KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00057316
KZ-1 člen 240.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - napotitev oškodovanca na pravdo - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - protipravno pridobljena premoženjska korist
Pravilo podjetniške presoje torej združuje tako izhodišča objektivne kot tudi izhodišča subjektivne narave. Med prva spada (i) presoja, ali je odločevalec odločal na podlagi (po obsegu in kakovosti) primernih informacij, (ii) presoja, ali je bila odločitev usmerjena v dobro družbe (ki mora biti objektivizirana, izhajajoč iz trenutka sprejemanja sporne odločitve), in (iii) presoja, ali so razpoložljive informacije kazale na izrazito tveganje pri posamezni poslovni odločitvi. V okviru izhodišč subjektivne narave, kot jih je razvila presoja v gospodarskopravnih zadevah, pa je treba presojati, (i) ali je odločevalca usmerjal lastni interes ali interes tretjih oseb, in (ii) ali je odločevalec ravnal v dobri veri. Z drugimi besedami, presoditi je treba, ali je odločevalec varoval interese principala, v tem primeru – gospodarske družbe.
Protipravno pridobljena premoženjska korist in premoženjsko oškodovanje na drugi strani se nujno ne prekrivata. Pri presoji premoženjskopravnih zahtevkov je treba upoštevati dinamiko obligacijskega razmerja, pri čemer so pri presoji civilnopravnih obveznosti upoštevna tudi pravno pomembna dejstva, ki so nastala po izvršitvi ravnanja in lahko civilno obveznost spreminjajo ali celo ukinjajo.
pravica do sojenja v navzočnosti - seja pritožbenega senata - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - kriteriji za presojo sojenja v nenavzočnosti pred sodiščem druge stopnje
Obdolženec (ki se lahko brani sam ali z zagovornikom) nima vselej pravice do sojenja v navzočnosti na pritožbeni stopnji, ampak je treba upoštevati značilnosti vsakega konkretnega postopka.
Določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je mogoče razlagati ustavnoskladno na način, da je treba pri ugotavljanju pogojev za izvedbo pritožbene seje najprej presoditi, ali poštenost postopka zoper obdolženca v konkretnem primeru narekuje, da se mu na pritožbeni stopnji sodi v navzočnosti, in nato - če je odgovor pritrdilen - v naslednjem koraku presoditi še, ali se je obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti (izrecno ali implicitno) odpovedal.
Opravičiti pomeni po ustaljeni praksi "navesti razloge, zaradi katerih se naroka ni oziroma ne bo mogel udeležiti in temu predložiti tudi ustrezna dokazila."
Vložniku zahteve za varstvo zakonitosti v primeru ugotovljenih kršitev ustavnih pravic ni treba izkazati njihovega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00057298
KZ-1 člen 135, 135/1.. ZKP člen 228, 228/1, 228/3, 241, 241/1.
grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - oškodovanec - zaslišanje priče - sugestivno vprašanje - kapciozna vprašanja
Konkretizacija obsojenčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj ter posledic pri oškodovancu, je zadostna. Oba dela opisa, tj. abstraktni in konkretni, je vselej treba vrednotiti v vzajemni povezavi, pri čemer je obsojenčev posebni namen v abstraktnem delu izrecno zatrjevan, razpozna(ve)n pa je tudi iz objektiviziranega konkretnega dela.
Oškodovanec kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je izključno naslovnik grožnje, čeprav je uresničitev te grožnje, kot jo je predočil storilec, usmerjena (tudi) v drugo, oškodovancu bližnjo osebo.
Drugače kot pri nespoštovanju prepovedi pri zaslišanju obdolžencev izpovedba priče, čeprav je slednji zastavljeno kapciozno ali sugestivno vprašanje, ne predstavlja nedovoljenega, tj. procesno neveljavnega dokaza. Problematičen del izpovedbe je lahko kvečjemu neverodostojen, kar sodi v sfero dokazne ocene verodostojnosti (izpovedbe) priče.
prenos krajevne pristojnosti - pritisk javnosti - civilna družba - javno izražanje mnenja
Javno izražanje stališč civilne družbe, ki je mogoče pred katerim koli slovenskim sodiščem, z vidika razumnega opazovalca ne ustvarja upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja.
