KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091391
KZ-1 člen 211, 211/1, 228, 228/1. ZKP člen 355, 442. URS člen 22, 29.
kaznivo dejanje goljufije - pravna kvalifikacija - storilec - delictum proprium - splošno kaznivo dejanje - konkretizacija zakonskih znakov - sojenje v nenavzočnosti - odklonilno ločeno mnenje
Kaznivo dejanje poslovne goljufije zaradi ožjega možnega kroga storilcev v razmerju do klasične goljufije predstavlja lex specialis. Za razliko kaznivega dejanja goljufije, kjer je storilec lahko vsakdo (delictum communium), je pri poslovni goljufiji lahko storilec le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost ali ki sodeluje pri opravljanju gospodarske dejavnosti (nepravi delictum proprium).
Pomembni ugotovljeni procesni okoliščini v obravnavanem primeru sta naslednji: (i) na glavni obravnavi dne 28. 9. 2023 ni bil izpolnjen pogoj za sojenje v nenavzočnosti obsojenca, saj slednji ni po svoji krivdi izostal iz naroka (bil je namreč upravičeno odsoten, kar je izkazal z zdravniškim potrdilom na predpisanem obrazcu) in (ii) izpodbijana pravnomočna sodba se na listinska dokaza, ki sta bila prebrana v odsotnosti obsojenca, v nobenem delu ne opira. Prav tako iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, da bi navedena dokaza kakorkoli pomembno vplivala na dokazno presojo sodišča - v obrazložitvi sodbe na nobenem mestu nista niti omenjena - medtem ko sama seznanitev sodišča s takšnim dokazom v tem primeru za ugotovitev uveljavljane kršitve ne zadošča. Vrhovno sodišče ob upoštevanju navedenega sprejema stališče pritožbenega sodišča, da sicer podani kršitvi prvega odstavka 442. člena ZKP in 355. člena ZKP nista vplivali na zakonitost izpodbijane sodbe, zato relativna bistvena kršitev postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
pravica do nepristranskega sodišča - domneva nedolžnosti - izločitev sodnika - priznanje krivde - opis kaznivega dejanja - pomagač - soobdolženec - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Vsebina sodb zoper soobtoženki potrjuje vložničine navedbe, da je bila v predhodnih sodbah konkretno navedena ne le vloga soobtoženk pri izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj, temveč tudi vloga naknadno obsojenega A. A. Pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja se je soobtoženkama očitala pomoč pri kaznivem dejanju, ki ga je storil A. A., kar na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe pomeni, da je sodišče za njuno obsodbo moralo ugotoviti tudi protipravno ravnanje obsojenca kot storilca. Ob tem pa je bil obsojenec celo izrecno označen kot storilec tega kaznivega dejanja in je bil izrek oblikovan na način, ki je nedvoumno kazal na njegovo krivdo.
Podroben opis in hkrati način formulacije, ki je kršil obsojenčevo pravico do domneve nedolžnosti, sta dejansko prejudicirala obsojenčevo krivdo.
Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je pripor zoper obdolženca odredil dežurni preiskovalni sodnik s sklepom I Kpd 49705/2025 z dne 12. 7. 2025. Isti sodnik je sodeloval tudi v senatu Okrožnega sodišča v Celju, ki je z izpodbijanem sklepom obdolžencu podaljšal pripor po vloženi obtožnici.
Iz ustaljene (ustavno)sodne prakse je razvidno, da v skladu z določbo 39. člena ZKP ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču. Sodelovanje pri izdaji odločbe nižjega sodišča pa seveda izključuje sodnikovo odločanje o pravnem sredstvu v isti kazenski zadevi pred višjim sodiščem.
Odločanje o podaljšanju pripora namreč po svoji naravi ni pravno sredstvo v okviru katerega bi sodišče, ki odloča o predlogu za podaljšanje pripora, presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o odreditvi pripora, temveč (nova) odločitev sodišča prve stopnje v okviru katere mora opraviti celovito presojo dokaznih novot in odgovoriti na navedbe, s katerimi se je obramba morebiti odzvala na predlog za podaljšanje pripora.
