ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. ZJZP člen 46, 46/15, 58, 58/5.
koncesija - podelitev koncesije za izvajanje gospodarske javne službe - obvezna lokalna javna služba - pokopališka dejavnost - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Postopek izbire se za vse stranke, ki so sodelovale v postopku, sklene z izdajo ene (končne) odločbe o izbiri. Ta odločba po izrecni določbi petega odstavka 58. člena ZJZP v izreku, torej v tistem delu, ki ustvarja pravne posledice, vsebuje tudi navedbo strank, katerih vloge so bile zavrnjene, ter strank, katerih vloge so bile zavržene. Vroči se vsem strankam, torej tudi tistim, katerih vloge so bile (kot v obravnavanem primeru) predhodno kot nedopustne izključene iz nadaljnjega postopka. Tudi pravno varstvo v pritožbenem postopku in sodno varstvo v upravnem sporu je po določbah 61. in 63. člena ZJZP zagotovljeno izključno zoper akt o izbiri, uveljavljajo pa ga lahko vse navedene stranke, torej tudi kandidat, katerega vloga je bila zavržena. To izhaja tudi iz prvega odstavka 65. člena ZJZP, po katerem imajo v postopku izdaje akta o izbiri ter pravnega in sodnega varstva položaj stranke vlagatelji vlog za javno-zasebnega partnerja, kar torej vključuje vse vlagatelje vlog, ne glede na to, kako je bilo o njihovi vlogi odločeno.
Po povedanem izpodbijani sklep o (ne)priznanju usposobljenosti ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj je tožnici sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu zoper odločbo o izbiri, v katero bo morala toženka v skladu s citiranimi določbami petega odstavka 58. člena ZJZP vključiti tudi odločitev o tožničini vlogi in odločbo o izbiri tožnici tudi vročiti.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 37, 55, 55/6. ZUP člen 214, 214/1.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - pogoji za podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - pravnomočna obsodba - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje - nevarnost za javni red in varnost - pravica do družinskega življenja - neobrazložena odločba
Tožena stranka ni v zadostni meri raziskala, kakšne so potrebe tožnikovih sinov in kakšna je tožnikova vloga v razmerju do obeh otrok. Tožnik se je namreč skliceval, da sta oba sinova otroka s posebnimi potrebami in to dejstvo izkazoval z odločbama pristojnega zavoda, iz katerih pa ni razvidno, kakšno posebno pomoč otroka potrebujeta. Tožena stranka bi zato lahko tožnika o tem zaslišala ali ga pozvala k predložitvi ustreznih dokazil. Šele na tej podlagi bi nato presojala, ali gre za take potrebe, ki jih otroka lahko zadovoljujeta le v Republiki Sloveniji, ali pa bi jih lahko zadovoljevala tudi v izvorni tožnikovi državi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogoj
V zvezi z določbo 5. alineje 8. člena ZBPP mora biti izpeljana in uporabljena ustavi skladna interpretacija. Jezikovna razlaga tega določila ni dovolj z vidika Ustave RS, sicer bi se to določilo lahko uporabljalo v nasprotju s pravico do enakega dostopa do sodnega varstva ne glede na socialni položaj stranke v primeru dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem.
Do vložitve tožbe v tem upravnem sporu so o tožničinih prošnjah za brezplačno pravno pomoč odločali zgolj organi sodišč, ki so zadolženi za odločanje o prošnjah kot upravni organi po določbah upravnega postopka, in torej ni izkazano veriženje upravnih sporov zaradi brezplačne pravne pomoči.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - odmera nagrade in stroškov odvetnika - neobrazložena odločba
V prvi vrsti tožena stranka ni odločila o celotni zahtevi za povrnitev stroškov. Med ostalim je tožnik priglasil tudi davek na dodano vrednost. Tega tožena stranka ni vzela v obzir; te postavke stroškovnika ni obravnavala v svojem sklepu. Slednji se zato ne da preizkusiti.
Sodišče pa tudi ni zasledilo obrazložitve zavrnitve plačila pregleda zadeve, posveta s stranko in vpogleda v spis. Tožena stranka je resda zapisala, da ni priznala nagrade za sestanek s stranko in vožnje do Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, toda o naštetih izdatkih se ni izrekla. V tem pogledu je njen sklep pomanjkljiv.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 88, 88/1.
vročanje po pooblaščencu - zamuda roka - prepozna tožba - fikcija vročitve - prekluzivni rok - procesne predpostavke - zavrženje tožbe
V skladu z določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Rok za vložitev tožbe je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati; to pomeni, da tožbe po poteku roka ni več mogoče vložiti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe.
