ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-5, 5/2. ZPP člen 17, 17/3, 195, 339, 339/2, 339/2-4.
stvarna pristojnost - plačilo odškodnine - nesreča pri delu - zavarovalnica in delodajalec - navadno sosporništvo - ustalitev pristojnosti
Delavec lahko pred delovnim sodiščem toži oba, delodajalca in zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost, saj je za tak primer izrecno predpisana pristojnost delovnega sodišča. Vendar pa, če kasneje tožeča stranka tožbo zoper delodajalca umakne, ali kako drugače zaključi postopek zoper njega (v konkretnem primeru z zamudno sodbo), delovno sodišče s tem izgubi pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo zoper zavarovalnico, ki je zaradi tega procesnega dejanja tožeče stranke izgubila položaj sospornika.
Ustalitev pristojnosti velja samo za krajevno pristojnost in deloma stvarno – če se zniža zahtevek (tretji odstavek 17. člena ZPP). V vseh drugih primerih institut ustalitve pristojnosti ne pride v poštev. Čim zaradi spremenjenih okoliščin med postopkom pride do situacije, ko bi bilo pristojno sodišče druge vrste (npr. sodišče splošne pristojnosti ali upravno sodišče), se mora sodišče (delovno) izreči za stvarno nepristojno. Zato ni ustalitve pristojnosti v primerih, ko v odškodninskem sporu ostane tožena le zavarovalnica iz 2. odstavka 5. člena ZDSS-1, saj imajo v nasprotnem primeru stranke pravico uveljavljati absolutno bistveno kršitev iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker v danem primeru zaradi končanja postopka zoper delodajalca tožeče stranke v nadaljevanju pravde nastopa samo še zavarovalnica kot samostojna stranka, ki ni več v procesnem položaju sospornice, ni več izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 5. člena ZDSS-1 za odločanje delovnega sodišča v tem odškodninskem sporu. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem odškodninskem sporu zoper zavarovalnico kot samostojno stranko.
Z ozirom, da pogodbenika ob sklenitvi sporne pogodbe nista mogla vedeti, kolikšna bo obveznost tožene stranke, zaključka o tem, da sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju predstavlja simuliran pravni posel, ki prikriva darilni namen spornega razpolaganja (50. člen OZ), ni mogoče sprejeti.
Veljavno sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhajajoč iz določb 557. člena do 563. člena OZ, ki normirajo ta pogodbeni tip, sodelovanje oziroma soglasje zakonitih dedičev preživljanca ne pogojuje.
izdaja začasne odredbe v družinskopravni zadevi - regulacijska začasna odredba - nujnost izdaje - izkazana ogroženost otroka - začasna določitev stikov - vodilo za odločanje v družinskopravnih sporih - otrokova korist - pravica do stikov - roditeljska pravica - stiki z otrokom - (ne)omejena pravica - koristi otroka - način izvrševanja stikov - določitev stikov - obseg stikov - omogočanje stikov - obveznost starša na pripravo stikov - podpora starša k stikom
Načeloma je pravica do stikov neomejena, razen če je drugače odločeno z odločbo sodišča (o omejitvi ali celo prepovedi stikov) ali če to izhaja iz same narave stvari (npr. pri oddaji otroka v vzgojo in varstvo tretji osebi oziroma v rejništvo, kjer je predpostavka za tovrsten ukrep predhodna ogroženost otroka s strani staršev, kar je bil tudi razlog za odvzem in namestitev drugam). Kadar ni podana nobena od izjem, ima nerezidenčni starš neomejeno pravico do stikov z otrokom in ni on tisti, ki je dolžan dokazovati, da so otroku z njim stiki v korist. Nasprotno, do izdaje odločbe o omejitvi/prepovedi stikov ali ob odsotnosti odločbe o namestitvi otroka tretji osebi, je dokazno breme o škodljivosti stikov na nasprotni strani.
Dokazni postopek ni potrdil toženkinih tez, da deklici stiki z očetom škodujejo.
