Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik prošnjo za BPP vložil po pooblaščencu B. B. iz Odvetniške družbe C. in da je v prošnji kot izbranega odvetnika navedel prav njega. Iz navedenega dovolj jasno izhaja, da je bil tožnik z omenjenim odvetnikom že dogovorjen za nudenje BPP, zato ne more biti utemeljeno sklicevanje tožene stranke na izjemo iz tretjega odstavka 36. člena ZBPP, tj., da prosilcu ni bilo mogoče zagotoviti izvajalca BPP.
Samo poimenovanje ukrepa v zakonu ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja. Tudi, če ukrep zakonodajalec in upravni organ poimenujeta kot omejitev gibanja, gre lahko za odvzem prostosti, ker je bistveno, v kakšnem režimu se ta ukrep izvaja. Pravna podlaga za odvzem prostosti mora biti opredeljena v splošnem predpisu, ureditev pridržanja mora biti jasna in predvidljiva, da se prepreči nevarnost arbitrarnega odločanja.
V konkretnem primeru gre za odvzem prostosti.
Temeljni pogoj za obdelavo osebnega podatka tožnika s strani tožene stranke je izpolnjen, to je, da se prepreči neposredna in resna grožnja za javni red in varnost, ki temelji na resnih razlogih, povezanih z državno varnostjo, ali da se preprečijo huda kazniva dejanja. Pravna podlaga za izrek predmetnega ukrepa je zakonito izkazana, in to je določilo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Ocena (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb na zaslišanju je bila v fazi izdaje izpodbijanega akta dovolj prepričljiva glede na stopnjo nevarnosti, ki bi lahko izhajala iz omenjenega podatka v sistemu SIS. Ker je namen ukrepa iz 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 "preprečevanje" ogrožanja varnosti države oziroma, je tak ukrep možno izreči, če je"nujno potreben" zaradi razlogov varnosti države in javnega reda; zato je načeloma zapis v informacijskem sistemu, kakršen je v konkretnem primeru, brez dvoma dovolj za njegovo zakonito izdajo, četudi je prosilec za mednarodno zaščito na razgovoru pred izdajo akta zanikal vse oziroma bistvene okoliščine, ki se navezujejo na tak zapis v informacijskem sistemu.
Podatki v informacijskem sistemu SIS niso neizpodbitna dejstva.
Sodišče je imelo na eni strani zelo prepričljivo izpovedbo tožnika, da ni bil nikoli v Franciji in da se je vedno boril proti teroristom in da nikakor ne drži, da bi bil pripadnik skrajne islamistične ideologije, povezane z ISIS-om oziroma da bi bil terorist, in na drugi strani tem izjavam nasprotni podatek v informacijskem sistemu SIS.
Ker so pristojni organi v Sloveniji sprožili postopek z dodatnimi poizvedbami in je tožena stranka ukrep pridržanja izrekla šele po tem, ko je francoski organ po podatkih v upravnem spisu odgovoril na dodatne poizvedbe, je sodišče presodilo, da izpodbijani akt ni nezakonit. Sodišče je v takih okoliščinah, ko je v času presoje zakonitosti izpodbijanega akta mogoče, da tožnik govori resnico in je prišlo do pomotnega zapisa v sistemu SIS, a je možno tudi, da zapis v SIS ustreza vseh kriterijem kakovosti po uredbi 2018/1862, moralo dati prednost podatku v sistemu SIS in sicer ob upoštevanju določila člena 52(1) Listine.
Sodišče je dalo v tem primeru večjo težo splošni varnosti ljudi in temeljnemu interesu družbe za notranjo in zunanjo varnost v razmerju do tožnikove pravice, da mu ni odvzeta prostost in da ni stigmatiziran s terorizmom oziroma s povezanostjo z ISIS-om, kajti sodišče nima možnosti preveriti kakovosti, izvora in vseh potrebnih okoliščin podatka v informacijskem sistemu SIS, ki se nanaša na tožnika, pri francoskih organih.
Režim odvzema prostosti tožniku v Centru za tujce je takšen, da je sorazmerno poseženo v svobodo tožnika iz 6. člena Listine glede na pomen pravice ljudi v Sloveniji do varnosti iz istega člena Listine oziroma iz 34. člena Ustave (člen 52(1) Listine).
Ukrep zadrževanja na območje azilnega doma v danih okoliščinah na dan 28. 3. 2026 in v času presoje sodišča ne bi mogel učinkovito preprečiti tveganja za varnost, ki ga je izkazala tožena stranka v izpodbijanem aktu in ki ga je ugotovilo tudi sodišče na glavni obravnavi. V okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.
Pri presoji konkretnega primera je bistveno ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske.
Izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu, ureja že sama Uredba Dublin III. Zato tožnica nima prav, da bi s predčasno predajo Republiki Hrvaški izgubila pravni interes za tožbo.