Stranka je imela pooblaščenca, zato je nepomembno, kdaj je stranka sama prejela drugostopenjsko odločbo. Zgolj okoliščine, ki bi vzbudile resen dvom v zakonitost in pravilnost vročanja omenjenega pisanja pooblaščencu, bi imelo za posledico, da bi rok začel teči na drug datum kot sicer.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - odmera nagrade in stroškov odvetnika - nepravdni postopek - določitev stikov
Nepravdne postopke je OT resda uredila v IX. poglavju Posebnega dela. Toda Tarifna številka 23 Posebnega dela OT je prišla v poštev le za postopke, ki sicer niso bili posebej urejeni v OT. Spori o stikih z otroki pa so kljub temu, da so se od uveljavitve ZNP-1 dalje vodili po nepravdnem postopku, ostali v okviru storitev Tarifne številke 18, točneje osme alineje 2. točke Tarifne številke 18 Posebnega dela OT. Ta tarifna postavka je bila v poglavju „VIII. Pravdni postopek“. Naslovno sodišče je prepričano, da ta podrobnejša ureditev terja njeno uporabo; ni šlo namreč za postopke, ki niso bili deležni posebnega režima. Z drugimi besedami, tožena stranka bi morala vzeti v obzir pravila odmere, ki se izrecno nanašajo prav na pravna razmerja, v zvezi s katerimi je bila upravičenki dana pravna pomoč.9 To pa je v pričujoči zadevi ravno osma alineja 2. točke tarifne številke 18 Posebnega dela OT.
ZBPP člen 28, 30, 30/1, 37, 37/1. ZUP člen 213, 213/6, 214, 237, 237/2, 237/2-7.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - izbira odvetnika - prosta izbira odvetnika - zmotna uporaba materialnega prava
Tožena stranka je s tem, ko je za izvajalca brezplačne pravne pomoči, ki jo je dodelila tožniku, določila drugega odvetnika, kot ga je predlagal tožnik, ravnala v nasprotju z določbo 30. člena ZBPP, torej zmotno uporabila materialno pravo.
Tožnik želi z vložitvijo pravnega sredstva dejansko doseči drugačno odločitev glede pravnega položaja nasprotnih udeležencev postopka (njegovih otrok), medtem ko lastnega pravnega interesa za izpodbijanje sklepa ne izkazuje. Njegovo pravno sredstvo zoper navedeni sklep, če bi ga tožnik vložil, bi tako pristojno sodišče moralo zavreči, zato je utemeljena presoja toženke, da tožnik s pravnim sredstvom zoper sklep nima verjetnih izgledov za uspeh in da tožnikovega pravnega sredstva zoper ta sklep ni razumno vlagati, kar pomeni, da ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči.
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - bencinski servis - merila za odmero nadomestila - funkcionalna celota
Glede na pojasnila A. ter ob upoštevanju določbe drugega odstavka 7. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč in priloge 1 sodišče ni moglo slediti tožnikovemu ugovoru o nejasnosti definiranja različnih območji v Odloku. Navedbam A. o izjemni možnosti pridobivanja dohodka tožnik argumentirano ne oporeka. Sodišče tako (tudi ob odsotnosti konkretiziranih navedb tožnika, iz katerih bi izhajalo drugače) v zvezi z določitvijo faktorja po enajstem odstavku 8. člena Odloka kot prepričljivo sprejema pojasnilo A. o izjemni možnosti pridobivanja dohodka bencinskih servisov. Namen zakonodajalca je mogoče povzeti iz četrtega odstavka 60. člena ZSZ/84, ki poslovne površine ne opredeljuje le kot poslovni prostor, temveč tudi površino vseh prostorov, ki so z njim funkcionalno povezani. Predmetne površine po petem odstavku tega člena niso izenačene s poslovnim prostorom, temveč s poslovnimi površinami, za katere je kriterij funkcionalna povezanost s poslovnim prostorom. Hkrati te površine ustrezajo definiciji zazidanega stavbnega zemljišča, saj gre za površine, ki tvorijo funkcionalno celoto.