Po določbi sedmega odstavka 392. člena ZKP, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Sodišče druge stopnje torej presoja le, ali so razlogi iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen oziroma podaljšan še podani, ali pa so se okoliščine od tedaj spremenile, kar zahteva presojo vpliva teh sprememb na obstoj pripornih razlogov. Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oz. podaljšanju pripora.
pripor - priporni razlog begosumnosti - okoliščine, ki utemeljujejo obstoj begosumnosti - tuje državljanstvo
Na strani obdolženca je podan tudi priporni razlog begosumnosti. Obdolženec je državljan Severne Makedonije, v Sloveniji ima zgolj dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga študija do konca septembra letošnjega leta, sicer pa z našo državo nima tesnejših vezi. Ob tem, ko je v Sloveniji soočen s kazenskim postopkom zaradi treh kaznivih dejanj, za katera so predpisane visoke zaporne kazni, je podana realna nevarnost, da bi na prostosti našo državo zapustil in se vrnil v svojo domovino, kjer živi njegova družina, zlasti starša, ki sta tudi tista, ki ga preživljata. S tem bi se izognil kazenskemu postopku, ki zoper njega teče v naši državi, saj Severna Makedonija skladno z določbo 1. točke 8. člena Zakona o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi (Ur. l. RS – mednarodne pogodbe, št. 11/97), svojih državljanov na izroča naši državi.
podaljšanje pripora po seji senata sodišča druge stopnje - begosumnost - podaljšanje pripora - pravnomočno končan kazenski postopek
Ker ob preizkusu pripornih razlogov po opravljeni seji sodišča druge stopnje kazenski postopek zoper obtoženca še ni bil pravnomočno zaključen, je podaljšanje pripora iz pripornega razloga begosumnosti dopustno.
Trditve o medsebojnih poznanstvih in prijateljevanju sodnikov z obdolženko in njeno družino ter v zvezi s sporom s predsednikom Višjega sodišča v Celju pa ostajajo na povsem pavšalni ravni, saj predlagateljica konkretnih primerov, iz katerih bi izhajalo, da gre za takšne odnose, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose in bi lahko vplivali na nepristranskost sodnikov, ne navaja. Predsednik sodišča pa nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov. Njegova funkcija sodi le na področje sodne uprave. Sodniki pri reševanju konkretnih zadev niso vezani na nikakršna navodila nadrejenih in so zavezani soditi po ustavi in zakonih.
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056816
KZ-1 člen 235, 249. ZKP člen 354, 354/1, 371, 371/1-11, 372, 372-1. ZDDV-1 člen 44, 45, 63, 63/1. ZDavP-2 člen 76.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - vrnitev davka - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - davčni postopek - kazenski postopek - dokazno breme - kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - poslovna listina - blanketna norma - obveznost vodenja poslovnih knjig - prekoračitev obtožbe - pravica do obrambe
Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se opira na prakso Sodišča Evropske unije, je za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV odločilno, da je zavezanec ob pridobitvi nepremičnine deloval z namenom opravljanja ekonomske dejavnosti. Zato je potrebno ugotoviti, ali so podane okoliščine, ki izključujejo takšen namen in torej kažejo, da zavezanec v zvezi s spornim poslom ni deloval kot davčni zavezanec. Relevanten pa je le položaj oziroma status davčnega zavezanca v trenutku pridobitve blaga in ne morebitna njegova kasnejša (drugačna) uporaba, na katero so vezani kasnejši popravki davka.
Tudi v obravnavani kazenski zadevi je moralo sodišče presojati, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin izhaja oziroma ali te (z gotovostjo) potrjujejo očitek obsojencema, da s predmetnima nepremičninama nista imela namena pridobivati obdavčljivih prihodkov, pa sta kljub temu računa za nakup teh nepremičnin navedla v seznamih prejetih računov, ki sta bila podlaga za obračun DDV na obrazcu DDV-O, ki ju je računovodkinja I. K. posredovala davčnemu organu preko portala e-Davki. Za presojo utemeljenosti tega očitka v kazenskem postopku (drugače kot v davčnem postopku) ni zadoščala ugotovitev opustitve davčnega zavezanca A. pri predložitvi pogodb ali drugih dokumentov, ki bi dokazovali namen opravljati obdavčljivo dejavnost v zvezi s predmetnima nepremičninama. Temveč je moralo sodišče v tem postopku pri presoji odsotnosti takšnega namena kot ga za odbitek vstopnega DDV predpisuje prvi odstavek 63. člena ZDDV-1 ugotoviti, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin obravnavanih poslov z gotovostjo izhaja, da je takšen namen izključen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056519
ZKP člen 394.
