nevarna vožnja v cestnem prometu - odvzem motornega vozila - varnostni ukrep - obligatorni odvzem predmetov - poseg v lastninsko pravico - sorazmernost ukrepa - neprilagojena hitrost - eventualni naklep
Ker gre pri odvzemu predmetov za trajni odvzem možnosti dejanskega razpolaganja s predmetom in pravne upravičenosti do predmeta, ta ukrep posega v človekovo pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave. Odvzem predmetov osebi, ki ni udeležena v kazenskem ali prekrškovnem postopku, je zato dopusten samo ob upoštevanju ustavnih pogojev za poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Poseg je dovoljen le, če je za varstvo drugih primeren, nujen in proporcionalen (sorazmeren v ožjem smislu) glede na koristi, ki bodo zaradi njega nastale (2. in 15. člen Ustave). Kot izhaja že iz Ustavne odločbe Up-7/98 z dne 30. 9. 1998 mora sodišče pri odločanju o odvzemu motornega vozila tehtati med težo ukrepa za posameznika, ki se mu predmet, katerega lastnik je, odvzema na eni strani in razloge splošne varnosti na drugi strani. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika je pomembna predvsem vrednost motornega vozila, ki se odvzame. Na drugi strani pa je relevantna nevarnost, da ga storilec še naprej poseduje, ki se izraža v potrebi po prometni varnosti, po varovanju življenja in zdravja ljudi ali v razlogih morale.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00052415
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 60. ZPP člen 339, 339/2, 229/2-14.
inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev in odstranitev gradnje - sporno dejansko stanje - dokazni predlog za zaslišanje priče - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - pravica do enakega varstva pravic - obrazloženost sodne odločbe - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ker zavrnitev izvedbe glavne obravnave pomeni, da se bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevalo kot pravilno tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, opustitev obrazložitve te odločitve ne pomeni le relativne bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, ampak tudi kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi za ključno odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu namreč v tem primeru niso razvidni ne stranki in ne revizijskemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka.
Glavna obravnava v upravnem sporu je obvezna in jo je dopustno (ne pa nujno) opustiti le v okoliščinah iz 59. člena ZUS-1. Ker te utemeljujejo dopustne izjeme od pravila o dolžnosti izvedbe glavne obravnave, jih mora Upravno sodišče konkretizirano navesti in utemeljiti, zakaj glavne obravnave ni opravilo in ni izvedlo predlaganih dokazov. Navedeni razlogi so v upravnem sporu sestavina obrazložene sodne odločbe, saj pomenijo odgovor na strankine navedbe, povezane z opravo glavne obravnave, ki jih lahko izpostavi bodisi kot neposredno zahtevo, naj se odločitev sprejme na glavni obravnavi, bodisi kot navedbe, s katerimi konkretizirano nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku in zanje predlaga dokaze, ali navedbe o kršitvah pravil upravnega postopka, ki naj se odpravijo na glavni obravnavi. Opustitev teh razlogov pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe kot sestavine pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave.
CESTE IN CESTNI PROMET - RAZLASTITEV - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051833
URS člen 23, 25, 33, 67, 69. ZUreP-1 člen 92, 92/2, 93, 93/1, 93/2, 93/3, 100, 100/1, 102. ZUreP-2 člen 200. ZPNačrt člen 109.
razlastitev - občinska javna cesta - razlastitveni postopek - dvofazni postopek - uvedba razlastitvenega postopka - pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka - odločba o začetku razlastitvenega postopka - pogoji za razlastitev - obstoj javne koristi - pogoj nujnosti in sorazmernosti - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Za uvedbo postopka razlastitve je dovolj ugotovitev abstraktne (splošne) javne koristi in (še) ni treba presojati ostalih pogojev za razlastitev.
Razlastitveni postopek poteka v dveh fazah: v prvi fazi upravni organ izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka, v drugi fazi pa odloči o sami razlastitvi (ali sploh oziroma v kakšnem obsegu bo zahtevi za razlastitev ugodeno).
V skladu z jasno zakonsko določbo 100. člena ZUreP-1 (in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča) upravni organ v primerih iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 izda o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi samo ali je (splošna) javna korist za potrebe uvedbe postopka izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 velja zakonska domneva, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu, oziroma se v skladu s 109. členom ZPNačrt šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Vendar pa navedeno ne omejuje sodišča, da v primeru uveljavljanja presoja morebitno nezakonitost oziroma neustavnost odloka, ki je podlaga za ugotovitev obstoja javne koristi.
