oškodovanec kot tožilec - prevzem pregona - rok - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti
Rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP je procesne in ne materialne narave.
To je rok, v katerem mora oškodovanec - če naj začne pregon - opraviti procesno dejanje. S tem procesnim dejanjem oškodovanec pridobi položaj stranke postopka in pred kazenskim sodiščem zastopa obtožbo. Vendar pa to ne pomeni, da je odločanje o kazenski obtožbi hkrati tudi odločanje o oškodovančevi pravici do kazenskopravnega pregona.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00061469
ZKP člen 39, 39/2-1, 384, 395, 395/1.. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 160, 160/1, 160/2.
razžalitev - žaljiva obdolžitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje, storjeno s tiskom - izločitev sodnika - resničnost izjave - prepozna zahteva za izločitev sodnika - sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja pred sodiščem druge stopnje - sodba presenečenja - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje
Svoboda izražanja ima tudi omejitve. Te se ne nanašajo na kategorije oseb (omejitve ratione personae), ampak samo na izčrpno naštete legitimne cilje (omejitve ratione materiae). Dopustne so samo pod naslednjimi pogoji: 1) biti morajo določene v zakonu, 2) biti morajo nujne v demokratični družbi (kar pomeni, da jih mora narekovati pereča družbena potreba (pressing social need) in 3) konvencijsko dopustne so le tiste, ki stremijo k ciljem, opredeljenim v drugem odstavku 10. člena EKČP.
Pravica do svobode izražanja je ustavno zagotovljena pravica, ki pa je hkrati tudi omejena s pravicami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja svoboda izražanja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva - 34. člen Ustave ter varstva osebnostnih pravic – 35. člen Ustave, ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena. Ustavno sodišče je upoštevajoč odločbe ESČP določilo meje posega v svobodo izražanja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril: 1). prispevek k razpravi v splošnem interesu, 2. položaj osebe na katere se objava nanaša in kaj je predmet objave. Enako kot za razžalitev javnih oseb, velja po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi za razžalitev oseb, ki sicer niso javne osebe, so se pa izpostavile z zavzemanjem ostrih in provokatvnih stališč v javni razpravi, da morajo računati z enako ostrimi in provokativnimi odzivi javnosti na svoje izjave. 3). predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava in vsebina, oblika in posledice objave.
Pri presoji ali vsebuje neko ravnanje vse elemente kaznivega dejanja, se sodišče omeji izključno na izrek. Kršitev kazenskega zakona bo namreč podana le tedaj, če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, če ti zakonski znaki pri opisu obtoženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni ali če ravnanje, ki je očitano ne vsebuje očitka. Slednje velja še posebej za dejanje kot je obravnavano, kjer se zaradi vsebinsko odprtih normativnih zakonskih znakov zahteva še posebna vrednostna zapolnitev. Izpolnjena morajo biti še določena vrednostna merila, da lahko neko posledico štejemo za dejanje storilca. Obseg tehtanja pa je vedno očitek v obtožnem aktu, oziroma opis v izreku sodbe.
Besede, ki jih je obsojenec izrekel pred novinarji niso žaljive, ne pomenijo negativne vrednostne sodbe o zasebni tožilki, niti se mu v izreku ne očita, da bi ob tem delal kakršnekoli gibe, ki bi kazali na zaničevanje. Pri zatrjevanju o novih prsih, gre tudi za navajanje resničnih dejstev, vrednostna sodba o uspehu posega pa je pozitivna. Samo dejstvo, da je obsojenec te besede izrekel pred novinarji, ne morejo ovsebiniti žaljivosti, saj stori storilec kaznivo dejanje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 le tedaj, ko je dejanje iz prvega odstavka (kdor koga razžali) storjeno s tiskom ali po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh itd. Navedeno pomeni, da morajo biti izjave najprej žaljive, kvalificirana oblika pa je podana, če je to izvršeno preko medijev.
