ZDR-1 člen 88. ZPP člen 142, 142/3, 142/4. ZDR člen 118. ZDoh-2 člen 4, 27, 27-5, 37, 37/1, 37/1-5, 125, 125/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - zaposlitev pri drugem delodajalcu - odškodnina - davki - prispevki
Sodišče prve stopnje je pravilno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med tožnikom in toženo stranko, z dnem 30. 11. 2011, ker se je tožnik s 1. 12. 2011 zaposlil pri drugem delodajalcu. Neutemeljene so trditve tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo razvezati pogodbe o zaposlitvi in odločiti o odškodnini, ker zaradi upokojitve reintegracija tožnika ne bi bila možna. Dejstvo, da je kasneje prišlo do izpolnitve pogojev za upokojitev, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, ne more vplivati na zakonitost sodne razveze.
Tožena stranka je od odškodnine po 118. členu ZDR dolžna plačati davke in prispevke in nato tožniku izplačati neto znesek. Odškodnina na podlagi 118. člena ZDR je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se po 5. točki 1. odstavka 37. člena ZDoh-2 šteje za dohodek iz delovnega razmerja. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča je eden od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ta odškodnina ni zajeta med prejemke, od katerih se dohodnina ne plača (5. točka 27. člena Zdoh-2), saj ne gre za odškodnino zaradi osebnih poškodb ali škode na osebnem premoženju, pač pa za posebno vrsto odškodnine namesto reintegracije, ki se šteje v izplačilo v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Zavezanec za plačilo davka je delavec sam (4. člen ZDoh-2). Po 3. odstavku 125. člena ZDoh-2 je plačnik oseba, ki izplačuje dohodke, v konkretnem primeru delodajalec. Ob izplačilu odškodnine se zato po navedeni zakonski podlagi sme naložiti plačniku izplačljivega dohodka, da od bruto zneska plača davek.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih obveznosti - alkotest - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko je bil določenega dne na delu pod vplivom alkohola. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker tožena stranka preizkusa z alkotestom ni opravila v skladu s postopkom, ki je natančno določen v navodilih, ni kršila postopka in je za presojo kršitve bistven samo rezultat alkotesta. V kolikor sam postopek ugotavljanja alkoholiziranosti ni bil izveden v skladu s postopkom, ki je določen v navodilih in če nadrejeni delavec, ki je preizkus odredil in priča pri izvedbi samega alkotesta izven prostorov delodajalca (v bolnišnici) nista bila prisotna, potem rezultata alkotesta ni mogoče upoštevati, saj postopek ni bil izveden v skladu z navodili.
V delovnem sporu lahko delodajalec alkoholiziranost delavca dokazuje z vsemi dokazi, ki so primerni za ugotavljanje tega dejstva, torej tudi z zaslišanjem prič, ki so bile s delavcem v neposrednem stiku. ZDR-1 ZVZD ne določata posebnih pravil glede dokazovanja alkoholiziranosti delavca na delu. Glede zaznave tožnikove alkoholiziranosti so le nadrejeni delavci tožnika izpovedali, da so zaznali zadah po alkoholu, medtem ko ostale zaslišane priče zadaha niso zaznale, zato ugotovitve sodišča nižje stopnje ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga, ki bi nujno imele za posledico potrditev zatrjevanj tožene stranke in ne bi omogočale razumnih pomislekov oziroma izključevale možnosti drugačne presoje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi ostalih prič in do pisne izjave sodelavcev. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
ZPP člen 7, 212, 214, 451, 451/1, 452. OZ člen 190.
trditveno in dokazno breme - sklepčnost tožbe - stroški upravljanja - substanciranost ugovora - spor majhne vrednosti - pravočasnost trditev
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila 214. člena ZPP, po katerem bi moralo zaradi pavšalnega prerekanja tožene stranke zatrjevana dejstva šteti za priznana. Sklepčnost tožbe namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi. Šele po tem, ko bi tožeča stranka dovolj konkretizirala svojo terjatev, bi breme konkretnega prerekanja trditev prevalila na toženo stranko.
protipravnost ravnanja - storitev ali opustitev - na splošno nedopustno ravnanje, ki ni prepovedano s pravno normo ali aktom upravnega organa - razpoka ob robniku pločnika - padec - zlom - stopalnice - nepravočasne navedbe o soprispevku tožnice
Za civilnopravno odškodninsko odgovornost zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in zato ni potrebno, da bi bilo s pravno normo ali aktom upravnega organa posebej prepovedano oziroma na tej osnovi naložena odstranitev protipravnega stanja oziroma vzpostavitev drugačnega stanja.