Trenutek, ko posameznik postane subjekt kazenskega postopka in s tem nosilec procesnih jamstev, se presoja skozi materialno-objektivno merilo obdolžitve, ki ga je v posameznih primerih treba dopolniti s formalno-objektivnim merilom. Pri tej presoji, ki je dejansko vprašanje (quaestio facti) vsakega posamičnega primera, je odločilna konkretna možnost določeni osebi očitati izvršitev določenega kaznivega dejanja, okoliščine, ki takšen sum potrjujejo, pa morajo za takšen sklep zadoščati tudi objektivnemu opazovalcu.
V obravnavani zadevi je celoten postopek potekal kot rutinska kontrola prometa in upoštevanja cestnoprometnih predpisov, pri čemer ni zaznati takšnih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je postopek preusmeril v prikrito (pred)kazensko preiskavo. Drugače kot v primerih, kjer je šlo za nadzor območij, kjer se zbirajo uživalci in preprodajalci prepovedanih drog, kjer je šlo za obdolžence, ki so bili poznani policistom iz predhodnih postopkov, oziroma so policisti neposredno zaznali izmenjavo sumljivih predmetov, zgolj zaznava vonja po konoplji sama po sebi še ne pomeni, da je bil sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 že osredotočen na obsojenca.
ZKP sicer ne vsebuje podrobnejših določb glede sodne takse, vendar pa tretji odstavek 1. člena ZST-1 določa, da se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Navedeno pomeni, da je ZST-1 v razmerju do ZKP specialnejši predpis oz. zakon, posledično gre lahko pri določenih kršitvah določb ZST-1 tudi za kršitev določb ZKP v smislu nezakonite odločbe o stroških kazenskega postopka in s tem za drugo kršitev določb kazenskega postopka. Primerjava določb četrtega odstavka 95. člena ZKP in tretjega odstavka 10. člena ZST-1 pokaže, da ZKP (kot splošen zakon) sodišču omogoča diskrecijo, da sme to v odločbi o stroških oprostiti obdolženca povrnitve vseh ali dela stroškov kazenskega postopka, torej tudi sodne takse, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, medtem ko ZST-1 (kot specialen zakon) v primeru, ko je stranki v (kazenskem) postopku dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč, določa oprostitev sodne takse po samem zakonu, kar izključuje diskrecijsko odločanje sodišča.
Glede na navedeno in dejstvo, da je bila obsojencu v obravnavani zadevi brezplačna pravna pomoč dodeljena tudi za zastopanje pred drugostopenjskim sodiščem, bi moralo drugostopenjsko sodišče pri odločanju o stroških kazenskega postopka obsojenca oprostiti plačila sodne takse.
V slovenskem pravnem prostoru je dlje časa uveljavljeno stališče, da se po subjektivni plati zahteva, da storilec dejanje dojema "za svoje lastno" (ravna cum animo auctoris oziroma s "storilsko voljo"). Vendar pa novejša doktrina opozarja, da zakon takšne zahteve ne predvideva, tudi sicer pa zaradi izrazito subjektivnih značilnosti tovrstno razlikovanje ni zanesljivo merilo za razmejitev. O tem, da je razlikovanje med cum animo auctoris in cum animo socii nepomembno, kadar (so)storilec izpolni del zakonskih znakov in torej izvršuje sostorilstvo v ožjem pomenu, sta skladni tako teorija kot sodna praksa.
spor o krajevni pristojnosti - zasebna tožba - izbirna krajevna pristojnost
Drugi odstavek 26. člena ZKP daje zasebnemu tožilcu možnost, da zasebno tožbo vloži pri sodišču, na območju katerega ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče, zaradi česar je tako izbranemu sodišču onemogočeno postopanje po prvem odstavku tega člena in se posledično ne more izreči za krajevno nepristojno.
Različno kot pri kaznivih dejanjih razžalitve po 158. členu, žaljive obdolžitve po 160. členu in opravljanja po 161. členu KZ-1, pri kaznivem dejanju obrekovanja po 159. členu KZ-1, razlogi za izključitev protipravnosti in/ali za izključitev krivde niso določeni. To je razumljivo, kajti ko je neresnična trditev o drugemu, ki lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, izrečena vedoma, njene protipravnosti z eventualno izjemo prisiljenosti iz 23. člena in skrajne sile iz prvega odstavka 32. člena KZ-1 ni mogoče izključiti z nobenim drugim zakonskim ali nad-zakonskim razlogom.