Pri presoji ravnanja je treba upoštevati osnovno vodilo, da je pri omejevanju svobode govora pomembna predvsem presoja, ali je poseg v svobodo izražanja nujen, še posebej poseg kazenskega sodišča kot ultima ratio. Obsojenčevo ravnanje sicer predstavlja nevljudnost, ne ustreza bontonu, je tudi nesramno, ter nedostojno (kar bi ustrezalo morda prekršku po ZJRM), ni pa še prešlo v sfero kazenskega materialnega prava. Njegove izjave ne vsebujejo žaljive vrednostne sodbe, nikakršnih pridevnikov ali samostalnikov, ki bi bili žaljivi. Predmet zaščite tega kaznivega dejanja je namreč objektivna čast in ne subjektivna (lastno mnenje o sebi). Za storitev kaznivega dejanja ni pomembno ali je storilec želel drugega razžaliti, niti ali je tisti, kateremu je bila izjava namenjena to štel za napad na svojo čast. Pri tem pa tudi ni zanemarljivo, da je tudi pri presoji izjav o dejstvih, ki lahko žalijo čast, izključena protipravnost, pri čemer se upošteva njihova resničnost oziroma neresničnost. Razlikovati je seveda treba med neprimernostjo izjave in njeno pravno nedopustnostjo, še toliko bolj pripisati neki izjavi tako težo, da zapolni zakonske znake kaznivega dejanja. Če sodišče oceni, da je prišlo do kršitve predpisov, ki izpolnjujejo zakonske znake prekrška ali zakonske znake kaznivega dejanja, mora dati prednost milejšemu posegu.
Za ESČP pošteno sojenje ne pomeni le pravnega jamstva, ampak konstitutivno sestavino vladavine prava. Eden od najpomembnejših procesnih zakonskih institutov za zagotovitev ustavne pravice do nepristranskega sojenja je institut izločitve sodnika. Nepristranskost se mora odražati navzven, v nasprotnem je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi. Nepristranskost in zakonitost kot del poštenega sojenja varuje 23. člen Ustave, pri čemer poudarja, da gre za absolutne pravice. Te kršitve, čeprav sodi med absolutne bistvene kršitve postopka, pritožbeno sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), stranka pa je glede njenega uveljavljanja časovno limitirana (384. člen ZKP).
Po določbi 384. člena ZKP smejo stranke izključitvene razloge uveljavljati tudi kasneje v pravnem sredstvu, vendar le pod pogojem, če na kršitev niso mogle opozoriti med glavno obravnavo ali če so nanjo opozorile, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Namen te določbe je torej v zagotovitvi učinkovite izvedbe kazenskega postopka, oziroma v preprečevanju zlorab pravice do izločitve z namenom očitnega zavlačevanja postopka, kar je sodišče dolžno preprečiti (15. člen ZKP). V primerih obstoja izključitvenega razloga torej sodnik, ki takoj ne preneha s sojenjem in ne zahteva svoje izločitve, vsekakor krši zakon, vendar pa je uveljavljanje te kršitve časovno omejeno iz razloga ekonomičnosti postopka ter zaradi pravic oškodovancev, da se na primer v razumnem roku odloči o njihovih pravicah.
Pravni red ne dopušča uveljavljanja ali uresničevanja neke pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red. V takih primerih gre namreč za zlorabo pravice, ki ne more uživati pravnega varstva. Glede na to, da je torej obsojenec imel vse možnosti med postopkom na kršitev opozoriti, pa tega ni storil, je z uveljavitvijo v pritožbi prekludiran.
Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da pri navajanju dejstev zakon v interesu splošne morale vsakomur priznava pravico govoriti resnico, ne da bi kazensko odgovarjal. Gre za posredovanje določenih informacij o resničnih dejstvih, ki sicer utegnejo biti žaljiva, kljub temu pa je protipravnost praviloma izključena. Protipravnost pa je izključena tudi v primeru, če je storilec dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, torej ko je trdil ali raznašal o nekom neko neresnično dejstvo v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti.
