Presoja oškodovančeve spravljenosti v podrejen položaj ni odvisna le od storilčevega (ponavljajočega se ali po intenzivnosti odstopajočega enkratnega) ravnanja, temveč tudi od drugih okoliščin, v katerih je storilec ravnal oz. okoliščin, v katerih se je oškodovanec zaradi takšnega ravnanja znašel.
Obsojenčevo ravnanje je treba kljub zožitvi na začasno okvaro oškodovančevega zdravja še vedno pravno opredeliti (kvalificirati) po navedenem prvem odstavku 122. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku 135. člena KZ-1, v katerem t.i. materialna ali poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno ni določena in je storilcu ni treba dokazati. Kakor hitro pa je takšna posledica storilcu dokazana, njegovo ravnanje presega zakonski opis kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in ga je treba zaradi razmerja specialnosti pravno opredeliti po zakonskem opisu tistega kaznivega dejanja, v katerem je poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno določena.
Vse kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so povezane z razlogi sodbe, se morajo, razen ko sodba nima nobenih razlogov, nanašati na odločilna dejstva iz opisa dejanja v izreku sodbe.
Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da drugi odstavek 199.a člena ZKP hišni pripor veže na objekt obdolženčevega stalnega ali začasnega prebivališča, zgolj izjemoma pa se lahko prestaja tudi v javnih ustanovah za zdravljenje in oskrbo. Hišnega pripora pa ni mogoče odrediti v ustanovah, v katerih veljajo posebni režimi, med katere sodi tudi Azilni dom v Ljubljani.
Vrhovno sodišče opozarja, da v skladu s 25. členom Ustave pravica do pravnega sredstva pomeni, da mora biti vsakomur zagotovljena pravica izpodbijanja oblastne odločitve, vendar se po nastopu pravnomočnosti ta ustavna pravica izčrpa. Iz 25. člena Ustave tako izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega postopka.
Z delno spremembo odločitve sodišča prve stopnje po višjem sodišču je odločitev o predlogu okrožnega državnega tožilca za odreditev pripora obtožencu postala pravnomočna. S tem je bila izčrpana pravica do pravnega sredstva obtoženca zoper navedeno odločitev, obtožencu pa je bila tekom postopka omogočena pravica do dvostopenjskega odločanja.
Tudi dopis našega državnega organa (depeša), ki v prevodu povzema vsebino zaprosila tuje države, je lahko zadostna podlaga za odločanje o začasnem priporu, zaradi česar izostanek prevoda priložene tiralice v slovenski jezik v tej fazi postopka ni nujno ovira za odločanje o priporu.
Določba petega odstavka 157. člena ZKP določa (le), da lahko pridržanje po drugem odstavku tega člena traja največ oseminštirideset ur, pri čemer jezikovna razlaga navedenega pravila ne izključuje možnosti, da policija osumljenca po pridržanju izpusti na prostost ter ga nato znova iz enakih razlogov pridrži.
Po sodni praksi ESČP zagotavljanje pripornikove udeležbe v postopku preko videokonference samo po sebi ni v nasprotju s 6. členom EKČP, (i) če zasleduje legitimen cilj in (ii) če je izvedeno na način, ki obrambe ne postavi v občutno slabši položaj nasproti tožilstvu. Legitimni cilji so lahko zagotavljanje javne varnosti, varovanje pravic oškodovancev in prič ter zagotavljanje sojenja v razumnem roku in s tem povezanega rednega reševanja pripada zadev. Obramba ni postavljena v občutno slabši položaj, če je priporniku omogočeno vidno in slušno spremljanje dogajanja na naroku, sodišču, strankam in drugim udeležencem pa na enak način omogočena zaznava pripornika, ter če je priporniku omogočen zaupen posvet z zagovornikom.
V dokaznem položaju, ko si nasproti stojita le obdolženčev zagovor in oškodovančeva izpovedba, mora sodišče posebej skrbno obrazložiti, zakaj verjame oškodovančevi izpovedbi in ne zagovoru, pri čemer si mora prizadevati, da dokazne zaključke, če je to le mogoče, preverja tudi s kontrolnimi dokazi. V obravnavani zadevi je odločilno, da je sodišče glede vseh kaznivih dejanj razpolagalo z najmanj enim neposrednim dokazom (izpovedbo oškodovanca), ki ga je lahko dokazno ocenilo skladno z zahtevami 355. člena ZKP, zato ne drži navedba vložnikov, da je sodišče eno dejanje utemeljevalo z drugim. Dopustno pa je, da je sodišče pri ocenjevanju posameznih izpovedb upoštevalo tudi sliko, ki jo je pokazal dokazni postopek kot celota.
