Ustava v 30. členu določa, da ima, kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu. Navedeno pomeni, da država odgovarja za škodo, ki jo je utrpela oseba, ker ji je bila prostost sicer odvzeta zakonito, a je bil nato kazenski postopek zoper njo ustavljen. Gre za javnopravno odškodninsko odgovornost države za škodo, ki ne izhaja iz protipravnega izvajanja oblasti oziroma za odškodnino za odvzem prostosti, ki je bil kljub zakonitosti postopka neutemeljen. Pravica do odškodnine iz tega naslova je izraz človekove pravice do osebne svobode (prostosti) in je tudi konvencijsko zagotovljena (3. člen Protokola št. 7 k EKČP).
Po prvem odstavku 538. člena ZKP ima pravico do odškodnine tisti, ki je bil neupravičeno obsojen ali mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost, torej fizična oseba. Za zahtevke po določbah XXXII. poglavja ZKP je izključena aktivna legitimacija družbe.
V času storitve kaznivih dejanj iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je veljal KZ-1, ki je po prenovi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah (Ur. l. RS, št. 9/11 z dne 14.11.2011) v prvem odstavku 170. člena določal kot kaznivo tisto ravnanje, pri katerem je storilec prisilil osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenem spolnem ravnanju tako, da je uporabil silo ali da ji je zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri takšnem zakonskem opisu bistvo uporabljene sile ni bilo v njeni vsebini oz. specifičnosti, temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača.
Po opisu dejanja v 1. točki drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je bila vsebina uporabljene sile v teži obsojenčevega telesa, ko je legel na oškodovanko in se ta ni mogla osvoboditi, v 2. točki tega dela izreka pa v obsojenčevem predhodnem nasilnem naslonu oškodovanke na ploščice v kopalnici in s pritiskom njenega telesa ob ploščice. Da pri takšnih opisih uporabljena sila ne bi bila podana, je zmotno, kot je zmotno vložničino zatrjevanje, da oškodovanka po opisani uporabi sile, v spolno občevanje ni bila prisiljena. Že zato, ker gre v obeh primerih za grobo silo, ki je po opisih oškodovanki bodisi onemogočila, da se je te sile osvobodila, ali da se zaradi sile ni mogla premikati, čemur je takoj nato sledilo še spolno občevanje.
Res je, da je po 29. členu Ustave in tretjem odstavku 6. člena EKČP posamezniku zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in res je, vložničin dokazni predlog ni bil brez obrazloženih podlag. Toda navedeni zagotovili še ne ustvarjata dolžnosti sodišča, da mora, čeprav procesno popolnemu dokaznemu predlogu, brezpogojno slediti. Odločilna je še vsebina dokaznega predloga, ki jo sodišča, skladno s sodniško neodvisnostjo iz 125. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, po prvem odstavku 18. člena ZKP prosto presojajo. Posledica je, da sta pozitivna in negativna odločitev o dokaznem predlogu enakovredni, le da je treba slednjo po sedmem odstavku 364. člena ZKP posebej obrazložiti.
Razlogi o odločilnih dejstvih v drugostopenjski sodbi praviloma ne morejo biti navedeni na način, kot v prvostopenjski sodbi. To je posledica razlike o predmetu odločitve in načinu obravnavanja zadeve, ko sodišče prve stopnje odloča o obtožbi tako da po prvem odstavku 355. člena ZKP opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, nakar mora po sedmem odstavku 364. člena ZKP določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali za nedokazana in iz katerih razlogov. Sodišče druge stopnje ne odloča o obtožbi, temveč o pritožbi ter z izjemo obravnave po prvem odstavku 380. člena ZKP, na seji, na kateri se dokazi ne pretresajo. Zgradba in zlasti vsebina drugostopenjske sodbe sta v tem primeru različni in ju je kot takšni treba presojati z vidika že obravnavane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka, 371. člena ZKP, kot z vidika zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 395. člena ZKP.
V skladu z ustaljeno ustavno sodno presojo ima predpis povratne učinke tedaj, 1) ko je začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, 2) ko je začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme. V spornem primeru pa gre za vprašanje dokazne aktivnosti pravdnih strank - porazdelitve dokaznega bremena, in ne za neustavno povratno učinkovanje zakonske določbe iz prvega odstavka 155. člena Ustave.
Lahko pa bi ustavno neskladna razlaga obravnavanih zakonskih določb (drugega odstavka 5. člena in prvega odstavka 27. člena ZOPNI) povzročila kršitev revidentove ustavne pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Vendar v konkretnem primeru ni tako. Obrnjeno dokazno breme v predmetni zadevi v zvezi z dokazovanjem zatrjevanih že v preteklosti pridobljenih virov za poplačilo nepremičnine za toženca ni bilo pretežko. To v konkretnem primeru izkazuje že njegova dokazna aktivnost. Dokaznega bremena iz prvega odstavka 27. člena ZOPNI ni zmogel. Sodišči prve in druge stopnje sta upoštevaje okoliščine primera navedeni ustavno skladni zakonski določbi pravilno razlagali oziroma uporabili, v skladu z njunim jasnim jezikovnim (besedilnim) pomenom. Glede na obrazloženo ju nista razlagali ustavno neskladno, oziroma kot še očita revident - premalo restriktivno.
Vrhovno sodišče je v reviziji izpodbijano pravno presojo obstoja domnevne baze preizkusilo na podlagi treh kriterijev: višine pogodbene vrednosti predmetnega premoženja in višine upoštevnega vira za plačilo kupnine ter matematične razlike med njima. Razlika med navedenima pogodbeno vrednostjo in toženčevimi dohodki v obdobju od 29. 11. 2021 do 31. 12. 2013 kot edinimi pravno upoštevanimi dohodki, ne le da presega znesek 50.000,00 EUR, ki je določen kot mejnik za začetek postopka (3. člen ZOPNI), temveč predstavlja kar več kot enkrat višji znesek do ugotovljene vrednosti sporne nepremičnine. Znaša 55.000,00 EUR, torej predstavlja več kot polovico vrednosti kupnine, in pomeni tudi absolutno vrednostno precejšen znesek. Vrhovno sodišče tako soglaša z izpodbijano odločitvijo, da je razlika med zneskoma 100.000,00 EUR (višina kupnine) in 45.275,03 EUR, ki je ugotovljen kot edini vir kupnine, nesorazmerna, kar omogoča ugotovitev, da je bilo sporno premoženje pridobljeno na nezakonit način.
Obsojenca sta Mariborski razvojni agenciji predložila neresnične podatke (fiktiven račun in fiktivne transakcije), pomembne za odobritev nepovratnih sredstev, kar je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti. Takšen opis dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja; podrobnejša opredelitev posameznih fiktivnih transakcij med bančnima računoma, ob jasnem očitku, da je šlo za fiktivni račun za dobavo gostinske opreme, ni potrebna.
Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je zagovornica v zaključni besedi navedla, da obramba prereka premoženjskopravni zahtevek kot zastaranega, z dodatkom, da v tem kazenskem postopku niso bili izvedeni dokazi, ki bi lahko bili podlaga za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku. Glede na navedeno so protispisna zatrjevanja obrambe, da se s premoženjskopravnim zahtevkom ni mogla seznaniti in da ji je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.