Obdolženec je tisti, ki mora dokazovati resničnost svojih trditev. Tudi v primerih zatrjevanja resničnih dejstev pa bo storilec odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve, če vrednostna sodba, ki jo je izrekel na podlagi resničnih dejstev v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, izrečena z namenom zaničevanja (tretji odstavek 158. člena KZ-1). Seveda pa mora biti ta namen zaničevanja jasno konkretiziran in razviden iz očitka v obtožnem aktu. Gre namreč za posebno okoliščino, zaradi katere resna kritika ali obramba svojih pravic preide v polje kaznivosti. Poleg tega pa mora sodišče pri tehtanju, ali so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja presojati zlasti še težo dejstev, o katerih govori obdolženec ter s tem povezano svobodo izražanja na eni strani ter težo posega v pravice drugega, to je v njegovo dostojanstvo. Poleg javnih funkcionarjev morajo po ustaljeni ustavnosodni praksi trpeti intenzivnejše posege v svojo čast in dobro ime tudi relativno javne osebe. Zato je treba šteti, da je kaznivo dejanje razžalitve javne osebe izvršeno le v primerih, ko se storilec o tej osebi izjavi še posebej grobo, napadalno oziroma žaljivo.
Pritožbeno sodišče je spremenilo le pravno opredelitev iz kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena KZ-1 v razžalitev po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1. Obsojenec pred izrekom sodbe ni bil seznanjen z možnostjo drugačne pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja in se tudi ni imel možnosti braniti pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo. Po ustavnosodni praksi mora biti kontradiktornost postopka zagotovljena tudi v postopku s pravnimi sredstvi. Ne gre samo za spremembo pravne opredelitve same po sebi, temveč se za storitev kaznivega dejanja po (spremenjeni) določbi za kaznivost zahteva dodaten zakonski pogoj, to je ravnanje z namenom zaničevanja. Inštančno sodišče je torej sprejelo odločitev, ki je temeljila na novi pravni oceni, z vidika katere so bila za odločitev pomembna druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ob potrebni skrbnosti ni navajala kot bistvene, zaradi česar gre za sodbo presenečenja. Povedano drugače, obsojenec te spremembe ni mogel pričakovati, prav tako pa se o spremenjeni pravni opredelitvi in zaničevalnem namenu ni imel možnosti izjaviti.
Sodišče bi moralo najprej ugotoviti ali šteje s strani obsojenca zatrjevana dejstva o zasebni tožilki za resnična, za tem pa presoditi ali je ravnal z namenom zaničevanja, torej o okoliščini subjektivne narave, ki kljub navajanju resničnih dejstev ne izključi protipravnosti. Ko se obstoj določenih za naslovnika neugodnih dejstev potrdi, je negativna vrednostna sodba samo sinteza oziroma logični sklep na podlagi danih dejstev. Šele za tem je mogoča presoja ali je dejanje storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1.
Pritožbeno sodišče svoje odločitve ne glede na spremenjeno kvalifikacijo ni obrazložilo. Sklicevalo se je le na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, kjer je prvostopenjsko sodišče na abstraktni ravni pojasnjevalo razliko med kaznivim dejanjem obrekovanja in kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve. S takšnim ravnanjem ni zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodbe kot procesnemu jamstvu poštenega sojenja. Res je sicer, da je zahtevana stopnja obrazloženosti sodb pritožbenega sodišča nižja, kot to velja za sodbe sodišča prve stopnje. Vendar to ne velja za primere, kot je obravnavani, ko pritožbeno sodišče posega v pravno opredelitev, ko torej ugotovi obstoj drugega kaznivega dejanja, po možnosti še obstoj ali večji pomen nekih okoliščin, ki pomenijo zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega je obdolženca (pravnomočno) spoznalo za krivega.
