Tožnik mora dokazati dejstva, iz katerih izvira njegov zahtevek (t.i. pravotvorna dejstva), toženec pa dejstva, na katera opira svoje ugovore, t.j. dejstva, iz katerih izhajajo iz ugovora nastale pravice, ugasle pravice oz. samostojni ugovori. Posledice nedokazanosti nekega dejstva zadenejo tisto stranko, ki mora dejstvo glede na normo materialnega prava zatrjevati in v skladu s 7. in 212. čl. ZPP tudi dokazati.
ZPPPAI člen 7, 7/3, 7, 7/3. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije člen 67. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 51, 51-3, 51, 51-3.
odpravnina ob upokojitvi - poklicna bolezen
S tem, ko je RS z zakonom prevzela obveznost dokupa manjkajoče
zavarovalne dobe, ni zagotovila pomoči delodajalcu, ki se ni ukvarjal
z azbestno proizvodnjo. Zato ni mogoče šteti, da je delodajalec za
delavca financiral dokup zavarovalne dobe. Delodajalec je zato
delavcu ob upokojitvi dolžan izplačati odpravnino.
zastaranje odškodninske terjatve - relativno zastaranje - absolutno zastaranje
Ni pravilno stališče pritožbe, češ da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje "objektiviziralo subjektivni zastaralni rok", s tem ko se je postavilo na stališče, da mora oškodovanec pri ugotavljanju obstoja in obsega škode ter povzročitelja ravnati vestno in mora storiti vse, da čimprej ugotovi vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Četudi je tožeča stranka v predmetni zadevi predložila dokaz o tem, kdaj je zvedela za povzročitelja prometne nezgode, je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotavljalo, ali bi te podatke tožeča stranka lahko pridobila prej.
Terjatev iz naslova stroškov postopka, ki nastane z odločbo sodišča, izdano po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, je potrebno obravnavati kot stroške stečajnega postopka.
Gre za terjatev, ki je nastala po začetku stečajnega postopka, saj terjatev za povrnitev stroškov postopka nastane šele takrat, ko sodišče o njej odloči s sodno odločbo, ne pa že takrat, ko ti stroški dejansko nastanejo.
Opominska taksa se plača od skupne vrednosti vseh neplačanih taks, ki jih stranka kot taksna zavezanka ni pravočasno plačala in je k njihovemu plačilu pozvana z opominom in ne od vsake posamezne neplačane takse, ki se terjajo z istim opominom. Taksa za opomin namreč predstavlja le strošek, ki ga ima sodišče s pozivanjem strank, da poravnajo svojo zakonito obveznost do sodišča in nima narave kazenske takse, ki se plačuje od vseh neplačanih taks.
neobrazložen ugovor - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Če dolžnik ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listini ne obrazloži v skladu s 53. čl. ZIZ, ga sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, zavrne.
ZOR člen 277, 324, 324/2, 372, 372/2, 277, 324, 324/2, 372, 372/2.
zakonske zamudne obresti - zastaranje
Zamudne obresti so sankcija le za zamudo z izpolnitvijo denarne, ne pa tudi nedenarne obveznosti. Za presojo začetka teka zakonskih zamudnih obresti je tako odločilno le, kdaj je tožena stranka prišla s plačilom v zamudo, to pa je bilo v obravnavanem primeru šele z začetkom postopka za dosego izpolnitve obveznosti, torej s spremembo istovetnosti zahtevka.
Zamudne obresti dospevajo z vsakim dnem dolžnikove zamude v izpolnitvi denarne obveznosti in zastarajo v roku treh let.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je odločilno za zahtevek tožnice dejstvo, da druga toženka ni imela posebnega pisnega pooblastila za sprejem izpolnitve. Člen 815 ZOR, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, določa, da naročilo za posredovanje ne vsebuje za posrednika pravice, da bi smel sprejeti za naročitelja izpolnitev obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem. Smisel te določbe je v tem, da bi bile zlorabe posrednika napram naročitelju čim bolj otežkočene in da posrednik ne bi prišel nedopustno do predmetov, ki gredo naročitelju. Ta določba je torej pomembna za razmerje med toženima strankama, ni pa odločilna za njuno razmerje napram tožnici. Če sta toženi stranki nastopali v razmerju do tožnice kot kupcem stanovanja enotno, tako kot je tožnica ves čas zatrjevala, tožnici ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, ker je izpolnila denarno obveznost posredniku in ne direktno prodajalki. Če je prva toženka v navzočnosti tožnice pooblastila drugo toženko, da zanjo sprejme kupnino po pogodbi, dejstvo, da to pooblastilo ni bilo pisno, nima takšnega pomena kot mu ga je dalo v izpodbijani sodbi zmotno sodišče prve stopnje. Tudi če je bilo dano zgolj ustno pooblastilo prve toženke, da zanjo druga toženka sprejme izpolnitev, je veljavno.