ZAVAROVANJE TERJATEV -CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSM0022622
SPZ člen 2. ZIZ člen 270.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - verjetnost terjatve - dopustnost civilne delitve skupnega premoženja zakoncev v pravdnem postopku - neznatna škoda - nekonkretiziranost trditev
Spor na plačilo denarnega zneska ne more biti stvarno pravne narave. V 2. členu SPZ so stvarne pravice taksativno naštete (lastninska pravica, zastavna pravica, služnost, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica), zato spor o plačilu denarnega zneska ni stvarnopravne narave.
ZPP člen 274, 274/1. ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2.
tožba - zavrženje tožbe - rok za sodno varstvo - zamuda roka
Tožnica je toženo stranko z dopisom z dne 19. 3. 2015 v skladu s 1. odstavkom 200. člena ZDR-1 pozvala, da izpolni svojo obveznost iz sklenjenega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. V tem sporazumu se je tožena stranka zavezala, da bo tožnico po poteku projekta ponovno zaposlila pod enakimi pogoji za nedoločen čas, na enako ali enakovredno delovno mesto. Tožena stranka je tožnici odgovorila, da nova zaposlitev pri njej ni možna in da njen poziv štejejo za brezpredmeten in neutemeljen. Tožničin pooblaščenec je ta odgovor prejel 27. 3. 2015. Tožnica pa je tožbo, s katero je od tožene stranke zahtevala sklenitev pogodbe o zaposlitvi, vložila šele 18. 5. 2015, kar je po izteku roka iz 2. odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (274. člen ZPP).
Čeprav je tožena stranka izpodbijani upravni odločbi sama odpravila še pred končanjem tega sodnega postopka in je s tem odpadel tudi pravni interes za vloženo tožbo, se v okoliščinah konkretnega primera ne more razrešiti odgovornosti za povzročene stroške tožnici. Sodna praksa za krivdno ravnanje šteje tudi neprivolitev tožene stranke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek. Tožnica je v pisni vlogi izrecno izjavil, da tožbo iz spora o glavni stvari umika, vendar je tožena stranka umiku nasprotovala, zato mora skladno s 156. členom ZPP tožnici povrniti nastale stroške postopka.
Sporazum med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo o socialnem zavarovanju člen 3, 7, 8, 8/, 21. ZPIZ-1 člen 187, 187/1, 187/1-3.
starostna pokojnina - odmera - sporazum s Srbijo
Tožniku je bila v predsodnem postopku zakonito priznana in odmerjena samostojna starostna pokojnina glede na dopolnjenih 71 let starosti ter 37 let, 4 mesece in 23 dni pokojninske dobe, brez upoštevanja pokojninska dobe, dopolnjene v zavarovanju na temelju zaposlitve pri zveznem organu bivše SFRJ (4 leta). Ta pokojninska doba je bila dejansko dopolnjena pri nosilcu zavarovanja tedanje SR Srbije in ne pri pravnem predhodniku tožene stranke v bivši SR Sloveniji. Zvezni organi bivše SFRJ so imeli sedež na območju tedanje SR Srbije in so se zato tudi prispevki iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja plačevali tamkajšnjemu nosilcu zavarovanja. To pa je tudi razlog, da srbski nosilec zavarovanja v skladu z veljavnim mednarodnim Sporazumom med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo o socialnem zavarovanju, čas zaposlitve pri zveznih organih bivše SFRJ potrjuje kot svojo pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb in priznanje višje pokojnine z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v zavarovanju na temelju zaposlitve pri zveznem organu bivše SFRJ, ni utemeljen.
