ZPP člen 7, 212, 214, 451, 451/1, 452. OZ člen 190.
trditveno in dokazno breme - sklepčnost tožbe - stroški upravljanja - substanciranost ugovora - spor majhne vrednosti - pravočasnost trditev
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila 214. člena ZPP, po katerem bi moralo zaradi pavšalnega prerekanja tožene stranke zatrjevana dejstva šteti za priznana. Sklepčnost tožbe namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi. Šele po tem, ko bi tožeča stranka dovolj konkretizirala svojo terjatev, bi breme konkretnega prerekanja trditev prevalila na toženo stranko.
postopek za ureditev meje – lastninski spor – močnejša pravica – zadnja mirna posest – upoštevanje pravnomočne sodbe na ugotovitev lastninske pravice
Ureditev meje, kot je določena v SPZ je postopek, namenjen dokončni ureditvi meje med dvema nepremičninama, ko stranki zatrjujeta različen potek mejne črte. Tak spor lahko hitro preraste v spor zaradi obstoja lastninske pravice na nepremičnini. Prav zato SPZ določa drugačno ureditev v postopku, kadar vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratnik vrednosti za določitev spora majhne vrednosti od postopka, ko je vrednost spornega mejnega prostora nižja. Izhaja namreč iz ocene, da gre pri prvem dejansko že za lastninski spor. Zato je tudi določeno, da se v nepravdnem postopku mejo uredi na podlagi močnejše pravice le ob soglasju vseh strank. Če soglasja ni, mora sodišče uporabiti kriterij zadnje mirne posesti, oziroma pravične ocene. Stranke imajo nato v primeru nestrinjanja z odločitvijo svojo (močnejšo) pravico možnost uveljavljati v pravdi. Pravda torej sledi nepravdnemu postopku. V predmetni zadevi gre za specifično situacijo, saj sta lastninski pravdi med predlagateljico in pritožniki že pravnomočno zaključeni in sicer so pritožniki pravdo na ugotovitev lastninske pravice (torej zatrjevano močnejšo pravico), v kateri so postavili enake navedbe kot v tem nepravdnem postopku, že izgubili. Zato bi pomenilo odločanje na podlagi zadnje mirne posesti ali po pravični oceni nedopusten poseg v načelo pravnomočnosti. Če predlagateljica namreč s tako odločitvijo ne bi bila zadovoljna, ne bi več mogla sprožiti pravde, saj je bilo o lastninski pravici na parc.št. *3 k.o. ... že pravnomočno odločeno. Sodišče je zato obe pravnomočni sodbi moralo upoštevati pri svoji odločitvi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih obveznosti - alkotest - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko je bil določenega dne na delu pod vplivom alkohola. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker tožena stranka preizkusa z alkotestom ni opravila v skladu s postopkom, ki je natančno določen v navodilih, ni kršila postopka in je za presojo kršitve bistven samo rezultat alkotesta. V kolikor sam postopek ugotavljanja alkoholiziranosti ni bil izveden v skladu s postopkom, ki je določen v navodilih in če nadrejeni delavec, ki je preizkus odredil in priča pri izvedbi samega alkotesta izven prostorov delodajalca (v bolnišnici) nista bila prisotna, potem rezultata alkotesta ni mogoče upoštevati, saj postopek ni bil izveden v skladu z navodili.
V delovnem sporu lahko delodajalec alkoholiziranost delavca dokazuje z vsemi dokazi, ki so primerni za ugotavljanje tega dejstva, torej tudi z zaslišanjem prič, ki so bile s delavcem v neposrednem stiku. ZDR-1 ZVZD ne določata posebnih pravil glede dokazovanja alkoholiziranosti delavca na delu. Glede zaznave tožnikove alkoholiziranosti so le nadrejeni delavci tožnika izpovedali, da so zaznali zadah po alkoholu, medtem ko ostale zaslišane priče zadaha niso zaznale, zato ugotovitve sodišča nižje stopnje ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga, ki bi nujno imele za posledico potrditev zatrjevanj tožene stranke in ne bi omogočale razumnih pomislekov oziroma izključevale možnosti drugačne presoje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi ostalih prič in do pisne izjave sodelavcev. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
protipravnost ravnanja - storitev ali opustitev - na splošno nedopustno ravnanje, ki ni prepovedano s pravno normo ali aktom upravnega organa - razpoka ob robniku pločnika - padec - zlom - stopalnice - nepravočasne navedbe o soprispevku tožnice
Za civilnopravno odškodninsko odgovornost zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in zato ni potrebno, da bi bilo s pravno normo ali aktom upravnega organa posebej prepovedano oziroma na tej osnovi naložena odstranitev protipravnega stanja oziroma vzpostavitev drugačnega stanja.
