postopek zoper odgovorno osebo pravne osebe – storilec prekrška – opis dejanja v plačilnem nalogu – prekršek – odgovornost pravne osebe za prekršek
Okoliščina, da iz opisa dejanja izhaja tudi, da je V. K. kot odgovorna oseba prekršek storil kot direktor pravne osebe, je dejanska okoliščina in ne konkretni izvršitveni znak tega prekrška. Kdo je storilec prekrška, je namreč odvisno od tega, kdo je v konkretni pravni osebi zadolžen za oddajo davčnih obračunov, kar je dejansko vprašanje, ki ga bo moralo sodišče prve stopnje dodatno razjasniti v ponovljenem postopku.
ZIZ člen 82, 82/3. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 49, 49/1, 50, 50/1, 50/2.
rubež premičnin - prisotnost upnika pri rubežu - obvestitev upnika o predvidenem rubežu - drugačen izid rubeža - stroški izvršitelja - nepriznanje nagrade za opravo rubeža
Izvršitelj, ki je isti dan, ko je prejel pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi, to je dne 10. 2. 2015, že opravil rubež premičnin, je res ravnal v skladu z namenom, da upniku zagotovi poplačilo njegove terjatve, vendar je v celoti spregledal zakonsko pravico upnika, da je o rubežu obveščen in pri rubežu prisoten. Pri tem je treba upoštevati, da je upnik tisti, ki s svojim dispozitivnim ravnanjem predlaga začetek teka izvršilnega postopka in predlaga sredstva izvršbe, oziroma tudi posamezne predmete izvršbe. Presoja izvršitelja, katere predmete je smiselno zarubiti, je morda drugačna od presoje upnika, ki se zavzema za posestno zastavno pravico na premičninah, zato bi bil lahko izid rubeža ob obvestilu upniku o izvedbi rubeža in njegovi prisotnosti pri rubežu tudi drugačen, saj bi lahko bile zarubljene druge premičnine, morebiti tudi s pridobitvijo posestne zastavne pravice.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pogoji za oprostitev plačila sodnih taks – slabo premoženjsko stanje
Dejstvo, da pravna oseba nima sredstev za plačilo celotne takse (ki se odraža s slabim premoženjskim stanjem), ne zadostuje tudi za zaključek, da sredstev za plačilo ni zmožna zagotoviti oziroma jih ni zmožna zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je zaradi racionalizacije poslovanja ukinila delovno mesto prodajalca, ki ga je zasedala tožnica, zato je prenehala
potreba po delu tožnice pod pogoji sklenjenimi v pogodbi o zaposlitvi. To pa predstavlja poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
sprejem na zdravljenje brez privolitve – sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih – ogrožanje zdravja – odklanjanje zdravljenja – sposobnost oblikovati pravno relevantno izjavo volje – konkretna in resna nevarnost – pomanjkanje razlogov
Za izpolnitev pogojev za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je potreben obstoj konkretnih dejanj pridržane osebe, ki predstavljajo nevarnost zanjo ali za okolico, ugotovljene in obrazložene morajo biti torej konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin. Odklanjanje zdravljenja je lahko razlog za prisilno hospitalizacijo le v primeru, ko je zaradi duševne motnje prizadeta voljna sfera nasprotnega udeleženca v takšni meri, da ta nima več sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede svojega zdravljenja.
plača - plačilo razlike v plači - vojak - začasna razporeditev
Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožnik ni upravičen do razlike v plači, ker ni šlo za začasno razporeditev na drugo formacijsko dolžnost v skladu z 98. členom ZObr, na podlagi katere bi mu pripadala tudi plača za to formacijsko dolžnost, temveč je tožnik dela opravljal v začasni delovni skupini. Pravila službe v SV za delo v začasni skupinah pa določajo, da vojaške osebe v času začasne prerazporeditve v take skupine zadržijo pravice iz svoje formacijske dolžnosti. Tožena stranka je z ukazom odločila, da tožnik ohrani pravice iz delovnega razmerja iz formacije, na katero je formalno razporejen, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega napačno zaključilo, da je bil tožnik v letu 2009 formalno razporejen na formacijsko dolžnost varnostnik - receptor s plačo za 15. plačni razred in je bil zato do te plače upravičen tudi v času opravljanja dela v začasni delovni skupini. Navedeno bi veljalo le v primeru začasnih razporeditev na nižje vrednoteno formacijsko dolžnost (kar določa tudi 98. člen Zakona o obrambi). Tožnik bi obdržal enako plačo, kot jo je imel pred razporeditvijo, v kolikor bi v primeru začasnih razporeditev bila plača nižja od plače, ki jo je prejemal v času pred razporeditvijo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da tožnik ni bil začasno razporejen na nižje vrednoteno dolžnost, ampak je v letu 2009 opravljal višje vrednotene dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014150
OZ člen 179, 352, 352/1, 352/2.
