zahteva za denacionalizacijo - denacionalizacijski upravičenec - pravica do odškodnine od tuje države
Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. To pa ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. Gre za reševanje predhodnega vprašanja v konkretnem primeru. To predhodno vprašanje pa po izrecnem zakonskem pooblastilu, rešujejo sami organi pristojni za denacionalizacijo, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja sodnih odločb.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
Določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru FIP), pri katerih bivša Jugoslavija (DFJ, FLRJ ali SFRJ) ni sodelovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
V primeru, ko je razlaščenec umrl pred uveljavitvijo Finančne in izravnalne pogodbe (FIP), so lahko odškodnino pod istimi pogoji uveljavljali njegovi dediči.
omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - javna korist - javno telekomunikacijsko omrežje
V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo (celotno) telekomunikacijsko omrežje že zgrajeno in z gradnjo že poseženo v zemljišče parc. št. 591/1, niti ni sporno, da navedeno zemljišče ni bilo zajeto v gradbenem dovoljenju. To pomeni, da je bila gradnja izvedena v nasprotju s predpisi. Nadalje ta ugotovitev pomeni, da (obseg) služnosti določen v 3. točki izreka izpodbijanega akta, prej navedenega ne upošteva, oziroma je upravni organ pri določitvi vrste in obsega služnosti to stanje v ponovljenem postopku odločanja v celoti spregledal in določil služnost v obsegu obremenitev, ki spornega nezakonitega stanja ne odpravlja.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblaka zaščite - notranja razselitev - prosilec iz Afganistana - resna in individualna grožnja
Napačen je zaključek toženke, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v svojo provinco Nangarhar soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 3. alinee 28. člena ZMZ. Sodišče se strinja s tožnikom, da iz navedenih poročil o stanju v izvorni državi izhaja, da v provinci Nangarhar vlada situacija splošnega nasilja, ki predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista.
mednarodna zaščita - status begunca - preganjanje - kazenski postopek v izvorni državi - prosilec iz Rusije
Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da strah pred odprtim kazenskim postopkom ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite in da tožnik v izvorni državi ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Tudi v okviru kazenskega postopka izdana mednarodna tiralica in sklep o priporu ne moreta utemeljevati strahu pred preganjanjem.
V smislu določb ZKZ je izjava o sprejemu ponudbe pravilno podana in veljavna, če se v bistvenih elementih sklada s ponudbo, tako da se z vsebino, kot izhaja iz ponudbe in izjave o sprejemu ponudbe, lahko sklene pogodba za nakup kmetijskega zemljišča. Tem zahtevam ZKZ je tožničina izjava o sprejemu ponudbe ustrezala, saj je bila dana za vsa v prodajo ponujena zemljišča in s soglasjem za enotno ceno za vsa zemljišča in je tako dejansko predstavljala podlago za sklenitev pogodbe za nakup v prodajo ponujenih zemljišč.
Pogoje za zaščiteno kmetijo določa 2. člena ZDKG in glede na ugotovitev, da so ti pogoji izpolnjeni, je izpodbijana odločitev o določitvi zaščitene kmetije pravilna.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - tožba za nedopustnost izvršbe
Določba 59. člena ZIZ z naslovom „Pravda ali drug postopek za nedopustnost izvršbe“ toženi stranki pred odločitvijo izvršilnega sodišča o ugovoru, ki ga je vložil tožnik sam, preprečuje odločitev o njegovi prošnji za dodelitev BPP, s katero bi želel prosilec začeti pravdni postopek v zvezi z nedopustnostjo izvršbe.
sodni cenilec - razrešitev sodnega cenilca - pogoji za razrešitev sodnega cenilca - osebnostna primernost - vestnost in poštenost dela sodnega cenilca
Vestnost dela sodnega cenilca je treba ugotavljati tudi v primeru presoje osebnostne primernosti cenilca, kot izhaja to iz določbe tretjega odstavka 87. člena ZS. Minister pa lahko odločitev o morebitni razrešitvi cenilca iz razloga osebnostne neprimernosti sprejme le na podlagi strokovnega mnenja komisije, ki glede na pravila stroke oceni, ali je izvedenec delo opravljal vestno in pošteno. Na podlagi te ocene nato minister presodi, ali je oseba (še) osebnostno primerna za opravljanje nalog sodnega cenilca. Kolikor ugotovi, da oseba tega pogoja več ne izpolnjuje, minister sprejme odločitev o razrešitvi.