V Zakonu o kazenskem postopku ni določbe, ki bi narekovala drugačno štetje rokov v primeru, da je obdolžencu sodba vročena dvakrat. Zato velja splošno pravilo prvega odstavka 87. člena ZKP, da se roki, ki so določeni v zakonu, ne smejo podaljšati. Pravno relevantna je zgolj prva vročitev odločbe, saj rok za vložitev pritožbe ni podaljšljiv. Z njegovim iztekom, če pritožba ni vložena, nastopi pravnomočnost.
Ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da je bilo o tem delu obsojenčevega ravnanja že pravnomočno razsojeno v prekrškovnem postopku, saj je bil v okviru prekrškovnega postopka obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še preostali del. Kršitev načela ne bis in idem torej ni podana, saj se obsojencu v kazenskem postopku ne očita identična stvar, kot se mu je očitala v okviru prekrška zoper javni red in mir.
V obravnavanem primeru ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe napačno oziroma očitno protispisno navedlo, da oškodovanka v preiskavi ni izpovedovala, čeprav je bila v resnici zaslišana, predstavlja bistveno neskladje med dejanskim stanjem in razlogi sodbe.
Obravnavana situacija, ki zajema kvalificirano obliko očitanega kaznivega dejanja, je drugačna, saj relevantna določba po drugem odstavku 307. člena KZ-1 (ne glede na to, da se sklicuje na prvi odstavek 307. člena KZ-1) obsega dodatni razlikovalni element - v tem primeru hrambo "velike količine" prepovedanega orožja - katerega prekršek po 19. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 ne vsebuje, zato o prekrivanju s prekrškom po tej določbi že iz tega razloga ni mogoče govoriti. Določbi prvega in drugega odstavka 307. člena KZ-1 tudi nista v takšni povezavi, da bi morebitna neustavnost prvega odstavka nujno vplivala na neustavnost drugega odstavka po tem členu, sicer pa vložnik s tem v zvezi v zahtevi ne ponudi prav nobene argumentacije.
Nadomestna izvršitev kazni zasleduje enak namen kot odlog oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe. Iz tega razloga je v vsakokratnem primeru mogoče uporabiti le enega od navedenih institutov, ne pa oba kumulativno, saj že vsak od njiju uresniči želeni cilj. Ker bo s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bilo ugodeno predlogu zagovornice za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, že preprečen odvzem prostosti, se predlogu zagovornikov le delno ugodi in izvršitev pravnomočne sodbe odloži do pravnomočnosti navedenega sklepa.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora pristojni organ za BPP pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči za postopke, ki niso zajeti v 7. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči, tj. se ne vodijo pred sodiščem ali organom za poravnavanje - kot je zaslišanje osumljenca pred policijo - odločati o obstoju vsebinskega pogoja po 24. členu ZBPP?
V primeru odločanja o stroških za zagovornika po pooblastilu gre za odločanje o pravici obdolženca, v primeru odločanja o stroških zagovornika po uradni dolžnosti pa za odločanje o pravici zagovornika.
Upravičenost do povrnitve stroškov za strokovnega pomočnika obrambe je odvisna od presoje konkretnih relevantnih okoliščin, ali so bili stroški potrebni za izvajanje obrambe.
Sodelovanje prejemnika koristi (tretje osebe) je v primeru sklenitve sporazuma o priznanju krivde v omejenem obsegu - kolikor ga prima facie presoja sodišča omogoča in v kolikor je položaj prejemnika koristi že znan - treba zagotoviti že v fazi predobravnavnega naroka, pred odločitvijo sodišča o sprejemu ali zavrnitvi sporazuma o priznanju krivde. Ne glede na navedeno pa je z vidika položaja prejemnika koristi v kazenskem postopku kot celoti pomembno zlasti, da ima prejemnik koristi v takšnih primerih, ko glavna obravnava ni izvedena, v določenem - glede na okoliščine primera možnem obsegu - možnost uveljavljati jamstva iz 500. člena ZKP (vsaj) na naroku za izrek kazenske sankcije. Pri tem je ključnega pomena, da ima sodišče tudi na naroku za izrek kazenske sankcije - v kolikor bi na podlagi izjave in dokaznih predlogov prejemnika koristi presodilo (v smislu prima facie presoje), da je že sprejeto priznanje krivde omajano - možnost preklicati oziroma spremeniti predhodno sprejet procesni sklep o sprejetju sporazuma o priznanju krivde; nanj namreč ni nepreklicno vezano.