Mati bo morala sprejeti dejstvo, da v otrokovem življenju ni edina pomembna oseba ter da je njena dolžnost, da svoji hčerki omogoča stike z očetom in jih spodbuja. V to njeno dolžnost sodi tudi obveznost, da deklico na stik pripravi ter ji po stiku nudi morebitno potrebno pomoč in podporo. Dejstvo je, da vsak stik otroka s staršem, s katerim ne živi, in vrnitev k staršu, kateremu je zaupan v vzgojo in varstvo, zanj predstavlja določen stres in obremenitev, toda to je zaradi odločitve staršev, da ne želita več živeti skupaj, postalo del otrokovega življenja in kot takega ga je treba sprejeti. Otrok za nastalo situacijo ni prav nič kriv, zato je dolžnost staršev, da mu v kar največji meri tudi nudita podporo, predvsem pa, da se medsebojno spoštujeta kljub obstoju negativnih čustev, ki izvirajo iz njunega neuspelega razmerja.
Tožeča stranka je v predmetnem individualnem delovnem sporu zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi plačila odškodnine, vračila stroškov usposabljanja in povračila zneskov v zvezi z odpravo tretje četrtine plačnih nesorazmerij, ker je bila zaradi toženkinega protipravnega ravnanja oškodovana, toženki pa je delovno razmerje prenehalo po njeni krivdi zaradi hujših kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno prekinilo postopek do pravnomočnega zaključka delovnega spora med tožnico in toženko, ki se vodi pod drugo opravilno številko, ker je ugotovilo, da je odločitev o tožbenem zahtevku v predmetnem sporu odvisna tudi od vprašanja, ali je bila toženki (tožnici v drugem delovnem sporu) zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, kar je tudi predmet drugega delovnega spora.
ZPP člen 108, 111, 286, 286a, 339, 339/2, 339/2-8.
pravočasnost vloge – prekluzija – pisni poziv sodišča – določitev prekluzivnega roka – materialno procesno vodstvo – nesklepčnost tožbe – nepopolnost tožbe – vročitev tožbe v popravo – kršitev načela kontradiktornosti
Prekluzija je lahko upoštevna, če je sodišče strankama v dopisu naložilo, kaj naj predložita oziroma navedeta in za to postavilo zavezujoče roke, pod grožnjo prekluzije. Le citiranje zakonske določbe o zahtevi, naj predložijo pripravljalni spis dovolj zgodaj, da se bo to lahko vročilo drugi stranki in da zato obravnava ne bo preložena, je nedoločen in ne more povzročiti posledico, da se pripravljalna vloga ne upošteva.
Ne zadosti substancirana navedba tožbe, ki sicer ima vse elemente, ki sestavljajo odškodninsko obveznost, ne pomeni nesklepčnosti tožbe, ampak nepopolno tožbo.
Tožnica je huje kršila obveznost iz delovnega razmerja, ko je podala lažno izjavo glede kraja, iz katerega naj bi se vozila na delo in z dela, čeprav je v resnici na delo večinoma prihajala iz drugega naslova. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Netočni podatki so bili dani z namenom uveljavljanja prevoznih stroškov, torej z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S posredovanjem neresničnih podatkov je tožnica naklepoma huje kršila tudi 36. člen ZDR-1 o obveznosti obveščanja in 37. člen ZDR-1 o prepovedi škodljivega ravnanja. Zato je podan tudi odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje začasno odsotnega delavca
Tožnica je bila pri pri toženi stranki zaposlena na podlagi štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja začasno odsotne delavke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podan zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, naveden v pogodbi o zaposlitvi (nadomeščanje začasno odsotne delavke), saj tožnica ni nadomeščala odsotne delavke. Pogodba o zaposlitvi s tožnico je bila tako sklenjena v nasprotjus 1. alinejo 52. člena ZDR in se zato na podlagi 54. člena ZDR šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Zato je tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas utemeljen.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZJSRS člen 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Drugi odstavek 24. člena ZJSRS določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnici je delovno razmerje pri delodajalcu A d. o. o. - v stečaju prenehalo dne 3. 8. 2012 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice (iz razlogov na strani delodajalca). Stečajni postopek nad tem delodajalcem pa se je začel 28. 12. 2012, torej po tem, ko je tožnici delovno razmerje že prenehalo. Tožnica je zahtevo za priznanje pravic na Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad RS naslovila šele 28. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je Javni jamstveni in preživninski sklad RS tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgel kot prepozno.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe
Čeprav ZIZ izrecno ne ureja ureditvene (regulacijske) začasne odredbe in pogojev za njeno izdajo, pa v ustaljeni sodni praksi ni dvoma, kakšen je namen tovrstnih začasnih odredb in kdaj je njihova izdaja dopustna.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost za uveljavitev terjatve - neznatna škoda - pravni standard
Tožnik je uspel izkazati verjeten obstoj njegove denarne terjatve, ki izvira iz skupnega premoženja, pridobljenega tekom trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Toženka je ugovarjala le višini denarnega zneska, do katerega bi bil tožnik upravičen po nakazilu kupnine ob prodaji stanovanja, za katerega je toženka sklenila pogodbo o leasingu. ... Za izkaz verjetnosti terjatve povsem zadošča, kar je tožnik navajal in predlagal v tožbi ter predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer je sodišče v pretežnem delu sledilo ugovoru toženke in skoraj prepolovilo denarni znesek, za katerega je tožnik zahteval zavarovanje s prepovedjo izplačila dolžnikovemu dolžniku. Točna višina denarne terjatve tožnika in utemeljenost trditev pravdnih strank v zvezi s tem pa bo stvar dokaznega postopka in končne odločitve o glavni stvari.