Razen tega se Vrhovno sodišče strinja z ugotovitvami nižjih sodišč, po katerih navajanje neresničnih trditev niti v razpravi, ki je v javnem interesu ne more uživati enakih ustavno pravnih in konvencijskih privilegijev kot veljajo pri pretiranih, vznemirjajočih ali žaljivih vrednostnih sodbah, kjer morajo prizadeti vpleteni računati z nižjo stopnjo varstva pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, na rovaš varstva svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in prvega odstavka 10. člena EKČP.
Sprememba obtožbe je tako najprej pogojena s tožilčevim spoznanjem ali subjektivno oceno izvedenih dokazov na glavni obravnavi. Med temi so lahko zgolj dokazi, na katerih temelji obtožba, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni med glavno obravnavo. Bistveno je, da so bili tedaj eni in drugi dokazi izvedeni (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3314/2016 z dne 23. 12. 2020), sicer dejanskega stanja z glavne obravnave ne bi bilo mogoče primerjati z dejanskim stanjem v obtožbi in le-te po tožilčevem spoznanju eventualno spremeniti. Po drugi strani je tožilčevo spoznanje, kljub objektivno spremenjenim dejstvom in okoliščinam, omejeno na dejanje, ki je že predmet obtožbe in ki jo je sodišče pred njeno spremembo tudi obravnavalo.
odreditev pripora - kaznivo dejanje velike tatvine - ponovitvena nevarnost - sorazmernost ukrepa - varnost ljudi - oškodovanec - pravna oseba - način izvršitve - neogibnost pripora - kaznivo dejanje s premoženjskimi elementi
Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi sprejema odločitev sodišč, ki sta jo sprejeli v sklopu presoje neogibne potrebnosti in sorazmernosti ukrepa. Pri tem sta ustrezno tehtali med ogrožanjem varnosti ljudi (vključno s premoženjem ljudi kot eksistenčno podlago posameznika) na eni strani in posegom v osebno svobodo obdolženca na drugi. Ob upoštevanju ustavnosodnega stališča, da je poseg v premoženje kot eksistenčno podlago mogoče presojati tudi glede na način storitve kaznivega dejanja, sta razumno poudarili predvsem naslednje ključne okoliščine, na podlagi katerih sta sprejeli zaključek, da je poseg v osebno svobodo obdolženca neogibno potreben in sorazmeren: (i) visoka vrednost odvzetih stvari v skupni višini 25.000,00 EUR; (ii) izvršitev kaznivega dejanja v sostorilstvu; (iii) izvršitev je bila dobro organizirana, vnaprej pripravljena in načrtovana; (iv) kaznivo dejanje je bilo izvršeno tudi zelo hitro in premišljeno, saj so bili vsi trije storilci zamaskirani, oblečeni v temna oblačila, na kombiju pa je bila nameščena odtujena registrska tablica.
procesna predpostavka - zahteva za varstvo zakonitosti - sklep o ustavitvi postopka - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - pomanjkanje pravnega interesa - obstoj pravnega interesa - pravni interes za vložitev izrednega pravnega sredstva
Ker je bil predmetni kazenski postopek pred sodiščem pravnomočno ustavljen, vložnik velja za nedolžnega in zato nima pravnega interesa za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča o vloženi zahtevi namreč svojega položaja ne more izboljšati.
Predmet inkriminacije po prvem odstavku 284. člena KZ-1 je navedba dejstev, katerih neresničnost je objektivno mogoče preveriti in ki so lahko podlaga za odločitev v postopku. Pri tem ni nujno odločilen le zunanji izraz izjave, pač pa predvsem njena vsebina.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00089900
KZ-1 člen 92, 94. ZKP člen 420, 420/1. ZIKS-1 člen 8, 8/1, 18, 18/1, 28.
izvršitev kazni zapora - zastaranje izvršitve kazni - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - pomembno pravno vprašanje - poziv na prestajanje kazni zapora - vročanje - pravila vročanja - uporaba procesnih pravil
Izpodbijani pravnomočni sklep po vsebini predstavlja odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. V zahtevi zastavljeno vprašanje, katero procesno pravilo velja za vročanje poziva iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1, je vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse.