vpis pripojitve prevzete družbe k prevzemni družbi - pravne posledice vpisa pripojitve - vpliv pripojitve na pravice tretjih do prevzete družbe - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
ZGD določa pravne posledice vpisa pripojitve v sodni register. Gre za materialnopravne posledice, ki nastanejo z dnem pripojitve in s pritožbo zoper sklep o vpisu pripojitve pritožnik ne more doseči učinka vzpostavitve takega registrskega stanja, kot je bil pred vpisom s pritožbo. S pripojitvijo nastanejo obligacijskopravne in premoženjskopravne posledice, ki so v tem, da se na novo družbo prenese celotno premoženje prevzete družbe, hkrati s tem pa prevzemna družba prevzema vse obveznosti prevzete družbe. Korporacijskopravne posledice pa se kažejo v tem, da prevzeta družba preneha, delničarji oziroma družbeniki prevzete družbe pa postanejo delničarji prevzemne družbe. Pravno varstvo na katerega opozarja pritožnik, to je varovanje njegove terjatve, je pritožniku zagotovljeno na podlagi tistih določil ZGD-1, ki določajo pravne posledice pripojitve. S pripojitvijo in prenosom prevzete družbe na prevzemno družbo upnikove pravice niso okrnjene, ker je prevzemna družba prevzela vse obveznosti prevzete družbe in nanjo preidejo pravice tretjih.
Toženec je pri izračunu minimalnega dohodka tožnice in uporabnikov stanovanja upošteval vseh pet uporabnikov stanovanja, kot jih je tožnica uveljavljala z vlogo. Ugotovljeni dohodek uporabnikov stanovanja, upoštevajoč pet oseb, presega cenzus, določen za pridobitev subvencije najemnine za neprofitno najemnino. Zato tožnica ni upravičena do subvencionirane najemnine.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 5, 5/1, 5/3. ZUJF člen 168, 168/1. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 7.
obveznost plačila - stroški prevoza na delo in z dela - javni prevoz - javni uslužbenec
Zmotna je razlaga 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti na način, da se lahko razdalje med krajem bivanja in javnim prevoznim sredstvom oziroma delovnim mestom seštevajo, če posamezna razdalja znaša manj kot dva kilometra, skupno pa več kot dva kilometra. V primeru, da šele seštevek teh razdalj znaša več kot dva kilometra, javnemu uslužbencu ne gre posebna kilometrina v okviru povračila stroškov prevoza na delo, saj je poraba časa za običajno hojo na posameznih krajših relacijah v zvezi z uporabo javnega prevoza krita z normativom porabe časa v zvezi s tem. Ker je v konkretnem primeru šele seštevek razdalj (med krajem bivanja in prvim postajališčem vlaka ter med železniško postajo in delovnim mestom) znašal več kot 2 km, ni mogoče trditi, da javni prevoz z vlakom ni mogoč, in da bi bil tožnik zato upravičen do delne kilometrine na tej relaciji. V obravnavanem primeru tožnik namreč ne bi bil upravičen do delne kilometrine že zato, ker časovna izguba zaradi možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva tj. vlaka v eno smer ne bi bila daljša od ene ure. V konkretnem primeru javni prevoz z vlakom predstavlja mogočo in cenejšo obliko javnega prevoza, zato je tožnik upravičen le do povrnitve stroškov javnega prevoza z vlakom.
nadomestitev globe z opravo določene naloge v splošno korist ali korist lokalne samoupravne skupnosti – globa izrečena v hitrem postopku (s plačilnim nalogom) – višina neplačane globe
S posegom Ustavnega sodišča v določbe ZP-1, ki so urejale uklonilni zapor v določbi 19. člena je ostala le še določba, da storilec, ki zaradi premoženjskega stanja ali svojih možnosti za plačilo ne more plačati globe, lahko predlaga, da se plačilo globe nadomesti z opravo določene naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti (poleg določenega obsega in roka v katerem morajo biti opravljene), zato pravice storilca predlagati nadomestitev globe ni več mogoče vezati na pogoje za določitev uklonilnega zapora, ki so veljali do razveljavitve navedenih določb niti, da je postopek s plačilnim nalogom zasnovan kot posebno hitri postopek.