Toženka je pravilno in zakonito sklenila, da je treba tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce. Za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z zobobolom. Splošno znano dejstvo je, da je treba zobobol zdraviti z analgetiki in obiskom zobozdravnika, tožnik pa ni izkazal, da bi takšno pomoč v azilnem domu dejansko skušal poiskati.
Izpodbijana Uredba izrecno določa, da se rudarska pravica podeli šele z dnem sklenitve koncesijske pogodbe, pri čemer se o podelitvi rudarske pravice predhodno izda odločba o izbiri nosilca rudarske pravice pod pogoji, določenimi v ZRud-1 (deveti odstavek 10. člena Uredbe).
Imetnik (nosilec) rudarske pravice tako ne pridobi pravice do sklenitve koncesijske pogodbe. Ima zgolj izključen položaj za pogajanja in izpolnjevanje pogojev. Polno in veljavno rudarsko pravico za izkoriščanje pa pridobi šele, ko so vsi pogoji izpolnjeni in je koncesijska pogodba dejansko sklenjena.
Tožnik tako nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, saj ne more že na podlagi izdane Uredbe izvajati upravičenj, ki mu jih nudi rudarska pravica.
Bistvo dublinskega postopka tako ni ugotavljanje, ali je prosilec upravičen do zaščite, temveč izključno določitev, katera država članica EU je odgovorna za vsebinsko obravnavo prošnje.
Prosilec si ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici bi bila torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske.
Prosilec je tako tisti, ki mora izpostaviti relevantne in dovolj resne subjektivne okoliščine, pri čemer pavšalno sklicevanje v tožbi, da sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem predstavljajo splošno znano dejstvo, ne zadostuje.
Tožnika ne moreta ugovarjati primernosti ali smotrnosti ureditve števila in sedežev notarskih mest, določenih z izpodbijano Odredbo ministra za pravosodje o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest št. 007-108/2022, saj gre za presojo, ki je v pristojnosti in odgovornosti ministra, skladno s politiko, ki jo vodi na tem področju.
Z Razpisom prostega notarskega mesta ni bilo odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, prav tako postopek odločanja o zadevi ni bil končan. Sodno varstvo bo drugotožniku zagotovljeno zoper odločbo o imenovanju notarja na prosto delovno mesto ali zoper morebitni sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja, medtem ko prvotožnica Razpisa, na podlagi katerega se vodi postopek za imenovanje novega notarja v kraju, v katerem prvotožnica že opravlja notarsko službo, ni legitimirana izpodbijati, saj na njem ne kandidira, niti nima pravnega interesa za zagotavljanje ustavnih pravic v njem.
Davek na promet nepremičnin je prometni davek, ki se odmeri od prodaje nepremičnine od davčne osnove v višini prodajne cene nepremičnine. Osnova za določitev davčne osnove je torej prodajna cena, tržna vrednost nepremičnine pa se lahko ugotavlja kvečjemu v situaciji, ko davčni organ ugotovi, da prikazana cena ni resnična in je zaradi davčnega prihranka prikazana nižja (neresnična) cena.
Pri določitvi davčne osnove za odmero davka na promet nepremičnin bi moral prvostopenjski organ upoštevati ugotovljeno dejansko stanje glede pogodbeno dogovorjenega predmeta prodaje med tožnikom in kupcem, ki se lahko razlikuje od stanja nepremičnine na dan 5. 1. 2021.
Stališče sodne prakse je, da določbe 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) omogočajo pritožbo le zoper sklep, v katerem je sodišče vsebinsko odločalo o predlagani začasni odredbi. To neposredno izhaja iz drugega stavka šestega odstavka obravnavanega člena, ki opredeljuje učinke vložene pritožbe, ki ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe.
Sklepanja, da je zakon določil posebno pritožbo zoper vse odločitve, ki se nanašajo na zahtevo za izdajo začasne odredbe, nima opore niti v ostalih določbah 32. člena ZUS-1, še zlasti ne v prvem odstavku, ki določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, če ta zakon ne določa drugače.
ZUS-1 določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. V 32. členu ZUS-1 je tako predvidena posebna pritožba le zoper sklep z vsebinsko presojeno zahtevo za začasno odredbo, ne pa tudi zoper sklep s katerim je sodišče zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, kar pomeni, da obravnavana pritožba ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo.
Tožnica je ob prodaji marca 2021 realizirala kapitalski dobiček v smislu 104. člena ZDoh-2 in je vsled tega morala v roku 15 dni od odsvojitve vložiti davčno napoved po 326. členu ZDavP-2. Glede na to, da ZDoh-2Z ne vsebuje določbe, da se za zadeve, ko je davčna obveznost nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporablja novi zakon, sklicevanje tožnice na kasnejšo spremembo predpisa ni upoštevno, saj ta sprememba ne vpliva na odločitev v obravnavani zadevi.