Izraz neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera.
obveznost plačila - neupravičeni odbitki pri plači - reges za letni dopust
ZDR v 136. členu določa, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadržanja izplačila, so neveljavna. V 2. odstavku istega člena je določeno, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca, brez njegovega pisnega soglasja, pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožnik za odtegljaje od plače (za stroške telefona, ki so presegali 20,00 EUR) toženi stranki (delodajalcu) ni dal pisnega soglasja. Tožena stranka neutemeljeno ugovarja, da je imela veljaven akt, na podlagi katerega je bila upravičena pri mesečnem izplačilu plače za pretekli mesec odtegniti stroške službenega telefona, ki so presegali 20,00 EUR. Pravna praksa in teorija namreč stojita na stališču, da delavec ne more dati soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve in da interni akt delodajalca oziroma določbe v pogodbi o zaposlitvi ne nadomeščajo izrecnega soglasja delavca. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo zneskov iz naslova neupravičenih odbitkov pri plači utemeljen.
Tožnik (vodja službe pri toženi stranki) je neutemeljeno podpisal zahtevnico za javni razpis, ki ni bil potreben in je najmanj dva računa neupravičeno likvidiral, saj je vedel, da bi moralo biti popravilo avtomobila izvedeno pri drugem serviserju. Tožnik je s tem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na to, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadošča že to, da je podana kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, za odločitev ni bistveno, ali so bili v njegovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja iz 240. člena KZ-1 (kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti). Podan pa je tudi zakonski razlog iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, in sicer, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, saj je bil tožnik, kot vodja službe, oseba, ki bi morala dosledno spoštovati pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja ter upoštevati sklenjene pogodbe tožene stranke za servisiranje. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR člen 126. Kolektivna pogodba za gradbene dejavnosti člen 20, 38, 45. ZDR-1 člen 111, 111/3.
dodatek za delovno dobo - odškodnina za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka
Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala, da je tožniku v spornem obdobju izplačala dodatek za delovno dobo, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Ker je tožnik zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, je na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 upravičen do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0070939
OZ člen 75, 199, 766. ZPP člen 337, 337/1, 458, 458/1.
mandatna pogodba ‒ pooblastilo za sklenitev mandatne pogodbe ‒ obličnost ‒ ustna sklenitev ‒ poslovodstvo brez naročila ‒ spor majhne vrednosti ‒ pritožbeni razlogi ‒ nedovoljene pritožbene novote
Določbe 766. člena OZ in naslednjih, s katerimi je urejena mandatna pogodba, ne predpisujejo, da mora biti mandatna pogodba sklenjena v pisni obliki. Posledično tudi ni potrebno, da pooblastitelj podeli pooblaščencu pisno pooblastilo za sklenitev mandatne pogodbe (75. člen OZ).
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 49, 50, 51, 51/1, 51/1-2, 51/1-3.
izvedenec - nagrada - izvedensko mnenje - zahtevnost izvedenskega mnenja
Prvi odstavek 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih določa štiri razpone nagrad za pisni izvid in mnenje oziroma cenitev, in sicer za: manj zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno in izjemno zahtevno. Zahtevnost mnenja je treba ocenjevati v objektivnem smislu, in sicer glede na težo, kompleksnost in zapletenost strokovnih vprašanj. Že iz same razvrstitve nagrad je mogoče sklepati, da gre za zelo zahtevna in izjemno zahtevna mnenja takrat, ko je zadana naloga izvedencev tako zahtevna, da zahteva dodaten poglobljen študij in obsežne analize in preračune, ki upravičujejo nagrado v najvišji višini. Izvedenec mora zato v zahtevi za nagrado opredeljeno pojasniti, zakaj ocenjuje, da je bilo izvedeno delo zelo zahtevno. Ker v predmetni zadevi sodni izvedenec v priglasitvi stroškov oziroma nagrade ni navedel nobenih dejstev ali predlagal dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je upoštevajoč pravne standarde izvedensko mnenje treba oceniti kot zelo zahtevno, mu že zato ni mogoče priznati priglašene nagrade za pisno izdelavo mnenja kot zelo zahtevnega mnenja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je znesek nagrade, ki pripada izvedencu, znižalo.
vpis stavbe in njenih delov v zemljiško knjigo – pridobitelji posameznega dela stavbe – pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice – originarna pridobitev lastninske pravice – prehod bremen na posamezne etažne dele
ZVEtL je interventni zakon, namenjen vpisu stavb in njihovih etažnih enot v zemljiško knjigo. Pridobitelji posameznega dela stavbe so osebe, ki s pravnim poslom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe.
Na zakonitost izvedenega zagovora ne vpliva, če delodajalec ne navede izrecnega člena Kazenskega zakonika ali navede napačni člen na podlagi opisa kršitve delovnih obveznosti, saj lahko sodišče samo, na podlagi opisa kršitve presoja, ali so podani znaki kaznivega dejanja in katerega.
Tožnik je s svojimi ravnanji (da je svojo ženo udaril tako, da je imela počeno ustnico in ji je tekla kri; da je s kladivom razbil njen telefon ter ji grozil, da bo naslednjič razbil njeno glavo; da jo je zgrabil za lase in vlekel izpod tuša ter na drug način zalezoval) pri oškodovanki (zdaj že bivši partnerki) povzročil občutke resne ogroženosti in vznemirjenosti, zaradi česar se je bala za svojo varnost. S pravnomočno obsodilno sodbo je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ-1. Sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti tožnika v delu, kjer obravnavana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na istem dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za odločitev v kazenskem postopku. Tožnik je s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ-1, zato je podan odpovedni razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z očitanimi ravnanji je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014508
ZDR člen 184.
nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da njena krivdna odgovornost ni podana zgolj na podlagi dejstva, da je kršila določena pravila o varnosti in zdravju pri delu, ne da bi bila izkazana vzročna zveza med temi kršitvami in nastopom škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje pri raziskovanju vzroka za tožnikov padec z dvižne ploščadi tovornjaka ni ugotavljalo pravno pomembnega dejstva, kakšen je bil pravilen oziroma pri toženi stranki običajen način raztovarjanja palet s tovornjaka, ki je v zadnjem delu deloma pokrit s ponjavo. Za ugotovitev vzroka padca tožnika je bistveno, ali je tožnik svoje delo (raztovarjanje palet s tovornjaka) opravljal na način, kakršen je bil pri toženi stranki običajen, ali pa je del ponjave dvigoval oziroma odmikal, ne da bi bilo to za opravljanje dela nujno. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je ostalo dejansko stanje v zvezi z zakonskimi predpostavkami za odškodninsko odgovornost tožene stranke nerazjasnjeno. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
oprostitev plačila sodne takse - delna oprostitev - odlog plačila - premoženjsko stanje - občutno zmanjšana sredstva za preživljanje - preverjanje podatkov o premoženjskem stanju po uradni dolžnosti
Ugotovitve sodišča v sklepu ne omogočajo oprostitve plačila sodne takse ne v pritožbi predlaganega odloga oziroma obročnega odplačila sodne takse. Zakon namreč omogoča oprostitev, odlog in obročno plačilo sodnih taks le socialno najbolj ogroženemu sloju prebivalstva, ki bi jim plačilo sodne takse dejansko onemogočilo dostop do sodišča in uveljavljanje pravnih sredstev, kamor pa tožnik vsekakor ne sodi.