ZAVAROVANJE TERJATEV -CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSM0022622
SPZ člen 2. ZIZ člen 270.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - verjetnost terjatve - dopustnost civilne delitve skupnega premoženja zakoncev v pravdnem postopku - neznatna škoda - nekonkretiziranost trditev
Spor na plačilo denarnega zneska ne more biti stvarno pravne narave. V 2. členu SPZ so stvarne pravice taksativno naštete (lastninska pravica, zastavna pravica, služnost, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica), zato spor o plačilu denarnega zneska ni stvarnopravne narave.
ZDSS-1 člen 7, 63, 72, 72/1. ZPIZ-1 člen 10, 252. ZPP člen 181.
vzrok invalidnosti - pasivna legitimacija
Sodno varstvo je v primeru uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja dopustno uveljavljati le zoper nosilca pravic obveznega pokojninskega zavarovanja. Nosilec pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (10. člen ZPIZ-1) in je le zoper njega kot subjekta zatrjevane obveznosti mogoče uveljavljati pravice iz obveznega zavarovanja in s temi pravicami povezanimi dejstvi, kot je tudi vzrok nastale invalidnosti. Ker drugo tožena stranka ni nosilec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo dokončnih upravnih odločb o uveljavljanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja, izdanih s strani prvo tožene stranke. Zato tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko ni utemeljen.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnici je delovno razmerje pri delodajalcu B. d.o.o. - v likvidaciji prenehalo dne 25. 5. 2012 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Stečajni postopek nad tem delodajalcem pa se je začel 28. 12. 2012, torej po tem, ko je tožnici delovno razmerje že prenehalo. Tožnica je zahtevo za priznanje pravic na Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad RS vložila šele 18. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je Javni jamstveni in preživninski sklad RS tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgel kot prepozno.
vzrok invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - pravnomočno ugotovljen vzrok invalidnosti
Zaradi istega dogodka in stanja, ki je predstavljalo podlago za invalidnost, ugotovljeno v pravnomočnih odločbah in sodbah, ob dejstvu, da v postopku zaradi kontrolnega pregleda ni bilo ugotovljenih nobenih sprememb v zdravstvenem stanju, ni podlage za ponovno ugotavljanje pravnomočno ugotovljenega vzroka invalidnosti.
ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/6, 296, 296/5, 301, 301/1.
obveznost plačila - stečajni postopek - pravna korist - zavrženje tožbe - povračilo stroškov postopka
Tožeča stranka stroškov postopka ni prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, zato velja neizpodbitna domneva iz 6. odstavka 60. člena ZFPPIPP, da upnik v postopku zaradi insolventnosti teh stroškov ne uveljavlja. Bistveno je, da so ti stroški nastali pred začetkom postopka insolventnosti, zato njihova kasnejša odmera ne vpliva na njihov nastanek. Glede na to, da tožeča stranka terjatve iz naslova stroškov postopka, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, ni prijavila v roku za prijavo terjatev v stečajnem postopku, je nastopila posledica iz 5. odstavka 296. člena ZFPPIPP. Terjatev tožeče stranke iz naslova stroškov postopka je v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala, zato bi moralo sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.
ZPIZ-1 člen 177, 177/2. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - mednarodni sporazum - tuj nosilec zavarovanja
Tožnik ne izpolnjuje pogojev po določbi 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino za priznanje pravice do pokojnine, upoštevaje dobo, dopolnjeno v Bosni in Hercegovini in dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji. Ker je bila tožniku slovenska pokojninska doba upoštevana pri ugotovitvi pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, in je bila samostojna invalidska pokojnina v Bosni in Hercegovini odmerjena tudi ob upoštevanju slovenske pokojninske dobe, to pomeni, da tožnik na podlagi iste pokojninske dobe ne more hkrati uživati dveh pokojnin, priznanih na podlagi istih obdobij zavarovanja.
Čeprav je tožena stranka izpodbijani upravni odločbi sama odpravila še pred končanjem tega sodnega postopka in je s tem odpadel tudi pravni interes za vloženo tožbo, se v okoliščinah konkretnega primera ne more razrešiti odgovornosti za povzročene stroške tožnici. Sodna praksa za krivdno ravnanje šteje tudi neprivolitev tožene stranke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek. Tožnica je v pisni vlogi izrecno izjavil, da tožbo iz spora o glavni stvari umika, vendar je tožena stranka umiku nasprotovala, zato mora skladno s 156. členom ZPP tožnici povrniti nastale stroške postopka.