odreditev pripora - pravnomočen sklep o preiskavi - nepristranskost sojenja - pravica do izjave - načelo neposrednosti
V obravnavanem primeru je preiskovalna sodnica, ko je spoznala, da je stanje stvari v tej kazenski zadevi zadosti razjasnjeno, posredovala spise specializiranemu državnemu tožilstvu v pristojno odločitev (drugi odstavek 184. člena ZKP). S tem je bila kazenska preiskava končana in državno tožilstvo je imelo možnost po končani preiskavi vložiti obtožnico in v njej predlagati odreditev in podaljšanje pripora, ne glede na to, da sklep o preiskavi še ni bil pravnomočen. V zvezi s tem sta pomembni dve v teoriji kazenskega procesnega prava in sodni praksi utrjeni stališči:
‒ 1) z izdajo sklepa o preiskavi začne teči preiskava in s tem kazenski postopek kot sodni postopek. To pomeni, da pritožba zoper sklep o preiskavi nima suspenzivnega učinka, torej ne zadrži izvršitve sklepa, preiskovalni sodnik pa jo mora takoj predložiti v odločanje zunajobravnavnemu senatu in
‒ 2) preiskovalni sodnik ne izda formalnega sklepa o tem, da je preiskavo končal, temveč z dopisom pošlje spise državnemu tožilcu. Kazenska preiskava je torej, upoštevaje določbo prvega 0dstavka 184. člena ZKP končana, ko preiskovalni sodnik spozna, da je stanje stvari v preiskavi zadosti razjasnjeno in ko pošlje zbrano gradivo na pristojno državno tožilstvo.
Sodelovanje okrožne sodnice, ki ji je bila zadeva dodeljena v sojenje, pri odločanju o odreditvi pripora po vloženi obtožnici, ne predstavlja kršitve po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma da je pripor zoper obdolženca odredil zunajobravnavni senat, ki ni bil zakonito sestavljen.
Sodišče je obdolžencu dalo možnost izjaviti se o predlogu za odreditev pripora pred sodnico poročevalko v zunajobravnavnem senatu. S tem je zadostilo temeljnim jamstvom poštenega postopka iz 22. in 29. člena Ustave in 6. člena EKČP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00059946
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 12, 12/1, 67, 67/2, 70, 70/2. URS člen 29-2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6- 6/3-c.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - pravica do obrambe - obvezna formalna obramba - pravica do formalne obrambe - kršitev pravice - pravica do poštenega postopka - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje
Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je dokončano, ko storilec v okviru svojega prispevka pri nezakoniti migraciji tujcev le te prevzame v svoje vozilo in jih odpelje proti namembni destinaciji. Za izpolnitev zakonskega znaka "spravil čez ozemlje države" ni potrebno, da storilec spravi tujce čez celotno ozemlje države do druge namembne države, temveč je kaznivo dejanje dokončano že s samim premikom tujcev znotraj države.
Obsojenec enega od tujcev prevažal nepripetega v prtljažnem delu vozila, ki je zaprt prostor in ni namenjen prevozu ljudi. Po presoji Vrhovnega sodišča zgolj prevoz enega tujca v prtljažnem delu vozila, ki niti ni neprodušno ločen od potniškega dela vozila, ob odsotnosti drugih okoliščin (pomanjkanje zraka, večje število tujcev, nevarna vožnja, ipd.), ne predstavlja konkretne nevarnosti za poškodbo zdravja ali življenja te osebe. Ob izostanku dodatnih okoliščin je bila zato v obravnavani zadevi nevarnost za življenje in zdravje tujca le abstraktna.
Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča, se določbe o obvezni formalni obrambi (70. člen ZKP) ne raztezajo na zaslišanje priče kot nujno preiskovalno dejanje, temveč je ta obvezna šele od privedbe osumljenca na njegovo zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom. Ne glede na navedeno pa mora sodišče poleg splošnega smotra, ki ga zasleduje institut obvezne obrambe, to je v zagotovitvi čim večje subjektivitete v postopku, upoštevati konkretno situacijo oziroma okoliščine vsakega obravnavanega primera posebej, po presoji katerih bo lahko presodilo, ali je bil postopek pošten, predvsem z vidika enakosti orožij s tožilcem in siceršnje možnosti za učinkovito obrambo. Upoštevajoč vse okoliščine obravnavane zadeve - pridržanje osumljenca, ki je tujec ter pravno in jezikovno neuk, zaslišanje prič, katerih ponovno zaslišanje z veliko verjetnostjo več ne bo mogoče, do česar je tudi dejansko prišlo, izvedba zaslišanj (tik) pred izvedbo pripornega naroka v zadevi, v kateri je bila glede na obstoječo sodno prakso v podobnih primerih podana velika verjetnost, da bo zoper osumljenca odrejen pripor, formalna obramba pa je glede na predpisano kazen za obravnavano kaznivo dejanje obvezna še na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZKP od vročitve obtožnice dalje, po presoji Vrhovnega sodišča obsojencu s tem, ko mu ni bila zagotovljena obvezna formalna obramba pri izvedbi nujnih preiskovalnih dejanj, sodišče pa se je na tako pridobljene dokaze oprlo pri utemeljitvi obsojenčeve kazenske odgovornosti, ni bil zagotovljen pošten postopek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00059914
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 371, 371/1-11. ZDR-1 člen 136, 136/2.
kršitev temeljnih pravic delavcev - konkretizacija zakonskih znakov - višina prikrajšanja - plačilo plače - bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med izrekom in razlogi - nasprotje v izreku sodbe
Vrhovno sodišča RS je že v več sodbah pojasnilo, da s tem, ko v izreku sodbe niso navedeni posamezni mesečni zneski neplačanih prejemkov iz delovnega razmerja, ni podana kršitev kazenskega zakona, niti kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zadošča, da dejanski opis vsebuje navedbo o tem, katerim delavcem in v katerem obdobju posamezni prejemki iz delovnega razmerja niso bili plačani. Ugotovitev točne višine prikrajšanja posameznega delavca, ki je podlaga za odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev ali odvzemu premoženjske koristi, pa je predmet obrazložitve sodbe.
Skladno z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 lahko delodajalec svojo terjatev do delavca pobota s svojo obveznostjo plačila delavcu, vendar le na podlagi pisnega soglasja delavca, ki po tretjem odstavku istega člena ne more biti dano pred nastankom delodajalčeve terjatve.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - odgovor na predlog za podaljšanje - pravica do kontradiktornosti - pravica do obrambe - zagovornik
V situaciji, ko je bil brez predhodnega obvestila priveden na narok, na katerem naj bi se izjavil o predlogu za podaljšanje pripora, obdolžencu ni bila zagotovljena dejanska možnost priprave obrambe niti ni bil spoštovan primeren rok, da se pred narokom z gradivom seznani na način, da se bo lahko do njega opredelil.
Od priprtega obdolženca ni mogoče zahtevati, da o naroku za podajo izjave o predlogu za podaljšanje pripora obvešča svojega zagovornika.
opis dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - pravica do obrambe
Vložnik ima prav, ko (smiselno) zatrjuje, da le ustrezna individualizacija obsojenčevih ravnanj omogoča učinkovito izvrševanje pravic obrambe. Le dovolj določno navedena izvršitvena ravnanja, ki naj bi konkretizirala znake kaznivega dejanja, so lahko predmet spora v dokaznem postopku in s tem predmet sodnega odločanja.
ZKP člen 149b, 149b/1, 158, 158/1. ZObr člen 32, 32/3, 33, 33/3. URS člen 38.
pristojnost OVS za vodenje predkazenskega postopka - predkazenski postopek - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - namen ukrepa - izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrep - sorazmernost ukrepa - pravica do zasebnosti
Obveščevalno-varnostna služba je bila pristojna za vodenje predkazenskega postopka, saj se je obsojenki očitalo preslepitveno ravnanje v zvezi z uveljavljanjem povračila stroškov, ki so izhajali iz njene zaposlitve na MORS, kar predstavlja kaznivo dejanje, izvršeno v ministrstvu, pristojnem za obrambo, in torej spada med dejanja, za katera 158. člen ZKP ureja posebna pravila glede pristojnosti za vodenje predkazenskega postopka.
Ukrep, ki je bil zakonito odrejen na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP, ne pomeni neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov.