ZS člen 62, 62/1, 62/1-1, 62a, 62a/3, 62b, 64, 67. ZSS člen 29. ZUP člen 35.
imenovanje predsednika sodišča - imenovanje predsednika višjega sodišča - kriteriji za izbiro - uspešno opravljanje sodniške službe - sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta - raven nadpovprečnosti - redni nadzor sodne uprave - sodišče nižje stopnje - obrazložitev odločbe - izločitev člana Sodnega sveta
V zadevi je sporna odločitev, da se tožnica ne imenuje na mesto predsednice sodišča. Kriteriji, ki jih pri izbiri oziroma imenovanju kandidata upošteva Sodni svet, so primeroma navedeni v tretjem odstavku 62.a člena ZS. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Sodni svet kot bistven kriterij za izbiro določil sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta. Navedeni kriterij je v razumni povezavi s predmetom odločanja in mu tožnica kot takemu tudi ne nasprotuje. Nasprotuje zahtevi njegovega izpolnjevanja na ravni nadpovprečnosti, ki pa ji neskladnosti z zakonom in arbitrarnosti ni mogoče očitati. Uspešnost opravljanja sodniške službe je po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZS formalni pogoj za imenovanje, zato se sodišče ne strinja s stališčem, da bi toženka kot kriterij za izbiro (med kandidati, ki izpolnjujejo formalne pogoje) ne smela uporabiti višjih zahtev od tistih, ki so kot merila za oceno uspešnega opravljanja sodniške službe določeni v 29. členu ZSS.
Glede na vsebino izpodbijane odločbe, se tožnici ne očita nepravilnosti ali nedoslednosti v zvezi z opravljenimi službenimi nadzori, temveč se nasprotno, na podlagi nepravilnosti, ki so bile z njimi ugotovljene, ugotavlja opuščanje oziroma neizvajanje rednega nadzora sodne uprave prvostopenjskega sodišča, ki je na podlagi 67. člena ZS v pristojnosti predsednika sodišča višje stopnje. Očitek pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe v smislu ugotavljanja stopnje tožničine odgovornosti za ugotovljene nepravilnosti ni utemeljen. V konkretnem primeru namreč ne gre za razrešitev s položaja predsednika (iz 64. člena ZS), temveč za akt o izbiri, pri kateri se lahko upošteva tudi posledice, ki izhajajo iz načina vodenja in ki so objektivno nesprejemljive, kot je to storjeno in obrazloženo v konkretnem primeru.
Odločitev Sodnega sveta je v delu, ki se nanaša na vsebinsko (ne)izbiro, glede na zakonsko ureditev pravno vezana, saj so kriteriji za izbiro v zakonu določeni, pa čeprav le primeroma. Kriterij, ki ga izven v zakonu izrecno določenih, kot bistven za izbiro določi sodni svet, mora biti torej objektiven in zasledovati cilj, ki se zasleduje z zakonsko predvidenimi kriteriji - izbrati kandidata, ki najbolj ustreza zahtevam prostega mesta predsednika sodišča. Kriterij vodenja po presoji sodišča navedenim zahtevam ustreza in mu ni mogoče očitati arbitrarnosti ali diskriminatornosti. Zahteva zakona, da Sodni svet v odločbi o imenovanju navede razloge za izbiro oziroma imenovanje izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje, narekuje navedbo kriterijev, ki jih izbrani kandidat najbolje izpolnjuje. Če Sodni svet ne izbere nobenega od prijavljenih kandidatov, pa je razlog za odločitev po naravi stvari lahko samo ugotovljeno neizpolnjevanje oziroma nezadostno izpolnjevanje kriterijev za izbiro. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navede kriterij, ki ga tožnica ne izpolnjuje na zahtevani ravni, kot tudi dejstva in razloge, ki po njenem mnenju narekujejo takšno presojo. V tem delu je, ker gre za izbiro in oceno primernosti kandidata, sodna presoja omejena na t.i. test očitne nerazumnosti, ki ga presoja Sodnega sveta nedvomno prestane.