V drugi fazi postopka odloča o sami razlastitvi in v tej fazi postopka se pred odločitvijo o razlastitvi ugotavlja še konkretna javna korist. Ugotavlja se, ali so za odvzem lastninske pravice na posamezni (konkretni) nepremičnini izpolnjeni zakonski pogoji iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, med drugim, ali je razlastitev te konkretne nepremičnine nujno potrebna za dosego javne koristi ter, ali obstoji sorazmerje med to koristjo in posegom v zasebno lastnino.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00051818
ZUS-1 člen 32. ZUP člen 285.
začasna odredba - inšpekcijski ukrep odstranitve objekta - sklep o dovolitvi izvršbe izrečenega inšpekcijskega ukrepa - tožba v upravnem sporu - zahteva za izdajo začasne odredbe - začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev zahteve za izdajo - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
S sklepom o izvršbi se ne odloča o obveznosti inšpekcijskega zavezanca, da odstrani nelegalno gradnjo, saj je bilo o njej odločeno z inšpekcijsko odločbo. Navedena odločba in z njeno izvršitvijo povezana škoda pa sta bili (lahko) predmet drugega upravnega spora. Iz tega izhaja, da ker se upravni spor zoper sklep o izvršbi ne more nanašati na vsebinsko presojo obveznosti, o kateri je bilo odločeno z drugim upravnim aktom, tudi iz te obveznosti izvirajoča škoda ni upoštevna za izdajo začasne odredbe.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051834
URS člen 9, 23. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4.
ukrep inšpektorja za okolje in prostor - zaprtje dela odlagališča - subsidiarni upravni spor - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - drugo učinkovito sodno varstvo - zagotovljeno drugo sodno varstvo - sodno varstvo v rednem upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Z zavrženjem tožbe pritožnica ni bila prikrajšana za sodno varstvo zoper odločitev o naložitvi obveznosti izvedbe zaprtja odlagališča odpadkov (na kar se je nanašal njen tožbeni predlog). Sodno varstvo zoper to odločitev (in s tem pravico do meritorne odločitve sodišča) je imela po 2. členu ZUS-1 zoper upravne odločbe, s katerimi ji je bila ta obveznost naložena, opustitev tega sodnega varstva pa ne vzpostavlja pravice do subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Nenazadnje se tudi pritožnica sklicuje na stališče Ustavnega sodišča, po katerem pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka.
URS člen 153, 153/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZLS člen 46, 46/1, 46/3, 46/4, 47, 47/3, 48. ZRLI člen 3.
odlok občine - Odlok občinskega sveta - pobuda za razpis referenduma - zavrnitev pobude volivcev z zahtevo za razpis referenduma - tožba v upravnem sporu - pomanjkanje pravnega interesa - neizkazan pravni interes - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
O predpisu, ki je že objavljen in uveljavljen, na referendumu ni mogoče odločati niti po ZLS niti po ZRLI, določbe katerega se smiselno uporabljajo tudi za referendum v samoupravni lokalni skupnosti (3. člen ZRLI). Po uveljavitvi občinskega predpisa volivci sicer lahko zahtevajo njegovo razveljavitev na podlagi 48. člena ZLS, vendar v sporni zadevi ne gre za takšno pobudo. Glede na navedeno vsebinsko odločanje o Obvestilu v nobenem primeru ne more vplivati na objavo oziroma uveljavitev (in tudi na veljavnost) Odloka, kar pomeni, da si pritožnik pravnega položaja v obravnavani zadevi s tožbo ne more izboljšati.
Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da bi moral župan skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZLS, po podani pobudi volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma, zadržati objavo Odloka do odločitve o pobudi oziroma do odločitve na referendumu. Župan bi ga skladno s četrtim odstavkom 46. člena ZLS smel objaviti šele, če bi bil sprejet Odlok na referendumu potrjen, in sicer skupaj z objavo izida referenduma. Vendar pa pritožnik teh kršitev postopka, ki vplivajo na njegov pravni interes za tožbo zoper Obvestilo, ne more učinkovito uveljavljati v tem upravnem sporu, ampak v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem, saj gre za kršitev postopka pri sprejemu splošnega akta, za razveljavitev katerega je pristojno Ustavno sodišče. Upravno sodišče namreč nima pooblastil, da bi ob odločanju o Obvestilu obenem po potrebi poseglo tudi v veljavnost že objavljenega predpisa lokalne skupnosti, to je Odloka, in s tem zagotovilo učinkovito izvrševanje pritožnikove pravice do pobude volivcem za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma.
ZPP člen 25, 25/2, 191, 191/1. ZDSS-1 člen 5, 5/1b, 5/1c, 5/1h, 5/1a. ZDR-1 člen 59-63.
stvarna pristojnost delovnega sodišča - spor o pristojnosti
Ni bistveno, da drugi toženec ni imel formalnega statusa delodajalca, ki zagotavlja delo delavcev in da posledično prvi toženec ni imel formalnega statusa uporabnika v smislu določb 59. do 63. člena ZDR-1. Bistvena je dejanska vsebina teh razmerij, ki kaže na prikrit položaj delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev (drugi toženec) oziroma prikrit položaj uporabnika, h kateremu tak delodajalec napoti svoje delavce (prvi toženec).