Izvrševanje kazenskih sankcij je zakonodajalec uredil v posebnem zakonu – ZIKS-1, ki pri izdajanju odločb napotuje na uporabo drugega procesnega zakona – ZUP. Glede na besedilo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 ni razloga za drugačno postopanje sodišča pri vročitvi poziva na prestajanje zaporne kazni po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1. Za vročanje poziva se uporabljajo procesna pravila, ki so uzakonjena v ZUP.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - obrazložitev predloga - konkretizacija - sklicevanje na predhodne vloge - zavrnitev predloga
Za konkretizirano obrazložitev predloga za prenos krajevne pristojnosti ne zadostuje zgolj splošno sklicevanje na predhodno vložene vloge, temveč mora vložnik razloge za prenos krajevne pristojnosti v vsakokratnem predlogu jasno in konkretizirano utemeljiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00090125
KZ-1 člen 7, 7/1, 12, 14, 14/3, 191, 191/1, 191/3. ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kaznivo dejanje nasilja v družini - aktivno personalitetno načelo - identiteta norme - pravica do obrambe - strokovni pomočnik - strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama
Pri primerjavi kazenskopravnih norm dveh držav se primarno upošteva vrednostna primerjava; to pomeni, da primerjamo zlasti, ali kaznivo dejanje, ki ga pozna slovenski kazenskopravni sistem, vrednostno ustreza kateremu izmed kaznivih dejanj, ki ga pozna tuji pravni red. Za izpolnjenost identitete norme se torej ne zahteva dobesedno ujemanje domačega in tujega besedila posamezne določbe, temveč ustrezanje v tistih bistvenih zakonskih znakih, v katerih je mogoče z vrednostnega vidika prepoznati namen inkriminacije.
Pomoč strokovnjaka zagotavlja učinkovito izvrševanje obdolženčeve pravice do obrambe. Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. Obdolžencu mora biti omogočeno, da v takih primerih s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja (a) z metodološkega vidika ali (b) z vsebinskega vidika ali (c) glede nepravilnosti izvida. Tej pravici obdolženca na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da navedbe obrambe preuči in se do njih, če so za obravnavano zadevo relevantne, tudi opredeli.
V obravnavani zadevi je pomembno, da je obramba s strokovnim mnenjem izpodbijala izključno metodo dela sodnega izvedenca kliničnega psihologa in pod vprašaj postavila v tej specializirani vedi psihologije, tj. klinični psihologiji, uveljavljene teste. Ker je obramba to poskušala storiti s strokovnjakom psihologom, Vrhovno sodišče sprejema razloge, da je takšen način izpodbijanja same metode dela - ki torej v ničemer ne seže v strokovne zaključke sodnega izvedenca kliničnega psihologa - neprimerno.
kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - sprejem sporazuma o priznanju krivde - nepristranskost sodnika - dvom v nepristranskost sojenja - izločitev sodnika - prejudiciranje kazenske odgovornosti
V obravnavani zadevi so ključne naslednje okoliščine: (i) da je isti sodnik najprej kot sodnik posameznik izrekel na podlagi sprejema sporazumov o priznanju krivde oz. priznanj krivde pravnomočne sodbe zoper predhodno obsojene, nato pa predsedoval senatu, ki je izrekel izpodbijano pravnomočno sodbo, (ii) da so v izrekih pravnomočnih sodb zoper predhodno obsojene podrobno opisane tudi vloge in ravnanja obsojencev, (iii) da je opis vlog in ravnanj obsojencev v izrekih pravnomočnih sodb zoper predhodno obsojene identičen opisu v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe in (iv) da iz pravnomočnih sodb zoper predhodno obsojene ni razvidno, da so bili obsojenci v tistem trenutku zgolj obtoženi in da njihova krivda še ni bila ugotovljena. Opisane okoliščine - bistvo katerih je, da je v obravnavanem primeru senatu predsedoval sodnik, ki je kot sodnik posameznik izrekel pravnomočne sodbe zoper predhodno obsojene, ki prejudicirajo krivdo obsojencev - so torej ob upoštevanju sprejetih stališč v (ustavno)sodni praksi takšne, da napotujejo na zaključek, da je bil v obravnavani zadevi okrnjen videz nepristranskega sojenja.