Ob upoštevanju standardov, ki sta jih vzpostavili ESČP in SEU, je dobrovernost tretjih oseb kot prejemnikov protipravne premoženjske koristi - s tem pa tudi povezava s kaznivim dejanjem oziroma razmerje med ravnanjem tretjih oseb in kaznivim dejanjem - pomemben element, ki ga je, ne glede na to, da 75. člen KZ-1 tega izrecno ne določa, treba upoštevati v sklopu presoje sorazmernosti posega v lastninsko pravico.
Odkritje prepovedane droge, ki je bila s strani obsojenega odvržena na odprt javni prostor in zavarovanje le-te pred izvedbo hišne preiskave, predstavlja policijsko opravilo, ki temelji na neposredni zaznavi policistov po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol).
Obsojenec se je s tem, ko je skozi okno stanovanja na javni odprt prostor - parkirišče stanovanjskega bloka - odvrgel PVC vrečko s prepovedano drogo, na zunaj zaznaven način v zvezi s tem predmetom odrekel jamstvom, ki se izpeljujejo iz ustavnega koncepta upravičenega pričakovanja zasebnosti. Zaradi njegovega ravnanja, ki je policiji omogočilo pridobitev prepovedane droge v okviru policijskega opravila zgolj s površinsko zaznavo javnega prostora, je odpadla zahteva po sestavi zapisnika o zasegu, kot tudi po obveščanju preiskovalne sodnice o zaznani prepovedani drogi.
Kršitev pravice do uporabe jezika v postopku preraste v kršitev ustavne pravice iz 62. člena Ustave, če je bil obdolženec zaradi tega prikrajšan pri uresničevanju kazensko-procesnih jamstev iz 29. člena Ustave, splošnega ustavno-procesnega jamstva iz 22. člena Ustave ali kakšnega drugega procesnega jamstva ustavne ravni do te mere, da ni več mogoče govoriti o poštenosti postopka.
Psihiatrična eksploracija ni zaslišanje v smislu procesnih določb kazenskega postopka, ampak se z njeno pomočjo izvedenec opredeli do strokovnih vprašanj. Obdolženec tako ni dokazni vir glede očitanega kaznivega dejanja, ampak je vir podatkov, ki jih izvedenec potrebuje za opravo izvedenskega dela, kar lahko obdolženec zavrne. Za opisano psihiatrično obravnavo v prvi vrsti veljajo pravila medicinske stroke in deontologije.
Pravno zmotna je navedba, da obdolženec ne more dati obljube, da ne bo zapustil prebivališča, če nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Takšno stališče prihaja v navzkrižje z določbami Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), ki sodišču omogočajo, da drugi državi članici EU posreduje v priznanje in izvršitev odločbo, s katero je obdolžencu izrečen nadzorni ukrep, ki nadomešča pripor (vključno z zavezo obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča), kar torej pomeni, da je izrekanje tovrstnih (priporu alternativnih oziroma milejših) ukrepov mogoče tudi, če se obdolženec nahaja v drugih državah članicah EU.
Če sodišče presodi, da je pripor neogibno potreben ukrep, se v razlogih sklepa ni dolžno obrazloženo opredeliti do prav vsakega ukrepa iz prvega odstavka 192. člena ZKP.
Elektronski oziroma digitalni podatki so po svoji naravi lahko prenosljivi in izjemno občutljivi na manipulacije ter neopazno spreminjanje ter brisanje. Za razliko od fizičnih dokumentov, kjer so sledi posegov pogosto zaznavne, je elektronske zapise zaradi njihove digitalne oblike mogoče spreminjati ali uničiti, ne da bi za seboj pustili očitne sledi. Ravno zaradi takšne narave podatkov za odreditev ali podaljšanje pripora, s katerim se skuša zagotoviti varnost in integriteto digitalnih podatkov za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zadošča že nižja stopnja verjetnosti njihovega spreminjanja, brisanja oziroma uničevanja, kot v primeru, ko je pripor odrejen za preprečevanje vplivanja na priče, udeležence, prikrivalce oziroma zaradi nevarnosti uničevanja fizičnih oziroma materialnih sledov kaznivega dejanja.
