Sodišče ima tekom postopka na voljo instrumente, s katerimi spremembo obtožnice sprejme ali zavrne, kajti če prepozna, da državni tožilec zlorablja pravice, takšno spremembo sme (celo mora) zavrniti in ji odreči vse procesne učinke. To mu na zakonski ravni zapoveduje 15. člen ZKP, hkrati pa to izhaja iz ustavne pravice do poštenega postopka po 22. členu Ustave. Predmeta obtožbe v tem primeru torej ne sme obravnavati po takšni nezakonito spremenjeni obtožnici, temveč po prvotni. V tem primeru mora v okviru procesnega vodstva presoditi, ali sprememba obtožnice pomeni zlorabo pravic, in v kolikor je odgovor na to vprašanje pritrdilen, takšne spremembe obtožnice ne sme dopustiti oziroma jo mora zavrniti, s sklepom procesnega vodstva na podlagi 299. člena ZKP (v zvezi s 15. členom ZKP in 22. členom Ustave) ter postopek nadaljevati po prvotni obtožnici. S tem tudi ne more priti do nedopustne situacije, ko bi znotraj istega kazenskega postopka glede istega historičnega dogodka razpolagali z dvema (veljavnima) obtožnicama hkrati, prav tako pa učinki dotedanjega dokaznega postopka, katerega potek je narekovala prvotna obtožnica, niso izničeni. Navedeno mora sodišče zaradi učinkovitega izvrševanja pravice do obrambe storiti čimprej in najkasneje (ne šele najprej) ob izdaji sodbe, pri čemer mora ves čas paziti na spoštovanje ustavno zajamčenih pravic udeležencev v postopku. Ključnega pomena je namreč, da so vsi udeleženci ves čas postopka - zlasti od modifikacije dalje - seznanjeni s tem, katera obtožnica oziroma katera verzija obtožnice (bodisi prvotna bodisi spremenjena) predstavlja relevantno podlago za vodenje kazenskega postopka. Ko je slednje nedvomno znano že tekom postopka, je ustvarjanje položaja negotovosti strank tik do izdaje sodbe nedopustno.
Pomočnika izvršitelja sta v danih okoliščinah dejansko izvrševala sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah In 115/2007 z dne 7. 1. 2021, na podlagi katerega se je izvršba zoper dolžnico G. A. nadaljevala z rubežem in cenitvijo dolžničinih premičnin. Sodišči sta pojasnili, da je bil odvzem zarubljenega vozila, za katerega je bila dan kasneje razpisana dražba, sestavni del rubeža in s tem izvršbe. Prvostopenjsko sodišče se je obrazloženo opredelilo tako do okoliščine, da sta oba uradni osebi, ki delujeta v imenu izvršitelja, da med opravila pomočnika izvršitelja sodi tudi oprava rubeža premičnin in da je uradno dejanje fizičnega odvzema premičnin in njihov odvoz v hrambo opredeljeno v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in v Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja ter da lahko pomočnika brez navzočnosti izvršitelja opravljata odvzem premičnine, ki jih je dolžnik dolžan izročiti. Pri tem se je sklicevalo na pravilne pravne podlage in napravilo tudi logičen sklep, da sta pomočnika izvršitelja izvrševala sklep sodišča.
Glede na opis so elementi, ki opredeljujejo očitek kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1, med seboj prepleteni in se pri opredelitvi kaznivega dejanja, ki naj bi ga obtoženec storil "iz drugih nizkotnih nagibov", v bistvenem ne ločijo od okoliščin, s katerimi je opisan očitek, da je dejanji storil "zaradi postopka in odločitve sodnika". Tako se pri obeh očitkih podvaja, da je šlo za dejanje odvzema premičnine - vozila, da sta pomočnika izvršitelja delovala v okviru svojih pristojnosti in zadolžitev, da sta izvrševala sklep sodišča, da je obtoženec temu nasprotoval. V preostanku opisa, "da jima je obtoženec z ustrelitvijo preprečil, da bi odpeljala osebni avtomobil in se izmaknil obveznosti izročitve zarubljenega osebnega avtomobila," pa kljub temu, da gre za vsekakor zavržno ravnanje, tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da tak opis obtoženčevih ravnanj ne dosega praga, da bi ga bilo mogoče pravno opredeliti kot kaznivi dejanji umora, storjeni iz drugih nizkotnih nagibov. Pritrditi je zaključku drugostopenjskega sodišča v točki 87 obrazložitve, da je tak opis mogoče strniti pod očitek ene kvalifikatorne okoliščine in sicer, da je obtoženec dve kaznivi dejanji umora storil zaradi postopka in odločitve sodnika po 2. točki 116. člena KZ-1.