odškodnina - nesreča pri delu - zastaranje - nastanek škode
V 352. členu OZ je določeno, da odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok). V vsakem primeru zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). Za nastop absolutnega zastaranja je odločilen čas nastanka škode. Škoda nastane takrat, ko se poseg izraža v eni od njenih oblik, ko je mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki jo trpi oškodovanec. Od ugotovitve tega časa je odvisen začetek teka objektivnega zastaralnega roka, pri tem pa ni nujno, da dan škodnega dogodka sovpada z dnevom nastanka škode. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za več vrst nepremoženjske škode in za premoženjsko škodo. Vprašanja nastanka vseh oblik nepremoženjske škode, ki jih uveljavlja tožnik (za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ter za strah) tako ni mogoče vezati le na čas delovne nezgode (23. 1. 2008), temveč je potrebno ugotoviti čas, ko je nastala posamezna vrsta pravno priznane škode po 179. členu OZ.
zavrženje tožbe - rok za sodno varstvo - zamuda roka - fikcija vročitve
Ker tožnica poštne pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni dvignila oziroma prevzela v roku za sprejem, se v skladu s 4. odstavkom 88. člena ZDR-1 vročitev šteje za opravljeno, ko poteče osmi dan od dneva prvega poskusa vročitve (to pa je 13. 9. 2014). Zato je tožba, ki jo je tožnica vložila 27. 10. 2014, prepozna, ker jo je vložila po izteku 30 dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno.
spor o zakonitem preživljanju – preživnina – stvarna pristojnost – stvarna nepristojnost
Ker tožnica od toženca ne zahteva plačevanja zakonite preživnine, pač pa povračilo stroškov, je tožničin tožbeni zahtevek navadna denarna terjatev, pristojnost sodišča za odločanje o njeni utemeljenosti pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta.
ZP-1 člen 66, 66/3, 133, 154, 154/3, 155, 155/1-8.
zahteva za sodno varstvo – zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – dovoljenost pritožbe – dokazna ocena
Glede na to, da si v obravnavani zadevi stojita nasproti neposredna zaznava prekrška, ki ga je zaznal policist in na drugi strani zagovor storilca, ki prekršek zanika, je sodišče s svojim ravnanjem, ko je nekritično sprejelo zagovorne navedbe storilca, ne da bi zaslišalo policista, ki je prekršek neposredno zaznal, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku, saj sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka je tožniku zaradi nepravilnih ravnanj (da je pripravil infuzijo, ne da bi na temperaturnem listu preveril, kakšna infuzija je odrejena in je bila zato pacientu dana napačna infuzija; da se je določenega dne zapletel v konflikt z diplomirano medicinsko sestro v zvezi z njeno odredbo, da izpolni odpustno dokumentacijo, pri čemer je povzdignil glas tako, da so ga slišali tudi pacienti, njihovi starši in ostali zaposleni; da je pri predaji službe navedel, da je pacientki zjutraj apliciral inhalacijo s fiziološko raztopino, čeprav je bila ta terapija predpisana šele kasneje na viziti, kar pomeni, da se je tožnik zlagal; da ni obvestil dežurne diplomirane medicinske sestre o terapiji, ki jo je za enega od pacientov predpisal dežurni zdravnik v nočni izmeni, zaradi česar je ta pacient predpisano terapijo prejel šele čez 4 ure in ne takoj) utemeljeno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo tožnik ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti. Tožnikova ravnanja, navedena v pisnem opozorilu, pomenijo kršitev tožnikovih obveznosti iz delovnega razmerja.