V primerljivi zadevi je bilo že pojasnjeno, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora vezano na predlog državnega tožilca glede domnevnega kaznivega dejanja, domnevnega storilca in predlagani priporni razlog, ni pa vezano na dejstva in dokaze, s katerimi tožilec utemelji svoj predlog in sme svojo odločitev podpreti tudi z drugimi dokazi in podatki iz spisa, kar posledično pomeni, da sklicevanje predlagatelja na pravnomočne odločbe sodišč (kamor sodijo tudi pravnomočni sklepi o odreditvi in podaljšanju pripora) ne more biti razlog, da se predlog ne bi vsebinsko presojal. Državni tožilec se je v obravnavani zadevi s sklicevanjem na pravnomočne sklepe o priporu opredelil do obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj, obenem pa obrazložil tudi razloge, ki po njegovi oceni kažejo na priporne razloge ter na neogibnost pripora. Obrazložitev predloga je v tolikšni meri preverljiva, da je obdolžencem in njihovim zagovornikom omogočala, da se o njem izjavijo, Vrhovnemu sodišču pa, da lahko predlog vsebinsko presoja.
Nasprotovanje zagovornikov podaljšanju pripora iz razloga koluzijske nevarnosti, ker naj bi predlog temeljil le na digitalnih dokazih, ki so bili že zavarovani, morebitni nezavarovani pa da niso identificirani, se pokaže kot preuranjeno in tudi kot neutemeljeno. Četudi so bile v hišnih preiskavah elektronske naprave zasežene, elektronski podatki na teh napravah pa zavarovani, ne gre prezreti domnevne uporabe naprednih digitalnih storitev za izvrševanje očitanih kaznivih dejanj, zlasti oblačne storitve, ki uporabnikom omogočajo dostop tudi iz drugih elektronskih naprav. Ravno zaradi slednjega zagovornik obdolženega B. B. ne more uspeti z izpostavljanjem izpovedbe koordinatorja s psevdonimom WING 1, da je slednji potrdil, da so vsi zaseženi elektronski podatki zavarovani, saj je izpovedal tudi, da se ti podatki zaradi njihove velike količine še vedno vrednotijo, zaradi česar zato (še) ni mogoče zaključiti, da ti predstavljajo vse dokaze, na katere obdolženci nimajo več vpliva.
Za razliko od fizičnih dokumentov, kjer so sledi posegov pogosto zaznavne, je elektronske zapise zaradi njihove digitalne oblike mogoče spreminjati ali uničiti, ne da bi za seboj pustili očitne sledi. Ravno zaradi takšne narave podatkov za odreditev ali podaljšanje pripora, s katerim se skuša zagotoviti varnost in integriteto digitalnih podatkov za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zadošča nižja stopnja verjetnosti njihovega spreminjanja, brisanja oziroma uničevanja, kot v primeru, ko je pripor odrejen za preprečevanje vplivanja na priče, udeležence, prikrivalce oziroma zaradi nevarnosti uničevanja fizičnih oziroma materialnih sledov kaznivega dejanja.
Sodna praksa je ustaljena v stališču, da se sme odločba o kazenski sankciji v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati samo, če je z njo prekršen zakon (prvi odstavek 420. člena ZKP), denimo v primeru, če sodišče prekorači pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), medtem ko Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene.
Četrti odstavek 120. člena ZKP jasno določa, da se v primeru, če ima obdolženec zagovornika, pisanja vročajo zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP, pri čemer v takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve.
V obravnavanem primeru za presojo pravočasnosti pritožbe ni relevantna okoliščina, da je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil zagovornik, ki ga je obsojenec pooblastil šele po vročitvi sodbe. Ker je imel obdolženec ob razglasitvi sodbe in ob njenem vročanju zagovornika, se je sodba sodišča prve stopnje z obrazložitvijo vročala tako obdolžencu kot tudi navedenemu zagovorniku, rok za vložitev pravnega sredstva pa je skladno s četrtim odstavkom 120. člena ZKP tekel od zadnje vročitve.
Upravičenci do pritožbe lahko med pritožbenim rokom s pravnimi sredstvi prosto razpolagajo na način, da jih večkrat vložijo ali umaknejo, pri čemer se pravica do pritožbe ne izčrpa v primeru, ko je vloženo pravno sredstvo umaknjeno. Procesna situacija je v tovrstnih primerih drugačna kot denimo v primeru umika zasebne tožbe ali predloga za pregon, ko ZKP izrecno predpisuje, da oškodovanec in zasebni tožilec v primeru umika predloga za pregon ali zasebne tožbe izgubita pravico, da ju vnovič podata (tretji odstavek 57. člena ZKP). V postopku s pritožbo so procesna pravila drugačna, saj imajo upravičenci do pritožbe pravico, da se pritožijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 366. člena ZKP), pri čemer zakon ne določa, da pritožbe v primeru njenega umika v zakonsko določenem roku ne bi smeli ponovno vložiti.