Določba tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah držav članic Evropske unije (ZSKZDČEU-1) je jasna. Po prevzemu izvršitve tuje odločbe domače sodišče ne sme posegati v vrsto, višino in način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena istega zakona. Jezikovna razlaga tako povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.
Kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP je med drugim podana, ko sodišče ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah iz drugega odstavka 29. člena, drugega odstavka 30. člena, drugega odstavka 31. člena (ko se storilec ni mogel ali moral seznaniti s pravnimi pravili) ali drugega odstavka 32. člena KZ-1, obsojenca spozna za krivega po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, namesto da bi ga oprostilo obtožbe po 2. točki 358. člena ZKP.
Funkcija priče zaradi njene nenadomestljivosti v posameznem kazenskem postopku ni združljiva s funkcijami drugih procesnih udeležencev v tem-istem postopku. Zakonsko določene izjeme veljajo po drugem odstavku 234. člena ZKP le za oškodovanca, oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca ter po 2. točki 235. člena ZKP še za obdolženčevega zagovornika o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot njegovemu zagovorniku in ko je to obdolženec sam zahteval. V ostalih primerih mora biti konkurenca med navedenimi funkcijami odpravljena na način, da je dana prednost pričini funkciji, pred funkcijami drugih procesnih udeležencev, ki se morajo temu dejstvu v kateri koli fazi kazenskega postopka prilagoditi.
Obtožni predlog je sestavljen v skladu z določbo 269. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tudi, če bi abstraktni del kaznivega dejanja izostal. Posledično, napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Predvsem pa se v obravnavani zadevi, kot je že pojasnjeno, v abstraktnem delu izreka očitata dve alternativno določeni izvršitveni obliki, to je zalezovanje in omejevanje svobode gibanja. Oba abstraktna očitka sta v konkretnem opisu ovsebinjena. Glede na navedeno je očitek zagovornikov, da je v obravnavanem kazenskem postopku bilo kršeno načelo zakonitosti s tem, da je bil obsojenec obsojen za dejanje, ki ni kaznivo, neutemeljen. Res je sicer, da abstraktni del opisa vsebuje poleg očiteka "omejevanja svobode gibanja" še navedbo z "grožnjo z napadom na življenje in telo", kar ni (nujen) sestavni del te alternativno določene izvršitvene oblike, vendar navedeno na zakonitost izreka ni in ne more vplivati. Storilec namreč izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja že s konkretiziranim očitkom omejevanja svobode gibanja.
V obravnavani zadevi ne gre za to, da obsojenec ne bi bil seznanjen z obtožbo. Abstraktni očitek obsojencu je bil namreč ves čas postopka nespremenjen, saj je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izrek ni posegalo. Prav tako je bil konkretni del obsojencu očitanega ravnanja ves čas kazenskega postopka enak, očitki obsojencu pa določno opredeljeni, kar vse mu je omogočilo učinkovito obrambo. Res je sicer pritožbeno sodišče v obrazložitvi prepoznalo, da kazenskopravni očitek zajema tudi izvršitveno obliko grdega ravnanja, vendar navedeno na procesni položaj obsojenca ni vplivalo. V opis kaznivega dejanja namreč ni poseglo, tako, da se je imel obsojenec ves čas možnost zagovarjati tako glede abstraktnega očitka o zalezovanju ter omejevanju svobode gibanja kot o konkretnih očitkih. Zato je neutemeljena trditev vložnikov, da predstavlja sodba pritožbenega sodišča za obsojenca sodbo presenečenja.
Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 odločilo, da mora sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, v primeru zaključenega postopka osebnega stečaja, v teku katerega oškodovanec ni prijavil svoje terjatve, slednjega z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka napotiti na pravdo, saj v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotoviti. Vendar pa pri takšnem stališču danes ni več mogoče vztrajati. Opustitev prijave terjatve v postopku osebnega stečaja namreč ne povzroči prenehanja terjatve, saj se glede na 1. točko drugega odstavka 383. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v tem postopku ne uporabljajo pravila o prenehanju terjatve upnika do stečajnega dolžnika zaradi zamude roka za njeno prijavo; stečajni dolžnik po zaključku osebnega stečaja ne preneha, zato lahko upnik svojo terjatev zoper njega uveljavlja po koncu postopka osebnega stečaja, bodisi v pravdnem bodisi v adhezijskem postopku, v katerem je mogoče uveljaviti vsak dajatveni zahtevek kot v pravdnem postopku. Od sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (novela ZFPPIPP-G), ki je začel veljati 26. 4. 2016, ovire za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka ne predstavlja niti morebiten odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno zaključen po navedenem datumu. Z omenjeno novelo je bila drugemu odstavku 408. členu ZFPPIPP dodana 5. točka, ki določa, da odpust obveznosti ne učinkuje na povrnitev škode povzročene namerno, torej s kaznivim dejanjem kot v konkretnem primeru, ali zaradi hude malomarnosti.