Davčna obveznost ne more biti različna glede na to, kdaj so zavezanci vložili napoved ali obračun davka oziroma kdaj je davčni organ izdal odmerno odločbo, zato mora biti časovna točka, ki določa, kateri materialni predpis je treba uporabiti pri določanju davčne obveznosti, neodvisna od tovrstnih aktivnosti in mora izhajati iz obdavčljivega dogodka oziroma časa nastanka davčne obveznosti.
Seznam izvršilnih naslovov, ki ga je sodišče na podlagi napotila Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 32/2025 z dne 23. 4. 2025 obravnavalo kot upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je izdala Finančna uprava RS. Ker je Finančna uprava RS organ v sestavi Ministrstva za finance, je za odločbe, izdane na prvi stopnji, v primeru pritožb pristojno Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. Zakon pa pritožbe zoper seznam izvršilnih naslovov izrecno ne izključuje.
Sodišče v upravnem sporu ne more presojati dopustnosti sodne izvršbe, ki je v teku, in tudi ne odločitev, ki jih je izvršilno sodišče sprejelo v tem postopku.
Iz podanih trditev ne izhaja, da bi tožniku z izvršitvijo Odločbe grozil nastanek težko popravljive škode, saj mu je z izpodbijano Odločbo naložena odstranitev železniških pragov kot podloge za sušenje lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode. Nastanek te je tožnik utemeljeval s trditvijo, da bi bil navedeni strošek, po višini sicer niti ne zatrjevan, še manj pa izkazan, enak vrednosti lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode, ampak le tožnikovo prepričanje o ekonomski nesmotrnosti takšnega ravnanja. Tožnik tudi ni zatrjeval, da stroška izvršitve Odločbe ne bi zmogel oziroma da bi bilo z izvršitvijo Odločbe ogroženo njegovo poslovanje oziroma da teh stroškov ne bi zmogel brez škode za življenje in zdravje, ampak le, da zahtevano postopanje ni ekonomsko smotrno, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
Tožnikove finančne težave zaradi neodplačanih dolgov, grožnje nekaterih upnikov in zdravstvene težave njegove žene in hčere ne morejo šteti niti kot preganjanje niti kot tveganje, da bi ob vrnitvi v Maroko utrpel resno škodo. Nesporno je, da tožnik zatrjevanih groženj upnikov v Maroku ni prijavil pristojnim organom preganjanja, zato niso utemeljene tožbene navedbe o tem, da v izvorni državi ni imel dostopne in učinkovite zaščite pred nasiljem.
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča RS lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični in zato ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik v upravnem postopku dodelitve BPP ni imel ne položaja stranke ne položaja stranskega udeleženca in da je tožena stranka prosilko kar dvakrat seznanila z dejstvom, da se zadeva, v zvezi s katero prosi za BPP, ne nanaša nanjo, ampak na tožnika. Že v upravnem postopku je bilo torej nedvoumno, da je prosilka za BPP in torej stranka postopka A. A. in ne tožnik, in tudi tožba temu v ničemer ne nasprotuje.
Iz obrazložitve upravnih aktov organov prve in druge stopnje ni razvidno, da bi bili v upravnem postopku presojani tudi dokazi, ki jih je tožnik priložil glede svoje invalidnosti. S tem, ko teh dokaznih predlogov nista obrazloženo zavrnila, sta upravna organa kršila tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Glede zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti ter nevarnosti ponižujočega oziroma nečloveškega morajo biti okoliščine take narave, da predstavljajo resnično nevarnost za položaj prosilca po predaji.
Zahtevani posebej visok prag resnosti kršitev človekovih pravic iz 4. člena Listine EU (oz. 3. člena EKČP) bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb.
Okoliščina, da policija ob (tehnični) izvedbi predaje, tožnikoma ni zagotovila tolmača, ne more pomeniti sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. O tej bi lahko govorili šele, če bi se izkazalo, da ju niso namestili v azilni dom in bi jima onemogočili nadaljnji postopek po prošnji za mednarodno zaščito.
Toženka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je prošnjo vložila neupravičena oseba, kot pravno podlago za odločitev pa navaja 24. člen ZBPP, ki se ne nanaša na presojo, kdo je lahko stranka postopka ampak na presojo možnosti za uspeh. Iz navedenega razloga se odločbe ne da preizkusiti.
Tožnikova prošnja je nejasna, saj je tožnik kot prosilca navedel sebe, iz priloženih listin pa izhaja, da je stranka postopka, v zvezi s katerim prosi za BPP, njegov mladoletni sin. Iz prošnje torej ni razvidno, ali tožnik prosi za BPP v svojem imenu ali v imenu in za račun svojega sina. Toženka bi morala tožnika v pozivu poučiti, zakaj je njegova vloga nejasna oziroma pomanjkljiva in navesti, kako in na kakšen način naj pomanjkljivosti odpravi, ter mu določiti rok, v katerem lahko to stori.