Če je organ za BPP menil, da so za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje pogoji iz 24. člena ZBPP izpolnjeni, potem ne vzdržijo razlogi organa za BPP, zakaj za oprostitev plačila stroškov postopka oziroma za oprostitev plačila stroškov sodnega izvedenca, ti pogoji naj ne bi bili izpolnjeni (t.j. ''da je z dodelitvijo BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje upravičenki v tej fazi zagotovljeno ustrezno varstvo pravic, saj ni jasno, ali bo večji obseg ali druge oblike BPP potrebovala...''). Enako velja glede zavrnitve prošnje za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje.
davek od premoženja - odmera davka od premoženja - davčna osnova - obrazloženost odločbe - pomanjkljiva obrazložitev
Izpodbijani akt ni obrazložen na način, kot ga zahteva 4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP. Prvostopni organ se v obrazložitvi zgolj sklicuje na upoštevne predpise (Pravilnik o merilih in točkovanju in Pravilnik o valorizaciji), ne navaja pa konkretnih določb Pravilnikov, ki so bili podlaga za izračun davčne osnove in izračuna davka, ter načina uporabe obeh Pravilnikov.
Ob tako splošni obrazložitvi, kjer se navajajo zgolj imena uporabljenih podzakonskih aktov, ne pa tudi konkretne določbe, pri tem pa gre za ureditev, ki vsebuje zapletene tehnične izračune in je kompleksna tudi za strokovnjaka, je utemeljen tožnikov očitek, da izračuna odmerjenega davka, tudi po dodatni obrazložitvi s strani tožene stranke, še vedno ni mogoče preizkusiti.
Ne drži tožbena trditev, da ima račun vse obvezne podatke. Nesporna je tudi vsebina specifikacije ter dejstvo, da je bila predložena naknadno, to je šele v pripombah, čeprav je bila tožeča stranka pozvana, da jo predloži, že tekom nadzora. Pri tem je pritrditi toženki, da je tudi specifikacija pomanjkljiva in da zato ni mogoče brez vsakega dvoma zaključiti, da gre pri opremi, ki se je ob pregledu mobilne enote nahajala v gostinskem lokalu, za opremo po spornem računu. Takšen zaključek pa nenazadnje podpirajo tudi dejstva oziroma okoliščine, ki se nanašajo na prodajalca, zlasti dejstvo, da je bila družba A. nedelujoča in da zadevne opreme ni imela evidentirane.
davek na dodano vrednost (DDV) - nakup rabljenih vozil iz EU - preprodaja avtomobilov - posebna shema - splošna shema - objektivna okoliščina - zloraba sistema DDV
Tožeča stranka je bila ob dobavi vozil seznanjena s podatki iz prodajnih pogodb in iz prometnih dovoljenj za vozila. Ti pa se v pogledu zadnjih lastnikov vozil v bistvenem razlikujejo in s tem vzpostavljajo dvom v upravičenost uporabe posebne sheme s strani dobaviteljev, kar je pogoj za ugodnejšo obdavčitev, ki jo uveljavlja tožnica. Iz prometnih dovoljenj namreč, drugače kot iz prodajnih pogodb, ki glasijo na fizične osebe, izhaja, da so bili zadnji lastniki vozil pravne osebe. Tožeča stranka, ki je razpolagala s prometnimi dovoljenji, bi zato kot izkušen preprodajalec morala vedeti, da v takšnem primeru vozila niso mogla biti prodana po posebni shemi. Zato bi bila dolžna ta podatek preveriti in se prepričati, da je klavzula na računu pravilna, saj le-ta odločilno vpliva na pravilnost izpolnjevanja njenih davčnih obveznosti, sicer pa obračunati DDV po splošni shemi.
ZBPP člen 24, 24/1, 26/1, 28, 28/1, 30, 30/1. ZUP člen 213, 213/6, 237, 237/2, 237-7.
brezplačna pravna pomoč - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - prosta izbira odvetnika - povečani stroški zaradi izbire odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - zmotna uporaba materialnega prava - izrek odločbe - nejasen izrek - neobrazložena odločba
S I. točko izreka izpodbijane odločbe je toženka ugodila tožnikovi prošnji (pri čemer ni navedla, da je prošnji ugodila le delno) in je tožniku dodelila BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo v predmetni kazenski zadevi. S III. točko izreka izpodbijane odločbe je toženka nadalje posebej odločila o (ne)upravičenosti tožnika do BPP za pravno zastopanje na pritožbeni seji. O čem konkretno je toženka, poleg navedenega iz I. in III. točke izreka, odločila z II. točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je zavrnila dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje na II. stopnji (kamor spada tudi sestava in vložitev pritožbe), pa iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, pri čemer odločba v tem delu ne vsebuje nobene obrazložitve. Zaradi povedanega se izpodbijane odločbe v II. točki izreka ne da preizkusiti, kar pomeni, da je v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - odločilna dejstva
Glede na navedeno procesno stanje zadeve, zakonska izhodišča in stališča sodne prakse, po oceni sodišča ni sporno, da je tožena stranka ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Ker tako v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.