mediji – objava popravka – aktivna legitimacija za vložitev tožbe – prizadetost pravice ali interesa predlagatelja popravka
Objavljena prispevka ne polemizirata internih strankinih postopkov imenovanja lastne predsednice za kandidatko za evropsko komisarko, temveč zgodbo predstavita izključno z (za medij neprikrito etično spornega) vidika samoimenovanja A. A. kot predsednice vlade za ta položaj. Ker golo dejstvo, da je tožeča stranka v prispevkih (ne)posredno omenjena, za vzpostavitev materialne legitimacije po ZMed ne zadošča, tožeča stranka ni tista, ki je za vložitev tožbe za objavo popravka materialno aktivno legitimirana, zato s tožbenim zahtevkom ne more uspeti.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 238, 238/2, 244. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
nezmožnost za delo - bolniški stalež - absolutna bistvena kršitev postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Imenovani zdravnik je z izpodbijano odločbo odločil, da je zavarovanka (v tem sporu stranska intervenientka) od 11. 1. 2014 do 11. 4. 2014 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Pred tem pa je imenovani zdravnik z odločbo že odločil, da je zavarovanka od 11. 1. 2014 zmožna za delo. Do tega, da obstajata za isto obdobje dve različni odločitvi, se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Odločba, s katero je bilo odločeno, da je zavarovanka od 11. 1. 2014 zmožna za delo, lahko vpliva na odločitev o začasni nezmožnosti za delo, potem ko bo ugotovljeno, ali in kdaj ter v kakšnem obsegu je postala pravnomočna. Pri tem je pomembno, da je bilo s to odločbo odločeno le o tem, da je stranska intervenientka zmožna za delo od 11. 1. 2014, ni pa odločeno, do kdaj oziroma za katero obdobje po 11. 1. 2014. To pomeni, da je v primeru pravnomočnosti navedene odločbe ta odločba pravnomočna le glede datuma, to je 11. 1. 2014.
V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja, ali ob upoštevanju primerljivih plač sodelavcev.
Dejstvo, da je druga oseba pri prekrškovnem organu vložila dopis, da je storila prekršek in plačala globo v imenu storilca (osebe, ki ji je bil izdan plačilni nalog), na pravnomočnost plačilnega naloga ne vpliva, saj sam storilec zoper plačilni nalog v predpisanem roku pravnega sredstva, ki ga je imel na voljo (zahteve za sodno varstvo), ni vložil. V postopku o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se sodišče ne more več ukvarjati z dejanskim stanjem glede storilca prekrška, ugotovljenim s pravnomočnim plačilnim nalogom.
obnova postopka - oddaja vloge preko faksa - prejemna teorija
Ker za presojo pravočasnosti vloge, poslane po telefaksu, velja prejemna in ne oddajna teorija, bi za utemeljenost zahteve za obnovo postopka ne zadoščala izkazanost dejstva, da je dolžnik poslal ugovor, temveč bi moral izkazati, da je COVL njegov ugovor tudi dejansko prejel, česar pa s predloženimi in izvedenimi dokazi ni uspel izkazati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0007031
ZKP člen 3, 18.
ugotavljanje dejanskega stanja – dokazna ocena - krivda
Pritožnica opozarja na neskladnost izpovedb za obtoženca obremenilnih prič, vendar po oceni pritožbenega sodišča njena dokazna ocena ne prepriča zato, ker izpostavlja neskladnost izpovedb zaslišanih prič v nebistvenih okoliščinah. Pritožnica nima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo obtoženca oprostiti obtožbe zato, ker na vrečkah, v katerih se je nahajala prepovedana droga, ni bilo najti DNK sledi obtoženca in sledi papilarnih linij. Tem okoliščinam je sodišče prve stopnje dalo pravi pomen, poleg tega so drugi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, take narave, da ne dopuščajo dvoma v pravilnost prepričanja sodišča prve stopnje, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil in da je podana njegova krivda.
Ker tožnica predloga za oprostitev plačila sodnih taks ni dopolnila z ustrezno dokumentacijo (o premoženjskem stanju) v roku, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, je sodišče prve stopnje predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrglo v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP, pritožbo tožnice pa je pravilno zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožnica na podlagi prošnje za brezplačno pravno pomoč upravičena tudi do oprostitve plačila sodne takse za tožbo. Takšne določbe ni niti v ZST-1 niti v ZPP. ZST-1 v 12. členu določa, da o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke in ne upravni organ.
spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – nedovoljeni pritožbeni razlogi – zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka – sklenitev pogodbe o upravljanju – upravnik večstanovanjske stavbe
Tožeča stranka v pritožbi opisuje postopek, dopolnjevanje svoje vloge in zatrjuje, da je zadostila svojemu dokaznemu bremenu ter bi morala v nasprotnem primeru tožena stranka podati navedbe, ki bi izpodbijale trditve tožeče stranke, ter zatrjuje, da pavšalni ugovor tožene stranke glede pogodbe o upravljanju ni bil zadosti substanciran in ga zato sodišče ne bi smelo upoštevati. Zatrjuje torej kršitve procesnega prava, vendar so navedene kršitve le relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih sodbe v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje tožbe - zamuda roka
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).