Precejšnji dvom v resničnost odločilnih dejstev iz 427. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni pomožni izpodbojni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč je pooblastilo, ki je izključno pridržano Vrhovnemu sodišču. To lahko namreč vzporedno pri preizkusu taksativno določenih izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 420 člena ZKP, pride v položaj, ko zaradi navedenega dvoma o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti ne more odločiti.
Maščevanje in močno sovraštvo (mržnja), ki sta v izreku izpodbijane sodbe ustrezno opisana, glede na analogijo intra legem v 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) po utrjeni sodni praksi spadata med nizkotne nagibe, če sta po vsebini in intenzivnosti enakovredna brezobzirnemu maščevanju.
Že po jezikovni razlagi 1. točke prvega odstavka 398. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je mogoče ugotoviti zahtevo po preizkusu izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na vsaj dveh stopnjah, kar sodišču tretje stopnje onemogoča spremembo druge najstrožje kazni v najstrožjo od vseh kazni. Gre torej za preizkus upravičenosti posega po eni od dveh najvišje predpisanih kazni zapora in ne za preizkus utemeljenosti izbire med najvišje predpisanimi kaznimi.
Ker je 1. točka prvega odstavka 398. člena ZKP v razmerju do tretjega odstavka 367. člena ZKP specialnejša, zahtevani preizkus izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na dveh stopnjah pomeni tako omejitev pravnega interesa, ki ga sme državni tožilec zasledovati s pritožbo, kot tudi meja preizkusa in pooblastil sodišča tretje stopnje. Omejitev je po ugotovljenem določena s kaznijo, ki je bila predhodno izrečena ali potrjena na drugi stopnji.
Izrek enotne kazni dosmrtnega zapora pri dveh ali več določenih kaznih 30 let zapora je obligatoren. Navedeno izhaja iz jezikovne in sistematične razlage 1. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki uporablja besedno zvezo "izreče kazen dosmrtnega zapora" in ne besedni zvezi "sme izreči" ali "lahko izreče", s katerima zakon določa fakultativnost pri drugih institutih splošnega dela.
Glede na opisani kontekst, vsebino in kontinuiteto obsojenčevega ravnanja, glede na opisano ženino podrejenost v razmerju do obsojenca ter kasnejšo njeno odločenost, da bo obsojenca zapustila, o čemer ga je neposredno seznanila in glede na opisani obsojenčev odziv, ko ženinega odhoda ni hotel sprejeti in jo je raje ubil, kot da bi ji pustil oditi, Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča druge stopnje, da pri takšnem opisu po njegovi celoviti oceni ne gre za zatrjevano obsojenčevo maščevanje ženi zaradi nameravanega odhoda in ne za kombinacijo ali preplet maščevanja z dejanskimi okoliščinami, ki so lahko zakonski znaki drugega kaznivega dejanja.
V takšnem položaju, ko je v splošnem še vedno šlo za preverjanje ugotovitev izvedenca psihiatra, in ko je bilo ugotovljeno, da priča G. G. niti na Hrvaškem ni izvedenka s področja nevrologije, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno seznanjati navedene priče z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa, niti z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra. Kontradiktornost iz drugega in tretjega odstavka 16. člena ZKP je kot izpeljava enakosti orožij iz prvega odstavka tega člena, izključno zagotovljena strankam. Odločilno je zato, da sta bila z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa in z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra seznanjena obsojenec in vložnik ter da sta se lahko o mnenju in dopolnitvi tudi izjavila.
Ko gre za dokazovanje z indici (dejstvi, ki na podlagi logičnega sklepanja lahko kažejo na obstoj odločilnih dejstev), mora biti iz razlogov sodbe razvidno, da je sodišče ocenilo tako spoznavni prispevek vsakega posamičnega indica kot tudi njihovo skupno spoznavno moč, ki je odvisna od medsebojnega učinkovanja spoznavne moči posameznih indicev.
Sodišče je obsojenki obsodilo na solidarno plačilo premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi, v odločbi o kazenski sankciji pa je pogojno obsodbo vezalo na posebni pogoj, da obe plačata svoj sorazmerni del (polovico) premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi. Pravno podlago za naložitev solidarnega plačila je imelo v prvem odstavku 186. člena Obligacijskega zakonika in v petem odstavku 75. člena KZ-1. To pravno podlago je navedlo v obrazložitvi sodbe, kjer je pojasnilo tudi, da je sodni izvedenec zanesljivo ugotovil znesek prilaščenega denarja, ni pa mogel ugotoviti, kolikšen delež si je prilastila katera izmed obsojenk, zato je odločitev o vezavi posebnega pogoja na plačilo polovice zneska edina možna in pravična rešitev.