Za to, da je mogoče za potrebe razlage pojma kmeta mejaša iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ zemljišči šteti za sosednji, ni bistveno, ali je tak prehod omogočen na celotni dolžini mejnih stranic, ki ju loči javno dobro, temveč zadostuje, da je med zemljiščema možen prehod z ustrezno kmetijsko mehanizacijo vsaj na enem mestu. Po presoji sodišča že to zadostuje, da je med zemljiščema ustvarjena neposredna povezljivost, ki ima učinek zaokroževanja zemljišč. Ker gre pri tem za pravno presojo, sodišču za to ni bilo treba angažirati izvedenca. Po povedanem za presojo v tem primeru ni bistveno, kakšna je širina melioracijskega jarka, ki ločuje zemljišči prizadete stranke B. B. in prodajalca, temveč zgolj to, da je preko tega jarka mogoč prehod, namenjen uporabi in izkoriščanju kmetijskih zemljišč.
mednarodna zaščita - pridržanje - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - begosumnost - ugotovitev dejstev
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik zgolj po enem dnevu nastanitve v sprejemnih prostorih azilnega doma le te samovoljno zapustil in odšel proti Italiji ter da je bil na Policijski postaji Brežice seznanjen z dejstvom, da če bo samovoljno zapustil prostore azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, bo obravnavan po Zakonu o tujcih ter se bo štelo, da je njegova namera umaknjena. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je bil omenjeni pouk tožniku povedan v njemu razumljivem jeziku, kar tudi izhaja iz registracijskega lista policijske postaje in je to tožnik tudi podpisal. Tožena stranka je pravilno sklepala, da ker je že enkrat samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, ne gre zaključiti, da slednjega ne bo vnovič ponovil in ker utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito s slabimi ekonomskimi pogoji v izvorni državi, ki pa so lahko posledica diskriminatornega ravnanja, je potrebno njegove navedbe podrobno razjasniti na osebnem razgovoru. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da tožnikova namera, da bi odšel v Italijo, sama po sebi ne pomeni razloga za nevarnost pobega. Res je sicer, da če bi bila podana zgolj ta okoliščina, da je bila tožnikova ciljna država Italija, to še ne bi bil zadosten razlog za omejitev gibanja, vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi druge okoliščine, in sicer tudi to, da je bil tožnik izrecno opozorjen, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapuščati, na posledice zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, pa je kljub opozorilom sprejemne prostore vseeno zapustil. Vse te okoliščine dosegajo standard očitne begosumnosti, zato se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da vse to ni dovolj.
državljan države naslednice nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - upravni postopek - odločanje v ponovljenem postopku - vezanost upravnega organa na mnenje sodišča
Oba upravna organa prve in druge stopnje v ponovljenem postopku nista sledila pravnemu mnenju sodišča in njegovim napotkom glede vodenja ponovnega postopka. Prav tako nista upoštevala stališč sodišča, izraženih v pravnomočni sodbi, ki se tičejo postopka, kar utemeljeno graja tožnik v tožbi.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - begosumnost
Tožnik je sprejemne prostore azilnega doma zapustil kljub temu, da je vedel, da jih ne sme. Tožnik je bil namenjen v Italijo, ki je njegova ciljna država. Tožnik je iz azilnega doma odšel že naslednji dan po tem, ko je bil nameščen v azilni dom. Slovenijo ni zapustil izključno zato, ker ga je v Divači prijela slovenska policija.
Tožnik je izpovedal, da nazaj v Pakistan ne more in da bo v primeru zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, šel naprej. Sodišče še pripominja, da nenazadnje dejstvo, da je tožnik ponovno vložil namero za mednarodno zaščito nakazuje, da se je tožnik zavedal ne le, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti, ampak se je zavedal tudi posledic samovoljne zapustitve, torej tudi tega, da je zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, saj v nasprotnem primeru nova (druga) vložitev namere ne bi bila potrebna.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - priprava na narok - rok - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Tožnici je bilo vabilo na zaslišanje, ki naj bi bilo opravljeno dne 14. 11. 2018, vročeno šele 12. 11. 2018, s čimer tožena stranka ni upoštevala osemdnevnega roka iz drugega odstavka 157. člena ZUP. Že s tem je ob upoštevanju neprerekanih tožničinih navedb, da ni imela dovolj časa za pripravo na narok, podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.