ZDSS-1 člen 7, 63, 72, 72/1. ZPIZ-1 člen 10, 252. ZPP člen 181.
vzrok invalidnosti - pasivna legitimacija
Sodno varstvo je v primeru uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja dopustno uveljavljati le zoper nosilca pravic obveznega pokojninskega zavarovanja. Nosilec pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (10. člen ZPIZ-1) in je le zoper njega kot subjekta zatrjevane obveznosti mogoče uveljavljati pravice iz obveznega zavarovanja in s temi pravicami povezanimi dejstvi, kot je tudi vzrok nastale invalidnosti. Ker drugo tožena stranka ni nosilec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo dokončnih upravnih odločb o uveljavljanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja, izdanih s strani prvo tožene stranke. Zato tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko ni utemeljen.
vzrok invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - pravnomočno ugotovljen vzrok invalidnosti
Zaradi istega dogodka in stanja, ki je predstavljalo podlago za invalidnost, ugotovljeno v pravnomočnih odločbah in sodbah, ob dejstvu, da v postopku zaradi kontrolnega pregleda ni bilo ugotovljenih nobenih sprememb v zdravstvenem stanju, ni podlage za ponovno ugotavljanje pravnomočno ugotovljenega vzroka invalidnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0007031
ZKP člen 3, 18.
ugotavljanje dejanskega stanja – dokazna ocena - krivda
Pritožnica opozarja na neskladnost izpovedb za obtoženca obremenilnih prič, vendar po oceni pritožbenega sodišča njena dokazna ocena ne prepriča zato, ker izpostavlja neskladnost izpovedb zaslišanih prič v nebistvenih okoliščinah. Pritožnica nima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo obtoženca oprostiti obtožbe zato, ker na vrečkah, v katerih se je nahajala prepovedana droga, ni bilo najti DNK sledi obtoženca in sledi papilarnih linij. Tem okoliščinam je sodišče prve stopnje dalo pravi pomen, poleg tega so drugi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, take narave, da ne dopuščajo dvoma v pravilnost prepričanja sodišča prve stopnje, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil in da je podana njegova krivda.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnici je delovno razmerje pri delodajalcu B. d.o.o. - v likvidaciji prenehalo dne 25. 5. 2012 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Stečajni postopek nad tem delodajalcem pa se je začel 28. 12. 2012, torej po tem, ko je tožnici delovno razmerje že prenehalo. Tožnica je zahtevo za priznanje pravic na Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad RS vložila šele 18. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je Javni jamstveni in preživninski sklad RS tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgel kot prepozno.
ZPIZ-1 člen 177, 177/2. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - mednarodni sporazum - tuj nosilec zavarovanja
Tožnik ne izpolnjuje pogojev po določbi 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino za priznanje pravice do pokojnine, upoštevaje dobo, dopolnjeno v Bosni in Hercegovini in dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji. Ker je bila tožniku slovenska pokojninska doba upoštevana pri ugotovitvi pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, in je bila samostojna invalidska pokojnina v Bosni in Hercegovini odmerjena tudi ob upoštevanju slovenske pokojninske dobe, to pomeni, da tožnik na podlagi iste pokojninske dobe ne more hkrati uživati dveh pokojnin, priznanih na podlagi istih obdobij zavarovanja.
ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/6, 296, 296/5, 301, 301/1.
obveznost plačila - stečajni postopek - pravna korist - zavrženje tožbe - povračilo stroškov postopka
Tožeča stranka stroškov postopka ni prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, zato velja neizpodbitna domneva iz 6. odstavka 60. člena ZFPPIPP, da upnik v postopku zaradi insolventnosti teh stroškov ne uveljavlja. Bistveno je, da so ti stroški nastali pred začetkom postopka insolventnosti, zato njihova kasnejša odmera ne vpliva na njihov nastanek. Glede na to, da tožeča stranka terjatve iz naslova stroškov postopka, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, ni prijavila v roku za prijavo terjatev v stečajnem postopku, je nastopila posledica iz 5. odstavka 296. člena ZFPPIPP. Terjatev tožeče stranke iz naslova stroškov postopka je v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala, zato bi moralo sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0063163
SPZ člen 115, 116, 116/1, 116/1-1. OZ člen 347. ZPP člen 184, 184/2, 184/3.