Ni podana kršitev določb ZUP o izločitvi uradnih oseb. Da bi pri odločanju v zadevi sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena, tožnica v postopku izdaje odločbe ni zatrjevala. Obstoja zakonskega izločitvenega razloga tudi v upravnem sporu ne zatrjuje. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe je Sodni svet opozorila na razloge, ki bi po njenem mnenju narekovali izločitev člana Sodnega sveta, vendar zahteve za izločitev, ki bi terjala odločanje o izločitvi, ni podala.
soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - pogoji za izdajo soglasja - državna cesta - varovalni pas ceste - načelo enakega varstva pravic
Za izdajo soglasja je v obravnavanem primeru za postavitev objekta za oglaševanje v varovalnem pasu državne ceste potrebno presoditi, ali ne bi bili prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej.
Ustavno načelo enakega varstva pravic ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu.
varstvo konkurence - pravica do obrambe - pravica do vpogleda v spis - dolžnost varovanja osebnih podatkov
Tožnik ne navaja konkretnih razlogov, s katerimi bi izpodbijal odločitev toženke v delu, ki se nanaša na zavrnitev njegove zahteve za pregledovanje in kopiranje zaupnih različic dokumentov.
ZUJF člen 193. ZIPRS1314 člen 60. ZUstS člen 43, 44, 47.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev neskladnosti zakona z ustavo - učinek razveljavitve zakona
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo; odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF, ki je urejala davčno osnovo za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti, se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi. Za obravnavano zadevo to pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
DDV - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - načelo sorazmernosti - dvom o upravičenosti zahteve za vračilo DDV
Instituta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti Direktiva Sveta 2006/112/ES ne ureja in je to prepuščeno državam članicam. Po presoji sodišča gre za poseben institut, ki je v ZDDV-1 vnesen glede vračila DDV v posebnih primerih v okviru boja proti davčnim goljufijam. Pogoj, da se navedeni institut lahko uporabi, pa je izkazanost dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV. Ker gre za samostojen institut v okviru ZDDV-1, ki ga je uvedla Slovenija kot država članica v okviru ukrepov proti davčnim goljufijam, povezanim s transakcijam znotraj Skupnosti, je navedeni ukrep po presoji sodišča tudi v skladu z načelom sorazmernosti glede na zastavljene cilje preprečevanja utaje DDV.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - FIP
Upravni organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da prejšnja lastnica izpolnjuje pogoje iz FIP ter da je glede na to imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, s tem ko je 22. 9. 1949 pridobila avstrijsko državljanstvo ter je kot avstrijska državljanka umrla v Avstriji 28. 7. 1977 ter je bila rezidentka Republike Avstrije na dan 1. 1. 1960, in na dan podpisa FIP 27. 11. 1961 avstrijska državljanka. Bivša lastnica pa je tudi oseba, ki je zapustila svoje dotedanje bivališče v takratni Jugoslaviji v posledici končanja druge svetovne vojne ter se zato šteje za pregnanko oziroma preseljenko.