ZdavP člen 95, 95/1, 95/2. ZPP člen 18, 18. ZdavP-1 člen 32, 32/1, 32/4, 32, 32/1, 32/4, 32, 32/1, 32/4.
sodna pristojnost - davčni postopek
Iz 1. odst. 95. člena Zakona o davčnem postopku (ZdavP), veljavnega v času, iz katerega izvira ta spor, je razvidno, da lahko davčni organ nastopa tudi kot dolžnik, davčni zavezanec pa kot upnik, ki zahteva vračilo preveč plačanega davka. Tudi pri takšni zahtevi davčni organ postopa na temelju procesnih pravil, vsebovanih v ZdavP, subsidiarno pa tudi na temelju Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) (3. odst. 1. člena ZdvaP).
2. odst. 95. člena ZdavP določa, da se zavezancu vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila. Drugače povedano: davčni organ z davčnim zavezancem opravi pobotanje medsebojnih terjatev in obveznosti, pobotanje pa se opravi v postopku z zahtevkom za vračilo preveč plačanega davka, torej v davčnem postopku. Iz povedanega izhaja, da bi tožeča stranka opisanemu pobotanju lahko oporekala le v davčnem postopku. Nevrnjeni oziroma pobotani del zahtevanega zneska iz naslova preveč plačanega davka zato ne more predstavljati tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.
Vsebinsko enake določbe vsebuje tudi novi Zakon o davčnem postopku (ZDavP-1; Ur. list RS, št. 54/04), veljaven v času izdaje izpodbijanega sklepa (glej 1. in 4. odst. 32. člena ter 2. odst. 1. člena ZDavP-1).
Po našem pravu stiki niso le pravica staršev, ampak tudi pravica otroka. Njena hčerka ima pravico do stikov z očetom in tožnica ji mora te stike omogočiti. Pri tem mora opustiti vse, kar očetu otežuje stike, vključno s takim vplivanjem na otroka, ki ima za posledico njegov odpor proti stikom. V okviru svoje vzgojne naloge pa mora poskušati odpraviti pri otroku morebitni psihični odpor proti stikom oziroma vzpostaviti pri otroku pozitiven odnos do stikov. Seveda pa mora tudi oče opustiti vse, kar materi otežuje vzgojo otroka.
ZOR člen 200, 200. URS člen 15, 34, 39, 15, 34, 39. ZPP člen 154, 154/2, 165, 165/2, 154, 154/2, 165, 165/2.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine - stroški
Zakon omejuje pravico in dolžnost informiranja tedaj, ko posega v drugo človekovo pravico in sicer pravico do varovanja časti in dobrega imena ali ugleda. Svoboda izražanja se mora omejiti s pravicami drugih in ko pride do kolizije pravice do osebnega dostojanstva in pravice do svobode izražanja, je treba dati prednost varstvu človekovega dostojanstva in s tem omejiti svobodo izražanja. Naloga sredstev javnega obveščanja je informiranje javnosti, vendar pa morajo imeti novinarji spoštljiv odnos do bralcev in se na morejo izgovarjati, da dajejo javnosti to, kar si ta želi. Bistveno je, kakšne posledice je imel objavljeni članek za oba tožnika v okolju, v katerem prebivata in ne, ali sta bila prepoznavna širši javnosti.
Pritožnica je podpisala dedni dogovor v zmoti glede predmeta dedovanja. V sodni praksi prevladuje stališče, da je dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku, sodna poravnava. Sodna poravnava pa se izpodbija po 392. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s tožbo za razveljavitev in ne s pritožbo.
Zaslišane priče so izrecno povedale, da teh parcel F.J. in njegova družina ni obdeloval od takrat dalje, ko so mu bile odvzete zaradi osnovanja vinogradniškega kompleksa. Sporne parcele so bile pokojnemu F.J. odvzete iz posesti, vendar obljubljeno mu je bilo, da bo dobil za odvzete parcele drugo zemljišče, kar se ni zgodilo. Vseskozi, kot so tudi te priče povedale, je hodil na Občino in na V., da bi dobil parcele nazaj, oziroma drugo zemljišče v zameno, vendar brez uspeha. Na podlagi teh dejstev pa ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila drugotožena stranka in njeni pravni predniki v dobroverni posesti teh parcel.
V postopku za izdajo začasne odredbe je dopustna in utemeljena ureditev, ki kontradiktornosti ne zagotavlja že na obravnavi oziroma pred izdajo sodne odločbe, pač pa naknadno z vložitvijo ugovora zoper prvostopno odločitev. V postopkih za izdajo začasnih odredb je torej dopustno, da je konktradiktornost vzpostavljena šele v postopku z ugovorom.