upravljanje poslovne stavbe – delitev stroškov – pogodba o medsebojnih razmerjih – veljavnost pogodbe – kvorum za veljavno sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih – vsebina pogodbe – posli izrednega upravljanja – sprememba ključa delitve – neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov – zastaranje – zastaralni rok – občasne terjatve – sprememba tožbe – eventualna kumulacija – istovetnost zahtevkov – sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage
SPZ, ki je relevanten predpis za ureditev upravljanja poslovnih stavb, izrecnih določb glede kvoruma, potrebnega za veljavno sprejetje pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, ne vsebuje. Razlog za takšno pravno praznino je po oceni višjega sodišča v tem, da je pogodba o medsebojnih razmerjih (lahko) sestavljena iz različnih vsebin. Za sklepčnost pri odločanju je zato predvsem pomembno, katero od vsebin zajema odločanje, in ne na splošno, da gre za pogodbo o medsebojnih razmerjih.
Večina etažnih lastnikov je s pogodbo o delitvi stroškov dogovorila drugačen ključ delitve stroškov, kot ga je predvidel zakonodajalec v 115. členu SPZ, in sicer obveznosti etažnih lastnikov niso sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, temveč so določene po prostornini ali po kvadraturi poslovnega prostora, po številu oseb, ki delajo na naslovu poslovnega objekta, pa tudi tako, da so nekateri poslovni prostori iz obračunavanja določenih stroškov izvzeti. Sprememba ključa delitve stroškov v pogodbi tako odstopa od zakonsko predvidenega in predstavlja neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov (konkretno v pravico vsakega posameznega etažnega lastnika odločati o načinu in posledično višini obremenitve svoje nepremičnine). Delitev stroškov v sporni pogodbi zato predstavlja posel izrednega upravljanja, za katerega se zahteva soglasje vseh.
Etažni lastniki s pogodbo o medsebojnih razmerjih sicer lahko derogirajo osnovno delitev na posle rednega in izrednega upravljanja, kot tudi pravilo o odločanju z nadpolovično večino ali soglasno, vendar pa morajo takšno odločitev (v konkretnem primeru, da se bo dogovor o delitvi stroškov sprejemal z navadno večino) sprejeti soglasno, saj bi bila v nasprotnem primeru popolnoma izigrana razmejitev med posli redne in izredne uprave.
Pri vprašanju eventualne kumulacije je vselej potrebno upoštevati istovetnost zahtevkov: če sta zahtevka ista, gre le za en zahtevek in nikakršna kumluacija, niti eventualna, ni mogoča. Prav tak (istoveten) zahtevek pa je zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot podrejenega, saj z njim de facto zahteva isto, plačilo denarnega zneska, in na podlagi istega dejanskega stanja. Ko je tako, pa je teorija enotnega mnenja, da gre (čeprav so dejstva, ki so relevantna za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka na pogodbeni oziroma zakonski podlagi, ne pokrivajo povsem) vendarle le za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago, zato pomeni sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage samo spremembo pravne kvalifikacije zahtevka, ki pa ni sprememba tožbe.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/2.
izvedenec - nagrada za ustno podajanje izvedenskega mnenja
Skladno z 2. odstavkom 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih izvedencu oziroma cenilcu za ustno podajanje izvida in mnenja oziroma cenitve pripada za vsake začete pol ure 35,00 EUR. Kot izhaja iz zapisnika in prepisa zvočnega posnetka z glavne obravnave, je ustno podajanje mnenja izvedenke trajalo nekaj manj kot eno uro. Gre torej za čas, ki predstavlja dvakrat začete pol ure. Zato je izvedenka upravičena do nagrade dvakrat po 35 EUR, skupaj 70 EUR.