EZ-1 člen 372, 372/6. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni z obnovljivih virov člen 7, 7/2, 7/2-2, 16.
sofinanciranje iz javnih sredstev - dodelitev podpore električni energiji - finančna pomoč za tekoče poslovanje - sprememba lastništva
Med strankama je sporno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito odločila o vlogi tožnika kot proizvajalca električne energije za dodelitev podpore električne energije v obliki finančne pomoči za tekoče poslovanje. Upravičenec do podpore je proizvajalec električne energije v proizvodni napravi A., ki izpolnjuje pogoje za dodelitev podpore. Upravičen proizvajalec pa je lastnik ali s soglasjem lastnika upravljavec proizvodnje naprave A., ki mora vložiti vlogo za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore električni energiji, proizvedeni v proizvodni napravi A. in ki mora izpolnjevati predpisane pogoje. Ker se v primeru prodaje proizvodne naprave spremeni upravičenec, pomeni, da se s tem spremeni nosilec pravic in obveznosti. Agencija odloči o dodelitvi podpore z odločbo v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja. Zato nima prav tožnik, ko meni, da je z nakupom proizvodne naprave A. vstopil v pravice in obveznosti prejšnjega lastnika, med katere naj bi sodila tudi pravica do podpore električni energiji. V primeru spremembe lastništva proizvodne naprave A., kot v obravnavanem primeru tožnik ne vstopa v pravice in obveznosti prodajalca v odnosu do tožene stranke.
V primeru fikcije vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP se rok za vložitev tožbe ne šteje naslednji dan od dneva, ko je bil naslovniku dokument puščen v hišnem predalčniku, temveč naslednji dan od poteka 15 dnevnega roka za prevzem dokumenta na pošti, saj se z dnem izteka tega roka vročitev šteje za opravljeno.
ZDavP-2 člen 68, 68/1. ZUP člen 238, 238/3. ZUS-1 člen 20, 20/3.
davek od dohodkov iz dejavnosti - DDV - cenitev davčne osnove - dokazovanje - novi dokazi
Če davčni organ ugotovi, da obračun davka temelji na neresničnih ali nepravilnih podatkih, oziroma če ugotovi, da so prihodki, izkazani v obračunu davka, nesorazmerni odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, in davčni zavezanec za to ne navede opravičljivih razlogov, lahko predmet obdavčitve ugotovi s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek. Za takšno ravnanje zadošča že en izpolnjen pogoj iz navedene določbe prvega odstavka 68. člena ZDavP-2.
Poročilo Urada za meroslovje, ki je bilo sestavljeno na zahtevo tožnika po izdaji prvostopenjske odločbe in brez sodelovanja toženke pri opravljenih tehtanjih, lahko pomeni le enega izmed dokazov, ki pa ima tudi po mnenju sodišča naravo novega dokaza. Tožnik namreč ni zadovoljivo pojasnil, zakaj tega poročila brez svoje krivde ni uspel predložiti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, oziroma zakaj ni uspel pravočasno naročiti njegove izvedbe. Le v takem primeru bi bilo namreč na podlagi določb ZUP tak dokaz sploh možno presojati.
Tožnik v tožbi predlaga izvedbo več dokazov, med njimi poleg zaslišanja priče tudi zaslišanje strank in postavitev izvedenca pekovske stroke. Tudi pri teh dokazih gre za nedopustne tožbene novote. Tožnik namreč teh dokazov v davčnem postopku ni predlagal in prav tako ni pojasnil, zakaj jih ni predlagal že v davčnem postopku. Tudi sicer pa so omenjeni dokazi premalo substancirani, da bi se sodišče lahko izreklo o tem, ali so relevantni za odločanje o zadevi.
zloraba prevladujočega položaja - pravica do obrambe - pravica do vpogleda v spis - načelo kontradiktornosti - dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti
Toženka bi morala navesti vsaj razmerje zahtevanega podatka do v PRD ugotovljene kršitve (pomembnost podatka za ugotavljanje morebitne kršitve in njegova dokazna vrednost), da bi sodišče lahko presodilo utemeljenost oziroma neutemeljenost tožbenih razlogov, da tožnik potrebuje sporne podatke za uresničevanje pravice do obrambe.