odločanje na seji pritožbenega senata - priznanje krivde - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sme sodišče druge stopnje dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na sojenju, spremeniti samo, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov. V sodbi I Ips 9821/2021 z dne 3. 2. 2022 je Vrhovno sodišče presodilo, da pomeni priznanje krivde po obtožbi posebno olajševalno okoliščino, ki dopušča uporabo omilitvenih določil, nikakor pa to ne pomeni, da gre za takšno okoliščino, ki bi vedno narekovala izrek omiljene kazni. Priznanje krivde je torej okoliščina, ki zgolj dopušča omilitev kazni, oziroma, drugače povedano, tudi v tem primeru velja fakultativnost uporabe omilitvenih določil.
Pritožbeno sodišče je torej pri presoji višine kazenske sankcije, poleg teže kaznivega dejanja, ki je razvidna že iz njegovega opisa v sodbi sodišča prve stopnje, drugače kot sodišče prve stopnje, presodilo olajševalno okoliščino, ki jo je sicer ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tej okoliščini je v okviru pravne presoje dalo drugačno težo, kar je vplivalo na izrečeno kazensko sankcijo. Pritožbeno sodišče s takšnim ravnanjem ni kršilo določbe 394. člena ZKP, instrukcijske maksime in načela materialne resnice, kot to neutemeljeno uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti.
Velik razpon predpisane kazni (od treh do petnajstih let zapora) sodišču omogoča ustrezno individualizacijo kazni, obsojencu pa je mogoče v skladu z določbo 50. člena KZ-1 kazen omiliti pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati in če sodišče ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00058211
KZ-1 člen 134, 134/1, 294, 294/1. ZKP člen 3, 3/2, 18, 18/1, 420, 420/1-3.
in dubio pro reo - hudodelsko združevanje - stek - indična sodba - dokazna ocena - dokazni standard - enotna uporaba prava
Spoštovanje zapovedanega razlikovanja med verjetnostjo krivde in prepričanjem v krivdo mora biti določno prepoznavno v razlogih sodbe in dokazni oceni, ki jo ti razkrivajo. Šele takšni razlogi prepričljivo sporočajo, da sodišče k odločanju ni pristopilo s predhodno oblikovanim stališčem o krivdi obdolženca, tj. z domnevanjem njegove krivde, in da je odločitev sprejelo ob upoštevanju zahtevanega dokaznega standarda.
Pravilo in dubio pro reo pri indičnih sodbah narekuje, da razlogi obravnavane sodbe razkrijejo individualizirano oceno spoznavnega prispevka vsakega posameznega indica pri ugotavljanju odločilnih dejstev, vključno s sklepom, ali in kako posamezen indic krepi ali šibi za obdolženca obremenilno obtožbeno tezo. Opustitev takšne individualizirane presoje izkazuje napačno razumevanje in s tem kršitev pravila in dubio pro reo.
Z naziranjem, da naj bi šlo med članstvom v hudodelski združbi in izvršitvijo kaznivega dejanja, zaradi česar je bila združba ustanovljena, za razmerje t. i. pravega steka, sta nižji sodišči brez razumnih razlogov odstopili od stališč v doktrini kazenskega materialnega prava ter od stališč Vrhovnega sodišča.