Tožnik je s tem, ko je določenega dne neupravičeno izostal z dela, kršil temeljno obveznost delavca, kot je določena v prvem odstavku 33. člena ZDR-1. Ta določa, da mora delavec vestno opraviti delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Pri tožnikovi premestitvi niso bile ustrezno upoštevane njegove zdravstvene omejitve iz odločbe ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti, vendar odreditev neustreznega dela še ne pomeni nedopustnega ravnanja tožene stranke v smislu obstoja predpostavke za njeno odškodninsko odgovornost.
Tožena stranka je namreč tožniku delo na delovnem mestu za tekočim trakom v določenem oddelku odredila zato, ker je imela na tem delovnem mestu povečane potrebe po delu in ker je (sicer zmotno) štela, da je to zanj ustrezno delo. O nedopustnem ravnanju delodajalca je mogoče govoriti le v primeru, če gre za hudo zlorabo delovnopravnih institutov z njegove strani, kar v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. V
obravnavanem primeru tudi ni izkazana krivda tožene stranke, ki bi bila v skladu z določbo 135. člena OZ podana v primeru, če bi tožena stranka ravnala naklepno ali iz malomarnosti. Tožena stranka namreč tožnika na zanj neustrezno delovno mesto ni premestila z namenom
šikaniranja in pri premestitvi ni ravnala malomarno, saj je, glede na to, da delo za tekočim trakom v določenem oddelku redno opravljajo delovni invalidi III. kategorije ter da se delo na tem delovnem mestu šteje za enega najlažjih pri toženi stranki, upravičeno menila,
da je tožnika premestila na lažje delovno mesto, ki ga bo glede na njegove zdravstvene omejitve lahko opravljal
.
Ker tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja tožene stranke, kar je eden od pogojev za njeno odškodninsko odgovornost in je tožena stranka obenem dokazala, da ni ravnala naklepno ali malomarno, je tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode neutemeljen.
Ker je v času, ko se je predmetni kolektivni spor začel (29. 5. 2015) veljala Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 2/15), ki je začela veljati dne 10. 1. 2015, bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri stroškov upoštevati navedeno Odvetniško tarifo.
Kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, v obravnavani zadevi ne gre le za „neko poznanstvo med oškodovanko in obdolžencem“ pač pa sta bila obdolženi in oškodovanka od leta 2008 do leta 2011 v tesnih stikih, naravo teh pa izkazuje tudi vsebina SMS sporočil, ki jih je obdolženi pošiljal na mobilni telefon oškodovanke. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku seznanilo tudi z bančnim potrdilom, iz katerega je razvidno, da je oškodovanka iz svojega računa dne 19.10.2009 dvignila 20.000,00 EUR gotovine, tudi pritožbeno sodišče ni imelo razloga, da ne bi verjelo oškodovanki, ki je povedala, da je istega dne obdolžencu izročila 15.000,00 EUR in, ker mu je zaradi čustvene navezanosti popolnoma zaupala, od njega tudi ni zahtevala kakršnega koli potrdila.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - zavrženje tožbe
Dokler razmerje med delavcem in delodajalcem, za katerega tožeča stranka navaja oziroma uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, še traja, lahko na podlagi prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 zahteva od delodajalca ugotovitev delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju sodno varstvo v določenem roku. Ko pa razmerje, za katerega tožeča stranka uveljavlja oziroma navaja, da ima elemente delovnega razmerja že preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo le v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, torej v 30 dneh od dneva, ko je izvedela za kršitve. Ta rok se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožeča stranka je za kršitev pravic vedela ves čas, ko je brez pogodbe opravljala delo pri toženi stranki od 1. 11. 2012 dalje, saj je toženca ustno opominjala na to. Zatrjevano razmerje (delovno) je tožeči stranki prenehalo najkasneje s podpisom pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 5. 2014, zato je tožba, ki je vložena dne 4. 9. 2014, vložena prepozno. Rok za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok, ki ga je tožeča stranka prekoračila. Zato je sodišče prve stopnje tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2012 do 4. 5. 2014 utemeljeno zavrglo.
ZDR-1 člen 75, 200. Direktiva 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 1, 1-1b.