Zgolj zato, ker je operater posredoval tudi podatke, ki jih sodišče ni zahtevalo in ki niso bili v ničemer zlorabljeni, pridobljeni dokazi še niso nezakoniti.
Kaznivo dejanje po drugem odstavku 314. člena KZ-1 je kvalificirana oblika kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti v storitveni obliki. Kaznivo je tako načrtovanje, poskus ali izvršitev nevarnega dejanja z eksplozivom ali drugim nevarnim dejanjem ali sredstvom in to z namenom izsiljevanja, zastraševanja, prisiljenja k storitvi in podobno, pri katerem je ali bi lahko bila ogrožena varnost ljudi ali premoženje večje vrednosti. Ta poseben storilčev namen (izsiljevanje, prisiljenje, maščevanje ipd.) storilec izvrši z eksplozivom ali drugim nevarnim dejanjem ali sredstvom, kaznivo pa je že samo načrtovanje, kot pripravljalno dejanje, poskus dejanja in sama izvedba nevarnega dejanja. Zakonodajalec torej izenačuje pripravljalna dejanja, poskus in dokončano dejanje.
Pripravljalna dejanja pa so le tista ravnanja, ki predstavljajo zunanjo, objektivno zaznavno manifestacijo storilčeve odločitve, da bo storil kaznivo dejanje. Storilec si pripravlja sredstva za storitev, ustvarja možnosti in pogoje za storitev nameravanega kaznivega dejanja, pridobiva sodelavce, zasleduje žrtev, da bi spoznal njihove navade, organizira storitev in podobno. Pripravljalna dejanja morajo biti po ustavnoskladni razlagi vedno navzven zaznavna in preverljiva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00059922
KZ-1 člen 217, 217/1.. ZKP člen 371, 371/1-8.
opis kaznivega dejanja - konkretni opis dejanja - znaki kaznivega dejanja - nedovoljeni dokazi - kazenska ovadba kot dokaz
V konkretnem delu opisa kaznivih dejanj je navedeno, da obsojenec ni prejel nobene dokumentacije o lastništvu vozil, dele vozil, agregat in vozičke pa je pridobil brez ustreznih listin, računov in listin o izvoru lastništva. Zakonski znak, da je storilec vedel, da so bile stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, se zato ne nahaja samo v abstraktnem delu opisa kaznivih dejanj, temveč ga je sodišče prve stopnje v izreku sodbe opredelilo še z navedbo konkretnih objektivnih dejstev.
Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sodbe ter ustrezno navedlo, da ne gre za dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti. Pri presoji se je oprlo na rezultate ocene navedenih drugih dokazov in ne na obsojenčeve navedbe v kazenski ovadbi, ki jo je na glavni obravnavi prebralo, v sodbi pa njeno vsebino le povzelo ter jo s tem dejansko presojalo le kot dokaz v spoznavnem smislu, njeno vsebino pa v postopku šele dokazalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00059169
KZ-1 člen 197, 197/1, 197/2.. ZKP člen 178, 178/2, 178/5, 245, 344, 344/1, 385, 397, 397/1, 397/4.
šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - prepoved reformatio in peius - sprememba obtožbe - zavrnitev dokaznega predloga - ogled
V novem sojenju, ki je posledica (tudi) ugoditvi pritožbi tožilstva v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se ugotavljanje dejanskega stanja odpre na novo, sodišču pa se ni treba gibati v mejah vloženega pravnega sredstva, kot je Vrhovno sodišče že odločilo. Državni tožilec sme v ponovljenem postopku z obtožbo razpolagati kot v prvotnem sojenju, kar pomeni, da sme obtožni predlog tudi spremeniti sledeč merilom prvega odstavka 344. člena ZKP.
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 197. člena KZ-1 je moč izvršiti tako »na delovnem mestu« kot »v zvezi z delom«. Že višje sodišče se je ob opiranju na kazenskopravno teorijo opredelilo, da se inkriminacija šikaniranja »v zvezi z delom« lahko nanaša prav na aktivnosti v organizaciji delodajalca, na katerih je udeležba oškodovanca morebiti prostovoljna in se izvajajo v prostem času (primeroma službeni izleti ter zabave), so pa očitno v povezavi z delovnim mestom oziroma opravljanjem dela.
zahteva za varstvo zakonitosti - rok za vložitev - procesni rok - sodne počitnice / poletno poslovanje - nujne zadeve
Procesni roki v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost (tj. v nujnih zadevah), tečejo tudi v času poletnega poslovanja sodišč.
zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast
Določbo 559. člena ZKP, ki je v konceptualnem pogledu v okviru zahteve za varstvo zakonitosti izjema, je zato treba razlagati tako, da je bilo to izredno pravno uvedeno z namenom za odpravo posledic (krivic) v pravnomočnih sodbah, sprejetih na podlagi medvojnih in povojnih predpisov, tako da je bilo kazensko pravo zlorabljeno v politične namene. Vrhovno sodišče v svoji praksi doslej še ni obravnavalo „arhivskih“ zadev, kjer bi vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijali samo kazniva dejanja, storjena pred drugo svetovno vojno.
Kazniva dejanja, ki so jih po ugotovitvah pravnomočne sodbe izvršili obsojenci, v korist katerih generalni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, so bila storjena v času od leta 1931 do leta 1941, torej še pred drugo svetovno vojno. Glede na opis kaznivih dejanj, ki so bila povezana s poslovanjem Hranilnice in posojilnice na Jesenicah, registrirani zadrugi z neomejeno odgovornostjo, bi glede na sistematiko v Kazenskem zakoniku kraljevine Jugoslavije in njihovo umestitev v aktualnem pravu, ta sodila med kazniva dejanja zoper gospodarstvo in premoženje. Vložnik sicer v predlogu navaja, naj Vrhovno sodišče obsojence oprosti obtožbe za kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast, vendar pa je iz izpodbijane pravnomočne sodbe, kolikor se nanaša na obsojence, v korist katerih je bila vložena zahteva, razvidno, da so bili obsojeni za kazniva dejanja napravljanja lažnih listin, utaje in poskusa prevare, ki jih nikakor ni mogoče uvrstiti med kazniva dejanja, kot jih sicer samo v predlogu opredeljuje generalni državni tožilec. Vložnik glede na navedeno ni izkazal pravovarstvene potrebe za vsebinsko obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti, kar je temeljna procesna predpostavka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 19. ZUS-1 člen 40, 40/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZKP člen 522, 530, 530/3. ZKP-N člen 126, 131. ZUP člen 6,6/2. ZUS-1 člen 40, 40/3.
izročitev tujca - izročitev obdolženca tuji državi - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - odločanje po prostem preudarku - človekove pravice in temeljne svoboščine - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Pri določanju o izročitvi tujega državljana (osumljenca) tuji državi minister ni vezan na odločitev sodišča o izpolnjevanju pogoja iz 14. točke 522. člena ZKP.
Glede na novo materialnopravno stališče Ustavnega sodišča, da minister o izročitvi odloči po prostem preudarku, je tudi presoja zakonitosti te odločbe ministra s strani Upravnega sodišča omejena na presojo: ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Iz sklepa Ustavnega sodišča tudi izhaja, da je minister dolžan prosti preudarek ob upoštevanju javnega interesa uporabiti tako, da zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ustavno skladna razlaga zakonske podlage za izročitev torej pomeni, da v zadevah izročitev presoja po prostem preudarku obsega tudi preizkus morebitnih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Potreba po tem preizkusu in njegov obseg pa sta seveda odvisna od okoliščin vsakega primera posebej ter utemeljenosti in prepričljivosti navedb osebe, katere izročitev se zahteva.
Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ člen 13. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 22, 23, 29. ZBPP člen 1, 1/4, 7. ZKP člen 431, 431/1.
brezplačna pravna pomoč - predkazenski postopek - preiskovalna dejanja - sodni postopek - zaslišanje oškodovanca - pravica do brezplačne pravne pomoči po posebnem zakonu - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Enakopravnost iz prvega odstavka 1. člena ZBPP se nanaša na zagotavljanje sodnega varstva vsem enako, ne glede na njihov socialni položaj.
V okviru odločanja o obtožbi ni mogoče enačiti procesnega položaja domnevnega storilca (ki je subjekt in neizogibno tudi objekt odločitve o obtožbi) in procesnega položaja oškodovanca (na katerega se odločba o obtožbi ne more nanašati). Njuna pravna položaja v kazenskem postopku sta različna v vseh fazah kazenskega postopka. Obdolženčeva pravica do brezplačne pravne pomoči je v kazenskem postopku posebej varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe s pomočjo zagovornika, ki je bistveni element obdolženčeve pravice do poštenega sojenja.
Postopek posameznega preiskovalnega dejanja (zaslišanje) z vidika oškodovanca ni postopek sodnega uveljavljanja kakšne njegove pravice ali pravne koristi v smislu 1. člena ZBPP. Zaslišanje oškodovanca kot priče v postopku posameznega preiskovalnega dejanja namreč po naravi stvari ne pomeni uveljavljanja sodnega varstva pravic oškodovanca. Okoliščina, da to preiskovalno dejanje opravlja sodnik, pa ne spremeni pravne narave tega procesnega dejanja. To ne pomeni, da oškodovanci niso upravičeni do vseh potrebnih ukrepov zaščite, pomeni le, da niso upravičeni do brezplačne pravne pomoči po določbah ZBPP. Upravičenost do vseh oblik zaščite, ki jo morajo zagotavljati ne le policija in državni tožilec temveč tudi sodišče, namreč ni podlaga za dodelitev brezplačne pravne pomoči, razen kolikor je ta pravica določena na drugi pravni podlagi, kot npr. pravica do pooblaščenca po uradni dolžnosti ali v postopkih po ZPND. Da bi v obravnavanem primeru šlo za to obliko brezplačne pravne pomoči, pa Upravno sodišče ni ugotovilo, kaj takega ne izhaja niti iz navedb stranke z interesom v odgovoru na revizijo.
utemeljen sum - izročitveni pripor - "klasični" izročitveni pripor
Na podlagi četrtega odstavka 524. člena ZKP se v postopku izročitve smiselno uporablja drugi odstavek 202. člena ZKP, zato mora pisni sklep o priporu obsegati tudi obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora. Preiskovalni sodnik mora določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje.
Za obstoj utemeljenega suma v razlogih sklepa zadošča povzet opis tujcu očitanega kaznivega dejanja ter navedba dokazov, na podlagi katerih je sodišče v državi prosilki presodilo, da je zoper tujca podan utemeljen sum, da je storil očitano kaznivo dejanje.
konec teka roka za zastaranje - nastop pravnomočnosti - zastaranje kazenskega pregona - kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev
V primeru, da gre za samo eno kaznivo dejanje, delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku preprečuje nastop njene pravnomočnosti.
Tek roka za zastaranje kazenskega pregona preneha šele, ko je storilcu tudi kazenska sankcija pravnomočno izrečena.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - zamuda roka
Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa je pomembno le, ali je s sklepom sodišče presodilo vse ustavne in zakonske pogoje za pripor obdolženca in v izreku določno zapisalo, da je odločilo o obdolženčevem priprtju. V izpodbijanem sklepu sta sodišči opravili celovito in samostojno presojo utemeljenosti suma in pripornega razloga, ter se opredelili do vprašanja sorazmernosti in neogibnosti pripora. Enako je iz izreka izpodbijanega sklepa mogoče določno razbrati, da naj se obdolženca pripre. Zato je za zakonitost izpodbijanega sklepa povsem nepomembno, ali bi moralo sodišče zaradi prenehanja veljavnosti prejšnje odločbe o priporu tega kvečjemu ponovno "odrediti" z novim sklepom (in da torej ne bi smelo izreči, da se odrejeni pripor "podaljša"). Obdolženčev pravni položaj in obseg pravnih sredstev, ki so mu na voljo, ostaja nespremenjen.