Če združba načrtuje kaznivo dejanje, bo njen član odgovarjal kot storilec izvršenega kaznivega dejanja, če bo pri njem sodeloval kot storilec ali udeleženec, ne pa še za kaznivo dejanje po prvem odstavku 294. člena KZ-1, po katerem bo odgovarjal le, če nato ne bo sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056334
KZ-1 člen 175, 175/1, 175/2.. ZKP člen 152, 152/1, 152/1-4, 155, 155/4.
zloraba prostitucije - izkoriščanje - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - obrazložitev odredbe - izzivanje kriminalne dejavnosti - pošten postopek
Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča je prepovedano pridobivanje koristi iz naslova prostituiranja drugih oseb in poseg v njihovo pravico do spolne samoodločbe, pri čemer v primeru ekonomskega izkoriščanja za obstoj kaznivega dejanja ni relevanten način pridobitve ali izplačila denarja.
Naknadna sodna kontrola ni namenjena vnovičnem ponavljanju vsebine tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti, kar sta nižji sodišči opravili in svojo odločitev v pravnomočni sodbi tudi zadostno in razumno obrazložili.
Z vidika jamstev poštenega sojenja je odločilno, da sta nižji sodišči trditve obrambe o izzivanju kriminalne dejavnosti vsebinsko preučili in ugotovili, da je šlo pri tajnem delovanju za pasivno pridobivanje informacij od obsojenca.
zahteva za preiskavo - specializirani oddelek - prenos stvarne pristojnosti - zahtevnost zadeve
Obravnavana zadeva po svoji zapletenosti, zahtevnosti in pomenu bistveno ne odstopa od zadev, ki jih obravnavajo sodniki rednih kazensko-preiskovalnih oddelkov. Relevantna dejanska in pravna vprašanja ne kažejo na večjo zapletenost zadeve, saj gre za tri osumljence v povezanem in enostavnem dejanskem stanju. Poleg tega državna tožilka predlaga zaslišanje štirih prič. Tudi stopnja zahtevnosti zadeve ni takšna, da bi se morala obravnavati na specializiranem oddelku, ker zadeva nima kakšnih procesnih posebnosti.
nedovoljeni dokazi - kolizija ustavnih pravic - dokazi, pridobljeni s strani oškodovanca
Zgolj z jezikovno razlago določbe 18. člena ZKP ni mogoče najti razlikovanja med položaji, kadar so ustavne pravice pri pridobivanju dokazov kršene s strani državnih organov in položaji, ko so kršene s strani posameznikov. ZKP namreč prepoveduje opiranje sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo, ne določa pa, kdo je takšne dokaze pridobil. Kadar sta pri pridobivanju dokazov s strani posameznikov neposredno ogroženi dve ustavni pravici in sicer določena ustavna pravica obdolženca na eni in določena ustavna pravica oškodovanca na drugi strani, je po utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama. Rezultat takšnega tehtanja, v skladu z načelom sorazmernosti, lahko pomeni, da poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni njene kršitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056490
KZ-1 člen 91.. ZZUSUDJZ člen 3.
čas storitve kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Čas storitve novih kaznivih dejanj oziroma zadnjega fakta, ki je povzročil pretrganje zastaranja, ki je v sodbi opredeljen z navedbo „med aprilom 2006 in decembrom 2010“, je treba razlagati v korist obsojenca na način, da navedba datuma „do decembra 2010“ pomeni, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno prvega dne v mesecu decembru 2010.
Pritrditi gre zahtevi, da je bil tek roka za zastaranje kazenskega pregona zadržan le v času prvič razglašene epidemije (29. 3. 2020 – 31. 5. 2020), ne pa tudi v času, ko je bila epidemija razglašena drugič (20. 11. 2020 – 31. 1. 2021).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00055670
KZ-1 člen 59, 59/1, 59/2. ZKP člen 285.č, 285.č/6.
pošten postopek - priznanje krivde - predobravnavni narok - vezanost sodišča na kaznovalni predlog - kaznovalni predlog državnega tožilca - preklic pogojne obsodbe - fakultativni preklic - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde
V situaciji fakultativnega preklica pogojne obsodbe (drugi odstavek 59. člena KZ-1) zakonitost odločitve oziroma pravilna uporaba materialnega prava ne zahteva preklica, pač pa gre za vprašanje potrebnosti oziroma ustreznosti preklica pogojne obsodbe. Če je državni tožilec obtrožbo na predobravnavnem naroku dopolnil tako, da je predlagal, naj sodišče pogojnih obsodb ne prekliče, je slednje v situaciji fakultativnega preklica pogojne obsodbe na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP na tak predlog vezano, saj če gre za sodbo na podlagi priznanja krivde ne sme izreči strožje kazenske sankcije od predlagane.
