Uredba o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2015) člen 100/7. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) člen 1, 2.
presoja vpliva na okolje - okoljevarstveno soglasje - javni razpis - naprava
Neznana lokacija delovanja naprave ne predstavlja pravno dopustnega razloga za izognitev obvezni presoji vplivov na okolje. Nasprotno, ker je lokacija ključen element presoje, se obveznosti presoje vplivov na okolje ne more obiti z nedoločenostjo lokacije, temveč to pomeni, da se postopek ne more uspešno zaključiti in izdati okoljevarstvenega soglasja ali sklepa, v predhodnem postopku, da okoljevarstveno soglasje ni potrebno. Posledično tožnik ne more izpolniti pogojev določenih z Javnim razpisom in tudi ne more pridobiti nepovratnih sredstev za sofinanciranje. Poskus, da se obvezni presoji vplivov na okolje izogne z nedoločenostjo lokacije je namreč v nasprotju z namenom instituta zagotoviti pravočasno presojo konkretnih vplivov in načelom učinkovitosti okoljskega prava.
Izpodbijana Uredba izrecno določa, da se rudarska pravica podeli šele z dnem sklenitve koncesijske pogodbe, pri čemer se o podelitvi rudarske pravice predhodno izda odločba o izbiri nosilca rudarske pravice pod pogoji, določenimi v ZRud-1 (deveti odstavek 10. člena Uredbe).
Imetnik (nosilec) rudarske pravice tako ne pridobi pravice do sklenitve koncesijske pogodbe. Ima zgolj izključen položaj za pogajanja in izpolnjevanje pogojev. Polno in veljavno rudarsko pravico za izkoriščanje pa pridobi šele, ko so vsi pogoji izpolnjeni in je koncesijska pogodba dejansko sklenjena.
Tožnik tako nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, saj ne more že na podlagi izdane Uredbe izvajati upravičenj, ki mu jih nudi rudarska pravica.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - kazenski postopek
Ureditev iz drugega odstavka 49. člena ZBPP velja za vse postopke, ko je upravičenec do BPP v postopku delno ali v celoti uspel in ni pridobil premoženja oziroma dohodkov, ali pa je pridobil premoženje ali dohodke, pa Republika Slovenija od nasprotne stranke ni uspela v celoti izterjati stroškov iz tretjega odstavka 46. člena tega zakona, ki so bili torej prisojeni v korist proračuna Republike Slovenije. V tem primeru, kakor določa peti odstavek 49. člena ZBPP, terjatev, ki jo je imela Republika Slovenija do nasprotne stranke, preide na upravičenca. Ureditev se očitno nanaša na položaj, ko sploh obstaja nasprotna stranka, ki je v postopku izgubila in mora zato namesto upravičencu do BPP nagrado in stroške izvajalca BPP povrniti v korist proračuna (tretji odstavek 46. člena ZBPP).
Tožniku je bila dodeljena BPP za zastopanje v kazenskem postopku, v katerem je bil tožnik obdolženec in ki se je končal z ustavitvijo, zato je bilo odločeno, da stroški zagovornika na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun. V tem primeru ni nasprotne stranke, ki bi se ji na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZBPP naložila povrnitev stroškov v korist proračuna (terjatev pa bi nato prešla na upravičenca do BPP), ampak je proračun tisti, ki nosi stroške tožnikovega zagovornika. Razlaga drugega odstavka 49. člena ZBPP, za katero se zavzema tožena stranka, bi v obravnavni zadevi pomenila, da bi stroške zagovornika, če tožnik ne bi imel dodeljene BPP, v vsakem primeru nosil proračun, ker pa je tožniku bila dodeljena BPP, bi moral v primeru izboljšanja materialnega položaja stroške nositi sam. S tem bi se izničila jasna določba prvega odstavka 96. člena ZKP.