V skladu s 1. b točko 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES se za prenos šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi prenos organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lekarniška podružnica (kjer je tožnik opravljal delo) ob spremembi koncesionarja (tožnikov bivši delodajalec - tožena stranka) ni ohranila identitete in zato ne pride v poštev uporaba Direktive Sveta 2001/23/ES. Tudi po spremembi nosilca dejavnosti se namreč v lekarniški podružnici izvaja enaka dejavnost v istih prostorih, z istim delovnim časom, nov izvajalec (tožena stranka) uporablja isto opremo in pohištvo. Dejavnost se je nadaljevala brez prekinitve, tožena stranka je odkupila celotno zalogo zdravil, podružnica je ohranila iste potencialne stranke - varovance doma starejših občanov in lokalne prebivalce, zavarovanci z obnovljivimi recepti zdravila še naprej dvigujejo v isti poslovalnici. Navedeno pomeni, da je dejansko prišlo do prenosa gospodarske enote, to je lekarniške podružnice, ki je ohranila svojo identiteto v smislu določbe 1. b točke 1. člena Direktive 2001/23/ES. V konkretnem primeru gre torej za spremembo delodajalca v smislu določbe 75. člena ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku, z istimi pravicami in obveznostmi, kot jih je tožnik imel v delovnem razmerju pri delodajalcu prenosniku, utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014179
ZDR člen 84, 84/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 171/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odškodnina - krivdna odgovornost
Tožnik se je poškodoval pri sestavljanju počitniške hišice, ko je dvignil odrezano panelno ploščo (velikosti 5 m x 2,7 m in teže 10 do 15 kg), da bi jo postavil na oder, pri tem pa se je plošča obrnila in zdrsnila proti tlem, ob tem pa ga je rob plošče udaril v dlan leve roke. Prva tožena stranka (tožnikov delodajalec) ni zagotovila pravilnega načina dela (pravilno se bi delo moralo opravljati v paru, tako da delavec, ki stoji na tleh, dvigne panel, drugi delavec, ki stoji na odru, pa panel prime in ga odloži na oder) in ni poskrbela, da bi delavec opravljal delo v paru, temveč je bilo običajno, da delo opravlja en sam delavec. Zato je podana krivdna odgovornost prve tožene stranke in posledično solidarna odgovornost druge tožene stranke (zavarovalnice). Tožnik je ravnal skladno z navodili in tako, kot je bilo običajno pri prvi toženi stranki, zato mu ni mogoče pripisati soprispevka k nastali nezgodi.
ZDR člen 109, 109/2, 182, 182/1. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 515.
odpravnina - dogovor o višini odpravnine - pobotni ugovor - odškodninska odgovornost delavca - vzročna zveza
Tožnik in tožena stranka sta sklenila pisni dogovor o višini odpravnine. ZDR določa, da lahko pisni sporazum o načinu izplačila, obliki in zmanjšanju višine odpravnine skleneta delavec in delodajalec le v postopku prisilne poravnave. Ker se prisilna poravnava v postopku niti ne navaja niti ne dokazuje, ni bilo zakonskih pogojev za sklenitev pisnega dogovora. Sporazum (dogovor o znižanem plačilu odpravnine), sklenjen med tožnikom in toženo stranko, je v nasprotju s prisilnim zakonskim predpisom. Tožnik je zato ob prenehanju delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti glede na leta zaposlitve pri toženi stranki (34 let) upravičen do zakonskega maksimuma odpravnine, tj. do odpravnine v višini 10-kratnika osnove (109. člen ZDR).
Tožnik ni član organa vodenja ali nadzora pri toženi stranki, zato se njegova odškodninska odgovornost presoja po 182. členu ZDR. Predpostavka odškodninske odgovornosti tožnika je vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožnika (da ni poskrbel, da merilci ne bi napačno izmerili dimenzij oken, da podrejeni delavci niso pravočasno izdelali ponudb in jih posredovali kupcem ter da ni poskrbel za izobraževanje delavcev) ter škodo, ki je nastala delodajalcu (padec prometa za 5 %), pri čemer nosi trditveno in dokazno breme za vzročno zvezo delodajalec. Ker med ravnanjem tožnika in škodo, ki jo vtožuje tožena stranka, ni zatrjevane vzročne zveze, ni bistveno, ali so podani ostali elementi odškodninskega delikta, to je škoda delodajalca, povzročena z nedopustnim ravnanjem delavca na delu ali v zvezi z delom in krivda delavca (namen ali huda malomarnost). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova njegove odškodninske odgovornosti, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot.