DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014508
ZDR člen 184.
nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da njena krivdna odgovornost ni podana zgolj na podlagi dejstva, da je kršila določena pravila o varnosti in zdravju pri delu, ne da bi bila izkazana vzročna zveza med temi kršitvami in nastopom škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje pri raziskovanju vzroka za tožnikov padec z dvižne ploščadi tovornjaka ni ugotavljalo pravno pomembnega dejstva, kakšen je bil pravilen oziroma pri toženi stranki običajen način raztovarjanja palet s tovornjaka, ki je v zadnjem delu deloma pokrit s ponjavo. Za ugotovitev vzroka padca tožnika je bistveno, ali je tožnik svoje delo (raztovarjanje palet s tovornjaka) opravljal na način, kakršen je bil pri toženi stranki običajen, ali pa je del ponjave dvigoval oziroma odmikal, ne da bi bilo to za opravljanje dela nujno. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je ostalo dejansko stanje v zvezi z zakonskimi predpostavkami za odškodninsko odgovornost tožene stranke nerazjasnjeno. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Tožnik (vodja službe pri toženi stranki) je neutemeljeno podpisal zahtevnico za javni razpis, ki ni bil potreben in je najmanj dva računa neupravičeno likvidiral, saj je vedel, da bi moralo biti popravilo avtomobila izvedeno pri drugem serviserju. Tožnik je s tem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na to, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadošča že to, da je podana kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, za odločitev ni bistveno, ali so bili v njegovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja iz 240. člena KZ-1 (kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti). Podan pa je tudi zakonski razlog iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, in sicer, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, saj je bil tožnik, kot vodja službe, oseba, ki bi morala dosledno spoštovati pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja ter upoštevati sklenjene pogodbe tožene stranke za servisiranje. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 49, 50, 51, 51/1, 51/1-2, 51/1-3.
izvedenec - nagrada - izvedensko mnenje - zahtevnost izvedenskega mnenja
Prvi odstavek 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih določa štiri razpone nagrad za pisni izvid in mnenje oziroma cenitev, in sicer za: manj zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno in izjemno zahtevno. Zahtevnost mnenja je treba ocenjevati v objektivnem smislu, in sicer glede na težo, kompleksnost in zapletenost strokovnih vprašanj. Že iz same razvrstitve nagrad je mogoče sklepati, da gre za zelo zahtevna in izjemno zahtevna mnenja takrat, ko je zadana naloga izvedencev tako zahtevna, da zahteva dodaten poglobljen študij in obsežne analize in preračune, ki upravičujejo nagrado v najvišji višini. Izvedenec mora zato v zahtevi za nagrado opredeljeno pojasniti, zakaj ocenjuje, da je bilo izvedeno delo zelo zahtevno. Ker v predmetni zadevi sodni izvedenec v priglasitvi stroškov oziroma nagrade ni navedel nobenih dejstev ali predlagal dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je upoštevajoč pravne standarde izvedensko mnenje treba oceniti kot zelo zahtevno, mu že zato ni mogoče priznati priglašene nagrade za pisno izdelavo mnenja kot zelo zahtevnega mnenja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je znesek nagrade, ki pripada izvedencu, znižalo.
ZDR člen 126. Kolektivna pogodba za gradbene dejavnosti člen 20, 38, 45. ZDR-1 člen 111, 111/3.
dodatek za delovno dobo - odškodnina za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka
Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala, da je tožniku v spornem obdobju izplačala dodatek za delovno dobo, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Ker je tožnik zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, je na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 upravičen do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
svet delavcev - odpoklic članov sveta delavcev - razveljavitev postopka za odpoklic članov sveta delavcev
V obravnavanem primeru je bila volilna komisija sestavljena zgolj iz dveh članov, ker so do začetka postopka za odpoklic predlagateljic kot članic sveta delavcev odstopili štirje člani oziroma namestniki članov volilne komisije in sicer predsednica volilne komisije, član in dva namestnika članov, tako da sta ostala samo namestnica predsednice volilne komisije ter član volilne komisije. Volilna komisija je sicer res organ, ki praviloma odloča v sestavi treh članov (oziroma njihovih namestnikov), vendar ZSDU vsebuje natančna pravila glede sklepčnosti, zaradi katerih je odločanje volilnih organov veljavno tudi v primeru, če sta navzoči (najmanj) dve tretjini članov volilnega organa oziroma namestnikov tistih članov, ki so odsotni, z dodatno omejitvijo, da predsednika volilne komisije lahko nadomesti samo njegov namestnik. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila sestava volilne komisije v obravnavanem primeru v skladu z ZSDU, oziroma da je bila volilna komisija v sestavi dveh članov – namestnice predsednice volilne komisije in enega člana – sklepčna, zaradi česar je veljavno sprejemala vse odločitve v postopku volitev zaradi odpoklica članic sveta delavcev. Sodišča prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da v postopku volitev za odpoklic predlagateljic kot članic sveta delavcev ni bilo bistvenih kršitev postopka volitev, ki so ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost volitev. Na tej podlagi je utemeljeno zavrnilo predlog za razveljavitev vseh volilnih opravil, volitev za odpoklic članic sveta delavcev in sklep volilne komisije o ugotovitvi, da je za odpoklic članic sveta glasovala večina zaposlenih z aktivno volilno pravico.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje začasno odsotnega delavca
Tožnica je bila pri pri toženi stranki zaposlena na podlagi štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja začasno odsotne delavke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podan zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, naveden v pogodbi o zaposlitvi (nadomeščanje začasno odsotne delavke), saj tožnica ni nadomeščala odsotne delavke. Pogodba o zaposlitvi s tožnico je bila tako sklenjena v nasprotjus 1. alinejo 52. člena ZDR in se zato na podlagi 54. člena ZDR šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Zato je tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas utemeljen.
Tožnica je huje kršila obveznost iz delovnega razmerja, ko je podala lažno izjavo glede kraja, iz katerega naj bi se vozila na delo in z dela, čeprav je v resnici na delo večinoma prihajala iz drugega naslova. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Netočni podatki so bili dani z namenom uveljavljanja prevoznih stroškov, torej z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S posredovanjem neresničnih podatkov je tožnica naklepoma huje kršila tudi 36. člen ZDR-1 o obveznosti obveščanja in 37. člen ZDR-1 o prepovedi škodljivega ravnanja. Zato je podan tudi odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe
Čeprav ZIZ izrecno ne ureja ureditvene (regulacijske) začasne odredbe in pogojev za njeno izdajo, pa v ustaljeni sodni praksi ni dvoma, kakšen je namen tovrstnih začasnih odredb in kdaj je njihova izdaja dopustna.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZJSRS člen 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Drugi odstavek 24. člena ZJSRS določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnici je delovno razmerje pri delodajalcu A d. o. o. - v stečaju prenehalo dne 3. 8. 2012 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice (iz razlogov na strani delodajalca). Stečajni postopek nad tem delodajalcem pa se je začel 28. 12. 2012, torej po tem, ko je tožnici delovno razmerje že prenehalo. Tožnica je zahtevo za priznanje pravic na Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad RS naslovila šele 28. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je Javni jamstveni in preživninski sklad RS tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgel kot prepozno.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-5, 5/2. ZPP člen 17, 17/3, 195, 339, 339/2, 339/2-4.
stvarna pristojnost - plačilo odškodnine - nesreča pri delu - zavarovalnica in delodajalec - navadno sosporništvo - ustalitev pristojnosti
Delavec lahko pred delovnim sodiščem toži oba, delodajalca in zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost, saj je za tak primer izrecno predpisana pristojnost delovnega sodišča. Vendar pa, če kasneje tožeča stranka tožbo zoper delodajalca umakne, ali kako drugače zaključi postopek zoper njega (v konkretnem primeru z zamudno sodbo), delovno sodišče s tem izgubi pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo zoper zavarovalnico, ki je zaradi tega procesnega dejanja tožeče stranke izgubila položaj sospornika.
Ustalitev pristojnosti velja samo za krajevno pristojnost in deloma stvarno – če se zniža zahtevek (tretji odstavek 17. člena ZPP). V vseh drugih primerih institut ustalitve pristojnosti ne pride v poštev. Čim zaradi spremenjenih okoliščin med postopkom pride do situacije, ko bi bilo pristojno sodišče druge vrste (npr. sodišče splošne pristojnosti ali upravno sodišče), se mora sodišče (delovno) izreči za stvarno nepristojno. Zato ni ustalitve pristojnosti v primerih, ko v odškodninskem sporu ostane tožena le zavarovalnica iz 2. odstavka 5. člena ZDSS-1, saj imajo v nasprotnem primeru stranke pravico uveljavljati absolutno bistveno kršitev iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker v danem primeru zaradi končanja postopka zoper delodajalca tožeče stranke v nadaljevanju pravde nastopa samo še zavarovalnica kot samostojna stranka, ki ni več v procesnem položaju sospornice, ni več izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 5. člena ZDSS-1 za odločanje delovnega sodišča v tem odškodninskem sporu. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem odškodninskem sporu zoper zavarovalnico kot samostojno stranko.
vpis lastninske pravice na podlagi sodne odločbe - razdružitev solastnine - zakonita zastavna pravica
Tako tedaj veljavni drugi odstavek 124. člena ZNP (Ur. l. SRS, št. 30/86) kot sedaj veljavni šesti odstavek 70. člena SPZ (Ur.l. RS, št. 87/2002) imata vsebinsko enako določbo o tem, da imajo solastniki, ki jim po sklepu o delitvi nepremičnina ne pripada, na njej zastavno pravico, dokler jim ni izplačana vrednost njihovega deleža, ki so jim ga dolžni izplačati drugi solastniki. Gre za zakonito zastavno pravico, vendar pa v obravnavanem primeru zahtevi pritožnikov, naj se zastavna pravica vpiše v njuno korist, ni mogoče ugoditi. Zemljiškoknjižno sodišče namreč odloča o vpisih le na podlagi listin, ki dokazujejo pravni temelj pridobitve oziroma prenehanje pravice, ki je predmet vpisa (in ki ustrezajo drugim pogojem, določenim z zakonom). V konkretnem primeru bi bil zato vpis hipoteke možen le v primeru, če bi sklep nepravdnega sodišča opr.št. N 323/91 v izreku vseboval ugotovitev o obstoju zastavne pravice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - IZVRŠILNO PRAVO
VSL0082641
ZIZ člen 26, 272.
izdaja regulacijske začasne odredbe - primerna začasna odredba - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - uveljavljanje neveljavnosti pogodbe v pravdi - v teku že izvršilni postopek na podlagi notarskega zapisa - izterjava plačila v izvršilnem postopku - začasno zadržanje učinkovanja notarskega zapisa - poseg v izvršilni postopek
Tožeča stranka toži na ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe, pogodbe o zastavi nepremičnine in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Iz tožbe pa je sodišče ugotovilo, da je v teku izvršilni postopek na podlagi notarskega zapisa in sicer na plačilo celotnega dolga, ker je banka zaradi neplačevanja dveh zaporednih obrokov in neuspešnega opomina, od pogodbe odstopila. V taki procesni situaciji ne more tožeča stranka v pravdi doseči prekinitev izvršbe oziroma „začasno zadržanje učinkovanja notarskega zapisa“. Ne gre za regulacijsko začasno odredbo ampak poseganje v izvršilni postopek.
Ker je v izvršbi po trditvah tožeče stranke položaj takšen, da je toženka od kreditne pogodbe že odstopila in terja izvršbo celotnega zneska, je pogodba prenehala. Sodišče zato pravilno ugotavlja, da plačevanja anuitet ni več mogoče zadržati. Sodišče pravilno ugotavlja, da mora tožnica zadržanje izvršilnega postopka doseči z inštituti, ki jih določa ZIZ. S tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlagana začasna odredba ni primerna za zavarovanje nedenarne terjatve.
ZSPJS člen 3, 3/3. ZJU člen 1, 1/2, 1/2-3, 3/3, 16, 16/3. ZKGZ člen 2, 21, 21/7, 22. Pravilnik o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskega proračuna člen 3, 3/2, 3/2-4.
Tožnik in tožena stranka sta se v individualni pogodbi o zaposlitvi med drugim dogovorila, da ima tožnik po prenehanju mandata predsednika zbornice (ki je pravna oseba javnega prava) pravico do nadomestila plače, vse dokler se ne zaposli oziroma najdlje eno leto po prenehanju mandata. Ker bi bila z izplačilom tega nadomestila obremenjena tudi javna sredstva, je določba v individualni pogodbi o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko v delu, v katerem tožniku daje pravico do nadomestila plače po prenehanju mandata predsednika zbornice, v nasprotju z zavezujočo določbo 3. odstavka 16. člena ZJU. Ta namreč določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Pogodba oziroma pogodbeno določilo, ki nasprotuje prisilnim predpisom, je glede na 1. odstavek 86. člena OZ nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svoje obveznosti, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Zato je odločitev tožene stranke, da tožnik ni upravičen do izplačila nadomestila plače za delovno mesto predsednika zbornice po prenehanju mandata, pravilna.
Z ozirom, da pogodbenika ob sklenitvi sporne pogodbe nista mogla vedeti, kolikšna bo obveznost tožene stranke, zaključka o tem, da sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju predstavlja simuliran pravni posel, ki prikriva darilni namen spornega razpolaganja (50. člen OZ), ni mogoče sprejeti.
Veljavno sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhajajoč iz določb 557. člena do 563. člena OZ, ki normirajo ta pogodbeni tip, sodelovanje oziroma soglasje zakonitih dedičev preživljanca ne pogojuje.
izdaja začasne odredbe v družinskopravni zadevi - regulacijska začasna odredba - nujnost izdaje - izkazana ogroženost otroka - začasna določitev stikov - vodilo za odločanje v družinskopravnih sporih - otrokova korist - pravica do stikov - roditeljska pravica - stiki z otrokom - (ne)omejena pravica - koristi otroka - način izvrševanja stikov - določitev stikov - obseg stikov - omogočanje stikov - obveznost starša na pripravo stikov - podpora starša k stikom
Načeloma je pravica do stikov neomejena, razen če je drugače odločeno z odločbo sodišča (o omejitvi ali celo prepovedi stikov) ali če to izhaja iz same narave stvari (npr. pri oddaji otroka v vzgojo in varstvo tretji osebi oziroma v rejništvo, kjer je predpostavka za tovrsten ukrep predhodna ogroženost otroka s strani staršev, kar je bil tudi razlog za odvzem in namestitev drugam). Kadar ni podana nobena od izjem, ima nerezidenčni starš neomejeno pravico do stikov z otrokom in ni on tisti, ki je dolžan dokazovati, da so otroku z njim stiki v korist. Nasprotno, do izdaje odločbe o omejitvi/prepovedi stikov ali ob odsotnosti odločbe o namestitvi otroka tretji osebi, je dokazno breme o škodljivosti stikov na nasprotni strani.
Dokazni postopek ni potrdil toženkinih tez, da deklici stiki z očetom škodujejo.
Mati bo morala sprejeti dejstvo, da v otrokovem življenju ni edina pomembna oseba ter da je njena dolžnost, da svoji hčerki omogoča stike z očetom in jih spodbuja. V to njeno dolžnost sodi tudi obveznost, da deklico na stik pripravi ter ji po stiku nudi morebitno potrebno pomoč in podporo. Dejstvo je, da vsak stik otroka s staršem, s katerim ne živi, in vrnitev k staršu, kateremu je zaupan v vzgojo in varstvo, zanj predstavlja določen stres in obremenitev, toda to je zaradi odločitve staršev, da ne želita več živeti skupaj, postalo del otrokovega življenja in kot takega ga je treba sprejeti. Otrok za nastalo situacijo ni prav nič kriv, zato je dolžnost staršev, da mu v kar največji meri tudi nudita podporo, predvsem pa, da se medsebojno spoštujeta kljub obstoju negativnih čustev, ki izvirajo iz njunega neuspelega razmerja.
Tožeča stranka je v predmetnem individualnem delovnem sporu zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi plačila odškodnine, vračila stroškov usposabljanja in povračila zneskov v zvezi z odpravo tretje četrtine plačnih nesorazmerij, ker je bila zaradi toženkinega protipravnega ravnanja oškodovana, toženki pa je delovno razmerje prenehalo po njeni krivdi zaradi hujših kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno prekinilo postopek do pravnomočnega zaključka delovnega spora med tožnico in toženko, ki se vodi pod drugo opravilno številko, ker je ugotovilo, da je odločitev o tožbenem zahtevku v predmetnem sporu odvisna tudi od vprašanja, ali je bila toženki (tožnici v drugem delovnem sporu) zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, kar je tudi predmet drugega delovnega spora.
vpis stavbe in njenih delov v zemljiško knjigo – pridobitelji posameznega dela stavbe – pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice – originarna pridobitev lastninske pravice – prehod bremen na posamezne etažne dele
ZVEtL je interventni zakon, namenjen vpisu stavb in njihovih etažnih enot v zemljiško knjigo. Pridobitelji posameznega dela stavbe so osebe, ki s pravnim poslom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe.
odškodninska odgovornost upravljavca javnih cest – redno vzdrževanje javnih cest – koncesija – alternativna vzročnost – solidarna odgovornost – povrnitev nepremoženjske škode – odmera odškodnine – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – primarni strah – poškodba vratne hrbtenice
S prenosom obveznosti rednega vzdrževanja s koncesijsko pogodbo na koncesionarja se upravljavec javne ceste ne razbremeni odškodninske odgovornosti za opustitev obveznosti v zvezi z rednim vzdrževanjem cest.
ZDR člen 156, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1, 98c/2. ZSSloV člen 53, 53/1. ZSPJS člen 3, 3/1.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo višine odškodnine, ki bi tožniku pripadala za čas dežurstva, zato je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.