Pri določanju o izročitvi tujega državljana (osumljenca) tuji državi minister ni vezan na odločitev sodišča o izpolnjevanju pogoja iz 14. točke 522. člena ZKP.
Glede na novo materialnopravno stališče Ustavnega sodišča, da minister o izročitvi odloči po prostem preudarku, je tudi presoja zakonitosti te odločbe ministra s strani Upravnega sodišča omejena na presojo: ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Iz sklepa Ustavnega sodišča tudi izhaja, da je minister dolžan prosti preudarek ob upoštevanju javnega interesa uporabiti tako, da zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ustavno skladna razlaga zakonske podlage za izročitev torej pomeni, da v zadevah izročitev presoja po prostem preudarku obsega tudi preizkus morebitnih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Potreba po tem preizkusu in njegov obseg pa sta seveda odvisna od okoliščin vsakega primera posebej ter utemeljenosti in prepričljivosti navedb osebe, katere izročitev se zahteva.
Enakopravnost iz prvega odstavka 1. člena ZBPP se nanaša na zagotavljanje sodnega varstva vsem enako, ne glede na njihov socialni položaj.
V okviru odločanja o obtožbi ni mogoče enačiti procesnega položaja domnevnega storilca (ki je subjekt in neizogibno tudi objekt odločitve o obtožbi) in procesnega položaja oškodovanca (na katerega se odločba o obtožbi ne more nanašati). Njuna pravna položaja v kazenskem postopku sta različna v vseh fazah kazenskega postopka. Obdolženčeva pravica do brezplačne pravne pomoči je v kazenskem postopku posebej varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe s pomočjo zagovornika, ki je bistveni element obdolženčeve pravice do poštenega sojenja.
Postopek posameznega preiskovalnega dejanja (zaslišanje) z vidika oškodovanca ni postopek sodnega uveljavljanja kakšne njegove pravice ali pravne koristi v smislu 1. člena ZBPP. Zaslišanje oškodovanca kot priče v postopku posameznega preiskovalnega dejanja namreč po naravi stvari ne pomeni uveljavljanja sodnega varstva pravic oškodovanca. Okoliščina, da to preiskovalno dejanje opravlja sodnik, pa ne spremeni pravne narave tega procesnega dejanja. To ne pomeni, da oškodovanci niso upravičeni do vseh potrebnih ukrepov zaščite, pomeni le, da niso upravičeni do brezplačne pravne pomoči po določbah ZBPP. Upravičenost do vseh oblik zaščite, ki jo morajo zagotavljati ne le policija in državni tožilec temveč tudi sodišče, namreč ni podlaga za dodelitev brezplačne pravne pomoči, razen kolikor je ta pravica določena na drugi pravni podlagi, kot npr. pravica do pooblaščenca po uradni dolžnosti ali v postopkih po ZPND. Da bi v obravnavanem primeru šlo za to obliko brezplačne pravne pomoči, pa Upravno sodišče ni ugotovilo, kaj takega ne izhaja niti iz navedb stranke z interesom v odgovoru na revizijo.