ZPP člen 17, 17/1, 25, 30. ZDSS-1 člen 5, 5/1a, 5/1b.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost
Ker tožnik v tožbi zatrjuje, da svoj tožbeni zahtevek zoper toženca, ki je fizična oseba, utemeljuje z ustno sklenjeno pogodbo o delu med njima, torej s pogodbo civilnega prava, pri čemer ne navaja, da bi njuno medsebojno razmerje imelo naravo oziroma elemente delovnega razmerja (tega v okviru tožbenega zahtevka niti ne vtožuje), v sporu med tožnikom in tožencem ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. V tej zadevi gre za premoženjski spor med dvema fizičnima osebama, za rešitev katerega je stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Šentjurju.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zavrnitev predloga
dopuščena revizija - predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - stroški zdravstvenih storitev - razlika v stroških zdravstvenih storitev
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev o upravičenosti tožnice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.
Vprašanja v zvezi z okoliščinami, ki potrjujejo obstoj zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, mora sodišče šele ugotoviti, saj je presoja, ali dejanskemu opisu kaznivega dejanja ustreza pravna kvalifikacija, kot jo je podal državni tožilec v predlogu za odreditev pripora in jo je sodišče sprejelo, prepuščena sodišču v nadaljnjih fazah postopka.
Okoliščine, ki se nanašajo na težo kaznivega dejanja ter okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ne dajejo prepričljive podlage za sklep o osebnih lastnostih obdolženca, ki bi kazale na možnost ponovitve kaznivega dejanja, ponovitvene nevarnosti pa ne more utemeljiti niti ravnanje obsojenca po storitvi kaznivega dejanja, ko naj ne bi storil ničesar, da bi bratu, ki je očitno potreboval pomoč, pomagal. Iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da obdolženec prebiva sam, osebe, s katerimi ima stike, pa niso izpostavile takšnih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Šele dodatne okoliščine bi v povezavi z obstoječimi lahko bile podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti, pa iz izpodbijanih sklepov ne izhajajo.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti
Okoliščine, da je obdolženec svak predsednice Okrajnega sodišča v A. D. D., ki je bila do meseca maja 2021 dodeljena na delo na Okrožno sodišče v A., zaradi česar dobro pozna vse sodnike na kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v A., bi že sama po sebi v postopku lahko dajala videz pristranskosti, če bi ta tekel pred Okrožnim sodiščem v A. Poleg tega tudi ni mogoče mimo okoliščine, da je sodnica D. D. predsednica Okrajnega sodišča v A., ki ima prostore v isti stavbi kot Okrožno sodišče v A. Na podlagi teh okoliščin je Vrhovno sodišče odločilo, da se za odločanje določi drugo stvarno pristojno sodišče, izven območja pristojnosti Višjega sodišča v A.
Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi še ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Obsojenci so sami ali po osebah, ki so jim zaupali, gotovino nakazovali na bančni račun zaradi plačila obveznosti po pogodbah o finančnem leasingu, s katerim je družba B. d. o. o., za katero je bilo ugotovljeno, da sploh ni vidneje poslovala niti ni imela prihodkov in lastnega kapitala za plačilo obrokov leasinga, kupovala zemljišča. S tem so denar preko pogodb in nakazil kanalizirali v legalno gospodarsko dejavnost in onemogočali sledenje toku denarja oziroma ugotavljanje njegovega pravega izvora.
Obravnavanje celotnega deliktnega postopanja obsojencev skozi ločene kazenske postopke ni bilo smatrati na način »še enkrat kaznovati storilce«, saj gre ob primerjavi zakonskih znakov kaznivih dejanj po 245. in 212. členu KZ-1 za dvoje popolnoma ločenih dokončanih deliktov, prvega zoper gospodarstvo in drugega zoper premoženje.
Odločba o kazni se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (predvsem po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona (predvsem po 5. točki 372. člena ZKP). Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se lahko glede na prvi odstavek 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le, če je nezakonita. Ni pa dovoljena, če je sodišče o stroških postopka nepravilno odločilo, če torej odločitev temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov.
Sodišče je o stroških postopka po temelju odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, saj ni ugotovilo, da bi bile podane okoliščine iz četrtega odstavka tega člena, katere je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec.
ZP-1 člen 22, 22/3, 22/8, 202č, 202č/1, 214, 214/4.
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izključna pristojnost
Izključna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju je podana vselej, ko se odloča o imetniku vozniškega dovoljenja, ki ni bilo izdano v Republiki Sloveniji. Dejstvo, da je storilec tudi imetnik slovenskega vozniškega dovoljenja, ki je poteklo v letu 2015, na to ne vpliva.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - zapuščinski postopek - odnos med zapustnikom in dedičem - nedokazane trditve - zavrnitev predloga
Okoliščina, da je bil zapustnik v slabih odnosih s svojci iz A. in da se na C. ni varno počutil, ne more imeti nobenega vpliva na krajevno pristojnost sodišča za odločanje v zapuščinskem postopku.