobnost - duševno stanje - znaki duševne bolezni - pravica do učinkovite obrambe - enakopravnost strank v postopku - človekovo dostojanstvo
Razpravno je sposoben le, če izpolnjuje vse zakonske pogoje za samostojno opravljanje procesnih dejanj (procesna sposobnost) ter, da je sposoben sodelovati v postopku. Obdolženec ne more biti stranka v postopku, če ni subjekt kazenskega materialnega prava. To pomeni, da mora biti sposoben racionalno skrbeti in zastopati svoje interese v postopku, oziroma, da je sposoben voditi svojo obrambo na razumljiv in razumen način.
ZKP člen 201, 201/1, 524, 524/3, 525, 525/1, 529.a, 529.a/1.
ekstradicijski pripor - pogoji za odreditev pripora - soglasje za izročitev tujega državljana v kazenskem postopku - obstoj utemeljenega suma - opis kaznivega dejanja
V obravnavani zadevi je bil tujec s strani policije prijet na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP, sodišče pa mu je po zaslišanju pripor odredilo po določbi 524. člena ZKP, saj je tujec v skladu s 529.a členom ZKP z izročitvijo Republiki Srbiji soglašal, zato ni bila potrebna prošnja za njegovo izročitev. Odrejeni pripor tako ni t. i. začasni, temveč klasični ekstradicijski pripor.
Preiskovalna sodnica je po zaslišanju tujca zoper njega odredila ekstradicijski pripor zaradi kaznivih dejanj, glede katerih ni razpolagala z njunima opisoma. Takšna situacija predstavlja kršitev tretjega odstavka 524. člena v zvezi s prvim odstavkom 201. člena ZKP, saj odločitve o priporu ni mogoče sprejeti brez dokumentacije, ki omogoča presojo ali je dejanje, zaradi katerega naj se odredi pripor, kaznivo dejanje ali ne.
ZKP člen 39, 39/1-5, 39/1-6, 371, 371/1-2, 371/2, 506, 506/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dvom v nepristranskost sodnikov - postopek za preklic pogojne obsodbe - izločitev sodnika - vzrok za neizpolnitev posebnega pogoja
Sodišče pri odločanju o kazenski odgovornosti obtoženca in izbiri ter odmeri kazenske sankcije ugotavlja in presoja druga pravno relevantna dejstva kot pri postopku preklica pogojne obsodbe. Tako ne gre za odločanje o istih vprašanjih oziroma za vsebinsko odločanje o isti zadevi. V postopku o preklicu pogojne obsodbe se v ničemer ponovno ne odloča o obtožbi in o kaznovanju obsojenca in se ne ugotavlja pravilnosti dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi. Zato tudi kršitev v tej zvezi v pritožbenem postopku preklica pogojne obsodbe ni dovoljeno uveljavljati.
Samo okoliščina, da je v postopku preklica pogojne obsodbe odločal isti sodnik, kot je izrekel pogojno obsodbo z določenim posebnim pogojem, sama po sebi, ob odsotnosti drugih relevantnih okoliščin, ki bi kazale na nepristranskost odločanja v postopku preklica pogojne obsodbe, ne predstavlja v zahtevi uveljavljanih kršitev.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - strokovni nadzor - organizacija sodišča - letni razpored sodnic in sodnikov
Ustrezen strokovni nadzor nad delovanjem in poslovanjem posameznega sodišča je v domeni sodne uprave. Hitrost reševanja zadev in sojenje v razumnem roku pa se zagotavlja z ustreznimi organizacijskimi ukrepi, primeroma znotraj letnega razporeda sodnikov posameznega sodišča oziroma z dodelitvijo sodnikov z drugih sodišč.