Navedbe vložnika predstavljajo novoto, saj izpostavlja (procesno) dejstvo, ki je nastalo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, kar je iz polja presoje Vrhovnega sodišča izključeno.
kaznivo dejanje izsiljevanja - materialno izčrpanje - zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost dokaznega sredstva
Ker je bil z ugotovljeno nekonsistentnostjo obrazložitve v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti hkrati pretrgan niz v zatrjevanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka tega člena, ju Vrhovno sodišče, enako kot pred tem zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, po vsebini ni preizkusilo.
upravičenci za vložitev zahteve - oškodovanec kot tožilec - zavrženje zahteve
Med upravičenci za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni oškodovanca kot tožilca - ki je vložnik zahteve v obravnavanem primeru - zato nima pravice do vložitve tega izrednega pravnega sredstva.
ZKP člen 299, 299/2, 299/3, 343, 343/1, 343/2. URS člen 22, 25, 29, 29-3.
kaznivo dejanje goljufije - temeljna jamstva poštenega postopka - ustavno načelo domneve nedolžnosti - dokazni predlog - dolžnost odločitve o dokaznih predlogih strank - neizvedba dokaza brez zavrnitve z dokaznim sklepom - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov - možnost stranke izjaviti se o dejstvih - kršitev pravice do izjave - kršitev pravice do poštenega sojenja - delna razveljavitev sodbe - odklonilno ločeno mnenje
Ena od zahtev poštenega postopka v kazenskih zadevah je tudi kontradiktornost, kar pomeni, da imata tako tožilstvo kot obramba možnost izvedeti za dejstva in dokaze v spisu, kot tudi dejstva, izhajajoč iz spisovnega gradiva, ter se o njih izjaviti.
Sodišče prve stopnje strank v času vse do zaključka glavne obravnave ni seznanilo o neuspeli poizvedbi, nato pa v razlogih sodbe neprejem odgovora tolmačilo obsojencu v škodo, s čimer je obrambi odvzelo možnost izjaviti se glede navedene okoliščine. Z upoštevanjem te okoliščine pa je kršilo tudi domnevo nedolžnosti, saj je prejudiciralo izsledke poizvedbe.
kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - nedovoljen dokaz - izločitev sodnika - sestava senata - zahteva za izločitev - presoja spoznavnega pomena dokaza za obsodilno sodbo - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - novo sojenje - izvedenec - izvedenec klinične psihologije - verodostojnost izvedenskega mnenja - presoja izvedenskega mnenja - postavitev drugega izvedenca - Rorschachov preizkus - strokovni pomočnik - pripombe na izvedensko mnenje - pravice obrambe
Kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: (i) gre za dokaz, na katerega se sodba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati in ki bi moral biti po 83. členu ZKP izločen iz spisa; (ii) senat, ki odloča o obtožbi ali pravnem sredstvu, se je seznanil s takšnim dokazom; (iii) dokaz je v spoznavni vzročni zvezi z obsodilno sodbo. V obravnavani zadevi med vsebino zatrjevano nezakonitega dokaza in obsodilno sodbo ni nobene spoznavne vzročne zveze. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da so vsa pisanja nastala več let pred dejanji, ki so se očitala obsojencema, in že iz tega razloga za presojo očitka ne morejo imeti nobene spoznavne vrednosti, izpodbijana sodba pa se na vsebino teh dokazov, ki v sodbi niti ni povzeta, v nobenem pogledu ne opira.
V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju.
Strokovni pomočnik stranke, ki dela po njenih navodilih in v njeno korist, nima statusa izvedenca in njegovo strokovno delo ni samostojno dokazno sredstvo. Namen strokovnega pomočnika je, da stranki pomaga pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, s čimer stranka lahko vpliva na dokazno gradivo. V posameznih primerih se za učinkovito izvrševanje pravic obrambe lahko pokaže kot nujno, da se stranki omogoči postavljanje vprašanj izvedencu s pomočjo strokovnega pomočnika ob samem zaslišanju izvedenca, po potrebi pa tudi neposredno soočenje izvedenca in strokovnjaka ter zaslišanje slednjega. V obravnavani zadevi je bilo strokovnemu pomočniku obrambe omogočeno, da bi se do pojasnil sodne izvedenke lahko opredelil in ji zastavljal nadaljnja vprašanja, vendar je le posplošeno ponovil svojo kritiko in izrecno izjavil, da vprašanj za sodno izvedenko nima, zato sta sodišči razumno presodili, da njegovo zaslišanje ne bi moglo prispevati k nadaljnji razjasnitvi zadeve.