nepristranskost sodnika - videz nepristranskosti - priznanje krivde - predobravnavni narok - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - sostorilstvo
Vrhovno sodišče je ob upoštevanju prakse ESČP že zavzelo stališče, da zgolj prepis opisa kaznivega dejanja iz obtožnega akta v prejšnji sodbi še ne predstavlja okoliščine, ki bi sama po sebi vzbujala dvom v nepristranskost sodišča oziroma predsednice senata, kolikor je vključitev njihovih ravnanj neogibna za odločitev o krivdi v predhodnih postopkih, upoštevajoč, da morajo sodišča pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje. Pri tem pa se mora sodišče v sodbi izogibati stališčem o krivdi soudeležencev, ki niso neizogibna za odločanje o krivdi soobdolžencev. Zato je treba v opisih dejanj, kjer je to mogoče, tistega, ki krivde ne priznava, označiti le toliko, kolikor je to nujno potrebno za presojo krivde tistega obsojenca, ki krivdo priznava. Tozadevno je zaradi zagotovitve čim bolj jasnega in nedvoumnega pomena izreka treba izrecno navesti, da se bo obtožencem, ki krivde niso priznali, sodilo v ločenem postopku, zanje uporabiti pogojni glagolski naklon in jih anonimizirati.
Opis dejanja v izreku sodbe, ki vsebuje prepis očitkov iz obtožnega akta tudi glede drugih sostorilcev, je treba razumeti v okvirih priznanja krivde obtoženca, ki je to podal le zase in glede njemu očitanega ravnanja. V tem obsegu sodišče opravi tudi presojo priznanja.
Odločilna za presojo vnaprejšnje opredeljenosti razpravljajoče sodnice, ki je sprejela priznanje krivde oziroma sporazum o priznanju krivde glede enega od sostorilcev, nato pa je odločala še o krivdi drugih, je tudi upoštevajoč prakso ESČP vsebinska povezanost očitkov sostorilcem. Priznanje krivde v začetni fazi postopka ima za sodišče res večjo spoznavno vrednost kot v njegovih kasnejših fazah, ko sodišče že izvede nekatere dokaze. Vendar pa je dejstvo, da je priznanje podano v začetni fazi postopka, za presojo nepristranskosti sodnika lahko pomembno le, če to hkrati predstavlja tudi relevantno spoznavno vrednost glede kazenske odgovornosti soobtoženca in zato sprejem priznanja krivde zahteva ali predvideva tudi opredeljenost sodnika glede krivde soobtoženca.
Vrhovno sodišče lahko podaljša pripor obdolžencu zaradi izvedbe dokazov glede kaznivih dejanj iz drugega odstavka 205. člena ZKP, ne pa tudi glede drugih kaznivih dejanj. Drugačna razlaga bi pomenila nedovoljen obid navedene zakonske norme.
odreditev pripora - nujna navzočnost - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - zagotovitev navzočnosti obtoženca na obravnavi - obvezna navzočnost obtoženca na glavni obravnavi
Ker se obtoženec na vabilo sodišča le enkrat ni odzval, kljub temu, da je bil pravilno vabljen, odreditev pripora ni bila nujna, predvsem, ker je ravno v vabilu na obravnavo, razpisano za dne 16. 3. 2022, sodišče obtožencu sporočilo, da v določenih primerih njegova navzočnost na obravnavi ni nujna. Tretji odstavek 307. člena ZKP namreč sodišče pooblašča, da opravi obravnavo ob izostanku obtoženca v primeru, če je navzoč njegov zagovornik in če je bil pred tem že zaslišan. Kot torej izhaja iz vabila, obtoženec ni bil seznanjen z možnostjo odreditve pripora.
Presoja možnosti vpliva nedovoljenega dokaza na sodnikovo odločitev je dejansko vprašanje, ki se v vsakem posameznem primeru ugotavlja glede na vsebino samega dokaza. Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, pa je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev.